Nikar tako politično korektno

Izpoved nekega oboževalca

Arjan Pregl

Humor, smrt in avtoritarni (verski) voditelji se večkrat znajdejo kot medsebojno vzročno-posledično povezani elementi v časopisnih člankih, romanih ali televizijskih oddajah. Prav zdaj se na primer začenja proces proti ženskama, ki sta obtoženi umora polbrata severnokorejskega voditelja. Predsednik delavske stranke Koreje, Vrhovni vodja korejske ljudske armade, Veliki vodja Severne Koreje (itd. itd.) Kim Jong Un, ki je istočasno predmet posmeha in glavni akter nepreštevnih internetnih memov, po drugi strani pa razlog za resno zaskrbljenost zaradi možnosti sprožitve jedrske vojne (v obeh pogledih sta si nadvse blizu z ameriškim predsednikom), naj bi pred malo več kot letom dni naročil umor svojega polbrata. S pršenjem neznane tekočine v obraz sta ga izvršili ženski na letališču malezijske prestolnice Kuala Lumpur. Sami trdita, da sta nista vedeli, za kaj gre in da sta mislili, kako le sodelujeta v resničnostnem televizijskem šovu. Kamera na letališču je dogodek posnela. Ena od storilk je v času umora nosila majico z napisom LOL. Vsaj zaenkrat se torej Kim Jong Un zadnji smeje.

Kdo se smeje zadnji v dvojici Salman Rushdie in ajatola Homeini, je stvar debate. Prvi je napisal knjigo Satanski stihi (1988), zaradi česar ga je drugi – iranski vrhovni voditelj – obsodil na smrt. Isto leto je Homeini sicer umrl, a fatvo lahko prekliče le tisti, ki jo je izrekel. Mimogrede, iranski državni mediji so letos »obnovili« fatvo in pritaknili še 600.000 dolarjev k izvornim trem milijonom nagrade. 

Najbolj nedavni primer pa je zaplet, ko humoristični pisec kot gost na popularni pogovorni oddaji predstavi svojo novo idejo – muzikal Fatva, ki vključuje smešenje velikega islamskega verskega voditelja ajatole. Naslednji dan tudi sam postane tarča fatve, ko ga aktualni ajatola obsodi na smrt. Govorim seveda o prvem delu devete sezone nanizanke Nikar tako živahno (Curb Your Enthusiasm, 2000 – ) glavnega producenta, scenarista in igralca Larryja Davida

Larry David v celi seriji seveda igra bolj ali manj samega sebe. Zares je soscenarist znamenite humoristične serije, »ki govori o ničemer«, Seinfeld 1989–1998. To mu je prineslo precejšnje bogastvo (po mojem amaterskem brskanju po spletu nekje med dvesto in petsto milijoni dolarjev), ne pa toliko prepoznavne slave, saj v seriji Seinfeld ni igral. Nekajkrat je posodil glas, je bil pa vseskozi prisoten njegov »alter ego«, George Costanza. V seriji Nikar tako živahno »igra« torej samega sebe, epizode pa se vrtijo okoli zapletov, ki se dogajajo človeku z »ljubečo ženo, uspešno kariero in lepim domom«, ki bolj ali manj ne zapusti Los Angelesa. Na prvi pogled torej nepomembne, malenkostne dnevne prigode in nezgode bogatega belega zahodnjaškega moškega … zdaj je sicer že ločen. V seriji se redno pojavljajo tudi drugi znani igralci in znane osebnosti, ki »igrajo« same sebe. Skozi intervjuje se namreč izkaže, da Larry zanje piše vloge, ki se mnogokrat absolutno ne skladajo z njihovimi karakterji. Simpatični sogovorniki postanejo ljudomrzniki in tudi sam Larry David zase pravi, da si mnogo stvari, ki jih počne na ekranu, v resničnem življenju ne upa privoščiti. 

Epizode, ki se običajno sučejo okoli njegovih praviloma sebičnih odločitev, se večinoma iztečejo v manjšo katastrofo. V še večjo katastrofo se obrnejo, kadar poskuša dejansko narediti kaj dobrega. 

Zaplet s fatvo in ajatolo seveda ni prva navezava na religijo. Mogoče je le malo bolj eksplicitno postavljena, saj gre za motiv, ki se bo odvijal skozi celo sezono. Drugače pa so takšne ali drugačne prigode kar naprej prisotne. Na primer, po spletu okoliščin Larry ostane na sedežnici z ortodoksno Judinjo, in to tik pred sončnim zahodom, ko bi po strogih zapovedih ona ne smela biti v bližini moškega. Larryja bolj skrbi, da je lačen in iz žepa potegne edino, kar ima pri sebi: erotični pripomoček »užitne spodnje hlačke«, ki so se v njegovem žepu znašle bolj slučajno, saj jih je pri njem doma pozabil privatni detektiv, musliman. Drugič uniči obred krsta, saj se mu od daleč zazdi, da hoče moški s potapljanjem glave v reko utopiti drugega moškega. Potem z »žebljem iz Kristusovega pasijona« pribije judovski svitek na podboj. Z judovsko čepico si briše očala itd. 

Ni pa neobčutljiv le pri verskih manjšinah. Prereka se z invalidi glede uporabe stranišča, lezbičnemu paru pred poroko vsiljuje svoj pogled na to, katera od njiju naj bo »ženin« in katera nevesta, Michaelu J. Foxu očita, da Parkinsonovo bolezen uporablja zato, da mu nagaja (ko mu na primer ponudi pretreseno kokakolo), se ukvarja s semantiko, ali je spolno nadlegovanje s strani očima, ne očeta, tudi incest.

A seveda je poanta natanko v tem, da nima prav nič proti takšnim manjšinam ali posameznikom. Vsaj nič bolj kot proti drugim ljudem. In natanko tu lahko »bogat zoprn bel moški« v nečem daje zgled prav vsem drugim. Politična korektnost je zadnja leta dobila tako rekoč status zmerljivke in se jo skoraj enači z »nasprotovanjem svobodi govora«. A kleč je seveda v tem, da večina ljudi, ki danes s peno na ustih psuje »politično korektnost«, razume to besedno zvezo kot vnaprejšnjo odvezo za pozivanje k pobojem muslimanov, poniževanju žensk, izganjanju komunistov ipd. Larry pa prav nobeni tarči svojega »svobodnega govora« dejansko nič zares noče. Še na misel mu ne pride, da bi se mu zdele istospolne poroke kaj nenavadnega, da bi se počutil na vsakem koraku ogroženega s strani someščanov muslimanov ali da bi bili ljudje drugih ras manjvredni. 

Če ga kaj res teži, so to povsem druge reči: nenapisani zakoni, kako deluje čistilnica, po kakšni logiki je urejeno dajanje napitnin v lokalih, ob kakšni priložnosti je primerno odgovoriti na telefon med seksom, zakaj toliko »dobrotnikov« podarja svoj denar anonimno, potem pa poskrbijo, da se razve, kdo so bili … 

Sicer gre za povsem drug register in drugačne okoliščine, a ob specifičnem »koordinatnem sistemu vrednot« se mi nakazujejo nenavadne vzporednice s knjigo, skorajda psihološko grozljivko Šolski zvezek (Le grand cahier, 1986) madžarske avtorice Agote Kristof, ki opisuje razčlovečenje in izgubo sočutja v času vojne. Tam se sicer odvijajo najrazličnejše okrutnosti, transgresije in umori, a vendarle se vzpostavlja tudi povsem lasten moralni sistem.

In če so akterji Agote Kristof postavljeni v dehumanizirani čas vojne, je Larry David postavljen v sodobni svet, poln negotovosti glede prihodnosti, obenem pa čas z izrazito poudarjenim individualizmom in nagrajevanimi sebičnimi interesi. Dvojčka iz knjige, ki svoje misli zapisujeta v šolski zvezek (tako izvemo njuno zgodbo), enkrat nastavita razstrelivo ženski, ki se je dan pred tem delala norca iz lačnih Judov v koloni ujetnikov, kasneje pa lastnega očeta pošljeta čez minsko polje, da bi sebi utrla pot v svobodo. Larry prav tako enkrat prijatelju daruje ledvico, drugič pa povsem brez obžalovanja izrabi smrt lastne matere, da se izogne družabnim obvezam. In kljub obilici smeha Nikar tako živahno na momente deluje skoraj kot grozljivka. Ko zapletanje in razpletanje glavnega lika v situacijo začutimo ne le kot nerodnost, ampak neprijetnost. 

V knjigi Mučnost (Awkwardness, 2010) avtor Adam Kotsko piše o dominantnem principu humorja v prvem desetletju našega tisočletja. Kot vodilo (sploh po 11. septembru) vpelje pojem tesnobe, ki povzroča zelo specifičen odnos posameznika do okolice. Kot pravi, je »mučnost razpad naše normalne izkušnje socialne interakcije, ki pa sama ostaja neovrgljivo socialna.« In od tod izvira kup zapletov, ki jih gledamo tudi v seriji Nikar tako živahno

Naredi tudi zanimivo primerjavo s Seinfeldom. Kot trdi Kotsko, noben od glavnih junakov serije na trpi zaradi tega »mučnega razpada« normalne socialne interakcije, kar sam oceni kot dejansko sociopatsko vedenje (tu naj spomnim na epizodo Seinfelda, kjer protagonistom porota na koncu sodi za slaba dela iz vseh preteklih sezon). Namreč, oni »povzročajo mučnost v drugih, a je sami zares ne čutijo, ker jim manjka kakršnokoli umeščanje v socialni red«. Poudari pa, da v seriji je lik, ki je iz tega izvzet, in sicer George Costanza (ki je dejansko alter ego scenarista Larryja Davida). Njegovi »patetičnost in ranljivost, pomanjkanje socialnega statusa, mu preprečujeta, da bi bil povsem izvzet iz družbe«. In George v Seinfeldu, tako kot zdaj Larry, skoraj praviloma konča v kakšni manjši katastrofi. In kot v knjigi Nikar tako živahno in filozofija: prebudi družbenega morilca v sebi (Curb Your Enthusiasm and Philosophy: Awaken the Social Assassin Within, 2012) zapiše Mark Ralkowski: »kljub vsem dobrim namenom je kot lik iz grške tragedije obsojen na padec.« 

Pri seriji je skrajno osvežujoče dejstvo, da se Larry od največjih, najpomembnejših in najusodnejših tem (smrt, fatva, bolezen) v naslednjem hipu preseli v na videz popolnoma nepomembno, a dolgo razpravo, če se piškote na pladnju dviguje s prsti ali s prijemalkami za hrano. Nadvse skrbno razloži svoje mnenje, zadržke in nasprotovanja o tej materiji. Larry David je, mimogrede, tudi odličen z besedami, za dialog si vzame čas, imenuje pojave, ki do zdaj niso bili poimenovani. Na primer »stop and chat« za pomenek z nekom, ki ga ne moremo odpraviti le s pozdravom, obenem pa ga ne poznamo dovolj, da bi se z njim spuščali v daljši pogovor. 

Torej, Larry David ne bo rešil velikih medreligijskih konfliktov, prav tako, ali še teže, bo spremenil (ne)napisana pravila naše družbe. Bo pa bivanje v svetu, nabitem s predsodki, naredil znosnejše in zmanjšal kakšno napetost v medosebni komunikaciji. Verjetno s serijo tudi ne bo reševal življenj … ali pač?! Pred leti je človeku grozila smrtna kazen, saj ni mogel dokazati, da je bil v času umora na bejzbol tekmi. Pregledali so vse televizijske posnetke, a ga niso našli. Tik pred zdajci se je potem nekdo spomnil, da je bila ena epizoda serije Nikar tako živahno posneta prav na tisti tekmi. Ko so pregledali njihove posnetke, so tam našli osumljenca in ga s tem rešili obsodbe. Ko so za dogodek povedali Larryju Davidu, je navrgel le, da je to mogoče nekaj, s čimer bo »lahko žensko očaral na zmenku«.

Zaključimo z mislijo Salmana Rushdieja: »Pesnikovo delo je, da imenuje neimenljivo, da kaže na prevare, da izbira strani, začenja debate, oblikuje svet in preprečuje, da bi ta zaspal.« Mislim, da enako velja za dobre komike.

O avtorju. Arjan Pregl (1973) je diplomo in dva podiplomska študija zaključil na ALUO v Ljubljani. Že pred tem je začel polagati barve na dvodimenzionalne površine, zaradi česar je bil uvrščen na različne razstave doma in v tujini. Poleg tega ilustrira, piše o slikarstvu, pa še kaj bi se našlo. Svoje kratke zgodbe je do zdaj objavil v revijah Literatura, Idiot in težko … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • KKK-je sem pa jaz?

    Arjan Pregl

    Ikonografijo, povezano z desničarskimi skrajneži in ki je na shodih žal prisotna še danes, je v preteklosti na svojevrsten način subvertirala tudi likovna umetnost. In včasih naletela na neodobravanje. A prav pri opozarjanju na nepravilnosti in kršitve človekove svobode je treba biti neposreden in samokritičen, v čemer je še posebej uspešna prav satira.

  • Protesti in pečene piške

    Agata Tomažič

    Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki.

  • Rojstvo genocida iz duha blebetanja

    Arjan Pregl

    Nacionalistična glasba, politično prirejanje zgodovine, medijsko prilagajanje dejstev – svoboda govora nikoli ne more biti popolna svoboda brez omejitev, ki bi dopuščala tudi lažno oglaševanje. Proti netolerantnosti se je treba vedno znova boriti, četudi z že slišanimi argumenti in stališči, ki ne izrabljajo dvoma za doseganje partikularnih (ekonomskih, političnih) ciljev.