Negotovo okrevanje literarne kritike

Olga Pek

Krizo češke literature je marca 2008 oznanil urednik, kritik in publicist Štefan Švec na straneh češkega levičarskega kulturnega dvotednika, kasneje tednika, A2. Seveda to ni bil prvi razglas takšne krize: Švec sam v začetnih odstavkih navede prejšnje deklaracije istega fenomena, z začetkom pri Ferdinandu Peroutki leta 1922, Arneta Nováka v tridesetih in štiridesetih letih ter kasneje še letih 1956 in 1946, vse obdobja literarnega razcveta in izdaje del, ki z današnje perspektive tvorijo temelje češkega kanona. Dejansko slavi besedo kriza: »Kde je krize, tam je dobře (Kjer je kriza, je dobro),« piše, ko ekstrapolira iz grškega korena besede, da ga uporabi kot sinonim za izhodiščno točko, odpiranje za ponovno definiranje literarnega polja.

Švec naslika pesniška branja kot seanse klik, kjer se pojemajoči pesniški hegemoni, oblečeni v obleke, ki jim niso prav, utapljajo v valečem se oblaku cigaretnega dima, recitirajo delovanje svojih misli zdolgočasenemu občinstvu, ki ga sestavljajo njihovi prijatelji in privrženci. Danes še komaj prepoznamo to preklo, tipično za prvo desetletje novega tisočletja – danes, ko imamo gverilsko pesništvo, pesniške aplikacije in modno industrijo, ki skuša izkoristiti »pesniški videz«. Švec prav tako požuga s prstom proti krivcem, v prvi liniji je to živi kulturni sektor, ki dobiva premalo sredstev. Če mora glavna urednica literarne revije v večini primerov biti zaposlena kot profesorica v srednji šoli, ponoči pa delati še kot lektorica, da lahko spraska skupaj dovolj denarja za cel mesec, ni čudno, da kvaliteta (samo)kultivacije in samozavesti literarne scene trpi tako zelo, da se bralci obrnejo k drugemu viru vsebin. Zapuščeni literarni krogi pa tako postanejo toliko bolj incestuozni, nekritični in distancirani od sveta.

Retrospektivno gledamo je članek res artikuliral določeno kognitivno disonanco med resničnostjo in njeno prevladujočo podobo v poeziji tistega časa. Poezija je takrat zaostajala za aktualnimi spremembami, predvsem internacionalizaciji/globalizaciji in novimi mediji. Temo »krize« so takrat nemudoma prevzeli drugi avtorji v literarnih revijah in tako navdihnili široko debato, za katero je bilo značilno predvsem to, da je večina govorcev zagovarjala stališče proti krizi, o kateri je pisal Švec, in tako prepraševala zgolj določene aspekte literarnega polja. Kot je Švec napovedal, je bila »kriza« dejansko poživljajoča vaja, sprememba smeri, v katero smo se premikali.

Kot del truda, da bi kultivirali literaturo, so se istočasno s Švečevim člankom razvijali tudi načrti, da bi se izdala češka mutacija antologije Best American Poetry (Najboljša ameriška poezija). Za razliko od ameriškega modela bi se češke urednike prosilo, da sledijo literarni sceni natanko eno leto in, če je le mogoče, tudi preberejo vse pesmi, izdane v knjigah, revijah in na relevantnih internetnih straneh (gromozanska naloga), pripravijo predizbor pesmi za »arbitre« in, ne nazadnje, svoje izsledke še obnovijo v daljšem kritiškem eseju. Prva številka antologije je bila izdana jeseni 2009. V njej je letni urednik in kritik Karel Piorecký obenem ponovno diagnosticiral krizo literature kot krizo »Vztah literatury a čtenáře« (odnosa med literaturo in bralci)1 in izpostavil pomanjkanje »Na rozdíl od dob dávno minulých nebyl v poslední dekádě vytčen žádný kritický program, natož pak ucelená flozofcká a uměnovědná koncepce, jež by postulovala a upřednostňovala některé hodnoty před jinými« (kakršnegakoli kritičnega programa, kaj šele izčrpne filozofske in estetske koncepcije, ki bi postulirala in dvignila nekatere vrednote nad druge) v prejšnjem desetletju. Dokaze za nasprotno je med drugim iskal tudi v poeziji »novega patosa« skupine Fantasía kot tudi v angažiranih delih, mestoma zaznamovanimi tudi z novimi mediji, pesnikov, ki so se zbirali okoli revije Psí víno. O tej poeziji pravi, da je »Současná česká poezie je natolik silná, že může zvládnout obojí — jak dostát nadčasovým požadavkům literární estetiky, tak být schopna komunikovat se současným čtenářstvem o aktuálních tématech dnešního světa« (tako močna da lahko naredi oboje – ustreza brezčasnim merilom literarne estetike kakor tudi komunicira s sodobnim bralstvom o aktualnih problemih v današnjem svetu).

Kar se je tudi zgodilo – v zadnjih sedmih letih je poezija doživela skorajšnjo popolno obrnitev svoje situacije. Konec leta 2014 Alžběta Stančáková opaža nedavno ogromen porast pesniških branj v živo, ki se širijo tudi na javne prostore: vsakoletno »Readings on the Train« (Branje na vlaku); pesniško branje ki se dogaja na enem od dveh majhnih praških trajektov; serija »Literatur im Park« (Literatura v parku); razširjeni literarni odri, ki so del open air glasbe in filmskih festivalov; razširitev neodvisnih literarnih sejmov. V Pragi »Poeziomat«, pesniški jukebox na javnem trgu, ki ob stisku na gumb predvaja posnetke branj pesnikov.

Septembra 2015 je spletna stran Nedělní chvilka poezie (Nedeljski čas za poezijo) objavila sklop pesmi z naslovom Refugee Crisis in Poetry (Kriza imigrantov v poeziji), ki se je prebil do uveljavljenih medijev, televizije in radia. V istem mescu je skupina mladih pesnikov v svojih poznih najstniških letih začela z delavnico, usmerjeno k vzpodbujanju pisanja med mladimi ljudmi. Oktobra 2015 so pesniki brali svoja dela na temo fenomena Evrope znotraj sten češkega Ministrstva za kulturo – nekateri teksti so bili izredno provokativni ali kritični. Kot da bi jih že napovedal manjši skandal iz 2011, ko je verz iz pesmi Ondřeja Buddeusa, »Putine, ke mně! Mazej na místo!« (žargon lastnikov psov za »Putin, sem! Nazaj, pa prostor!«) dosegel državne novice, ko se je pojavil na znački, ki jo je nosil češki minister za zunanje zadeve. Medtem ko so 2013 kulturni delavci na ulicah protestirali proti usodnim rezom v državni proračun za kulturo, so 2015 pisatelji ustanavljali Društvo pisateljev, v bistvu sindikat pisateljev, ki so ga odprli z zelo medijsko pokritim Kongresom pisateljev, kjer so v seriji predavanj pisatelji, sindikalisti lastnikov knjigarn, filozofi in podobni debatirali o vlogi literature v družbi, vse to v družbi ministrskih uradnikov.

In? Poezija je mrtva, naj živi poezija. V antologiji Najboljša češka poezija 2014 Olga Stehlíková že opaža, da se objavlja veliko več poezije (prek 200 zbirk na leto) in da je poezija tako vseprisotna, da bralce že živcira.2 Primer poezije ilustrira, kako je literatura v zgolj osmih letih prešla iz krize v inflacijo; kako je ponovno osvojila javni prostor, fizično, politično kot tudi finančno, kako so pesniki popularizirali svojo obrt, se profesionalno organizirali in uspeli vzpostaviti celoten kompleks samokultivirajočih procesov.

To zgodbo o okrevanju poezije v takšni širini obnavljam, ker se že kaže, da podoben razvoj čaka tudi literarno kritiko. Kakor kažejo prej omenjeni citati, domnevna kritika literature navsezadnje nikoli ni bila ločena od krize literarne kritike. Pravzaprav so bile korenine prve vidne v drugi: tako Švec kot Piorecký sta krivila pomanjkanje programske kritičnosti, ki zaostruje trenutno majhen družbeni vpliv literature.

Lahko bi potemtakem seveda orisali programe, ki so analogni ponovnemu oživljanju poezije. Kritika mora ponovno najti svoj prestiž, ponovno osvojiti izgubljeno ozemlje v debati med splošnim občinstvom, se narediti relevantno, tako da bo dohitela zadnje družbene razvoje (problematike, kot so neenakost spolov, podnebne spremembe, varčevalni ukrepi, populizem, vojne, sirska humanitarna kriza, novi mediji itd.) ter v svoje metode vgraditi orodja, ki ji bodo dopustila, da se samokultivira in uspeva. Dolg esej na koncu antologije Najboljše češke poezije ter samorefleksija in zunanja ponovna evalvacija, ki so jo vzpodbudili na Kongresu pisateljev, so bili prvi koraki v to smer.

To je bila tudi ustanovitev bloga H70 – the formula for literature (H70 – formula za literaturo) septembra 2014. Blog je povezan z brnsko založniško hišo HOST in vsak dan objavi članek, tri od sedmih kategorij so kritike, komentar in akademska študija. Nedavno, septembra 2016, se je na internetu pojavil (edini) češki literarni časopis, Tvar. Pod imenom Ravt se usmerja specifično k izdajanju (in provociranju) literarnih polemik, ki pod uredništvom Olge Stehlikove že razburja postane vode češke literarne mlake. K velikemu obupu skupnosti je Stehlíková prve prispevke posvetila tabujem, prisotnih v sodobnem češkem pesniškem svetu (improvizacija; prepoved genitivnih metafor; prepoved istovetenja lirskega subjekta z avtorjem, tudi če očitno govori avtor; prepoved kritiziranja dela prijateljev, v skupnosti, ki je tako majhna, da se neizogibno vsi poznajo itd.). Kot naslednja je prišla zelo ustrezna in duhovita ostra kritika proti preveliki količini zastarele patriarhalne spolne pristranskosti pri kritikah poezije – in zagotovo bo sledilo še več. 

Pomanjkanje notranjega prečiščevanja mehanizmov je še ena občutljiva točka v literarni skupnosti. Prav v tem času se pripravlja tako na letno nagrado Kritik leta (ki jo spremlja tudi denarna nagrada), kot na njeno parodično antinagrado za najslabši kritiški zmazek leta. Zaupnost me zavezuje, da o njih ne govorim več, zato bom raje omenila to, da sta neki politični znanstvenik in novinar nedavno zbirala podporo, da bi se ustanovila literarno-kritiška revija, ki bi prek literarnih kritik komentirala družbene trende. Prepričana sem, da bo sledilo še več truda, recimo da se spodbuja mlade k pisanju kritike, debate med novimi bralci in knjižne klube (enega pravzaprav že testno izvaja prostor za literarne dogodke Fra) Nagrade, ki bodo kmalu ustanovljene, bodo kmalu povečale svoj proračun, pritegnile pozornost in pridobile prestiž. Če se je češka poezija bila zmožna ozdraviti svojih napak v manj kot desetletju, obstaja dobra možnost, da ji s temi specifičnimi orodji sledi tudi kritika.

Toliko o delu mojega naslova, ki se ukvarja z »okrevanjem«. Ampak zakaj »vprašljivo«? Za vprašanjem, ki sem ga danes postavila v povezavi z literarno kritiko, poezijo, literaturo in intelektualnim delom nasploh, se skriva globoka anksioznost. Če pogledamo prek naravnega gona po samoizboljšanju in popravljanju smeri, v katero hodimo, razni pozivi za prispevke, konference in simpozije vsi izražajo, pod splošno šablono »politični vpliv XYZ«, isto začudenje. Uredniki Aronoff, Goodwin in Ward so 1986 ob članku Alberta Nozicka, pomenljivo naslovljenega Why Do Intellectuals Oppose Capitalism? (Zakaj intelektualci nasprotujejo kapitalizmu?), zapisali: »it seems so ›unfair‹ that the media and academia – [i.e.] ›wordsmiths‹ – have so much influence on people’s thoughts and thought formation« (zdi se tako ›krivično‹, da imajo mediji in akademiki – [tj.] ›besedni obrtniki‹ – tolikšen vpliv na mišljenje ljudi in oblikovanje misli).3 Delno je to poštena ocena – humanistika je v luči semiotskega obrata pridobila omembe vredne družbene vplive. Vendar pa je to bilo delno zgolj udejanjanje prvih sadov prizadevanj neokonservativnega negativnega odziva, ki je današnje homoseksualistično iluminati-ljudsko slovstvo zgolj njegov rep. Bolezni literarne kritike pravzaprav odsevajo splošne družbene bolezni, kakor se je tudi govor o »krizi literature« pojavil iz terminologije, in bil takrat z njo tudi eksplicitno povezan, »finančne krize« recesije 2008/2009. To so simptomi zaskrbljujoče sodobne erozije javne sfere. Če jih tako tudi ne bomo obravnavali, se nam bo bistvo problema še naprej izmikalo. 

Zdaj bivše območje literarne kritike pod našimi nogami drobijo tri centrifugalne tendence. Na eni strani je plen splošne granulacije in fragmentacije družbe: kritike, sploh obsežnejše, dobro premišljeni kritiški eseji, skupaj s kulturnimi rubrikami nasploh izginjajo s strani tiskanih časopisov. Če kritiki preživijo, so pogosto del specializiranih spletnih strani, blogov, internetnih revij, ki »pridigajo zboru« literarne skupnosti, ki jo je kritika zanimala že prej. Tako je literarna kritika kot način mišljenja sodobnosti z literaturo in skoznjo v glavnem zapustila diskusijo splošne družbe, ki se potem hrani s strupeno predpostavko, da je literatura nepomembna za vsakodnevno življenje: ena od petih predpostavk tehnokratskih, neoliberalnih državnih vlad, ki jih vodijo varčevalni ukrepi znotraj letnega pogačnega deljenja proračuna, kulturni sektor pogosto smatra kot pregovorno »piko na i«. To je seveda skušnjava za kritika, da zdrsne še dlje stran od demokratičnih institucij in se jim približa kot nasprotnik.

Kot tretjo tendenco lahko izpostavimo stopnjujoči pritisk na novinarje, akademike in umetnike, da se dokazujejo nasproti svojim tekmecem, ki jih sili da se umaknejo iz prejšnje vloge skrbnikov javne domene na njihova lastna birokratizirana polja, usmerjena na čim večjo produkcijo, z vedno bolj tesnimi roki za oddajo. Ta privatizacija je prav tako odgovorna za dejstvo, da se kritika pretvarja v komercializacijo. Tako v tisku kot na spletu se kritike nagibajo h kratkim obnovam knjig, ki že nevarno spominjajo na srednješolske predstavitve, PR-članke ali potrošniške ocene.

Tem trendom ne moremo nasprotovati z napisano kritiko, temveč mora to narediti kritik sam – kar zahteva politično dejanje. Kvaliteta literarne kritike je neposredno odvisna od časa, ki si ga profesorica literature lahko privošči od siceršnjega izpolnjevanja prijav za sredstva in samoocenjevanja svoje izvedbe za upravnike. Kvaliteta je odvisna od tega, da se zmanjša ogromen obseg kulturnih dogodkov, ki jih pokriva en sam novinar ali neprimerno majhna ekipa. Odvisna je od pripravljenosti kritikov, da delujejo v prid izgradnji manjkajoče profesionalne infrastrukture, nato pa promovirajo in lobirajo za potrebno finančno podporo. Zato je potrebno sodelovanje, saj je eno največjih tveganj našega časa, da podležemo paniki. Ne smemo paničariti in poskusiti biti vse naenkrat: aktivisti, akademiki, organizatorji, ustvarjalci – v trenutku, ko se poskusimo tako razdeliti, prenehamo biti kritiki. Vztrajati moramo na kvaliteti svojega napisanega dela, zato moramo delati skupaj pri organiziranju in zato moramo biti pripravljeni, da vedno znova razlagamo in poudarjamo pomen svojega dela.

Mislim, da je največja vrednota kritikovega dela danes dejstvo, da lahko, s tem ko pritegne pozornost na besedilno sestavo dela in s tem tudi globalnega stanja, pozornost ljudi preusmeri od tistega, ki se izraža, k njegovemu izrazu in njegovim merilom oziroma njihovim pomanjkanjen. Eden od razlogov, da se pisateljsko delo pogosto tako boleče podcenjuje, je, da še vedno težimo k romanticiziranju literature kot produkta edinstvene moralne občutljivosti, redkega talenta ali avtentične narave, namesto da bi ga cenili kot produkt izredno profesionalnih trudov, ki jih poganja intenzivna angažiranost. Ko substituiramo kreatorja (ali potrošnika kot nekoga, ki deli, identificira in tako pridobiva okus) za kreacijo, ga pogosto zacementiramo v njegovo ali njeno socialno pozicijo. Na koncu v družbi ne gre za dialog, temveč krike posameznih glasov. In v družbi, ki je praktično že izgubila skupno izhodišče, lahko kot kritiki dosežemo samo toliko. Drugo moramo opraviti kot državljani.

Iz angleščine prevedel Jure Kapun

 

 

  1. Karel Piorecký. »Česká poezie v roce krize,« Nejlepší české básně 2009, Brno: Host, 2009. ↩
  2. Olga Stehlíková, »Toto nové a to staré«, Nejlepší české básně 2014, Brno: Host, 2014. ↩
  3. Albert Nozick, »Why Do Intellectuals Oppose Capitalism?« in: Aronoff, Goodwin and Ward, ed. The future of private enterprise: Ideas for a Changing World. Georgia: College of Business Administration, 1986. ↩

O avtorju. Olga Pek je pesnica, prevajalka in kulturna organizatorka. Je glavna urednica češkega četrtletnika za sodobno poezijo Psí Víno in nekdanja direktorica praškega pesniškega festivala Micofestival. Skupaj s Zuzano Husárová je izdala origami knjigo Amoeba (2015), skupaj z dr. Davidom Vichnarjem, souredila Terrain: Essays on the New Poetics (2014). Njena poezija je bila objavljena v različnih revijah in nekajkrat … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Stališče kot kriterij literarne kritike?

    Insa Wilke

    O nekaterih avtorjih pravimo, da pišejo vedno en in isti tekst. Občutek, ki je znan tudi kritičarki, kajne? Pozneje, ko napisano kritiko preletimo, dobimo občutek, da … →

  • Prisluškovanje tekstu v kontekstu in pisanje zastarelih kritik 

    Iva Kosmos

    Lani so me z ameriške literarne revije Massachusetts review angažirali, da za njihovo spletno stran recenziram Girl at War, roman o hrvaški vojni, ki ga je ameriška avtorica … →

  • »Ko slišim besedo odgovornost, se primem za pištolo!«

    Anja Radaljac

    Z naslovom letošnjega kritiškega simpozija – tretjega po vrsti in drugega pod imenom Umetnost kritike – sem se seznanila že pred časom, ko smo bili člani DSLK (Društvo slovenskih literarnih … →