Nikolaj in malčki v sodu

Pia Prezelj

Na otroštvo me veže le peščica spominov – če bi bili frnikole, bi jih lahko tu in tam zakotalila preko sobe, opazovala valovanje barv, nato pa jih pobrala v pest in jih stresla nazaj v vrečko. Vsaki med njimi bi pripisala čas in prostor; rumenkasta bi bila polje, poraslo z makom in pšenico; rdečkasta bi bila babičine roke, ki gnetejo testo za štruklje; modra bi bila december, vonj po maslu in vročem mleku. Ko jo zaženem preko sobe, se spomnim toplih rokavic, v katere so me tlačili in v katerih sem lahko migljala samo s palcema. Vsak prvi teden v decembru me je mama obvila kakor debelo gosenico, me poljubila na lica in me pospremila do cerkve, katere turn je kot bradavica kukal iznad vaških streh. Pred njo je postopala gruča otrok in čakala na prihod povorke, ki je vzbujala veselje in grozo, raztezala ustnice in slabila želodce. 

Čez čas je v mraz zarezal zvok verig, postajal vse ostrejši, bližji. Izza vogala so stopili moški s hudičevimi obrazi, rogovi, palicami in lepilnim trakom. Krohotali so se, udarjali, renčali v zrak in kazali jezik. Za njimi je v tišini stopal visok starec z belo brado in sijajnim rdečim plaščem, mahal in se nam priklanjal. Stopil je pred nas, nas nagovoril z mehkim glasom, njegovi spremljevalci pa so se zagnali v množico, zgrabili nekaj najstnikov, jih odvlekli na bližnji travnik ter jim zlepili zapestja in gležnje, kričečim tudi ustnice. Zvezani ubožci so bili prisiljeni priskakljati nazaj domov; blatni, mokri in poklapani. Preostali otroci smo prejeli škrniclje piškotov, sladkarij in suhega sadja in ko smo se pozneje pogreznili pred televizorje ali za mize, se nam je v konice prstov naselilo zmagoslavje – za letos smo se izmazali. 

Sčasoma sem opustila vsakoletni obisk cerkve, spoznala, da je starec z belo brado zgolj Milan s konca ulice, ki me pozdravlja z Bogdaj, dečva! in v krčmi sreba mlačno pivo.

Tu in tam sem ga videvala, kako z rumenkastim nasmehom postopa mimo hiše in poje. Ko je čez nekaj let umrl, se je po vasi govorilo, da je kar naprej lajnal eno samcato kitico: Starček veselo na svetu živi. Na palco se opira, v nebesa se ozira. Korajžno, veselo na svetu živi. 

Dvomim, da je bilo res, toda bilo bi mu podobno – in ko sem pred časom prebirala Simone de Beauvoir, sem se ob njenih besedah – Da bi si družba olajšala vest, so njeni ideologi skovali mite, ki napeljujejo odrasle, da starca ne vidijo kot bližnjika, ampak kot drugega. Je častitljivi Modrec, ki iz velikih višav obvladuje zemeljski svet. Je blazni starec, ki blebeta in čenča. Naj ga postavimo nad ali pod našo vrsto, v vsakem primeru je izgnan. – spomnila na Milana, na rumenkasto zobovje, tako podobno koruznim storžem s temnordečkastimi laski, ki smo jih rabutali za peko in vročekrvno sabljanje.

Spoznala sem tudi, da so starcu z brado že davno nadeli ime Nikolaj. Rojen naj bi bil v Patari, cvetočem trgovskem središču na sredozemski obali Likije. Nikolaj naj bi po smrti z denarjem obloženih staršev svoje bogastvo razdal revnim, se preselil v Miro in se predal duhovništvu, nato pa krenil na romanje. V njegovi odsotnosti je mesto doletela smrt škofa brez naslednika in duhovniki so se – bogsigavedi zakaj in kako – odločili, da bo škofovski stan pripadal naslednjemu duhovniku, ki prestopi cerkveni prag. Naključje je hotelo, da se je Nikolaj ravno tedaj vrnil v Miro, se tistega jutra opravil k molitvi, odškrnil vrata in zakorakal vzdolž cerkvene ladje – ter si nadel škofovsko mitro. 

Poslej so o njem krožile nenavadne zgodbe, se pretakale v pripovedništvo, umetnost, zgodovinopisje. Ena med njimi trdi, da ga je dosegla vest o moškem, čigar hčerke naj bi zaradi uboštva ostale brez dote in zatorej brez moža; v najboljšem primeru bi bile pahnjene v prostitucijo, v najslabšem – saj veste. Nikolaj se je v temoti noči priplazil do hiše, skozi okno izpraznil žakelj zlatnikov, nato pa to ponovil še naslednji dve noči in dekletom priskrbel ne le zajetno doto, temveč tudi (ne)srečen zakon (vsi srečni zakoni so si podobni, vsak nesrečen pa je nesrečen po svoje, bi pridal neki ruski starec). Spet drugi so o njem trdili, da je na morju umiril nevihto in si pokoril valove, pred usmrtitvijo rešil tri nedolžne vojake, posekal obsedeno drevo. 

Morda najrazburlivejša in najgrozovitejša pripovedka pa je tista o neznosni lakoti, krvoločnem klavcu in treh malčkih. Klavec naj bi v želji po jedači in zaslužku v svojo hišo zvabil tri otroke, jih umoril in natlačil v sod, naposled pa prelil s slanico – prodal naj bi jih pod pretvezo, da gre za prvovrstno šunko. Dobršen del pripovedi se tu razveja in porazgubi, Nikolaj pa se tako ali drugače sčasoma znajde pred vloženimi otroki in jih s pokrižanjem obudi od mrtvih.

Prizor je resda nekoliko grotesken, čuden, a srednjeveške množice so ga vzljubile in prevzele za svojega; Nikolaj in malčki v sodu so se pojavljali v vitražih in panelnih slikah, na freskah in tapiserijah, si prisvojili vidno mesto v krščanski kroniki in zavesti. 

Resda se je podoba Nikolaja iz Mire – dandanes pogosteje imenovanega Miklavž – skozi leta predrugačila, se povečini otresla vloženih dojenčkov in morebitnih prostitutk, toda ostala je škofovska mitra in ostalo je razdajanje, ostale pa so tudi cerkve, ki nosijo njegovo ime; slovenska meja naj bi zamejevala kar dvesto Nikolajevih cerkva (kot zaščitniku splavarjev, mornarjev, beračev in mladenk mu je bila v varstvo predana tudi Stolnica sv. Nikolaja, ki je izpod rok ljubljanskih ribičev vzniknila na obrežju tedaj še plovne Ljubljanice).

Toda vrnimo se k frnikolam, h kotaljenju in valovanju barv. Iz vrečke spet potegnem modro, tisto, ki diši po maslu, jo zaženem preko tal. Rokavice na en prst, zvok verig in pomaranče. Milan, ki ponavlja Starček veselo na svetu živi in srka pivo. Stlačim jo nazaj v mošnjiček, iz njega izvlečem rdečkasto, si jo pomolim pred obraz. Bledica babičinih rok, testo za štruklje, krčne žile. V mislih se spet znajdem na pručki v njeni mali kuhinji. Kukam čez pomokan pult in opazujem, kako se z vso svojo težo zaganja v kepico testa, jo gnete in preobrača, gnete, gnete in preobrača. Za hrbtom ji visijo kičasti spominski krožniki, iz radia v jedilnici pa jadikuje ženski glas. Ko srečava se spet čez dvajset let, v oči si bova zrla brez besed, življenje mimo naju bo odšlo, a nama bo hudo, a žal prepozno bo. Babica preobrača in gnete, gnete, gnete, preobrača.

»Si bila letos kaj pridna?« me vpraša izpod sape in seže po zavitku moke. 

»Sem,« ji odvrnem. In nato hitro: »A nisem?«

Kotički ust se ji privzdignejo.

»Ne pacaj po pultu s temi umazanimi prsti. Da te ne bodo parkeljni.« 

Da te ne bodo parkeljni je bilo njeno najpogostejše opozorilo, tudi kadar je bil junij in smo v bazenu hotela Bernardin lovili glivične okužbe, se pražili na vročem soncu.

Bilo je tudi učinkovito – grožnje pekla in pogube tedaj nisem razumela, bila je vse preveč abstraktna, razumela pa sem grožnjo zlepljenih zapestij in gležnjev, grožnjo palic in verig. Nemudoma sem sestopila s pručke in si ubogljivo umila roke, se krotko opravičila.

Dobro vem, da Miklavž in Milan sedaj obstajata zgolj kot legendi, da me petega decembra ne bo obiskal striček z brado in da dobrota tu in tam ostane nepoplačana. Vse to zelo dobro vem; toda še vedno se zalotim, da vsake toliko zaslišim Da te ne bodo parkeljni (čeprav je babica že mrtva in na radiu namesto Nuše sedaj vrtijo Ariano). Tedaj se spomnim prošenj, ki sem jih vpijala pri verouku, jih potihem zamomljam in jih namenim Nikolaju – v primeru, da se kdaj zagozdim v slanici kakšnega mesarja in bi se rada izognila usodi prvovrstne šunke.

O avtorju. Pia Prezelj (1995) pleza po različnih vejah umetnosti – ukvarja se s pisanjem, prevajanjem, gledališčem in fotografijo – in vsake toliko požaga kakšno, na kateri bi lahko sedela.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Stezniki in pomaranče 

    Pia Prezelj

    Človek brez parfuma ni človek brez prihodnosti, temveč brez (skupne) preteklosti.

  • Zdaj obstajamo

    Katja Zakrajšek

    Navsezadnje je literatura človeško dejanje, ne le regionalno ali nacionalno, pravi v Sloveniji živeči Saïd Khatibi, ki je med letošnjimi nominiranci za prestižno literarno nagrado IPAF, neuradno imenovano tudi »arabski booker«.

  • Premagovanje prikazni

    Andrej Hočevar

    »Jaz sem bržkone edini, ki si vas drznem popeljati na večerni ogled tega parka,« je z zanosom razlagal Paša Andreev, neuradni nočni župan, preden smo se podali v temačne globine Parka Prijateljstva narodov.

Izdelava: Pika vejica