Na krilih zabave

Urša Zabukovec

Zabava v naši glavi je naše življenje.
M. Laird

»Vedno ko se peljem na letališče, me je strah. Vem, da je letalo najbolj varno prevozno sredstvo, a vseeno: če se kaj zgodi, je to to.«

»Meni pa ni tako težko, če gre samo eden od naju. Neznosno mi je takrat, ko greva oba, a brez otrok. Tisto bi najraje prespal.«

Tega pogovora z možem se spomnim vsakokrat, ko moram na letalo. Tudi zdaj sem se ga. Ko smo se utrujeni, neprespani, po moreči vožnji z neštetimi italijanskimi zastoji pricijazili na letališče v Benetke. Tam pa neljubo presenečenje: urnik se je podrl, slabe vremenske razmere, kakšno letalo se resda osamljeno spusti iz megle, pristane, po krajšem kaosu spet gre, vzleti enako samotno, z nekajurno zamudo, a nihče nam ne more ničesar obljubiti, vse, kar nam preostane, je čakanje in ogledovanje kislih obrazov drugih potnikov. Kako prebiti čas, ki nas loči od domače postelje? Otroci se zabavajo po svoje, oni to znajo, tu in tam jih je treba miriti, sicer pa smo starši nevarno prepuščeni sami sebi. Nevarno, kajti ko se človek dolgočasi, je trenutek kot nalašč za zabavo v glavi.

Ko me je strah, kadar letim sama, ta strah ni toliko vezan na smrt kot táko, še manj na kazen, tisto posmrtno, ne, vezan je na zavest o izgubi. Na mojo izgubo najbližjih, na njihovo izgubo mene. Na našo ločitev. A mož ima prav, ko pravi, da to ni najhujše, ni najhujše leteti sam. Če ostane eden od naju živ, bo poskrbel zanje, za najine otroke. Če se mu ne bo zmešalo – tistemu, ki bo ostal sam.  A oba verjameva – za drugega, zase malo manj –, da se mu ne bo. Hujše bi bilo, če se oba, a sama, zbaševa na letalo in po nemilem naključju zdrsneva z neba, otroci, majhni, nedolžni, nebogljeni pa ostanejo tu, pod milim nebom strmoglavljenja.

Če verjamemo, da se bomo ob zdrsu z neba zvrnili neposredno v nič, v čisti nič, brez kakršne koli oblike »zavesti«, potem tam ne bomo več trpeli. Zaradi zavesti o ločitvi, o osirotelosti naših bližnjih. Za nas bo le nič, zanje, za tiste, ki so ostali tu, vse. Na njihovih plečih bo celotno trpljenje ločitve. Mi trpimo le zdaj, ob razmišljanju, kaj bo, kako jim bo. A kdo nam lahko zagotovi, da se bomo zvrnili v nič? Intuicija mi, žal ali na srečo, govori drugače. Če tam »obstajamo«, pa na kakršen koli način že, z nekakšno zavestjo, z nekakšnim védenjem, kakšna bo naša usoda? Tudi če malo poenostavimo in si zamislimo, da nas tam kar takoj, brez vmesnih postaj čaka raj, se sprašujem, ali se ob zavesti o ločenosti, o osirotelosti tistih, ki so ostali, tisti morebitni raj ne bo sprevrgel v pekel? Pekel čakanja na prihod tistih, ki so nam dragi in ki so ostali. Ali ni tako, da živi in mrtvi, zemeljski in večni, le hrepenimo drug po drugem in se čakamo? Če z možem oba zdrsneva z neba, bova tam, denimo v raju, skupaj, to je vsekakor fino, a kakšen raj bo to, če bo tam zavest in z njo misel na zapuščenost najinih otrok? 

»Mami.«

»Kaj?«

»A bomo kmalu šli?«

»Ko se bo vreme popravilo.«

»Kdaj pa bo to? Že sto let čakamo.«

Vem, vem, da gre za napačno razmišljanje, za podleganje zemeljskemu, za prepuščanje podobam, mislim in čustvom, ki izvirajo iz umrljivega telesa in omejenega uma, za ujetost v vse preveč človeško. Tisto tam, tisto rajsko – je nedoumljivo, in to je edino, kar je gotovo. Vpotegnjeno v našo tematiko: tisto tam, tisti raj, bo tako rajski, da si ga mi nikakor ne moremo predstavljati, si ga zamišljati, ga vizualizirati. Ne gre, prešibki smo, v naše rajske podobe vdirajo trhla človeška čustva in kazijo bodoče resničnosti. Raj bo raj ravno zato, ker tam ne bo trpljenja, ki ga čutimo zdaj, čakanja, ki nas ubija, žalosti in strahov, ki nas preganjajo, hrepenenj in želja, ki nas ženejo ali dušijo. Vse bosta ena velika blaženost in polni blagoslov.

»Mami.«

»Kaj?«

»Lulat me.«

To vse razumem. A spet ne gre za to. Jaz zdajle, ta trenutek, ko čakam, ko se ura odhoda našega letala ves čas odmika tja nekam v noč, ko nas utrujenost vse zdeluje, otroke tako, da postajajo hiperaktivni, naju tako, da imava komaj odprte oči in počasi toneva v nekakšni môri, ta trenutek torej vem, da bi otroci, ki ne bi bili z nama na letalu, ki bi zdrsnilo z neba, postali sirote, in ta ločitev, ta izguba bi jih za vekomaj zaznamovala, lahko se še tako poigravam z mislijo, da se iz zla in hudega vedno rodi kakšno dobro, a kakorkoli obrnem, pridem do spoznanja, da je to le neučinkovita, neutešljiva intelektualna igrica, blabla, ki me ne prepriča. Otroci bi ostali na zemlji, prepuščeni sami sebi, na milost in nemilost pa še komu drugemu, medtem ko bi se midva naslajala v rajski dovršenosti – brez zemeljske zavesti o izgubi, brez trpljenja ločenosti, brez skrbi za kogarkoli. Je raj res v nezemeljski zavesti, v odsotnosti trpljenja, v umanjkanju skrbi? V svojevrstni nevednosti? Zapletam se …

»Mami.«

»Kaj?«

»Kdo pa bo poskrbel za kokoške in račke, če danes ne bomo prišli domov? Pa za muca?«

»Saj bomo …«

»Glej! A je to naš avion?«

Let v London so po štirih urah zavlačevanja odpovedali, nekaj potnikov je besno zdrvelo po stopnicah navzdol proti Ryanairovi pisarni. Megla zunaj, za steklom, se je dvignila, napetost je popustila, spustil se je mrak, septembrski dež še vztraja. Ozračje v čakalnici, v kavarni, kjer vedrimo, se je zredčilo: spet se da dihati.

»Žal ne.«

Otroci tekajo med sedeži, spotikajo se ob prtljago, se zaletavajo v ljudi, zdi se mi, da mrtvaško gomazenje v čakalnici kazijo le njihovi kriki, s težavo vstanem, zeham, oči se mi solzijo, naj se umirijo, naj sedejo, naj sedijo in dajo mir, kot vsi, jim rečem, še malo, še malo, pa bomo tudi mi odšli.

»Ampak mami.«

»Kaj spet?«

»Dolgočasno je. To čakanje.«

»A se ti zdi?«

Mali resno prikima, a takoj skoči pokonci in oddrvi k steklu, saj se zunaj, na letalski stezi, očitno spet nekaj malega dogaja. Z zamudo, a vendarle, odletijo letala proti Budimpešti, Palermu, Baliju. Budimpešta … kdo si želi v Budimpešto? Tam čudno govorijo. Palermo? Hm, italijanska mafija, zanimivo. Bali … zanj na turističnem plakatu tamle zatrjujejo, da je to raj. Morda jaz preveč kompliciram? Mislim, s tem rajem in to.

S štiriurno zamudo, že proti enajsti gre, se naposled le vkrcamo na letalo. S pasom pritrdim svoje telo k sedežu, zategnem že tako utesnjeno zavest. V glavi postaja resno zadimljeno, zmanjkuje zraka, glasba hrešči, počena plošča, začnem se potiti. Spet iste misli, iste podobe, da ljudje nismo ustvarjeni za letanje, vsaj ne takšno, kot je tole. Naša krila so drugačna. Kaj nam je, da se prostovoljno zapremo v neko tubo, se dvignemo v zrak in upamo, da nam bo ob pomoči nafte, izurjenega pilota brez samomorilskih nagnjenj, z napredno tehniko in malo sreče uspelo? A smo mi sploh normalni?

»Mami, jaz bi risal.«

»Na, papir. Barvice imaš v ruzaku. Kaj pa boš narisal?«

»Kako bom pogrešal dedija.«

Srce mi razbija, čeprav se mi zdi, da bi morala biti mirnejša. Nisem sama, nisva sama. Vsi smo, vseh pet, če zdrsnemo z neba, ne bo ločitve, vsaj ne takšne na dva svetova, tega in onega. Ne bo usodnega prepada in neznosnega čakanja. Vsi bomo na onem svetu. A strah ostaja. Zakaj? A ni važno samo to, da smo skupaj, pa kjerkoli že – v niču, v peklu, v raju? Skupnost tudi nič ali pekel spreminja v raj.

Ko vse to ne deluje, ko se mi med vzletanjem začnejo tresti roke, iščem druge razloge, druge utemeljitve, druge dokaze, da ne bo nikakršne nesreče. In spet, spet me prežame ista, čudna stara mitologija – da kamorkoli gremo z najmlajšo hčerko, se nam ne bo nič zgodilo. To pa zato, ker se je rodila tako rekoč mimo naše volje. Ne čisto, seveda ne, zadeva nikakor ni bila brezmadežna, da ne bo pomote, a vseeno si je njena duša izborila pot do samosvojega telesa prek nas, in to zelo kmalu po drugem porodu, ko tako rekoč še niti nismo prišli dobro k sebi, ko sta bili najini telesi še utrujeni, ko si nihče ne bi mislil, da je to sploh mogoče. Imela sva drugačne načrte, drugačne vizije, zdelo se nama je, kot je to tudi sicer značilno za nas ljudi, da imava vajeti življenja in smrti v svojih rokah. Po prvem šoku, po prvih solzah in navidezni izgubi smeri smo nekako spoznali, da je to očitno moralo biti tako, in da sploh ni slabo, prav nasprotno, da se ji je pač mudilo, njeni duši, da je morala v ta svet, saj je nastopil njen čas, kar pomeni, da mora imeti tu nekakšne obveznosti, pomembne, kdo ve, za kaj gre, a vsekakor bi bilo to, da bi po komaj nekaj kratkih letih življenja zdrsnila z neba v pozabo, bizarno, ja, to bi bilo absurdno, to bi bilo sprto z vsakršno logiko, še zlasti s človeško. Če smo z njo, se nam ne bo nič zgodilo. Take misli me včasih, v hudih stiskah na nebu, prežemajo, čeprav vem, čeprav mi je kristalno jasno, da marsikje, denimo v Siriji, vsak dan, vsako minuto umirajo otroci in dojenčki, za katere njihovi straši, njihove matere zagotovo čutijo, da imajo posebno misijo, pletejo zgodbe in mite okrog svoje nosečnosti, ki je bila sigurno v nečem nenavadna, aha, in okrog skrivnosti, ki je z novim bitjem vdrla v svet in prinesla nove naloge in novo lepoto in nikakor, nikakor, to bi bilo noro in brezumno, ne more podleči nesrečam zemeljskega dne.

Kratka turbulenca, šibak nihljaj letala sesuje palačo, ki sem jo zgradila z mislimi. Z mislijo na misel na misel na misel. S komentarji na čustva. Nihče od nas ni nič posebnega.

»Mami.«

»Kaj?«

»A je še dolgo?«

»Ne vem, še kakšna urica.«

»A bomo pristali na letališču?«

»Upam.«

»Kaj to pomeni?«

»Kaj, a da upam?«

»Ja.«

»Da si zelo želim, da bi se to zgodilo.«

»Zakaj? Saj vedno pristanemo na letališču.«

Ne gre za obsmrtno agonijo, za posmrtno kazen, za nič ali pekel. Za raj. Gre za to, da jaz hočem, da si jaz želim. Želim stiskati telesa svojih otrok, vohati blag zadah iz njihovih ust po prespani noči, poslušati njihove bizarne izjave ob zajtrku, gledati njihove večno od zemlje umazane nohte in njihove z voščenkami počečkane sobe, želim si kričati in zgubljati živce ob njihovi trmi in porednosti, hočem se naslajati ob njihovih nasmehih in izjavah in vprašanjih, hočem jim dati bližino, kolikor pač zmorem in znam, pa četudi zelo nepopolno, bližino mene žive – ne rajsko eterične, ne s fotografije. Želim si čutiti svojo utrujenost in boleče noge in pokvarjene zobe, želim legati spat v dvoje, v ne-spomnim-se-kdaj-nazadnje preoblečeno posteljo, polno plišastih živali, ki se selijo iz sobe v sobo, želim, da me zbudi nori petelin ob petih zjutraj, pa gaganje rac, mijavkanje muca za vrati, ki nestrpno čaka, da vstanem in mu dam kotletek, želim si pomisliti, vsakič znova, vsakič isto: da so res grozni, ker mi ne pustijo spati. Otroci, živali, planeti, vsi. Nočem (še) zveličanja, nočem niča, nočem raja, nočem nedoumljivo dobrega! Imejte ga. Jaz sem skromna: hočem to življenje tukaj in zdaj. Ne zaradi strahu pred smrtjo, ampak zaradi življenja, ki je, kot pravijo mnogi, nično in ničevo. Hočem ga fizično, z vsemi umazanijami, trohnobami in bizarnostmi vred. Nočem zdrsniti z neba – sama, v dvoje ali v popolni zasedbi. Razumete?

Med pristajanjem pristopi stevardesa, pravi, da moram otroke posesti, jih pripeti, mizico pa zapreti, sicer je lahko nevarno. To je neverjetno težko. Topla, speča telesa mi polzijo med rokami, vsakič znova se razlezejo v svoj sanjski položaj. Pristali bomo, to je najnevarnejši del leta, oni pa sploh ne bodo vedeli za to.

Ura je ena ponoči, cesta je prazna in mokra, pokrajina se zdi ravna in brezkrajna, ozračje po dežju je vlažno in spokojno. V avtu smo, otroci spijo, odprto okno prinaša vonjave po nečem znanem, ja, kmalu bomo doma. Zabava v glavi se je umirila. Mož je tiho, osredotočen na vožnjo. Na letalu je sedel nekaj vrst za nami, ker je pozneje kupil karto.

»S čim pa si se ti zabaval med letom?«

»Mislim, da sem kar kmalu zaspal. Mi je čisto prehitro minilo vse skupaj.«

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sredi vzhodnega Berlina, že malce hipomanična

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kot zmeraj na neznanih terenih sem bila tudi tukaj kot kratkoviden slonček na trapezu, ki ga je nekdo posadil na gugalnico pod cirkuškim stropom in ki niti ne vidi mreže pod seboj, mreže, razpete zanj, da bi ga prestregla.

  • Pilav za pisatelje

    Andrej Hočevar

    Kjerkoli se že znajdeš, se številni pogovori začnejo (ali končajo) z navidez nedolžnim vprašanjem, bržkone edinim, ki ga znajo v angleščini postaviti tudi tisti, ki angleško sicer sploh ne govorijo. Od kod si.

  • Premagovanje prikazni

    Andrej Hočevar

    »Jaz sem bržkone edini, ki si vas drznem popeljati na večerni ogled tega parka,« je z zanosom razlagal Paša Andreev, neuradni nočni župan, preden smo se podali v temačne globine Parka Prijateljstva narodov.