Ni še mrak

Uroš Zupan

Za Fabjana Hafnerja

Now you are telling me
You are not nostalgic
Then give me another word for it
You who are so good with words
Joan Baez, Diamonds and Rust

 

 

I

 

Pred desetletji, v neki drugi inkarnaciji, ko sem začel resno poslušati glasbo in o njej brati, je Bob Dylan med tekstopisci veljal za nesporno avtoriteto, za paradnega konja, že skoraj za sveto kravo.

Zadeva je bila sama po sebi izjemno zanimiva, predvsem zaradi vseh zadreg v zvezi z recepcijo tekstov v angleščini nasploh (naša razumevanja so bila v večini premerov delna, saj smo besedila poslušali in jih nismo brali, kar pomeni, da so bila na milost in nemilost prepuščena naši domišljiji in pomanjkljivemu znanju angleščine) in Dylanovih posebej, in je dosti bolj kot o kvaliteti teh besedil govorila o precej znanem in pogostem pojavu v svetu umetnosti: o nekakšnem precejanju in filtriranju skozi mit. 

Pri dojemanju Dylana je bilo vedno navzoče še nekaj več, nekaj, kar je predstavo o njem občasno spremenilo in zameglilo; navzoč je bil mit Boba Dylana. Ikonični status osebe, ki je bila večna enigma, saj je nosila različne maske in preobleke in metala dimne bombe in za sabo sproti brisala sledi ter skupaj z Beatli in Kraftwerki najbolj vplivala na popularno glasbo. Vendar pa sta se to oblikovanje in vpliv širila in prelivala čez strogo zarisane in začrtane meje glasbe in glasbene industrije, čez to, da je bil Dylan, rahlo anekdotično rečeno, prvi, ki je ponoči nosil sončna očala; sposobna sta bila animirati in vzvalovati množice. Spreminjati njihovo miselnost. Pogled na svet. Življenjske odločitve.

Sam sem začel Dylana poslušati na koncu sedemdesetih, v času, ko je precej hipijev (Johnny Lydon, Joe Strummer) že zdavnaj konvertiralo v pankerje, na lokalni ravni bi to lahko rekel za člane skupine Laibach, ki pa niso bili hipiji, ampak friki. 

Prva njegova plošča, ki sem jo imel, je bila Street-Legal. Bila mi je srednje všeč. Druga pa je bila Desire, ki me je dobesedno podrla na tla in je do danes ostala moja skoraj najljubša Dylanova plošča. 

Nekoč takrat smo ga skupaj s celo galerijo naših junakov gledali v Scorsesejevem filmu The Last Waltz in med mojimi prijatelji in znanci je bilo precej takšnih, ki so videli čisto vse predstave, kar jih je ponujala kinodvorana v Domu svobode II. Nekaj dni so bili v umetnem mraku od petih popoldne pa do noči, do časa, ko so zaprli že skoraj vse gostilne. To je bila za lokalne pivce in njihove pivske navade zelo težka preizkušnja in velika žrtev. V spomin so si skušali vtisniti vsako podrobnost, ki so jo videli na platnu. Ob tem pa jih je navdajal nezmotljiv občutek, da je neki skoraj mitološki, sanjski svet, ki si ga je bilo prej mogoče predstavljati le z veliko in skrajno uporabo domišljije, zdaj končno prispel tudi v naš socialistični paradiž, v našo ozko dolino. 

Sedeli so v temi in memorirali vsak izraz na obrazu tistih, ki so stali za mikrofoni, vsako njihovo kretnjo, da bi potem sami sebi (kot da lahko šele s tem zares verjamejo, da so film dejansko videli in da se je vse skupaj zgodilo) in tudi drugim pripovedovali, kako se je Ericu Claptonu med soliranjem odpel pas za kitaro, kako je Neilu Youngu iz nosa visel smrkelj, zasnežen s kokainom, in kako je v nekem skupnem prizoru za rit prijemal Joni Mitchell, s katero si je delil mikrofon in vokalne dele … A to zadnje opažanje je bilo že bolj plod domišljije ali pa halucinacije, izzvane z napitkom, zvarjenim iz hmelja. Najbolj od vsega sta jih v filmu navdušila Bob Dylan in njegov beli klobuk. Skratka – mit.

 

 

II

 

Vendar pa Dylan ni bil nikoli zares »moj«. Nisem posedoval te strastne predanosti in verjetja, da bi njegova glasba in mitologija zasedli neko polje, ki je bilo v mojem duhu rezervirano za sanjarjenje. No, tja se je vrnil Desire in je tam tudi ostal. V nasprotju z mojimi prijatelji, ki jim je Dylan prestavljal središče samo – popek sveta –, je bil, absurdnosti primerjave navkljub, zame pomembnejši Neil Young. Očitno so te polarizacije v glasbi obstajale tudi na drugih nivojih, ne samo na osnovnem: Beatli proti Stonesom. 

In v nasprotju z mojimi prijatelji, ki so imeli zveze v tujini (ponavadi je tihotapljenje vinilne robe potekalo preko gastarbajterjev) in v svoji lasti kanonične Dylanove plošče, sem jaz premogel le dve prej omenjeni in trojni album – soundtrack – iz filma The Last Waltz. A raje kot Dylana sem poslušal coverje Dylanovih komadov, in mnogi od njih so bili in ostali moji najljubši komadi nasploh: Hendrixovo pakiranje All Along the Watchtower – najboljši rock komad vseh časov, kjer James Marshall Hendrix s svojimi prsti, podobnimi lovkam hobotnice, nanj prilepi prevrnjeno osmico in ga transportira direktno v večnost, džing-džanglanje Byrdsov in hkrati tudi način, kako se upreti Aristotelu, izpustiti polovico besedila in ne uničiti pesmi v Mr. Tamburine Man, pa Richie Havens, ki s svojim temnim in nežnim glasom prepeva Just Like a Woman … Potem pa je prišel konec sedemdesetih in začetek osemdesetih in Dylan je konvertiral v krščanstvo. 

Razen redkih izjem, kot so bili Graceland Paula Simona, Cohenov I’m Your Man, Avalon skupine Roxy Music, Springsteenova Nebraska in Born in the U.S.A. in nekako tudi Avalon Sunset Vana Morrisona, so bila, kar zadeva doseganje vrhuncev in prijemanje pozlate, osemdeseta za naše zgodnjemladinske junake bolj slaba. Mogoče krivda ni bila zgolj enostranska, se pravi njihova (iskali so oporo v novem času, drugačnem zvoku, prešli so v trideseta, in ljudem, ki prestopijo to mejo, po Dylanovih besedah ni več mogoče verjeti), ampak obojestranska, se pravi tudi naša (mi smo jih merili z zastarelimi vatli in pričakovali od njih, da ostanejo v starem času in se ne prilagajajo takratni sedanjosti). Obrnili smo se k novim bendom in novemu zvoku. Iskali smo drugačno oporo v čedalje bolj sintetičnem svetu, ki nas je začel obkrožati, in jo včasih tudi našli. Seveda je ta opora koreninila v tradiciji, v kateri smo se oblikovali in iz katere smo zrasli. Največkrat se je ta tradicija imenovala – psihedelični rock. 

Dylan tu ni bil nobena izjema. Odnesel je ni nič bolje kot ostali »dinozavri«, ki so še snemali in še niso razpadli ali pa so naredili še korak naprej in se preselili med prikazni. Časovna zev med njegovimi odličnimi ploščami iz sedemdesetih (Blood on the Tracks, Desire …) in vrnitvijo k standardom, ki so jih te plošče postavile zase in za glasbo nasploh, je bila široka 20 let, vse do leta 1997, ko je izšla Time out of Mind. No, tudi v osemdesetih je Dylan naredil nekaj čistih biserov, Most of the Time, Every Grain of Sand, Blind Willie McTell …, in dokazal, da ima še vedno dobre stike in zveze z Muzo, a ti stiki niso več tako pogosti in tako dolgotrajni, da bi lahko zapolnili celoten obseg posamičnih albumov.

 

 

III

 

Zares sem Dylana začel odkrivati in sistematično poslušati, ko sem že zdavnaj prestopil tisto mejo, ko se človeku ne sme več verjeti. Zadeva sicer ni šla čisto v smer, ki sem jo zasledil in se z njo poistovetil, ko sem bral kolumno Anteja Tomića, kjer piše, da se mu je iniciacijski preblisk z Dylanom zgodil, ko je poslušal Time out of Mind, predvsem zadnji komad s te plošče: epski, iz bluza in prostornega zvoka dvigajoči se Highlands, ki mu je svoj prepoznavni pečat dal Daniel Lanois

Ampak vse skupaj je bilo precej blizu Tomićevi zgodbi in v neki imaginarni biografiji bi lahko napisal, da se mi je zgodil Not Dark Yet (s tem se lahko popolnoma identificiram šele danes, takrat se nisem mogel), potem pa so si stvari sledile nekako retrogradno in se od konca vračale na začetek, do kanoničnih del, ki so jih v nekem drugem življenju moji prijatelji že zdavnaj imeli na svojih policah s ploščami: The Freewheelin’ Bob Dylan, Bringing It All Back Home, Highway 61 Revisited, Blonde on Blonde, Nashville Skyline, Blood on the Tracks … 

V vsakem »kulturno zavednem gospodinjstvu«, ki nase nekaj da, morajo biti na policah ob Vojni in miru, Rdečem in črnem, Tujcu, Procesu, Človeškemu madežu, Prišlekih, Aleksandrijskem kvartetu, Čarobni gori, Sto letih samote in ostalih čudovitih špehih tudi kanonična dela iz sveta popularne glasbe, kot so prej naštete Dylanove plošče. In v našem gospodinjstvu so tudi bila. In še vedno so. Na različnih nosilcih zvoka.

A moj namen ni pisati o glasbenih transformacijah, skozi katere je šel Dylan, moj namen je napisati nekaj o njegovih tekstih, besedilih, o njegovi poeziji. 

V splošni predstavi o poeziji je poezija tista literarna zvrst, ki nima nekih »manjvrednih« podzvrsti, kot jih ima recimo proza, kjer jih uteleša t. i. žanrska literatura, čeprav lahko tudi žanrska literatura v svojih vrhuncih in vrhovih (Stanisław Lem, Philip K. Dick, brata Strugacki, Raymond Chandler, Dashiell Hammett …) mirno stopi v isti stavek z visoko. 

Edina »manjvredna« oziroma trivialna podzvrst, ki naj bi jo poezija imela, je – popevka. 

A obstaja tudi drug pristop, v katerem popevka uteleša skoraj popolno obliko poezije. V tej smeri razmišlja nemški pesnik Rolf Dieter Brinkmann v uvodu v svojo knjigo poezije: »Ko sem v nekem grdo opremljenem stanovanju v Austinu zjutraj okrog petih klečal na polnem kovčku in ga poskušal zapreti, sem zaslišal iz radia popevko, ki mi je bila takoj, ko se je začela, všeč. Popevko, tako kakor sem jo prepisal s plošče, postavljam tu kot prvo pesem, kajti še vedno mi je všeč in mislim, da je popevka primeren citat mojim pesmim … Veliko pesmi bi rad napisal tako preprosto, kot so preprosto napisane popevke. Na žalost ne znam igrati kitare, znam samo pisati na pisalni stroj, poleg tega le zatikajoče, z dvema prstoma. Morda pa mi je včasih uspelo, da sem pesmi napisal dovolj enostavno, kot popevke, kot če odpreš vrata, ven iz jezika in ugotavljanj.«  

Dylanovi teksti so seveda zelo daleč od popevk, in ta del o preprostosti, o odpiranju vrat iz jezika, se z njegovim pisanjem pokriva le delno, kajti nekateri njegovi teksti so skupek asociacij in se občasno naslanjajo na tisto, čemur rečemo poezija, narejena v jeziku, pesem kot jezikovni stroj, kar je seveda modernistični izum, a temu navkljub pesmi ohranjajo transparentnost in preglednost, sporočilnost, če hočemo, saj je to vtkano v njihovo bistvo samo: namenjene so poslušanju in hipnemu odzivanju nanje, ne branju v polnočni svetlobi brleče žarnice. 

Ko je Dylan stopil na sceno, ameriška poezija ni bila pokrajina, kjer se nič ne bi dogajalo in bi vse stalo in dremalo, kot sem nekje prebral. V tistem času, ali pa mogoče že malo prej, a je prvotni plamen še vedno žarel in naokrog metal luč in širil toploto, je bila ameriška poezija najbolj vitalna in najbolj zanimiva poezija na svetu. 

Od velike modernistične četverice Eliot, Pound, Stevens in Williams so bili trije pesniki še živi, živ je bil Robert Frost, pa Marianne Moore, potem so bili tu zelo razvpiti bitniki, newyorška pesniška šola, pesniki okrog kolidža Black Mountain, konfesionalna poezija, pesniki, ki so ameriško izkušnjo kombinirali z nadrealizmom (Strand, Tate, Simic) in so bili takrat skrajno živahni ter v šestdesetih napisali svoje najboljše knjige, pa Elizabeth Bishop in tako naprej …

Kot vsaka dobra poezija so tudi Dylanovi teksti rasli iz tiste znamenite Eliotove premise, ki o pesniku govori kot o kombinaciji tradicije in individualnega talenta. Ko beremo Moje življenje – na kratko, tekst s programskega lista za koncert v newyorški dvorani Town Hall, tudi če ne poznamo videa za Subterranean Homesick Blues ali pa fotografij z groba Jacka Kerouaca, kjer sedita Dylan in Ginsberg in improvizirata, lahko takoj opazimo jasne sledi bitniške poezije in tudi tekst se lahko bere kot poezija; dolg whitmanovski verz, ponovitve, geografija kot iz Kerouacovih romanov … 

A ta tekst je bil zapisan in natisnjen, ne namenjen temu, da bi se pel zgolj ob spremljavi kitare, kar je Dylan počel na začetku svoje kariere. Igral je občinstvu, ki je poslušalo folk glasbo, in to občinstvo je sočasni rokenrol smatralo za nižjo vrsto umetnosti, saj se ta glasba na tekstualni ravni nikakor ni mogla primerjati z verzno umetelnostjo folka, še posebej Dylana in njegovih iz svojega časa v univerzalni čas in izkušnjo za vedno premaknjenih del: Blowin’ in the Wind, Masters of War, A Hard Rain’s A-Gonna Fall in podobnih. 

Ko se je Dylan leta 1965 elektrificiral in tako vrnil k svojim koreninam, je to višjo verzno umetelnost iz folk glasbe prenesel v rokenrol in ga naredil pametnejšega, mu na ravni besedil dodal možgane. Kot je duhovito napisal Bob Stanley: Dylan je postal kombinacija Elvisa in Nostradamusa.

V Dylanovih tekstih iskati komponento, ki jo T. S. Eliot imenuje tradicija, je precej težaški, da ne rečem skoraj nemogoč napor. Literarnih referenc v njih kar mrgoli, precej pa je tudi delov, ali pa delčkov, ki občasno vlečejo na kakšnega drugega pesnika. A ti odmevi so le hipni. Pojavljajo se in izginjajo. V tem iskanju so bolj ali manj nezanesljiva tudi Dylanova pritrjevanja in zanikanja, saj je bil vedno enigmatičen in je za sabo sproti brisal sledi in namerno zavajal. 

Se je pa s tem konglomeratom vplivov – na prvem mestu je seveda Sveto pismo, potem pa pisana druščina, kot so Dylan Thomas, čigar ime je postalo Zimmermanov  priimek, Rimbaud, Whitman, Blake, Eliot, Pound, angleški romantiki, bitniki, Auden, Melville, ruski romanopisci, Čehov in še precejšen del zgodovine književnosti in filozofije – zgodila tista čarovnija, ki se ponavadi zgodi pri veliki poeziji. Individualni glas pesnika se oblikuje kot nekakšna enolončnica, kombinacija različnih glasov, ki pa je spojena na čisto unikaten in svojski način, tako, da ti različni glasovi postanejo osenčeni, vstopijo v temo chiaroscura, se potopijo, transformirajo, pritajijo, da bi se jim na koncu kot sol, ali pa kakšna druga glavna in odločujoča začimba, pridodalo tisto osnovno – pesnikova osebna senzibilnost. Kar naenkrat dobimo pred sabo nekaj, česar nismo še nikoli okusili. V našem primeru – slišali in brali.

 

 

IV

 

Formalno so Dylanove pesmi precej tradicionalne. Velikokrat so pisane v štirivrstičnicah, šestvrstičnicah ali pa osemvrstičnicah in skoraj po pravilu so rimane. Največkrat z zaporedno ali pa prestopno rimo. Zaključki kitic imajo refren, ki deluje kot nekakšna podčrtava, mogoče povzetek. Pesmi so včasih popolnoma transparentne in pregledne in čvrsto zasidrane v svoji sporočilnosti, včasih pa so kot sanjske sekvence, tok zavesti, in pogosto imajo po svojem telesu in poteku posejane izjemne in osupljive podobe: »the ghost of electricity howls in the bones of her face« – Visions of Johanna. Občasno pa pesmi ohranijo verzno strukturo, a v njih prevlada epski del, saj je njihov namen pripovedovati zgodbo na podoben način, kot jo v kratki prozi pripoveduje Čehov. Takšen primer je znamenita Hurricane. 

Tudi tematika je zelo široka: angažiranost, ljubezen v različnih stanjih in izpeljavah, religija, temeljna eksistencialna vprašanja, sanje … A te pesmi je treba vedno brati v celoti, in ne iz njih iztrgati določenih »antoloških« ali pa »skrajno izstopajočih verzov«, ki naj bi povzemali neko temeljno človeško izkušnjo in jo prevedli v večno modrost, kot sem to zasledil v nekem tekstu, objavljenem v NME

Pesmi so organizmi, telesa, stroji. Imajo dramaturgijo, potek. In trganje njihovih t. i. esencialij iz celote je podobno rezanju slik na koščke ali pa rezanju filmov na posamične sekvence. Sprejemnik s tem ni nagrajen, ampak oropan za celovitost umetniškega doživetja. 

Dylanovo poezijo je v slovenščino prevedel Matej Krajnc. Izšla je v knjigi Ni še mrak. Prevodi so dobri, nekateri naravnost odlični, v njih ni nobenih motečih elementov, ki bi potrjevali Frostovo tezo, da je poezija tisto, kar se izgubi v prevodu. A pri nekaterih pesmih se občasno zgodi, da jih ovira slovenska tradicija prevajanja poezije, ki je usmerjena v ohranjanje formalnih principov (v našem primeru različnih rim) na račun vsebinskih. Takšno prevajanje potem postane prepesnjevanje, kar je čisto okej, a z vztrajnim iskanjem stika in ujemanja končnih glasov, se pravi rime, postane takšno prepesnjevanje interpretacija izvornega in osnovnega pomena verzov. Njihove vsebine. 

Pomenski odtenki se tu izgubljajo, in zven ali pa ton, zagotovo pa jezik pesmi se hočeš nočeš arhaizirajo; pesniški idiom se postara. Bralec ima občutek, da gre za pesmi, ki so napisane v zastarelem jeziku. Da gre za pesmi, ki spadajo v neki starejši, oddaljen čas. Če Dylana beremo v originalu, tega občutka nimamo. Hkrati pa moram dodati, da je Dylana izjemno težko prevajati. Zaradi rim, zaradi ekonomičnosti jezika in zaradi navidezne preprostosti. 

Če bi me v tem trenutku vprašali, kateri je moj najljubši Dylanov album, bi odgovoril Blood on the Tracks, šele potem bi sledila moja najstniška fascinacija Desire. Če bi me vprašali čez štirinajst dni, bi mogoče rekel Highway 61 Revisited ali pa Blonde on Blonde ali pa bi rekel Time out of Mind, a ne zgolj zato, da bi postavil na glavo tisto železno pravilo, ki pravi, da so najboljša dela v popularni glasbi ponavadi zgodnja dela in da se popularna glasba strogo ravna po pravilih moderne poezije, saj naj bi bila zgodovina obeh zgodovina pretiravanja; zarisati skrivnostno znamenje na nebu in se potem razbiti na čereh. 

Če pa bi me vprašali po posamični pesmi, bi rekel:

Not Dark Yet

Shadows are falling and I’ve been here all day
It’s too hot to sleep, time is running away
Feel like my soul has turned into steel
I’ve still got the scars that the sun didn’t heal
There’s not even room enough to be anywhere
It’s not dark yet, but it’s getting there

Well, my sense of humanity has gone down the drain
Behind every beautiful thing there’s been some kind of pain
She wrote me a letter and she wrote it so kind
She put down in writing what was in her mind
I just don’t see why I should even care
It’s not dark yet, but it’s getting there

Well, I’ve been to London and I’ve been to gay Paree
I’ve followed the river and I got to the sea
I’ve been down on the bottom of a world full of lies
I ain’t looking for nothing in anyone’s eyes
Sometimes my burden seems more than I can bear
It’s not dark yet, but it’s getting there

I was born here and I’ll die here against my will
I know it looks like I’m moving, but I’m standing still
Every nerve in my body is so vacant and numb
I can’t even remember what it was I came here to get away from
Don’t even hear a murmur of a prayer
It’s not dark yet, but it’s getting there

Pesem se v prevodu Mateja Krajnca glasi:

Ni še mrak

Sence se ulegajo in tukaj sem že ves dan.
Prevroče je, da bi spal, čas pa beži stran.
Duša je jeklo postala, se zdi.
Brazgotine še imam, ki jih sonce zacelilo ni.
Prostora ni nikjer, še v kjerkoli ne.
Ni še mrak, a pripravlja se.

Moja človečnost k vragu je šla.
Za vsako lepoto se skriva nekaj gorja.
Pismo dobil sem, napisala ga je skrbno.
Napisala je, kar ji po glavi je šlo.
A saj ne vem, naj mi bo mar ali ne.
Ni še mrak, a pripravlja se.

V Londonu bil sem in v Parizu sem bil,
reki sledil sem in se v morje spustil.
Pristal sem na dnu sveta samih laži.
Zdaj ničesar ne iščem, ko koga pogledam v oči.
Vse, kar prenašam, me včasih podre.
Ni še mrak, a pripravlja se.

Kjer sem rojen, bom umrl, čeprav si tega ne želim.
Zdi se, da se gibam, a pri miru stojim.
Čisto izpraznjen in otopel sem postal.
Ne spominjam se, pred čim sem sem pribežal.
Ne slišim več niti žebranja molitvice.
Ni še mrak, a pripravlja se.

To je jasen in čisto transparenten primer Dylanovega mojstrstva. Človek, približno mojih let, se začenja počasi spuščati in ugotavlja svoje stanje in reflektira svoje življenje in dejanja, a na precej abstrakten način. Brez zgodbe v ozadju. Pesem pokriva temeljna eksistencialna vprašanja. Je jasna, čista, transparentna, ekonomična, a tudi enigmatična. Podčrtana z refrenom. Bolj nakazuje, kot pa odgovarja. Beleži stanja in beleži čas. Rekapitulira. Stoji na papirju in živi na papirju. Mirno lahko živi in preživi zgolj na papirju. A še bolj zaživi, ko zaslišimo raskavi glas njenega avtorja, kako plava in lebdi nad instrumentalno podlago in po zvočnih prostorih, ki jih je oblikoval Daniel Lanois. 

Prvič sem Not Dark Yet slišal pred malo manj kot dvajsetimi leti. Bila mi je všeč. A vanjo se nisem mogel zares naseliti, saj sem bil premlad. Lahko sem bolj slutil, kaj mi Dylan pripoveduje, a nisem mogel razumeti. Nisem mogel čutiti. Človeško nisem bil dovolj zrel. 

Še enkrat se je jasno pokazalo zlato Pazovo pravilo, da imajo pesmi svoj čisto specifičen čas, svojo uro in svoj dan, da se usidrajo v človeško življenje, v življenje posamičnega bralca. 

In Bob Dylan je napisal precej takšnih pesmi. Precej več, kot so tiste štiri pesmi, ki so utemeljene same v sebi in o katerih govori Gottfried Benn v svojem eseju Problemi lirike. Pesmi, ki se nam zares odpirajo pri različnih starostih. 

 

 

V

 

13. oktobra letos (2016) je Švedska akademija presenetila vesoljni svet in Bobu Dylanu podelila Nobelovo nagrado za književnost. Ali bo prišel na podelitev, je še vprašanje. Bob Dylan Nobelove nagrade zares ne potrebuje. Niti ne potrebuje denarja, ki ga ta nagrada prinaša. 

Bil sem precej presenečen, čeprav se je njegovo ime v zvezi z nagrado za književnost že omenjalo in krožilo po stavnicah. Vse skupaj je delovalo kot potegavščina, mogoče celo zafrkavanje paradnih konjev ameriške književnosti, s tem mislim predvsem na znamenite romanopisce s Philipom Rothom na čelu. Delovalo je kot nekakšno nadaljevanje sage, ki jo je pred leti sprožil eden od članov švedske akademije, ko je rekel nekaj v stilu, da je ameriška književnost izolirana in odrezana od ostalega sveta, kar pač Američani ne prevajajo dovolj in s tem ne sodelujejo v velikem dialogu književnosti. Kar je seveda čista resnica. A to vseeno ne bi smel biti razlog, da kateri od odličnih ameriških romanopiscev (romanopisk) ne dobi nagrade za svoje delo na področju, ki se imenuje Great American Novel. Saj ta izoliranost bolj zadeva neke principe knjižnega trga (hkrati tudi neko absolutno avtarkično samozadostnost) kot pisanje samo. 

Komentarji Dylanove nagrade in reakcije nanjo so bili seveda različni. Precej povezani s starostjo komentatorjev in tem, ali pripadajo »visoki književnosti« ali pa »rock kulturi«. Boljše rečeno: ali simpatizirajo z eno ali z drugo. V nekaterih najbolj slaboumnih izmislekih sta se omenjala celo Leo Messi in kvantna fizika, mogoče medicina, skratka eksaktna znanost. 

Zagovorniki visoke književnosti so nobela za Dylana videli kot nekakšno mazanje posvečenega in brezzračnega polja – prišel je »kmet« iz rudarske Minnesote, prišel je načitani in več kot sto milijonov dolarjev težki samouk, ki ga je vzgajala cesta, in s peto svojih kavbojskih škornjev naredil škrbino v marmorno stopnišče –, zagovorniki rock kulture pa so v tem prepoznali končno in dokončno priznanje popularne glasbe kot resne umetnosti, njen vstop tja, kamor po svoji vplivnosti za življenje na planetu Zemlja v zadnjih petdesetih in več letih tudi spada. Seveda so se oboji motili.

Tudi sam sem najprej malo negodoval, a po premisleku in po ponovnem kopanju po Dylanovih arhivih je odgovor jasen. Sploh pa je jasen v luči spomina na začetek poezije v antiki. Pa tu ni važno, ali se je imenovala poezija ali pa kako drugače (tudi bitniki so svoje besedne izdelke imenovali »oral messages«, ustna sporočila); besede je spremljala glasba. Spremljal jih je zvok lire. In če se zdaj s pomočjo nekega čarovniškega miselnega trika transportiramo od Homerja in Sapfo v sedanjost, ne ugotovimo le, da je tematika poezije ista, zdaj govorim predvsem o lirski poeziji, ugotovimo tudi, da besede spremlja glasba. Bob Dylan pa je zagotovo najbolj eminenten predstavnik tega početja v sodobnem svetu, in Nobelova nagrada za književnost je namenjena pravemu človeku, če jo bo seveda sprejel [op. ur.: Dylan je po zaključeni redakciji menda sporočil, da nagrado sprejema.]. Kar zadeva besedila, ki jih bom tu imenoval poezija, lahko v isti stavek z njim stopi samo Leonard Cohen.

Za zaključek pa še neka anekdota. Pred tridesetimi leti sta se Dylan in Cohen peljala skupaj v avtu, in Cohen reče Dylanu: »Daj, Bob, povej, kako je zdaj s tem. Ti si številka 1, jaz pa potem številka 2.« Nakar ga Dylan pogleda in mu odgovori: »Motiš se. Ti si številka 1, jaz pa sem številka 0.« 

Takšna egomanija je opravičljiva le pri veliki umetnosti, pa še tam samo občasno. Seveda lahko besedo egomanija takoj nadomestimo z besedo resnicoljubnost. 

O avtorju. Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čas sprememb

    Andrej Blatnik

    Nobelova za Boba Dylana? Nekateri pravijo, da nagrade niso pomembne in strumno pristavljajo, da je pomembna le kvaliteta. Morda gre za zavidanja vredno nonšalanco ali pa za samoslepljenje – nagrade vzvratno vzpostavljajo kvaliteto in zlasti zbujajo medijsko in (v literarnem polju) bralno pozornost.

  • Vznesene ljubezni

    Jana Putrle Srdić

    Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.

  • Nominacija in popularizacija

    uredništvo

    Kresnik 2019: izjave avtorjev_ic o tem, kako nominacija po njihovem vpliva na popularizacijo literature in branja pri nas, a tudi, kako v tem okviru vidijo lastno uvrstitev v deseterico.