Neodzivnost in nefleksibilnost

COVID-19 in ukrepi v kulturnem sektorju

Anja Radaljac

Danes, 26. maja 2020 ob 15:00, ko začenja nastajati ta tekst, je na Muzejski ploščadi na Metelkovi potekala »Akcija za kulturo«, protestno dejanje kulturnic_kov, ki so skušale_i izraziti nestrinjanje z (ne)delovanjem Ministrstva za kulturo, ki navkljub številnim pobudam in dopisom posameznic_kov in organizacij – med vidnejšimi je bilo gotovo delovanje ad hoc ustanovljene Facebook skupine Pomoč samozaposlenim v kulturi v času Kovid 19 – niti med trajanjem izrednega stanja (razglašene epidemije) niti po njem (vsaj zaenkrat) še ni pripravilo strateškega načrta, ki bi sistemsko podprl in omogočil delovanje tudi sicer podhranjenega kulturnega sektorja; temu je tretjino sredstev v času ekonomske krize vzela prav ena od Janševih vlad, a jih kasneje na predkrizno raven ni vrnila niti nobena druga koalicija.

Da se nam obeta prav takšen molk/neodzivnost, smo številne osebe, delujoče na področju knjige, sklepale in/ali napovedovale že pred tedni, ko so se začeli sprejemati prvi ukrepi za ublažitev posledic koronakrize in je bil kulturni sektor z vidika sistemske (ali sploh kakršnekoli specifično targetirane) pomoči popolnoma izpuščen.

Sama sem v tistem času zaradi onemogočanja normalnega delovanja Javne agencije za knjigo in Slovenskega filmskega centra (ki jima je MzK do rebalansa proračuna, ki naj bi bil znan do septembra, »odsvetovala« izvajanje razpisov in projektov, ki do tedaj še niso bili sprejeti v financiranje) stopila v stik z državno sekretarko, Ignacijo Fridl Jarc ter poskušala z njo odpreti nekaj perečih vprašanj. Recimo: čemu slovenski kulturni sektor ne bo prejel krizne pomoči, temveč bo, kot je v izjavi za RTV napovedala Fridl, doživel (zgolj) finančne reze ob rebalansu? Kako ministrstvo utemeljuje takšno postopanje, zlasti glede na to, da je Evropska unija kulturni sektor uvrstila med pet sektorjev, upravičenih do državne pomoči, ter je, navsezadnje, Slovenija prejela zajetno denarno pomoč za premostitev krize. Kako ga utemeljuje, glede na to, da je država trenutno podporo namenila ne le sektorjem, ki so sicer v javnem interesu in tako upravičeno državno podprti, (npr. zdravstvo), temveč tudi sektorjem, ki so sicer zastavonošni udejanjitelji idej prostega trga in za katere velja, da »lahko preživijo na trgu«?

»V situaciji, v kakršni se je znašla kultura, se je znašlo 2 milijona Slovencev,« mi je, med drugim, na moje poizvedovanje v enem od mejlov odgovarjala Fridl Jarc.

Tovrstna egalitarnost načrtno, umetno konstruirana in vsiljena: pogoji delovanja v času po krizi, jasno, še zdaleč niso – in ne bodo – enaki za vse, prav tako pa tudi podpora v času krize ni bila enaka za vse sektorje in niti ne za vse fizične osebe (odvisna je bila od oblike zaposlitve).

Vse slovensko prebivalstvo se še zdaleč ni znašlo v enakem položaju – tiste osebe, ki tvorimo polji umetnosti in kulture in smo pogosto zaposlene prekarno (in torej že v običajnih razmerah v manj ugodnem in neenakem socialnem položaju), smo deležne prav nasprotnega od egalitarne obravnave; smatra se, da lahko 1750 € podpore, ki je niti ne more prejeti vsaka na področju delujoča samozaposlena oseba, predstavlja zadostno nadomestilo za izgubljene projekte, ki se v tej celotni sezoni (in morda tudi v naslednjih) ne bodo odvili, ker naš sektor ni bil deležen pomoči, temveč je tudi po preteku uradnega stanja epidemije še vedno »na čakanju« – na čakanju na rebalans proračuna, ki napovedano prinaša reze, torej zmanjšane zmožnosti za realizacije načrtovanih projektov.

Ob totalni zaprtosti (države, občin) med koronakrizo, ki jo je pri nas spremljala tudi menjava vladne koalicije ter zaostrovanje represivnih politik, se kljub globalnosti epidemije ni bilo težko odcepiti od svetovnega konteksta ter se (pre)zaposliti z lokalnim dogajanjem. Tudi zato so se nam morda laže izmuznili načini, na katere so se države drugod po Evropi (in svetu) lotile reševanja težav, ki so vzniknili na področju kulture in umetnosti v njihovih lokalnih okoljih.

Sama sem se v razgledovanju po dobrih praksah, v želji po kontekstualizaciji situacije ter tedaj še prisotnem bledem (in naivnem) upanju, da bo nekakšen dialog z ministrstvom (z vlado?) morda le mogoče vzpostaviti, v dneh, ko sem bila v stiku s Fridl Jarc, hkrati obrnila na kulturna ministrstva držav po Evropi – in četudi se mnoga niso odzvala, jih je precej vendarle poročalo o svojih lokalnih stanjih. Vtisi so sicer mešani in treba je upoštevati, da se je odzval le manjši del ministrstev, a vendarle pridobljeni podatki ponujajo nekolikšen uvid v problematiko (ne)pomoči kulturnemu sektorju po EU.

 

Na Finskem se je Ministrstvo za izobraževanje in kulturo povezalo z nekaj večjimi finskimi fundacijami ter zbralo 1,6 milijona evrov, namenjenih za štipendije za svobodnjake_inje in umetnike_ce, obenem pa je vlada uvedla dodatek k proračunu v višini 40,3 milijonov evrov, namenjen podpori kulturnemu sektorju, pri čemer naj bi 18 milijonov v obliki štipendij prejele fizične osebe iz sektorja, 22 milijonov pa gledališča, orkestri, muzeji. Ministrstvo se je zavezalo tudi, da bo pred poletnimi počitnicami izvedlo raziskavo o stanju pogojev umetnikov v kulturnem sektorju.

Na Češkem (podatke o soočanju češke vlade s problematiko je pridobil Aljaž Koprivnikar) je vlada sprejela paket za ohranjanje kulture, pri čemer je naslovila različne nivoje delovanja sektorja: fizične osebe so lahko prejele pomoč v višini 1000 evrov, neprofitne organizacije (gledališča, institucije, ki se ukvarjajo s plesom, literarni inštituti, organizacije, delujoče v okviru neodvisne umetniške scene, manjše založbe…) pa so lahko zaprosile za državno pomoč, in sicer pod pogoji, da so javne kulturne storitve ponujale/bile dejavne zadnja tri leta in so v tem času prejela subvencije države. V ta namen je bil na voljo dober milijon evrov. Kulturne organizacije, ki jih financira Ministrstvo za kulturo (na Češkem jih je približno 29), so prejele pomoč v višini dobrih enajst milijonov evrov, profesionalne kulturne organizacije, ki sicer niso vključene v državni podporni program, pa so bile prav tako upravičene do podpore približno enajst milijonov evrov. Hkrati je bil že izplačan celoten paket državnih subvencij kulturi v skupni vrednosti približno osemindvajset milijonov evrov (za leto 2020), organizacijam in fizičnim osebam pa sredstev ne bo treba vrniti niti v primeru, da bo prišlo do odpovedi projektov.

Estonija se je mojemu poizvedovanju, ki je bilo sicer usmerjeno specifično k področju književnosti in založništva, odzvala najbolj precizno. Poročali so o podpori, ki je specifično zasnovana za knjigo: 4,2 milijona evrov je bilo namenjenih delujočim na področju umetnosti in kulture v obliki premostitvene pomoči (vključene so bile tudi osebe s polja književnosti). 300.000 evrov so prejele knjižnice, in sicer namensko za odkup književnih naslovov estonskih založnikov (tretjina je bila namenjena odkupu otroške in mladinske literature). Hkrati je bil za 100.000 evrov povišan proračun Autorihüvitusfond, ki avtorjem in imetnikom avtorskih pravic plačuje obliko knjižničnega nadomestila, kar je utemeljeno s predpostavko, da so bile knjižnice v času koronakrize bolj uporabljane, kar pomeni, da so tudi avtorice_ji upravičene_i do večjega plačila. Pomoč je prejela tudi državno financirana fundacija, ki se ukvarja z izdajanjem kulturnih revij. Obenem je bil davek za elektronske knjige izenačen z davkom za tiskane knjige, zmanjšan pa je bil tudi davek za avdio knjige. Vzpostavila se je tudi iniciativa za estonsko produkcijo avdio knjig, pri kateri je država podprla 50 avdio knjig v estonščini.

V Albaniji, kjer je finančna pomoč neposredno književnemu sektorju umanjkala, so vendarle že v aprilu omogočile_i delovanje knjigarn (pod epidemiji ustreznimi pogoji), Narodni center za književnost in bralno kulturo pa je že aprila zagnal promocijsko kampanjo za spodbujanje bralne kulture. 

Na Portugalskem (informacije je tudi v tem primeru zagotovil Aljaž Koprivnikar) so ustvarjalkam_cem zagotovili pomoč v višini enega milijona evrov, pogoj je bil, da so osebe, ki so zaprosile za pomoč, v zadnjih šestih mesecih delale na poljubnem projektu na področju kulture, ki zaradi koronakrize ni bil v celoti uresničen. Vsak posameznik s področja kulture je lahko zaprosil tudi za pomoč do 2.500 evrov, pomoč pa je država ponudila tudi organizacijam (do višine 20.000 evrov za posamično organizacijo). Obenem je pomoč na Portugalskem izšla tudi iz privatnega sektorja – Calouste Gulbenkian Foundation je tako umetnicam_kom namenila 5 milijonov evrov, vzpostavila pa se je tudi digitalna platforma združenja umetnic_kov (za objavljanje razpisov in prodajo del, prek nje pa lahko privatni sektor in javni sektor tudi naročata dela umetnicam_kom).

V Avstriji je bilo vzpostavljenih več denarnih skladov, iz katerih so fizične osebe s področja umetnosti in kulture lahko zaprosile za pomoč; med njimi sta bila državni sklad neposredne pomoči fizičnim osebam, v katerem je bilo na voljo dve milijardi evrov sredstev, od katerih je posameznica_k lahko prejel_a do 6.000€ pomoči. Ločeno je bil zastavljen COVID-19 sklad za umetnike in osebe, ki delujejo na področju kulturnega izobraževanja, ki je prav tako zagotavljal do 6.000 evrov sredstev na osebo, in sicer za osebe, ki niso bile upravičene do pomoči iz naslova državnega sklada. Vlada je hkrati tudi zagotovila, da bodo vse subvencije področju izplačane v celoti, kot je bilo predvideno pred krizo, in sicer tudi v primeru, da zaradi koronakrize ne bi prišlo do realizacije projektov. En milijon evrov je zagotovil tudi sklad, ki ga je ustanovilo združenje Literar-Mechana in je bil specifično zastavljen za pomoč pisateljicam_em in prevajalkam_cem, ki so zaradi koronakrize izgubile_i projekte in dogodke, ki jih ne bo mogoče nadomestiti. Pomoč je bila v sorodnih oblikah na voljo tudi za glasbene ustvarjalke_ce, glasbene založbe, vizualne umetnosti, filmske ustvarjalke_ce, avdiovizualne umetnosti, pisateljice_e, performerke_je itd. Ti skladi so bili na voljo članom področnih združenj. Zagotovljena so bila tudi sredstva iz privatnega sektorja, na voljo pa so bili tudi odlogi plačilnih obveznosti in njihovo zmanjšanje.

Na Švedskem je bila pomoč usmerjena sektorsko: kulturni sektor je tako prejel dodatnih 500 milijonov državnih sredstev.

V Franciji (podatke je pomagal pridobiti Brane Mozetič) so umetnice_ki lahko zaprosile_i za mesečno nadomestilo v vrednosti 1500 evrov (pogoji za pridobitev so se spreminjali – od manjše k večji vključujočnosti, podobno kot pri nas). Obenem je bil zagotovljen odlog plačila računov za vodo, elektriko, plin in najemnino za poslovne prostore, odlog plačila prispevkov za socialno varnost in davkov ter plačana bolniška za oskrbo otrok. Nadalje je francoska vlada namenila 5 milijonov evrov za pomoč književnemu trgu, pri čemer so bile_i avtorice_ji deležne_i pomoči iz fonda milijona evrov, 500.000 evrov pomoči je bilo namenjeno francoskim knjigarnam v tujini, 500.000 neodvisnim založbam, katerih delovanje je bilo najbolj ogroženo, ostanek pa je bil porazdeljen med ostale pomoči potrebne deležnike (kakor se je sproti kazala potreba).

Zbiranje zgornjih informacij je trajalo nekaj tednov – odgovori so iz tujine kapljali počasi in sporadično. Toda počasi se je vendarle izoblikovala sorazmerno jasna slika – v nobeni od držav, ki so se odzvale mojemu povpraševanju, niso bili napovedani rezi proračuna za kulturo (četudi lahko sklepamo, da so se predstavnice_ki ogasile_i predvsem iz držav, ki so svoje delovanje ocenjevale pozitivno); države so najmanj zagotovile, da bodo vse državne subvencije izplačane, kot je bilo določeno pred nastopom koronakrize. Pri tem je pomembno upoštevati, da gre za dober mesec dni stare podatke: ti ukrepi so se sprejemali neposredno med krizo – takrat, ko je pri nas ministrstvo praktično ukinilo komunikacijo s sektorjem, ki mu odgovarja.

Sama sem po prejemu podatkov iz tujine poskusila zastaviti apel, ki sem ga naslovila na ustvarjalke_ce književnega polja ter založbe, v katerem sem skupaj z Aljažem Krivcem zasnovala nekaj predlogov za pomoč založništvu in književnim ustvarjalkam_cem, a z izjemo nekaj posameznic_kov (zlasti bi izpostavila Braneta Mozetiča, Jelko Ciglenečki ter Andreja Blatnika), je bil odziv bolj ali manj ničen. S trenutnega stališča ocenjujem, da to morda niti ni bilo posebej usodno; Ministrstvo za kulturo se tako ali drugače ni odzvalo na noben apel, na noben predlog, na nobeno pobudo. Naj na tem mestu izpostavim, da niti sprememba pogojev za pridobitev nadomestila za samozaposlene osebe pravzaprav ni bila stvar Ministrstva za kulturo, saj se je pri tem odločalo o pogojih, ki so veljali za vse samozaposlene osebe – teh je na področju kulture le sorazmerno veliko.

Na tej točki v ospredje seveda stopi tisti drugi proces, ki se je pri nas odvijal skupaj s koronakrizo – zaostritev politične represije. Polje umetnosti in kulture v Sloveniji ne le ni bilo deležno finančne ali drugačne sistemske kulture, ki bi bila kakorkoli primerljiva s tisto v številnih državah po Evropi (kar ne pomeni, da tamkajšnje situacije niso imele svojih problematik in/ali črnih točk!); hkrati s koronakrizo se je moralo soočiti z ideološkimi premiki, ki so v slovenski družbeno-politični aktualnosti začeli postajati vse vidnejši, netransparentnim poslovanjem, rušenjem integritete medijev, neposrednimi napadi na novinarke_je in novinarske institucije (npr. RTV), šikaniranjem idejnih in/ali političnih nasprotnikov, bodisi na osebni ravni (npr. Rihard Knafelj, Ivan Gale) bodisi na ravni skupine (npr.. označevanje protestnic_kov za morilke_ce), podaljšanjem »zaščite« meje z bodečo žico ter vsesplošno hujskaštvo, odkritim  nasprotovanjem antifašističnemu boju in celo nekaterimi neposredno fašizmu podpornimi objavami na družbenih omrežjih (zlasti Twitterju).

Kultura in umetnost sta v tej politični klimi uradno doživeli zlasti omenjeni molk Ministrstva za kulturo ter napoved rezov proračuna, hkrati pa se prek družbenih omrežij ter neuradnih stališč generirajo »nova« stališča v odnosu do umetnosti in kulture. Poslanka SDS Romana Tomc je denimo na svoji spletni strani 19. maja 2020 objavila prispevek »Bi morala vlada tudi za obisk kulturnih prireditev izdati bone?«, v katerem je med drugim zapisala: »Prevečkrat podpiramo kulturnike, ki so žalitev za slovensko kulturo, umetnike, ki to niso in ustvarjalce, ki mislijo, da mora država financirati vsako njihovo izražanje, čeprav prav nikogar ne zanima. Žal gre to pogosto na škodo tistih, ki bi resnično zaslužili podporo in priznanja za njihov prispevek k slovenski kulturi.« Tomc uvodoma kot primere dobre prakse kulturnikov, ki jih javnost podpira in, tako je sklepati iz zapisanega, predstavljajo doprinos slovenski kulturi, navede glasbeno skupino Modrijani ter knjigo Slovenski razkol Jožeta Možine, o kateri zapiše, da bo »ne vem katerič že« razprodana. (Ne pozabimo: Slovenski razkol je znanstvena monografija in ne umetniško delo!) Pri tem velja omeniti, da se Jože Možina ni znašel le kot zgled v zapisu Romane Tomc, temveč je zasedel tudi mesto v žiriji, ki podeljuje Prešernove nagrade. Tomc je svoj zapis zaključila takole: »Slovenska kultura je naše bogastvo, ki ga moramo skrbno varovati in tudi finančno podpirati, če je treba. Pri tem je treba imeti pred očmi, koliko ljudem je ta kultura namenjena. Vsem ali le nekaj deset zanesenjakom, ki jim je všeč kakšna posebna zvrst kulture, ki je nihče drug ne razume. Predvsem pa je treba ločiti zrna od plev in preprečiti, da se kot kulturni ambasadorji Slovenije podpirajo tisti, ki se iz slovenske kulture delajo norca in jo žalijo.«

Ali ni mogoče iz zapiska Romane Tomc sklepati, da poslanka vodilne koalicijske stranke enači umetnost in množično kulturo, da, še več, izriva umetnost na račun množične kulture, ki ima v obeh njenih konkretno navedenih primerih ne le množični, temveč tudi jasen idejni/ideološki podton? Ali ne vzpostavi prodaje in splošne všečnosti kot edinih kriterijev za prepričljivo umetniško delo?  Ali je mogoče verjeti, da je to le njeno osebno stališče – in ne stališče kakšne večje, recimo strankarske politične strukture?

Zapis Romane Tomc je pri svojem udrihanju namerno (zgolj) namigujoč in nekonkreten; poslanka nikjer ne navede, katere_i umetnice_ki »se iz slovenske kulture delajo norca in jo žalijo«, a iz preteklih in sočasnih odzivov se vendarle lahko spomnimo vsaj nekaj konkretnih imen, mdr. Prešernovih nagrajenk Maje Smrekar in Simone Semenič, pa tudi slikarja Arjana Pregla, ki se je soočal z medijskimi napadi na svoje delo – med drugim tudi s strani Mitje Iršiča, svetovalca kulturnega ministra za odnose z javnostjo, ki je med drugim tudi izrekel, da Prešernove nagrade ne bi smeli prejeti »dojilji psov in skrunilki državne zastave«, umetnost pa bi morala preživeti na trgu. Maji Smrekar, Simoni Semenič in Arjanu Preglu je gotovo skupna političnost njihovih umetniških izrazov, a skupno jim je tudi – zelo široko, zelo grobo opredeljeno – levo idejno ozadje.

Nepomembne v luči odnosa politike do kulturnega sektorja nadalje niso niti izjave, kakršno je 28. aprila na novinarski konferenci podal aktualni kulturni minister, češ da »področje knjige niti ni bilo hudo prizadeto«, kar lahko razumemo vsaj kot nedopustno nepoznavanje situacije (če že ne kot povsem odkrito laž): promet v založništvu je med koronakrizo namreč upadel za 70-80 odstotkov, področje knjige pa je utrpelo za 5,7 milijona ocenjene škode.

Diskurz, ki ga tovrstna izjavljanja družno vzpostavljajo, je še vedno dovolj neobvezujoč, da je proti njemu težko usmerjeno delovati, a hkrati dovolj jasen, da ga je mogoče, zlasti ko ga povežemo z drugimi, na sorodne načine izražanimi stališči in konkretnimi potezami (npr. protibegunski diskurz v povezavi z ukinitvijo sredstev nevladnim organizacijam, ki izvajajo socialne projekte, povezane z begunskim vprašanjem), razumeti tudi kot nastop proti kritični, zlasti neposredno politični umetnosti, kar pa zajame širok nabor institucij in posameznic_kov. Hkrati s tem se pojavlja težnja po ukinitvi ali vsaj močnem zmanjšanju državne podpore kulturnemu sektorju; zaskrbljujoče pri tem je, da se tovrstne težnje pojavljajo tudi v obliki konkretno izraženih predlogov, kar pa številne_i med nami nekako vedno izvemo podtalno, v zaupnih pogovorih s kolegicami_i s področja, skozi govorice. Marsikaj se »govori«, mnogo manj je dovolj hitro transparentno, javno razglašeno, da bi bilo mogoče neko usmerjeno ukrepanje celotne panoge oz. vseh sodelujočih na področju.

Temu navkljub je postaja precej jasno, da izpuščanje kulturnega sektorja kot morebitnega prejemnika državne pomoči v vseh treh protikoronskih zakonih, molk Ministrstva za kulturo ter obljuba rezov v proračun niso naključne ali celo nekakšne nevtralne, nadideološke situacije; aktualna koalicija povsem jasno teži po ukinitvi javne podpore kulturnemu sektorju ter prepustitvi umetnosti »trgu«, ob izrekanjih o sodobnih (zlasti izrazito političnih) umetniških praksah in njihovih nosilkah_cih pa tudi le stežka sklepamo, da gre za »zgolj« neoliberalno težnjo; več kot očitno gre hkrati za pogrom nad nekaterimi umetniškimi praksami ter politično-ideološki boj obče, pri čemer se umetnice_ke pogosto prepoznava za nosilke_ce tega ideološkega boja; umetniškost se v teh diskurzih nedvoumno povezuje z levičarskimi političnimi izhodišči – najbolj aktualen je morda prav že omenjeni primer, v katerem se protestnike_ce, obtožene »morilskosti«, praktično enači s kulturniki_cami.

Mogoče je torej razumeti, da je bila koronakriza v primeru odnosa do kulturnega sektorja izkoriščena tudi kot primerno ozadje, skozi katero je bilo mogoče pohitriti procese političnega obračunavanja, kultura in umetnost pa sta v tej konstelaciji, pogosto umeščeni skupaj z nevladnimi organizacijami, kolektivi, ki se zavzemajo za socialno pravičnost, naravovarstvenimi organizacijami ipd., nastopili kot družbeni nosilki nezaželenih idej in stališč. Neoliberalni ukrepi, kot je ukinitev financiranja ali vsaj njena omilitev, postanejo orožja v tem boju.

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Protest – intermedijska instalacija

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kaj bi se zgodilo, če bi začeli za državno in evropsko financiranje prijavljati množične intermedijske instalacije, do potankosti dramaturško domišljene proteste po lokalnih prizoriščih?

  • Dokler se lak suši

    Primož Čučnik

    Literatura je resnična celo takrat, ko laže oziroma si izmišljuje ali je popolnoma izmišljena. Kriterij resničnosti v literaturi ni ujemanje z dejstvi, ampak s svojo resnico (ta pa je tudi naša), ki hkrati dovoljuje oziroma celo napeljuje na različne interpretacije.

  • Prvi april

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kako daleč sta si zastonj in zaman? Si človek res ogleda svetovno znan spletni muzej ali legendarni slovenski film, ker ga ceni in se mu približa spoštljivo, ali pa ga ponuca kot toaletni papir samo zato, ker je pač brezplačen?

Izdelava: Pika vejica