Najbolj ponižujoče je ›biti koristen‹

Jedrt Lapuh Maležič

Bežno, a z občudovanjem se spominjam prizora iz starega filma Zadnji kitajski cesar (1987), ko se nekdanji cesar med zaporniškim življenjem posveča vrtnarjenju in ga ogovori paznik, ki mu ima povedati, da nekdo želi govoriti z njim. Cesar mu s pogledom, ki izraža ultimativno ponižanje, odvrne nekaj v stilu: »Gotovo kaj hoče od mene. Poiščejo me samo še tisti, ki kaj hočejo od mene!« Na to oskrbnik, uslužbenec tedanje komunistične oblasti, ki je cesarja spravila za zapahe, začudeno odvrne: »Je mar to res tako grozno? Biti koristen?« 

Kakopak se njuna pogleda na osebno poslanstvo in dostojanstvo ne moreta zliti v eno, kajti vsevišnje poslanstvo enega – biti koristen – niti približno ne zmore zaobjeti padca v brezno, ki ga ta ›biti koristen‹ pomeni za samopodobo monarha in aristokrata. Pa gre pri občutku ponižanja resnično za to, za posameznikovo redukcijo na koristnost, za to, da nas nekdo uporabi v lastne svrhe, za občutek, da smo na hierarhični lestvici najbolj ponucan člen in zaradi tega podrejeni, obvladani, ujeti v ›biti koristen‹?

Imela sem malo več časa, da sem v vsakdanjem življenju opazovala, kako se na javnih mestih vzpostavljajo nekakšne oblike hierarhije glede na taisti ›biti koristen‹. Na prvi pogled bi lahko trdila, da je v današnji mondeni ljubljanski srenji, kjer se bolj ali manj prostovoljno sučem, na pohodu trend brezbrižnega kompliciranja življenja ljudem, ki za posameznika pričakovano morajo biti koristni.

Priliko sem imela prisluškovati več bolj ali manj poslovno navdahnjenim ljudem, ki so užili status stranke, kar je pomenilo, da so v številčnih družbah po kafičih pogosto do amena zapletli svoje naročilo. Verjetno ni bilo povsem nalašč, ampak bilo je nekako samoumevno, da bo njihovim kapricam ustreženo brez ugovora. Novodobne diete menda poznamo vsi – absolutno se ne sme dotakniti svinjske masti ali pa se, obratno, mora utapljati v njej, zapečeno, ampak ne preveč zapečeno, surovo, ampak ne čisto surovo, smetana naj bo nujno stepena na roke in prinesite lepo vas prosim (ki je vse prej kot prošnja) še keks poleg kave in kikirikije z brezalkoholnim pivom, pa še danes, a je prav, saj navsezadnje ste za to tudi plačani.

Temu dostikrat sledi še obvezen ritual zavračanja prinesenega pred čim več pričami, če se do pičice ne sklada s predstavo naročnika. »Tole pa ne bo šlo, a veste, vse, kar je prav, no. Jaz, da sem rekel rastlinska smetana? O, ne. Boste pa kar lepo še en kofe prinesla. Kako naj zdaj to pojem? A jaz, da naj to jem?! No, kar sama poskusite. No, kar dajte,« in pomenljiv pogled kolegom za mizo, češ, s kakšnim debilom imam opraviti, da ne ve, kako sovražim te ali one maščobe. ›Biti koristen‹ tu pomeni biti strežaj, ki naj bi vnaprej zavohal posebnosti vzvišene stranke.

Po drugi strani pa izživljanje slehernikov nad ljudmi, ki (morda začasno, ni pomembno) opravljajo … recimo temu servilne poklice, kot da ne seže kaj dosti dlje od kafičev in špecerijskih prodajaln, saj se očitno ravno obraten trend od smešenja strežnega osebja začne kazati, kjer se najverjetneje kaže že od pamtiveka: pred organi oblasti, torej v uradniških shajališčih: na poštah, vložiščih, ministrstvih in administrativnih placih, v glavnem na okencih, kjer je oseba, ki naj bi nam ›bila koristna‹, po možnosti na varnem za pultom, včasih celo zasteklenim. 

Tam je zgodba povsem drugačna. Majhni smo kot miške, ko se spoprijemamo z mogočno mašinerijo, in ta mašinerija, pomislite – samo naj ji umanjka kak pildek, pa smo pečeni! Od Fursa do bančnega okenca do vložišča, kjer oddajamo prijave, ima mašinerija moč ne zgolj, da se izneveri svojemu poslanstvu koristnosti (če domnevamo, da se še ni), temveč nas vzeti za talca, ko bi presodila, da smo družbi škodljivi. Ta mašinerija nas utegne kratkomalo odstreliti, če bi izkazali trohico agresije ob dvomu v obstoječi hierarhični sistem. Ironija pri tem je, da nam pristojna mašinerija precej pogosto naroči, naj jo zaprosimo za informacijo o samem sebi, ki bi jo vendarle komot pridobila sama. Svoji uradno spisani vlogi smo dolžni priložiti prav to informacijo, da je mašineriji ne bo treba pridobivati … od same sebe. 

Večkrat tudi nanese, da se dokumenti, ki smo jih brez ugovora dolžni prilagati, med seboj prekrivajo. Denimo pri postopku posvojitve sem prepričana, da sem predložila vsaj tri bolj ali manj prekrivajoče se, če že ne identične listine o tem, da nisem v kazenskih postopkih ali postopkih za odvzem že katere od nujnih listin, ki me delajo pridno občanko. Vsekakor pa velja, da naša servilnost kljub temu, da smo stranka, pri tem ne sme umanjkati, kajti neumno bi bilo postati zadirčen, če pa je gospa ali gospod na okencu zgolj uslužbenec in nam ni storil žalega, z izjemo morebitnega brezbrižnega piljenja nohtov, ko gre nam resnično … za nohte. 

Tukaj je ›biti koristen‹ na primer stvar uslužbenca za pultom, pa ni videti, da bi ga to kakorkoli ponižalo. Prej bi rekla, da je to edino, kar ga hierarhično postavlja nad nas. Da nam je lahko koristen, lahko pa tudi ne. Je namreč kakor nekakšna prepreka v prastari računalniški igrici, ki nam preprečuje vstop na naslednjo raven. Ko nekoč shekamo, kako obrniti zloveščega uradnika, ga vreči na finto in ga pridobiti na svojo stran, smo segli visoko. Ko se znajdemo pri vrhu te zgradbe, bomo tudi sami lahko na takšen način »koristni« drugim. To bo celo nam, ubogi pari na okencu, utegnilo omogočiti brezbrižno poniževanje drugih osebkov, ki bodo prihajali spraševat našo gnado, ali jim blagovolimo ›biti koristni‹. 

Znašanje nad »zgolj uradniki, ki opravljajo svoje delo«, nas pač, kakor kaj kmalu izkusi vsak, ki je poskusil kdaj uveljaviti to ali ono birokratsko ugodnost (ki mu po možnosti tako ali tako pripada, le da se prosilec tega ne zaveda), nikoli ne pripelje daleč. Zmeraj obstaja naslednji nadrejeni in pred njim, ki je za nas lahko koristen ali pač ne, bomo še zmeraj kot polit cucek, kajti tako na slehernika učinkuje ponižujoče stanje pred okencem oblasti. Učinkuje kot kafkovsko trkanje na vrata Gradu. Učinkuje kot moledovanje za nekaj, česar mi nimamo, nekdo drug pa nam to omogoča. Tako je med čakanjem na samozaposlensko bolniško in tako je med čakanjem na honorarje, ki kdaj nezaslišano zamujajo, pa jih ne izterjamo, ker želimo ohraniti dobre odnose z naročniki. 

Predvsem pa je tako, ali pa je vsaj bilo tako, v zdravniških ambulantah. Ne govorim o anticepilskih borbah ali o ljudeh, ki pridejo k osebnemu zdravniku z izdelano gugl-diagnozo, temveč o povprečnem obiskovalcu ambulante, ki se mu je nekje zalomilo in ga pošiljajo naokoli kot cifro. Da bi se skregali z roko, ki določa naše zdravje? Gotovo se vam meša. Neštetokrat sem videla, kako ljudje v čakalnici, ko sestra pobira zdravstvene kartice, popolnoma zatrokirajo, če jih s premalo diskretnosti vpraša, kaj jim je (kadar seveda to ni očitno na prvi pogled). Pritajijo glas in najraje bi zaprli vrata, tako daleč seže sram zaradi lastne bolezni ali manjzmožnosti. 

Večina jih začne šepetati celo tedaj, ko gre za povišano temperaturo in ne kakšne hemoroidne zaplete, kot da je pešanje telesa, četudi zgolj začasno, postal nekakšen novodobni tabu. Kot da so že kurja očesa, kaj šele psihične tegobe, pomislite, razlog za skrivalnice, za sram. Ker kako naj bomo pokorni imperativu brezhibnega zdravja, ko pa nas kakšna bradavica ali otiščanec tako zlahka naredi za pripadnike kripelj-bataljona in se sami izločamo, ja, sami stigmatiziramo, ker smo dela nezmožni in cagavi v očeh kapitalistične mašinerije, kjer si, kar počneš. Zdravnik je rekel, zdravnik ve, zdravnik je študiral, zdravnik mi bo povedal, kaj smem in česa ne. 

Kako daleč seže tradicionalno ponižanje bolnika pred zdravnikom, ki ve, sem si zelo nazorno ogledala, ko je moja babica po hudi operaciji okoli devetdesetega leta starosti doživela tri tedne blodenj po narkozi. Lepega dne, ko so blodnje, med katerimi je lebdela nekje na samem robu pameti, popustile pod učinki psihotropnih zdravil, je bila rešena, spet pri sebi, spet trezna, in ni več grenila življenja bolnišničnemu osebju. Strežnike je namreč pred tem pošiljala levo desno v tri krasne, od sester terjala čike in se predvsem ni zavedala, kdo je in zakaj je ne pustijo vstati iz bolniške postelje. 

Ko se je naposled le spet polastila svojega uma, je na viziti ob zdravnikovem vprašanju, kako gre, elegantno sedla pokonci in venomer odgovarjala zgolj: »Kar v redu sem, hvala lepa.« Pa se sploh ni spominjala zadnjih treh tednov svojega življenja. Vanjo je bila potreba po ohranjanju videza tako globoko vcepljena, da ni vedela, kaj se ji je zgodilo, vedela pa je, da mora za vsako ceno izkazovati dostojanstvo. Sklepam, da zdravnik v njenih očeh tedaj nikakor ni bil videti, kot da bi lahko ›bil koristen‹, saj je bila potreba po prikrivanju lastne nekoristnosti in nekoristnosti lastnih umskih sposobnosti v njej na prvem mestu. Ostalo bi bilo vendar ponižujoče. 

Sploh okoli zdravnikov, ki že od pamtiveka užijejo družbeni ugled, se je zelo lahko počutiti slečeno vsakršnega dostojanstva. Milan Kundera je v Knjigi smeha in pozabe (1987) razpredal o tem, da ljudi pravzaprav ni strah smrti same po sebi, temveč se na smrt bojimo postati mrlič, postati telo, s katerim lahko vsakdo razpolaga po mili volji, si ga naredi koristnega po svoje. Ne vem točno, če je to isto kot strah pred ›biti koristen‹, vendar pa se mi zdi, da je nekaj na tem, saj razpolaganje z nekom pomeni, da dotični osebi vzamemo sposobnost nadvlade, jo nekako ponižamo in onemogočimo. Vsekakor je človek, ki mora za svojo vsaj približno psihično zmožnost na pomoč poklicati strokovno usposobljene posameznike, kar blizu ponižanju. Če ga ob tem še sestra iz ambulante pred polno čakalnico vpraša, kaj da mu je, se le malokrat pripeti, da psihični bolnik suvereno afirmira: »Ne vem, kdo sem« ali »slišim glasove« ali »pomagajte mi preboleti zlorabo iz otroštva«, čeravno bi prav lahko bilo res, da je tudi on navsezadnje stranka in bi moralo osebje plesati okoli njega pa njegovih kapric.

Od kod tolikšne razlike med strankami v kafičih, ki se počutijo kratkomalo upravičene do na roke stepene smetane, in malodane moledujočimi obiskovalci zdravniških ambulant? Sloviti dve pravili 1) Stranka ima zmeraj prav; in 2) Če stranka nima prav, glej točko 1 se tukaj vendarle ne obneseta povsem. Kdo je pri zdravniku lahko komu koristen, je vendar na dlani! Čemu nas torej stisne v primež, ko bi morali odločno naznaniti svoje potrebe? 

Morda je mašinerija tista, ki nas plaši, in se je preprosto laže znašati nad študentko medicine, ki čez poletje kelnari, kakor pa nad zdravnico, ki je nekoč kelnarila, zdaj pa kot da ima sama magično moč odločanja o našem zdravju. Morda, samo morda pa bi se bilo še bolj smiselno vprašati, ali se pred okencem na banki in pred zdravniško ambulanto ne sključimo v dve gubi prav zaradi tega, ker smo natanko uporabniki, stranke, sleherniki tisti, ki se, ko smo soočeni z mašinerijo, pravzaprav znajdemo pod zahtevo: ›biti koristni‹. Ni nas strah posameznika, ki nam bo v službenem času morda odobril kredit, temveč se bojimo ustanove, ki za svoj obstoj in ohranitev potrebuje naše strahospoštovanje. Naše ponižanje. Naš ›biti koristen‹.

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Posluh namesto tekmovanja

    Jedrt Lapuh Maležič

    Ko človek spozna, da ima sogovornik ali sogovornica povedati nekaj, kar je zanj ali zanjo travmatično, je edino, kar se mi zdi v takšnem trenutku sploh približno primeren odziv, da se v hipu spremeni v poslušalca. In v tej poziciji tudi ostane, dokler travmatizirana oseba to potrebuje. Kajti v resnici ne gre in ne sme iti za tekmovanje v travmah.

  • Destinacija postelja

    Urša Zabukovec

    Ko pride poletje in se spodobi iti na dopust, postanejo tudi potovanja prava obsedenost, ki nima vedno pravega učinka. Kamorkoli gremo, se namreč ne moremo znebiti samega sebe, pravi dopust pa zahteva tako odklop od družbe kot tudi od samega sebe. Včasih pomaga tudi bolezen.

  • Meja je že mimo

    Jedrt Lapuh Maležič

    Sindromi se lahko zamolčijo. Tudi skrijejo se lahko, to pač vem. Edino, kar mi ni povsem jasno, je, zakaj bi si človek to želel. Živeti pod krinko, hm. Kakor da je stigma okolice nekaj najhujšega, kar te lahko doleti.