Ne vračaj se na kraje, ki so te osrečevali

V: Literatura, let. 24, št. 257, in Uroš Zupan, Sto romanov in nekaj komadov. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2014

Uroš Zupan

Noč je odprta knjiga.
Toda svet onkraj noči ostaja skrivnost.
Louise Glück

 

 

I

 

Okrožje v Connecticutu. Poletje. Okrog kresa. Poletje v vsem svojem opotekajočem se žaru in razkošju. Veter v zraku in med vejami globoko zelenih dreves, veter v travi, a hkrati tudi prve sledi rjavih listov na topli zemlji in kolovozih. Toda sončni žarki ostajajo nemirni, igrivi in razposajeni, kot da bi se hoteli zavihteti v višino letnega časa, ki vlada planetu, in se zdaj precejajo skozi debelo steklo in nekakšne nevidne filtre, ki mehčajo svetlobo in jo drobijo, da postane takšna kot v tistih davnih reklamah za cigarete, ko so se mi nastopajoči zdeli obsijani, skoraj ognjeni, kot bi jim z mirnim, šelestečim plamenom gorele avre, mi pa, takrat šest- ali sedemletniki, smo ob gledanju teh reklam na vsak način hoteli odrasti in postati kot oni in živeti v tistem z blago in počasno, že skoraj izdihujočo svetlobo preplavljenem in okrašenem svetu.

Nad vzvalovanimi krošnjami so ptice, ki jih nikoli ne vidimo, zgolj slišimo, in jelen pride k potoku, da bi se odžejal, in zajec prožno skače po posušenem listju in glasba Marvina Hamlischa – čudovita dekonstrukcija Brahmsove Tretje simfonije – daje prizorom še za stopnjo čarobnejši odtenek.

Potem iz vode, iz modrine privatnega bazena, nenadoma izplava temna glava Burta Lancastra in pred njo obstane; kozarec pijače – džin ali nekaj podobnega, pijača, ki se streže po prekrokani noči, da bi se laže premagalo mačka in se trdneje privezalo k svetu. Burt Lancaster je star 55 let, a je še vedno zagorel in mišičast. V temnomodrih kopalkah se požene iz bazena kot najstnik in prisotnim izda svoj načrt, ki se ga je domislil ravno takrat, v tistem hipu, ko je najbolj občudoval svoje telo in stavil nanj in samo nanj in se zraven zaziral v nebo in oblake in s tem tudi samega sebe pretočil v univerzalno predstavo o popolnem poletnem dnevu.

Burt Lancaster je raziskovalec. Sklenil je, da bo preplaval vse privatne bazene na poti do svoje hiše, jih na ta način spojil v reko, ki jo bo imenoval po svoji ženi – reka Lucinda. Po skoku v naslednji bazen in potem še v naslednjega se počasi, po koščkih, začne sestavljati njegova zgodba. Lancaster, v filmu mu je ime Ned Merrill, se je namenil iskati izgubljeni čas, se je namenil vrniti v idealni svet pred »katastrofo«, se pravzaprav hoče vrniti domov. Na svoji poti srečuje ljudi, ki so bili del njegove preteklosti, in ti s svojimi reakcijami preteklost razkrivajo in osvetljujejo, in bolj ko se bliža domu ali nečemu, kar imenuje dom, hitreje dan odlaga svojo visoko bleščavo in bolj se nebo polni s čedalje temnejšimi, bolj zloveščimi oblaki.

In Ned Merrill se iz velikega, namišljenega in resničnega razkošja neustavljivo seli v gospostvo temne zvezde, se seli, kot bi človek stopal skozi obdobja svojega življenja, da bi se na koncu znašel na zapuščenem posestvu, pred prazno hišo z razbitimi okni in zaklenjenimi vrati, in nevihta, ki se je napovedovala že od vsega začetka, se takrat dokončno razdivja, doseže svojo polno moč, in videti je, kot da se je poletje v nekaj sekundah končalo, še več, kot da ga sploh nikoli ni bilo. Ne poletja. Ne doma.

Če bi znal dobro govoriti, bi poskušal naključnemu sogovorniku tako opisati in povzeti vsebino svojega najljubšega filma o vodi in plavanju, o lomljenju svetlobe na rahlo vzvalovani gladini bazenov in iskanju tistega, kar več ne obstaja – iskanju izgubljenega časa in nečesa, kar je živelo v tistem času in se je imenovalo: dom.

Plavanje je v Plavalcu, filmu Franka Perryja, osrednje, a obstaja tudi precej filmov, kjer se prav tako srečamo z njim, vendar ne predstavlja glavne linije, okrog katere bi se vila zgodba, temveč gre bolj za motiv. Sam plavanja v filmih, predvsem ameriških, ne povezujem z oceanom in visokimi valovi, s tem bolj povezujem deskanje, ampak s kakšnim zapuščenim kamnolomom, vodnim zajetjem, kjer mladi preizkušajo svoj pogum in se, kot v znameniti pesmi Jehude Amihaja Zdaj, ko so vsi reševalci odšli domov, v zadnji večerni svetlobi še vedno grejejo s čustvi.

 

 

II

 

Pred nekaj meseci sem v Konzorciju s police vzel knjigo z modrimi platnicami. Lepo oblikovano knjigo. Poiskal sem si prostor nekje v kotu in jo odprl na naključni strani, ali pa se je ravno na tisti strani, po skrivnostnih redu in inerciji, odprla sama od sebe. Seveda je bila to knjiga poezije, kajti knjigo proze človek le redko odpre na naključni strani, saj se začne navadno z njo spoznavati na njenem začetku.

Nataknil sem si očala in v nekakšni vročici, v nekakšni pozabi dihanja in izbrisu sveta in šumov, ki so me obkrožali, kot da bi mi tisti trenutek uspelo doseči popolno osredotočenost na tekst, prebral:

 


Kresna noč


V takih nočeh smo plavali v kamnolomu,

fantje so si izmišljali igre, ki so zahtevale, da dekletom slečejo del obleke,
in dekleta so sodelovala, ker so imela nova telesa od lanskega poletja
in so jih želela pokazati, pogumnejše
so skakale z visokih skal – gruča teles v vodi.


Noči so bile še vedno vlažne. Kamen je bil hladen in moker,

marmor za pokopališča, za stavbe, ki jih nismo nikoli videli,
stavbe v mestih daleč proč.


V oblačnih nočeh si bil slep. V takih nočeh so bile skale nevarne,

toda na svoj način je bilo nevarno vse, to smo tudi iskali.
Začelo se je poletje. Potem so se fantje in dekleta razdelili v pare,
nazadnje jih je vedno nekaj ostalo – včasih so stražili,
včasih so se pretvarjali, da se odpravljajo na samo v dvoje kot ostali,
kaj pa bi lahko naredili, tam v gozdu? Nihče ni hotel biti na njihovem mestu.
Toda kljub temu so prihajali, kot da se bo njihova sreča neko noč obrnila,
njihova usoda spremenila.


Na začetku in na koncu pa smo bili vsi skupaj.

Po večernih opravilih, ko so bili majhni otroci že v postelji,
smo bili prosti. Nihče ni ničesar rekel, toda vedeli smo, katere noči se bomo dobili
in katere ne. Enkrat ali dvakrat proti koncu poletja
smo razumeli, da bo sad tega poljubljanja otrok.


In za tista dva je bilo to strašno, enako strašno kot samota.

Igre je bilo konec. Sedeli smo na skalah in kadili cigarete,
v skrbeh zaradi tistih, ki ju ni bilo tam.


In potem smo končno šli peš domov čez polja,

ker smo naslednji dan imeli delo.
In naslednji dan smo bili spet otroci, zjutraj smo posedali na stopnicah ob vhodu,
jedli breskve. Zgolj to, vendar smo se čutili počaščene, da imamo usta.
In potem smo odšli delat, kar je pomenilo, da smo pomagali na poljih.
Eden od fantov je delal za starejšo gospo, stesal ji je police.
Hiša je bilo zelo stara, mogoče je bila sezidana takrat kot gora.


In nato je dan zbledel. Med čakanjem na noč smo sanjarili.

Mislil si na dekle ali fanta, ki ga boš potem srečal.
Razmišljal si, kako gresta v gozd, ležeta,
vadita vse, kar sta se naučila v vodi.
In čeprav včasih nisi videl osebe, s katero si bil,
je ne bi mogel nihče nadomestiti.


Poletna noč je žarela; na poljih so mežikale kresničke.

In tistim, ki so razumeli te reči, so zvezde pošiljale sporočila:
zapustil boš vas, kjer si se rodil,
in v neki drugi deželi boš zelo bogat, mogočen,
vendar boš vedno žaloval za nečim, kar si zapustil, čeprav ne veš, kaj je bilo,
in prej ali slej se boš vrnil, da to najdeš.

 

Prevedla Veronika Dintinjana

 

 

III

 

Včasih lahko v refleksivnih razmišljanjih o pisanju poezije ali pa v intervjujih s pesniki naletimo na del, ki govori o njihovih sanjah in željah. In včasih se te želje kristalizirajo v ambicijo – napisati popolno pesem o ničemer; pesem brez vsebine, pesem, ki bi bila utelešenje virtuozne uporabe jezika, ki bi spominjala na instrumentalno glasbo, pesem, v kateri bi se pesnik z vso težo svoje domišljije naslonil na praznino, ji zamrmral, zmolil ali pa zapel nekaj, kar naj bi še najbolj spominjalo na psalm. To je zagotovo zanimivo, a verjetno bolj zanimivo za pesnika, ki se z domišljijo naslanja na praznino, kot pa za potencialnega bralca, ki se pred praznino znajde.

Lahko si predstavljam užitek, ki ga ponuja stapljanje s popolno obliko in prišepetavanje praznini, a osebno raje berem pesmi, ki jih, grobo rečeno, »razumem« in v katerih najdem arhitektonsko in dramaturško urejene dele svojega življenja, ali pa življenja, ki bi ga rad živel, ali pa življenja drugih, katerega odtenke sem sposoben ponotranjiti in jih lahko čutim, kot bi bili moji lastni; nerazdružljivo povezani z mojimi željami, izkušnjami in strahovi. V takšnih pesmih so včasih kontinent in geografija in spol drugi in drugačni, a jedro in stržen pesmi ostajata odprta, vanju je mogoče vstopiti, vanju se je mogoče naseliti, in bralec, ki ta »napor« premaga, postane dovzeten za vibracije, kroge, ki jih okrog sebe širijo besede in stavki, postavljeni v verze. In ravno to se mi je zgodilo s pesmijo, ki sem jo prebral v Konzorciju.

»Kresno noč« je napisala ameriška pesnica Louise Glück. Pesem ni posebej stara, pravzaprav je med pesmimi zelo mlada, saj je bila v izvirniku objavljena v njeni zbirki Vaško življenje, ki je izšla leta 2009. Če jo »na hitro preletimo« in smo pozorni na formalne značilnosti in skušamo določiti njene osnovne koordinate, je verjetno prvo, kar opazimo, da je pisana v prostem verzu, in drugo, da gre za nekakšno utelešenja tistega, kar se pojavlja pod hibridno oznako – poem story (pesem zgodba).

Oznaka »pesem zgodba« skuša poezijo približati ozemlju proze. Poezija se temu ozemlju dejansko približa, a vseeno ostajata njena struktura in zaporedje podob, ki jih nosi v svojem telesu, odprta. Pesem je strukturno povezana drugače, kot je povezano prozno pisanje, povezana je bolj ohlapno, in tudi jezik (ritem in glasba, tu najbolj izstopajo ponavljanja, ki dajejo pesmi enakomeren ritem, predvsem pa začetki verzov, kjer povečini stoji veznik »in«) je orkestriran drugače. To se seveda najbolje vidi v izvirniku, a tudi v prevodu ti komponenti ostajata nedotaknjeni.

Kar zadeva vsebino, lahko pri pesmi »Kresna noč« mirno uporabimo dihotomijo forma/vsebina in se nam pod slednjo ni treba zateči k oporni palici, skupku asociacij; njena osrednja tema je odraščanje, spreminjanje teles, dobivanje novih teles in spoznavanje spolnosti v točno določenem, ruralnem, da ne rečem pastoralnem okolju in v točno določenem letnem času, ob kresu, ko se tudi uradno in po koledarju začne poletje.

Plavanje se v tej pesmi pojavlja kot motiv, pravzaprav kot primarni potisk, ki pesmi daje začetno energijo in jo »odpre«, pripravi na gibanje. V njenem nadaljevanju se srečamo s skupino mladih in z okoljem, v katerem se vrši dogajanje, a hkrati tudi z naslednjo dihotomijo: dihotomijo med nočjo in dnevom.

Ponoči mladi počenjajo nekaj, kar počenjajo odrasli. Če so uspešni in zaželeni, raziskujejo telesa svojih simpatij in bežnih ljubezni, kar se včasih konča z neželeno nosečnostjo, ki je strašna, podobno kot je strašna samota. Če niso uspešni in zaželeni, pa postanejo nekakšni odpadniki, ki se samo pretvarjajo, da to počnejo, ker upajo, da se bo njihova sreča neko noč obrnila. A ta sreča ni zgolj nekaj hipnega, iskra v kresni noči, ampak je bistveno bolj določujoča, da ne rečem temeljna, kajti imenuje se – usoda. Usoda je tista, ki s prstom pokaže, kdo je zaželen in kdo ni. (Vedno bo tako, ne samo v tej kresni noči.) Ponoči so otroci v telesih, ki so skoraj do potankosti takšna, kot so telesa odraslih. In ponoči otroci mislijo kot odrasli.

Podnevi pa spet postanejo otroci, ki posedajo na stopnicah ob vhodih, jedo breskve in delajo na poljih. Podnevi so otroci spet v otroških telesih, čeprav so ta že postala odrasla ali pa so tik na tem, da bodo postala odrasla, a te odraslosti se otroci v dnevni svetlobi ne zavedajo tako močno, saj spet mislijo in doživljajo svet kot otroci. A vseeno sanjarijo o tistem glavnem pričakovanju; pričakovanju noči, ko bodo ponovno prestopili mejo, šli v gozd in legli in vadili vse, kar so se naučili v vodi.

Zadnja kitica pesem postavi na neki drug teritorij. Lahko bi rekel, da si sposodi komponente pravljice: v neki drugi deželi boš zelo bogat in mogočen, in ta druga dežela je sklenjeni krog, ki se je začel v drugi kitici, ko se je govorilo o marmorju za pokopališča, za stavbe, ki jih nismo nikoli videli, stavbe v mestih daleč proč.

Pesem Glückove je antološka, povedano drugače – mojstrovina. Vendar ima neko pomanjkljivost, dva verza, ki štrlita ven in bi ju lahko pogrešali: Eden od fantov je delal za starejšo gospo, stesal ji je police. / Hiša je bila zelo stara, mogoče je bila sezidana takrat kot gora. To, da je bila hiša sezidana takrat kot gora, je imenitna domislica, ampak kitica bi se lahko, brez vidne razlike v kontekstu in poteku celotne pesmi, končala z delom na poljih. A v zagovor pesmi in Glückovi bom zapisal tale citat iz eseja Andreja Tarkovskega »Umetnost – hrepenenje po idealu«: »Nobene mojstrovine ne poznam, ki je brez hib ali ki bi bila popolnoma brez nepopolnosti.«

 

 

IV

 

Scenarij za film Plavalec je napisala režiserjeva žena Eleanor Perry. Temelji na klasični kratki zgodbi ameriškega pisatelja Johna Cheeverja z istim naslovom. Tudi pesem Louise Glück se mi zdi zelo dobra predloga, temelji kamen z vsemi potrebnimi komponentami in izhodišči za scenarij, po katerem bi se dalo posneti film. Film, ki bi imel enako fotografijo kot Perryjev; svetlobo kot v tistih davnih reklamah za cigarete, ko so se mi nastopajoči zdeli obsijani, skoraj ognjeni, kot bi jim s šelestečim plamenom gorele avre.

Na koncu filma, ob kresu, v najvišjem poletju, ki ga je požrla nevihta, med katero se je zdelo, da poletje sploh nikoli ni obstajalo, se Burt Lancaster alias Ned Merrill vrne na začetno točko; domov. Na kraj, kjer je bil srečen. Louise Glück pesem »Kresna noč«, ki se dogaja v istem letnem času, na isti dan in tudi na podobni geografiji, le da gre tu za pastoralno ameriško okolje, povezano z delom na poljih, in ne bogataško okrožje v Connecticutu, konča na podoben način; z vračanjem.

Razlika med filmom (kratko zgodbo) in pesmijo je ta, da Ned lovi preteklost, izgubljeni čas, »junakom« pesmi, tistim, ki razumejo sporočila zvezd in jih znajo brati, pa ta sporočila govorijo o prihodnosti, o tem, da bodo odšli, da bodo bogati in mogočni, a bodo kljub temu nesrečni, podobno kot je nesrečen Ned, in bodo vedno žalovali za nečim, kar so zapustili, čeprav ne bodo vedeli, kaj je to bilo. In prej ali slej se bodo vrnili, da bi to našli.

Ned ve, kaj je izgubil. Izgubil je dom, družino in z njimi življenje, srečo. In oni? Kaj so izgubili oni? Verjetno sposobnost igrati se igro, a še najbolj neko pričakovanje in sposobnost sanjarjenja. To, da stojiš v mraku in dan zbledi in gledaš daljšanje senc in čakaš, da boš odšel v gozd in tam počel tisto, kar si se naučil v vodi. Ali bodo to našli, ko se bodo vrnili? Ali jih čaka ista usoda kot Neda? Ne vem. Ali pa vem, ker čedalje bolj verjamem v stavek, zapoved, ki jo je izrekel francoski pesnik Raymond Roussel. Glasi pa se: »Ne vračaj se na kraje, ki so te osrečevali.«

O avtorju. Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Živimo v neskončni sedanjosti

    Žiga Rus

    Pred kratkim je Andrej Blatnik svoje kolumne, komentarje in spremne besede iz zadnjih let zbral v »Nezbranem delu«. Seveda se tudi v tej zbirki »majhnih premislekov« v prvi vrsti posveča knjigi – kot bralec, kot pisec, kot urednik, pa tudi kot dolgoleten preučevalec bralskih in prodajnih trendov pri nas in na tujem.

  • V gozdu poetičnih pojavov

    Silvija Žnidar

    “Pojavi” so gledano v celoti suverena, premišljeno komponirana pesniška zbirka. Pesmi delujejo kot izpiljeni sestavi, pri čemer je vsaka kitica dejansko kot soba (stanca), ki vsebuje svoj pomen.

  • Deljenje resničnosti

    Diana Pungeršič

    “Robovi” se pokažejo in v vsej svoji (socialni, časovni, družbeni, kulturni, zgodovinski, jezikovni, intimni …) mnogoličnosti izrišejo šele postopoma, a zbirko kot celoto vendarle narekuje zavest o skrajnem robu – kjer/ko se ni več mogoče izogniti vprašanju življenja in smrti.

Izdelava: Pika vejica