Najboljši izmed vseh možnih svetov

Tina Bilban

Tam pri dvanajstih je za bralca s solidno kilometrino po mojem čas, da začne v roke jemati klasike, da se odlepi od polic z oznakami O(troško) in M(ladinsko), čeprav se je k njim vedno vredno vračati, in se v bolj ambiciozno zastavljenih knjižnicah poda v druga nadstropja, v manjših pa preprosto k sosednjim policam. In negativne utopije so ena taka fina vstopna točka. Ravno prav programske, da imajo jasno rdečo nit. S pretežno sivimi literarnimi liki, ki pa se jih da ponavadi z lahkoto ločiti na hudo temno sive in bolj svetlo sive. Brezčasne in hkrati aktualne, tako da lahko (mladi) bralec vanje vstopi iz ohlapnega poznavanja sveta, ki ga je pridobil v preteklih, recimo dvanajstih, letih. Hkrati pa s sabo prinašajo neki temeljni pretres fenomenov, od svobode do varnosti, od pravice do dolžnosti, ki ga bo slej ko prej potreboval, ko bo segal po naslednjih knjigah ali pa zgolj poskušal razumeti svet, v katerega vstopa.

Tako smo jih zadnjič doma vlekli s polic. Živalsko farmo (pa njeno stripovsko preinterpretacijo Živalsko kmetijo v izvedbi Roze in Stepančiča), 1984, Fahrenheit 451, Krasni novi svet, Cesto … In začeli debato o tem, kaj sploh je negativna utopija. Ampak težko je o negativni utopiji brez utopije. Tam nam je šlo pa dosti slabše: Pika Nogavička? Mumini? Platonova Država? Jaz se, ko se začne pogovor o utopijah, spomnim samo na Voltairovega Kandida. Ampak to je bolj nož v hrbet vsem utopijam kot pa predstavnik žanra. Čeprav na koncu je Leibniz, s komer v Kandidu obračunava Voltaire, eden največjih carjev med filozofi. A si predstavljate, kako težko je zagovarjati optimizem, če ti celo kariero za vratom visi težak tipa Newton, ki praktično za vsako revolucionarno stvar, ki ti jo uspe pogruntati, trdi, da jo je ugotovil pred tabo ali pa da je njegova različica boljša, v filozofsko debato pa pošilja svoje filozofske buldoge, medtem ko se sam udinja na dvoru. Pa mu je, Leibnizu, kljub težakom tipa Newton in Voltaire, ali pa prav zaradi njih, uspelo izpostaviti verjetno najpomembnejše filozofsko vprašanje: Zakaj nekaj je in ni raje nič?, da ne govorim o binarni kodi, infinitezimalnem računu, relacijski teoriji prostora in časa ter dejstvu, da je bila njegova lasulja konkretno večja od Newtonove.

Ne nazadnje mi je blizu tudi hipoteza, da živimo v najboljšem vseh možnih svetov, ki jo poskuša s Kandidom osmešiti in raztrgati Voltaire. Dobro, malo drugače si jo razlagam kot Leibniz, saj ne nazadnje živiva v različnih svetovih. Ampak mislim si, da Leibniz ne bi imel nič proti rahli preinterpretaciji, saj je dal vedno več na relacije kot pa na absolutno zacementiranost stvari. 

V klasični dilemi Rolling Stones vs Beatles se mi nikoli ne uspe zares odločiti. Bob Dylan? Ampak Newton vs Leibniz, tukaj so pa stvari jasne: Leibniz! Pa sprejmem v paketu tudi optimizem (in predvidevam, da vedno mrkemu Isaacu tudi ta ni bil čisto po volji). 

Da se razumemo, še vedno mislim, da negativne utopije mulce precej naučijo o svetu, v katerem živimo. O naravi zgodovine, o položaju žensk pa Drugega nasploh, o želji po vladanju, o čredah … Dialog, na primer, se mi zdi ena taka fina pogruntavščina, to da argumentirano zastopaš svojo pozicijo, potem pa poslušaš, in slišiš, pozicijo drugega, pa tako naprej, dokler ne prideš malo bliže ali pa vsaj ne razumeš druge pozicije. Ampak na koncu je moj optimizem tiste sorte, da nimam prav nobenega zaupanja v to, da se nam da poslušati, pa da se bodo posamezniki okrog mene v danem, ključnem trenutku odločili za dober argument proti kravati, za tiste, ki vejo/znajo, namesto za tiste, ki so naši/dobro izgledajo/imajo tako simpatično ime. Dober argument je res fina zadeva, ampak kaj, ko vedno prepričujemo že prepričane ali pa tiste skoraj že prepričane.

Kje se torej srečava z Leibnizem? Če imam na izbiro vse kdaj obstoječe svetove, se kljub pomanjkanju zaupanja v vsesplošno pripravljenost na dialog v mojem svetu takoj odločim zanj. Predstavljajte si enega od klasičnih literarnih/stripovskih/filmskih motivov: pospravljate klet ali pa padete v luknjo in tam je, voilà, kaj drugega kot časovni stroj, s katerim se lahko prestavite kamorkoli v preteklost. Bi si ga res drznili zavrteti nazaj? Svet naših babic, prababic, novi vek, srednji, stari? Jaz dam po mojem hitro roke v žepe, da se ne bi kakšen mehanizem po nesreči sprožil. Kakšna je možnost, da ne pristanem v sužnjelastniškem svetu, v svetu, kjer bi bila kot ženska povsem brez pravic, ali pa bi bile te neobstoječe/povožene, ker sem tak ali drugačen Drugi, v svetu, kjer ne bi imela možnosti do izobrazbe, do kakršnekoli izbire … 

Izgleda, da se počasi, z marsikaterim ovinkom in zdrsom nazaj, le pomikamo naprej, pri tem pa tale naprej razumem bolj v okviru Leibnizevega relativnega prostora in časa kot pa premikanje proti neki absolutni točki, kjer nas čakajo nebesa na zemlji. Tako daleč moj optimizem le ne seže. Ob TV soočenjih se mi tresejo roke, ob novicah od doma in iz sveta me neredko mrazi ali pa se mi naredi kepa v želodcu. Ampak to je po mojem vse skladno z mojo tezo, da je v naboru vseh kdaj obstoječih življenjskih svetov naš sedanji še najboljši, hkrati pa računam na to, da bo s tekom časa naš svet pač eden izmed preteklih, z nove pozicije opazovalca ne-najboljših možnih svetov. Dokler je mrzlica in dokler so kepe v želodcu, smo na pravi poti. 

Pri tem mi je povsem jasno, da je moja pozicija, ko govorim o najboljšem vseh možnih svetov, tako časovno kot prostorsko determinirana. Bi se mi kot tak kazal moj/naš svet tudi z drugega konca sveta? Ne vem. Verjetno je kar nekaj pozicij, s katerih se zdi absurdno govoriti o najboljšem možnem svetu, pa včasih ni treba daleč do prve. In vsak možni svet je bistveno povezan tudi s takimi pozicijami. Ne nazadnje je bistveni del sveta, da se v njem srečuješ z drugimi.

Ampak na koncu se stvari le premikajo, nekam, kar se kaže kot naprej. In prav zato je bistveno, da ves čas migamo, da se nam tresejo roke, ko gledamo poročila, da mulci berejo negativne utopije. Da vemo. Da ne spregledajo.

Te sorte je moj optimizem.

Mulci me večkrat masirajo, zakaj na vse rojstne dneve vedno nosimo knjige, menda je ful bolj normalno nositi čokolade, lego kocke, zmajeva jajca, bleščice … Zdaj smo dali to že tolikokrat čez, da imam pripravljeno argumentacijo v treh korakih, tri noro egocentrične argumente:

  1. Ker je treba kupovati knjige in s tem podpirati kulturni prostor, v katerem delam.
  2. Ker dobro knjigo znam kupiti, o zmajevih jajcih … pa nimam pojma.
  3. Ker s tem prav zahrbtno in počasi vplivamo na vse, h katerim hodimo na rojstne dneve. Z vsako prebrano knjigo (zato jih pa tako natančno zbiramo) so še malo bolj fajn.

Z vsakim Pasjim možem, z vsakim Doktorjem Proktorjem, z vsako Tonjo iz Hudega brega, z vsakim Timbuktujem imamo več šans. Ker argument sicer res praviloma prepričuje samo prepričane in tiste skoraj prepričane, ampak nazadnje to sploh ni brezveze. Od skoraj skoraj se pride do skoraj, od skoraj pa … 

Ker, takole je: živimo v najboljšem možnem svetu, ampak tak je samo, če delamo na tem, da ne bi bil več, da bi bil tisti, ki pride jutri, še malo boljši.

O avtorju. Tina Bilban deluje kot raziskovalka, avtorica in kritičarka, največkrat na prehodih med literaturo, filozofijo in znanostjo, lokacijsko pa skače med Ljubljano in drugimi točkami na zemljevidu Evrope. Posledice te raztrosenosti so med drugim doktorsko delo in nekoliko poljudnejša knjiga o pojmu časa v filozofiji, fiziki in literaturi, in zbirka kratkih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vsi ti metri knjig: snobizem?

    Jedrt Lapuh Maležič

    Nimam odgovora na vprašanje, kako načeti temo nebranja. Se pa resno sprašujem, kam se je pri nebralcih izgubila čisto osnovna zvedavost.

  • Ena in ista knjiga

    Jedrt Lapuh Maležič

    Književni prevajalci in pisuni naj bi bili že pregovorno vase zaprta bitja, ki ždijo v svojih čumnatah in vzniknejo na plano izključno tedaj, ko zmanjka kave ali cigaret … ali pa, ko je na sporedu bolj ali manj sporadično druženje v obliki literarnega večera ali prevajalskega simpozija. Pa se res beremo? Sebe ali drug drugega? In če se ne, bi se morali?

  • 10 najpogostejših napak, ki jih delajo bralci

    Mojca Pišek

    Kratek vodič po najpogostejših napakah, ki se vse prehitro pripetijo tudi najbolj vnetim in veščim bralcem

Izdelava: Pika vejica