Naivnost in emocije

Ob stoti obletnici oktobrske revolucije in deseti obletnici Lidla

Igor Divjak

Naključje je hotelo, da sem 7. novembra 2017, ravno na stoto obletnico oktobrske revolucije, od Esada Babačića prejel esemes z naslednjim besedilom: Včasih je bil Fidel. / Danes je Lidl. Ta kratka stavka sta pravzaprav cela pesem. Izmed vseh sodobnih slovenskih pesnikov je Esad eden izmed mojih najljubših, ker zna takole lakonično, z nekaj besedami in enim samim esemesom zadeti v bistvo. Lahko ga razumem in povežem s svojim življenjem, saj sem sam ravno prejšnji dan stal v vrsti v Lidlu, kamor sem se odpravil, čeprav je zame za več kot kilometer bolj oddaljen od Mercatorja, a zato toliko cenejši. In čeprav Esad ni vedel, da smo ravno tisti dan obhajali najokroglejšo izmed vseh obletnic, za katero je v medijih pisalo, da jo uradno proslavljajo samo še v Belorusiji in nepriznani Pridnjestrski republiki in čeprav morda ni pomislil na to, da je v tistem času tudi Lidl slavil deseto obletnico svojega obstoja v Sloveniji, je s svojo dvovrstičnico bolje od vseh medijev povzel, kaj nam je od rdečega oktobra v resnici ostalo.

Rdeči oktober in stremljenje po oblikovanju socialno pravične družbe je v tem trenutku morda le še to, čemur Esad pravi mrtva metafora. V čakalni vrsti pred blagajno v Lidlu se dopolnjuje z blesavo zavestjo o tem, da se ime kubanskega Leninovega naslednika po želji nepopolno in bizarno rima na ime cenene nemške veleblagovnice. In da tako naključje ne pomeni prav nič. Esadovi verzi ukinjajo rampo med življenjem in umetnostjo, so kot udarec v trebuh, ki ga prejmeš točno tam, kjer se v tistem trenutku nahajaš. V sebi nosijo sledi tega, kar se je nekoč imenovalo punk in kar sem sam spoznal le posredno, prek poslušanja glasbe starejših generacij, ko punkovskega gibanja dejansko že ni bilo več. Tudi Esada sem najprej spoznal kot pesnika, in to v času, ko so bile njegove podobe malo manj sarkastične in nekoliko bolj žive, najbrž tudi zato, ker so vsaj prividno še nekoliko živele tudi od nekaterih pridobitev socialistične revolucije. V Kaj potrebuje pesem iz zbirke Kiti se ne napihujejo je tedaj pisal: »Zraka. / Veliko zraka. / In pokrajino. / Na sredi pokrajine / človeka, ki sedi ob / ognju in si roke / greje.«

Za punk sem se rodil prepozno. Pravzaprav je prvi koncert, ki sem se ga udeležil, simbolno oznanil konec punka v Sloveniji. To je bil poslovilni koncert Pankrtov Zadnji pogo v Ljubljani. Ko zdaj brskam po internetu, berem, da se je odvil 10. decembra 1987 na mednarodni dan človekovih pravic in da je refren pesmi Bandiera Rossa »Evviva il comunismo e la libertà« takrat »izzvenel kot veseljaško zajebavanje komunistov in himnično opevanje prihajajoče svobode«. Sam tega takrat niti nisem reflektiral, saj sem punk tako kot rokenrol šele odkrival. Svobode, brezskrbnosti in žura je bilo v prihodnjih srednješolskih in študentkih letih dejansko dovolj, morda celo preveč, saj se, tako kot večina pripadnikov moje generacije, s političnim podtonom punkovskih besedil nisem obremenjeval. Dejansko smo bolj kot slovenski punk poslušali skupine, kot sta Sex Pistols in The Exploited, preprosto zato, ker so bile bolj udarne in razbijaške od naših punkovskih skupin. V tej glasbi smo uživali in to je bilo vse. Verjetno nas je še najbolj natančno opisal nekdanji profesor na Gimnaziji Poljane, tedaj še po narodni herojki imenovani Srednja šola za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič, ki je rekel, da sploh ne vemo, za kaj gre, in da smo razvajena mularija, ki posluša glasbo angleškega delavskega razreda, čeprav z njim nima nobene zveze.

Tako sem šele kasneje, s pomočjo knjig, izvedel, da naj bi bila »pred punkom Ljubljana vas, z njim pa je postala mesto, središče odpora.« Da so se v začetku 80-ih z vzponom punkovskega gibanja po mestu začeli pojavljati grafiti, kot so: »Dol z rdečo buržoazijo!«, »Komunizem je teror« in »Mi smo Titovi!« s prečrtanim Titom in dopisom »Mi smo Titovi Sidovi!« Tudi o preimenovanju Plečnikovega trga v Johnny Rotten Square, zbiranju v disku FV in naci punk aferi vem samo iz urbanih legend. Vem, da je bila tedanja oblast krivična, ko je skušala punkovsko gibanje prikazati kot nacistično, saj so punkerji dejansko kljukaste križe risali le po mercedesih in občinskih stavbah in s tem opozarjali na sprevrženost same oblasti. Vem tudi, da Esadovega Proleterja (Via Ofenziva), ki sem ga odkril šele pozneje, ko sem se že zdavnaj naveličal Exploitedov in Pistolsov, lahko mirno poslušamo kot socialistično pesem, čeprav je bila uperjena proti diktaturi tedanjega socialističnega režima: »Kje si zdaj, proleter, kje je zdaj tvoja puška, kje so zdaj tvoje roke, proleter? Mi zdaj dvigamo zastave v čast tvoje borbe. Vodi nas zdaj ti, proleter.«

Vem pa tudi, da se, gledano nazaj, pogosto vse zdi zmotno osmišljeno in da tudi  zapisi o punkovskemu gibanju včasih ustvarjajo vtis, kot da je vse vodilo k načrtnemu cilju in osvoboditvi. Drugače pa je, ko poslušam Esada. Pri njem mi je simpatično, da tudi ko obuja mladostne spomine, ne ustvarja takega partizanskega vtisa, ampak prostodušno pove, da je bilo takrat vsem zlasti dolgčas, saj se po pol deseti zvečer v Ljubljani ni dogajalo nič. Njih so zanimali predvsem rokenrol in pičke. Ker to ni bilo vedno na dosegu roke, je bila pogosta zabava punkerjev pljuvanje v strop pred modno hišo in opazovanje, koliko časa bodo pljunki zdržali na stropu. Definicija in pomen punka se izmikata tako kot cedenje tistih pljunkov s stropa. Esad danes pove, da je bilo tisto, kar so pisali, veliko bolj pametno kot tisto, kar so mislili. Pesem Proleter je nastala iz stiske, ker je delal v pekarni in imel vsega tega dovolj, ni pa vedel ideološko, kaj hoče povedati. Po njegovem je šlo predvsem za nekakšno prostodušno naivnost. Del naivnosti je bilo tudi tudi to, da si lahko narobe zapel, pa da nisi imel kaj povedati. Vseeno pa je na koncerte prihajala policija, jih prekinjala in vodila na zaslišanja na Prešernovo. Tam so bili praktično vsak teden, saj je policija dobila direktivo, da je treba punk zatreti.

Zato je Brane Bitenc (Otroci socializma) v pesmi Lublana mislil povsem resno, ko je prepeval: »Popoldne so spet prišli / k sm biu zvečer doma / sm vidu da nobene stvari / ne morem narest / da je svobode tolk / kokr ti je dajo oni.« Takrat je naivno prostodušnost ogrožalo predvsem partijsko enoumje. Medtem ko je v Angliji Joe Strummer (The Clash) buržuje provociral z majico Lenina, bi bilo pri nas smešno, če bi kdo nosil majico z njegovo podobo. Namesto tega so punkerji nosili značke z imenom poljskega sindikata Solidarnost. Boj ladjedelničarjev iz Gdanska proti edini pravi poti, ki jo je simboliziral general Wojciech Jaruzelski, se takrat ni zdel le kot mrtva metafora. Šele dobri dve desetletji pozneje je Esad ob ogledu dokumentarca Michaela Winterbottoma (v navezavi na knjigo Doktrina šoka Naomi Klein) videl, da je v Gdansku za vogalom že stala Margaret Thatcher s svojim neoliberalizmom, in da je bila družbena sprememba slej ko prej jalova. Brezupu in brezperspektivnosti sta sledila družbeno razslojevanje in še večji brezup. In tako kot na Poljskem se je po kratkem vmesnem optimističnem obdobju v drugem desetletju 21. stoletja zgodilo tudi pri nas. Esad danes resignirano ugotavlja, da je bil morda njegov proleter le mrtva metafora za otroke z ljubljanske železniške postaje, njegova usoda pa, da je bil vklesan v kamen, še preden je zares postal proleter.

Tisto, kar je iz časa punka zares ostalo in kar včasih prebije mrtvilo, so naivnost in emocije. Nekateri drugi so jih znali še bolje ubesediti kot punkerji, na primer Johnny Štulić (Azra), ki ga z Esadom oba občudujeva. Svobodo naivnega glupiranja je izpopolnil do mitoloških razsežnosti: »Želim da se stisnem uz tebe, / da te milujem. / Da ti šapučem na uho bisere. / Da pričam o slobodi, / da se glupiram. / Da ti kažem: ›Oh, ti ludo jedna.‹« Možnosti za tovrstno glupiranje pa so ob stoti obletnici oktobrske revolucije vsak dan manjše. Ruši se socialna baza, ki je predpogoj zanj. Čeprav je bil videospot za Esadovega Proleterja zamišljen kritično, danes uvodni stavki železarja, ki pravi, da je dvanajstdnevni dopust preživel na morju v Crikvenici in da si želi, da bi ga prihodnje leto spet preživel tam, zvenijo skoraj idilično. Po nakupu v Lidlu marsikomu za dopust ne ostane več nič, vesel je lahko že, če se mu uspe prebiti iz meseca v mesec.

Vse bolj jasno je, da Lidl ni čisto prava alternativa za Fidela. Toda ali to pomeni, da v času mrtvih metafor tudi proleterja in njegovega upora ni več? Mesec po obletnici se je pokazalo, da tudi proletarski protest še ni čisto zamrl. Protestirali so delavci Pošte Slovenije, ki jim delodajalec krati pravico zaposlovanja za nedoločen čas, in delavci v trafikah, ki jih dvanajsturni delavnik po franšizni pogodbi za manj kot minimalno plačo peha v novodobno suženjstvo. »Ko pride slabši mesec,« je potožila neka prodajalka, »ti po kritju prispevkov ostane dvesto ali tristo evrov.« »Očitno sem v zgodnjih petdesetih že dovolj stara za v smeti,« je razočarano pristavila neka druga. Toda že samo dejstvo, da so se delavke in delavci zbrali na protestu, pričata o tem, da neko upanje in naivnost vendarle še živita. Morda kaka metafora le še ni umrla in če velja geslo, da punk ni mrtev, potem je edina možnost, da se vera v kakršno koli svobodnjaško glupiranje ohrani, da besede teh trafikantk pospremijo udarni punkovski bobni in basi, nad njimi pa naj se razleže frontmanov glas: »Mi zdaj dvigamo zastave v čast tvoje borbe. Vodi nas zdaj ti, proleter.«

O avtorju. Igor Divjak je samostojni literarni kritik in prevajalec. Večino dela opravi za RTV Slovenija. Leta 2013 je doktoriral na smeri ameriške študije Filozofske fakultete z nalogo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomladi 2018 je odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu
  • tomaz pravi:

    Je res, kar piše v časopisih?
    Da mladina, več ne piše parol,
    parol po zidovih?

    Sicer pa fajn tekst z iskrivo iztočnico.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nikar tako politično korektno

    Arjan Pregl

    Humor, smrt in avtoritarni (verski) voditelji se večkrat znajdejo kot medsebojno vzročno-posledično povezani elementi v časopisnih člankih, romanih ali televizijskih oddajah. Umor, ki ga je menda naročil Kim Jong Un, pregon Salmana Rushdieja in odrešilni humor Larryja Davida.

  • Bog nas varvaj demokracije!

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zame, vrli davkoplačevalci, demokracija ne deluje in verjetno nikdar ni. Ni variante, padem skozi mrežo, vam pravim! Čim se začnem z besedami vljudno mediti, moja rit podere vse v vaši štacuni s porcelanom. Bolj ko slišim, kaj da je dobro za narod, prej se mi zazdi sumljivo.

  • Mandljevi Katalonci

    Urša Zabukovec

    Doma imamo tri vrste kokošk. Ene so črne z modrikastim perjem, nekakšne supernesnice, ki pa so zaradi neskončnih človeških posegov (selekcije) zelo šibke in so nam zvečine vse poginile. Druge, rjave, so močnejše, manj so zmanipulirane, bolj trdožive, lepe. No, tretja sorta naših kokoši pa je miniaturna, pritlikava pasma, ki se ji reče mandljev cvet. Gre za avtohtono katalonsko pasmo. Te so samosvoje in celo znajo leteti. Preti jim izumrtje.