Ne

Prispevek z mednarodnega kritiškega simpozija Umetnost kritike 2017

Mojca Pišek

Sprva me je mikalo, da bi na problemsko vprašanje simpozija Umetnost kritike 2017 odgovorila z – ne. Ampak potem bi se moje razmišljanje na tej točki sklenilo, javno izvajanje bi bilo s tem končano, zapustila bi lahko oder. Vprašanje »Ali naj kritika pomaga k večji slišanosti nerazumljenega in zatiranega?« se mi je zdelo enoznačno, kot da ponuja en sam možen odgovor, kot da na edini sprejemljivi odgovor pravzaprav namiguje. Še huje – zdelo se mi je, da to sploh ne more biti stvar razprave in soočenja mnenj. Prepričana sem bila, da obstajata napačen in pravilni odgovor ter da nas, kritike, problemsko vprašanje preizkuša, ali smo povsem izgubili kompas. 

Potem pa sem se spomnila vseh tistih svojih kolegov, ki bi ob zgornjem vprašanju goreče zagovarjali »ja«. Pa med njimi niso le dežurni facebook kritikasti, kritiki, ki se jim ni najbolj posrečil izlet v literarne vode, hermetični pesniški skribomani in pisatelji najrazličnejših identitetnih pisav. Tu in tam bi se našel kak zagovornik, ki sploh ni ambiciozni pisatelj, pač pa je čisto pravi kritik in izključno kritik. Nima torej nobene slabo prikrite eksterne motivacije za to, da zagovarja kritiško prizanesljivost do literarnih del morda širokega duha, a nemara šibke izvedbe. S tem esejem zato skušam razumeti, kaj poganja ne prav redko prepričanje, da mora biti kritika do nekih specifičnih ambicij v literarnem (in širše, umetnostnem) polju prizanesljiva, jim celo naklonjena. Če namreč obstajajo zagovorniki kritiške amnestije, potem mora biti del tega zagovorništva tudi bolj ali manj jasna predstava literarnih del, ki bi jih morali obravnavati kot izjeme glede na ostala.

Pol kilograma družbene progresivnosti, prosim!

Najprej se bom zato pomudila ob vprašanju, katera literarna dela bi utegnila biti pojmovana kot tovrstne izjeme. In občutek imam, da polemično vprašanje o možnosti amnestije namiguje v nekakšni nedoločni zvezi s tematikami, ki jih knjige odpirajo. Tu nastopi prva preglavica. Enemu kritiku se zdi bolj relevanten boj za avtonomijo pokrajin v odnosu do velikih držav, drugemu se zdi bolj napreden boj za ukinitev vseh meja. Nekomu je progresivno, da sprejmemo vsakega prosilca za azil, drugemu je progresivno, da politika jasno definira, kateri profili prosilcev so družbi potrebni. Enemu je družbeno progresivna brezplačna izobrazba za vse, drugemu zmanjšanje števila vpisnih mest za izobrazbene profile, po katerih trg ne povprašuje. Enemu je družbeno progresivna davčna razbremenitev podjetništva, drugemu razlastitev najbogatejših, tretji bi dali roko v ogenj za univerzalni temeljni dohodek. Nekateri so prepričani, da bo človeštvo rešilo veganstvo, drugi zagovarjajo lokalno samooskrbo. Nekaterim se zdi rešitev za krizo energentov prehod na obnovljive vire, drugim bi se zdelo progresivno, če bi namesto zasebnega imeli učinkovit javni promet. Mogoče bi se še najlaže poenotili okoli tega, kaj definitivno ni progresivno. Progresivno ni zahtevati, da država nabavi vodni top, da pred begunci postavi žico, da davčno bremeni prekarne in slabo plačane delavce. Celo mesojedci se dandanes strinjajo, da mesojedstvo ne prinaša družbenega napredka, in celo ljubitelji avtomobilizma se ne pomišljajo, da so terenska vozila potrata energije. Le še najbolj nestrpni posebneži so se pripravljeni izpostavljati z menjem, da edino pravo družino sestavljajo oče, mama in otroci. 

Kaj naj torej stori kritik, ki se je ravnokar znašel pred literarnim delom presenetljive globine, prepričljive karakterizacije, izjemnega slogovnega pečata, ki pa tematizira predsednika vlade, ki je ravnokar sklenil posel, s katerim je državo ogoljufal za več sto milijonov, je moralno izprijen, brez načel in politične vizije, predsednika, ki najraje obeduje kravo, je razdedinil svojega gejevskega sina in ki seveda vozi pregrešno drag nemški avto, in to na stroške davkoplačevalcev. Še huje – kaj če ni mogoče zagotovo vedeti, kaj nam avtor z njim pravzaprav sporoča. Kritiko parlamentarne demokracije v postneoliberalnih družbah? Kaj pa možnost, da mi avtor ni moralno soroden in ga je globoko motivirala ideja, da bi napisal slavospev zmagoviti kombinaciji tehnološko razvite družbe v paktu z visokobirokratizirano državo? Morda pa sploh ni želel sporočiti ničesar in zgolj ne zna napisati napete kriminalke.

Naj se pomudim pri manj radikalnem primeru svoje zadnje kritike, ki sem jo pisala o romanu Osnove ljubezni in zla slovenskega pisatelja in pesnika Jurija Hudolina. Njegov protagonist je pisatelj, postopač, pijanec in ljudomrznež s precej jasno izraženemi simptomi sociopatije, za katere pa ni videti, da bi se jih avtor zavedal. V romanu poleg protagonista nadrobneje spoznamo še kvantaško gostilniško okolje, v katerem se srečujejo jezikači in prepirljivci, večinoma kriminalci na drobno ali politični izgnanci, kot »zgube« jih vsaj implicitno dojema tudi avtor. Premisa literarnega dela je protagonistova sposobnost preživetja v tem neprijaznem, hladnem življenjskem okolju, kjer se je zaradi prekarnega pisateljskega statusa za preživetje primoran posluževati nemoralnih, tudi kriminalnih aktivnosti. Pripovedovalec to prikazuje kot protagonistovo zvitost, trdoživost. Med branjem romana sem se tudi sama znašla v izjemno negostoljubnem svetu. Gostilna ob 11. dopoldne, polna glasnih, vinjenih moških, ki si domišljajo, da s svojimi modrovanji rešujejo svet, ni nič posebej prijaznega. Med asociacije mi prikliče zatohlo klimo malega mesta, nekoristno izgorevanje življenjskih sil, moralni razkroj, napuh in objestnost moških, zavoženost patriarhata, še kako živega duha seksizma in mačizma. V prizoru vaške gostilniške kulture sredi mesta ni nič posebej progresivnega. Zato moram odkrito priznati – ob branju me je obhajal občutek zadovoljstva, da je delo polno klišejev, da ne premore globine, da so karakterji ostali karikature. 

A pozor, moja privoščljivost se je hitro sprevrgla v svoje nasprotje in postala breme. Med pisanjem kritike sem se namreč znašla v tistem dobro znanem precepu, ko moraš neprestano bdeti nad tem, da res kritiziraš avtorjeve postopke, ne pa upodobljeni svet, ki ti gre na živce. Paziti, da kritiziraš disfunkcionalno upodobitev nekega sveta, ne pa njegovo disfunkcionalnost. Privoščljivost se je v končni fazi sprevrgla v obžalovanje. Roman je imel obetavno snov in bi lahko bil z več avtorskega trdega dela – dober, morda odličen. Predstavljam si, da bi bil dober, če bi bil ta meni tako mrzek svet upodobljen z ironijo, potrebno distanco, morda skozi satiro? Lahko pa bi bil napisan brez izrazite vrednostne drže, lahko bi bil napisan tako, da bi ga naklonjeni bralci brali afirmativno, kritični pa kot negacijo. Lahko bi bil strogo realističen popis, ob katerem se ne bi dalo sklepati, ali avtor upodobljeni svet implicitno poveličuje ali kritizira. Pa je za kritiko sploh pomembno, kaj si o družbenih problemih misli avtor? Če se vrnem k izhodiščnemu izzivu tega simpozija – je smiselno začeti razpravo o vrednostnem svetu kritika, če k debati ne pritegnemo vrednostnega sveta avtorja?

A ker bi to utegnilo biti zahtevno in bi lahko segalo na področja, za katera nisem kvalificirana, povabimo k tej debati za začetek – literarno delo. Kateri so nujni pogoji za to, da lahko delo označimo za progresivno? Je vsako vrhunsko literarno delo tudi že progresivno v družbenem oziru? Ali pa mora imeti tudi družbeno ali celo družbeno progresivno tematiko? Kaj pa če snov črpa iz strogo zasebnega, intimnega? Čakajte, kako že pravimo v takem primeru: zasebno je politično? In ali to lahko velja tudi za najbolj solipsistično, introvertirano in hermetično kritiko, kar si jih lahko zamislimo? Ko je kritik tenkočutno razpravljal s svojimi notranjimi glasovi, ki so se mu zbudili ob branju pesmi/romana, ali ni s tem stal v prvi bojni liniji upora proti glasni enoznačnosti, hegemoniji javne besede? 

Predpostavimo, da je delo hkrati vrhunsko in obravnava družbene tematike. Kakšno držo mora avtor zavzemati do tematik, ki se jim je posvetil? Mora biti drža nedvoumno jasna iz samega literarnega dela in ali je delo še družbeno relevantno, če avtor v njem ne izkazuje vrednostnega odnosa do obravnavanih tematik? In če da družbenokritično izjavo za javnost, je delo potem bolj progresivno? In kaj bi se z literarnim delom zgodilo, če bi si avtor omislil nekakšen šov in bi v vsakem intervjuju povedal nekaj povsem drugega in se poigral z javno percepcijo svojega dela? Bi literarno delo med prvim in drugim intervjujem sploh ostalo isto literarno delo? Pa pustimo od tukaj dalje ubogega avtorja čisto pri miru. Kje in kako se izraža progresivnost literarnega dela? So tematike dovolj, mora obstajati nekakšen konsenz okoli tega, kakšno sporočilo prinaša roman, morajo biti vrednote razvidne iz sloga, pripovednega registra, iz besednjaka, iz skladnje, iz oblikovanja zgodbe, iz strukture knjižnega dela? Če je literarno delo polno cinizmov – je progresivno? Če je satira – kajpada, progresivno. Kaj pa če smeši leglo antifajevcev z Metelkove, s katerimi intimno simpatiziramo? Igrajo kakšno vlogo morda naslovnica, portret avtorja, rdeča zvezda na njegovi majici, laskavi spevi, ki ležijo na zavihkih in v spremnih besedah? In čisto mimogrede, ali ne bi terjalo ne le samostojnega eseja, pač pa knjigo esejev, da bi ugotovili, kdaj je v skladu s progresivnimi videnji sveta – poezija?

Kritiški narcisizem

Ta dolga veriga besed se mi je zdela potrebna, da bi pokazala, da je dilema simpozija Umetnost kritike 2017 v najboljšem primeru simpatična. V najslabšem primeru pa prav tako. Zdi se mi, da se po nepotrebnem preveč osredotoča na kritika in da ga v debato vabi kot zasebnika, manj pa kot profesionalca. Kot zasebnika na napačen način, kot zasebnika, ki pri tem, kar počne, togo izhaja iz lastnih ideoloških okvirov. Ti okviri so lahko zelo progresivni, problem pa je, da so okviri. Skrivnost opravljanja kritiške funkcije je prav v tem, da kritik svoje okvire vsakič znova učikovito razmakne, prilagodi obravnavanemu delu, ne da bi okvire zlomil in naredil škodo lastnemu aparatu. Njegova naloga je, da z vsako kritiško gesto svoj spoznavni okvir malo razširi v želji, da bi vsakemu literarnemu delu dal vsaj priložnost, da bi se vanj prilegalo, ob čemer  je moral davno pred kritikom svoje korake v tem tangu odplesati tudi avtor.

Ob vsem tem čutim v kritikovi skrbi za boljši jutri, v skrbi za to, da bi se našel na pravi strani zgodovine, nekaj samovšečnega in pretencioznega. Nekaj preuranjenega in domišljavega. Dobro se mi zdi, če kritika skrbi, kakšen vtis bo pustil v javnem prostoru, slabo pa, če ga skrbi iz napačnih vzgibov. Zdi se mi, da je kritik, ki ga skrbi vse to, eden od likov iz zgoraj omenjenega romana Jurija Hudolina. Poklicanega se čuti za reševanje sveta, je poznavalec vsakovrstnih problematik, živi, kot da je popek sveta, domišlja si, da s svojimi kritiškimi akti aktivno posega v svet, v svojih najboljših trenutkih je prerok naslednje revolucije, garant družbenega preporoda, porok Velike Spremembe. Ni več le rubrika na robu časopisne strani, ki je nihče več še zapazi ne, kaj šele bere. Kritik je končno pomemben. Ne govori več le o romanih, pač pa o družbi, ki jo ti romani opisujejo (ker med tem dvojim je, jasno, razlika). In ko se mu posreči napisati kaj družbeno relevantnega, kar po spletu ugodnih okoliščin ali pomote odmeva širše od kritiške rubrike, lahko zvečer mirno zaspi. Svet je cel, vesolje pravično, kritik nepogrešljiv. Jutro ga bo prebudilo hladne glave. Ob ravno pravem času za novo kritiko. Če so mu čast, slava, denar in občutek pomembnosti že po prvem uspelem poskusu stopili v glavo, mu predlagam, da se prekvalificira v kolumnista. 

Ukvarjanje kritika z vprašanjem, kako naj sodeluje pri pospešitvi družbenih sprememb, se mi zdi simptom nizke profesionalne samopodobe kritika. Pa posredno tudi simptom zgrešenega, morda prav tako nizkega vrednotenja literature, dvoma v njeno pomembnost. Literatura kot predmet kot da kritiku ni dovolj, segal bi rad više, v bolj pomembne sfere življenja, za vsako ceno bi se rad premestil na pozicijo moči. In če se kritik res kdaj počuti tako, mi je za njega žal. Ko se namreč ukvarja z literaturo, se po mojem mnenju ukvarja z najbolj živim, resničnim in pomembnim. Ne z nečim, kar je iztaknjeno iz življenja, pač pa z njegovim najbolj verodostojnim posnetkom, z njegovo umetno podaljšavo, ki pa vendarle funkcionira kot vitalen ud. Tudi če se kritik zavezuje najbolj intimistični pisavi in če ga sploh ne skrbi, ali z zapisanim pospešuje družbene spremembe ali jih zavira, je v njegovi poziciji vedno nekaj družbeno relevantnega, njegova pozicija je sama po sebi izjava in v tej izjavi je po definiciji vedno duh razvoja, izboljšave, napredka, razsvetljenja, iniciacije, raziskovanja, disrupcije ustaljenega reda. Kdo, konec koncev, hrepeni po slabšem svetu? Celo kritik ne. 

Kratek priročnik knjižnega marketinga

Menim, da torej kritika po definiciji vedno vstopa v tvorno razmerje z družbo in družbenimi problemi, kakor jih načenjajo literarna dela, in da to počne natanko s tem, da je kritika, torej refleksija in vrednotenje avtorskega dela, ki je hkrati tržni in kulturni produkt. Menim, da je kritika v popolnem ravnovesju z družbenim življenjem, ko opravlja svojo funkcijo, tj. vrednoti literarna dela po merilih literarne kvalitete. In kaj je že z literarno kvaliteto? Kritik je v bizarnem poklicu predvsem zato, ker z vsako gesto ugotavlja, ali v konkretnem literarnem delu obstaja nekaj, za kar nimamo trdne splošne definicije, je efemernega značaja in v vsakem novem delu zavzame novo pojavno obliko. Literarna kvaliteta je v najboljšem primeru marsikaj. Stvar v prvi vrsti osebnega okusa in pomožno tudi argumentativne spretnosti, stoji pa na trhlih temeljih troedinosti, ki pravi, da kvalitetno delo poravnava tri razsežnosti literature: spoznavno, etično in estetsko. Sama menim, da si s to definicijo le stežka pomagamo pri kritiški praksi, kakorkoli je morda uporabna v literarni teoriji. Sama bi kvalitetno delo definirala z nekoliko dekontekstualizirami besedami Georgea Saundersa v odmevnem prispevku za Guardian marca lani: It’s good when it doesn’t suck.

Bolj natančno, Saunders meni, da se čudež literature zgodi v plesu, ki ga vsak na svoji strani zgodovine, časa in prostora ločeno, a vendarle složno plešeta avtor in bralec ter potrjujeta, da obstaja nekaj takega, kot je enovita, skupna arhitektura mišljenja in čustvovanja, značilna za vse ljudi, v vseh prostorih in dobah. Literatura postane kvalitetna, ko avtor uvidi, da je njegova bralka prav tako humana, bistra, izkušena in dobronamerna kot on sam ter ji s subtilnimi rešitvami na vsakem koraku to tudi priznava. Na drugi strani pa bralka ta dar hvaležno in navdušeno sprejeme. 

Če obstaja nekaj takega, kot je literarna kvaliteta, četudi ni enotne definicije, kaj to je, je kritika dejansko odgovorna družbi, ko je odgovorna njeni osnovni celici, državljanu, bralcu. Ob tem se iskreno bojim, da sta oznaki »vključujoča literatura« in »vključujoča kritika« v večini primerov tehniki pritiska na kritištvo. Pritiski pa prihajajo z najbolj irelevantnih mest: od prezrtih pesnikov, pisatelja, ki nujno potrebuje štipendijo, razumljive ambicioznosti založnikov in prodajalcev, pa iz kapricioznosti, domišljavosti in privoščljivosti kritikom (tudi sovraštva do njih), lastnosti, ki so po literarnem sistemu distribuirane bolj naključno. Zdi se mi, da je »vključujoča literatura« vse prepogosto oznaka za umetniško irelevantno literaturo, v kateri pa marketingarji zavzeto prepoznavajo »aktualne družbene problematike«, »provokativne ideje«, »drzno vizijo sveta« in »uspeli poskus utrjevanja manjšinske identitete«. »Vključevalna kritika« je posledično oznaka za lakajsko kritiko, ki tem umetniško manj vrednim delom gleda skozi prste, da bi jo po riti potrepljal kdo drug, najraje avtor ali založnik, ali pa da bi kritik polaskal lastni viziji sveta.

Mislim, da večja generalna naklonjenost in prizanesljivost kritike v končni posledici ne bi prinesli več kvalitetnih literarnih del, pač pa bi, nasprotno, vrata na stežaj odprla brezmejni literarni ambicioznosti občanov in povečala že tako nepregledno množico knjig na trgu, v isti sapi pa pobrkljala še tisto malo reda in nadzora nad kvaliteto, ki ga tradicionalno prinaša prav kritika. Zato bi zaključila z načelno ugotovitvijo, da literarna kritika sme in tudi mora skrbeti za ustrezna poudarek in priznanje manjšinskim diskurzom ter prepoznavati naprednega duha, kadar poganja avtorsko snovanje, vendar naj to počne brez navijaških ali ideoloških motivov, pač pa raje z roko v roki z iskanjem specifično literarnih odlik besedil. Zares »vključujoča« in »družbeno odgovorna« kritika je edinole tista, ki upošteva sistemske pogoje nastajanja literature, pasti marketinga ter drugih izvorov kvazikritičnih diskurzov, ki skušajo pod pojem vrhunske literature iz takšnih ali drugačnih razlogov pretihotapiti ničvredna in povprečna branja.

Čas za osebno

Naj sedaj vso to teorijo apliciram na vsakodnevno prakso in delim lastno izkušnjo. Z veseljem podpiram manjšinske diskurze, a le pod pogojem, da prinašajo literarne kvalitete. Pri tem nikakor nisem zelo stroga in ne zastavljam svoje besede le za estetsko popolna dela. Dopuščam eksperiment in odprte, nedokončane strukture, ko presodim, da funkcionirajo literarno dovršeno. Berem z radovedne pozicije, skušam prepoznati kvaliteto tudi v pristopih, načinih in pisavah, ki me morda ne nagovarjajo osebno. Pogosto mi pri tem spodleti, zadovoljna sem, kadar mi uspe. Ko zadenem ob naivno poezijo ali neambiciozno naracijo, nisem v skušnjavi, da bi skušala nerazumljenega umetnika razložiti bralcu. Ko me njegov osebni prijatelj, ki se v javnih nastopih zavzeto bori proti temu, čemur pravi privilegirani literarni mainstream, obtoži, da zatiram umetniško raznolikost, skušam razumeti njegovo legitimno taktiko boja za literarni status in pripadajoči kulturni kapital. Z veseljem v kritiki, če obstajata kontekst in potreba, pokažem svoja prepričanja in barve. Trudim se, da literature ne bi nasilno tiščala v svojo vizijo sveta. Trudim se, da moja identiteta ne bi pogojevala mojega branja. Trudim se, da bi znala videti pod bleščeči premaz literarnega piara. Trudim se, da mi nagrade in nominacije (ali njih odsotnost) ne bi zameglile vizije. Trudim se prodreti do bistva samega dela, zanemariti vse okoliščine, v katerih je nastalo in v katerih živi. Trudim se, kadar je kontekstualno potrebno, upoštevati okoliščine, v katerih je delo nastalo in v katerih živi. Trudim se ne storiti krivice bralcu. Ne zdi se mi, da moram imeti za pozitivno ali negativno kritiko kak poseben razlog onkraj literarne kvalitete. Literarna kvaliteta je dober razlog sama na sebi. Dopuščam pa možnost, da je edino zares relevantno vprašanje vsakega kritiškega simpozija lahko edinole, kaj sploh je in kako bi definirali – literarno kvaliteto.

O avtorju. Mojca Pišek (1985). Kup idej, kako spremeniti svet na bolje. Čemu ne začeti s slovensko literaturo.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Odčarati krog (ali mala kritiška utopija)

    Diana Pungeršič

    Z izgubo kakovostne refleksije književnosti v javnem prostoru pač izgubljamo vsi – ustvarjalci, knjige in bralci. A pozitivna novica je, da drži tudi obratno! Je krog zares mogoče odčarati?

  • Kritiška situacija na Madžarskem

    Natália Kovács

    Zdi se, da gre pri krčenju prostora, namenjenega kritiki, v revijah, časopisih in televiziji, in hkratni rasti kritike na spletu, tako v pisni kot v avdiovizualni obliki, za mednarodni pojav. Kot vsaka sprememba v življenju in zgodovini se to po eni strani zdi kot izguba, zveni žalostno, in ko gre za samega kritika, to predstavlja osebno in finančno težavo.

  • Ekonomija kritike

    Andrej Blatnik

    Ustvarjalnost je bila zmeraj glas proti, izzivalo jo je tisto, kar je bilo treba spreminjati, predrugačiti, in takih izzivov je danes na pretek. Torej je danes pravzaprav zelo dober čas za kritiko.