Morali bi imeti vsaj možnost iti v zapor

Tadej Meserko

Izhajali bi lahko iz znane misli, da je za dobro mišljenje treba imeti ustrezno opredeljene pojme. Kritika sama po sebi je na tem mestu kar problematična, saj njeno dojemanje ni enotno, obstaja veliko število pristopov h kritiškemu delovanju in veliko tipov kritiškega pisanja, da sploh ne omenjamo vključevanja lastnega okusa, različnih teoretskih šol itd. A vseeno bomo v okviru tega prispevka predvidevali, da je kritika razmeroma jasen koncept. Naposled piše kritik za kritike in večina zagat nam je že poznana. Kar je v sintagmi ›kritikova odgovornost‹, ki je vodilo letošnjega simpozija, bolj odprto in nerazumljeno, je pojem odgovornosti. Zavoljo tega bomo v nadaljevanju najprej skušali opredeliti, kaj pojem odgovornosti sploh pomeni, zatem pa bomo pregledali konkretno navezavo ali, bolje rečeno, odsotnost navezave pojma na področje kritike.

Ker sem avtor tega prispevka v preteklosti o odgovornosti že pisal, bom v tem delu zgolj povzel nekatera svoja zapisana razmišljanja. V prispevku, naslovljenem Elementi odgovornosti in njihova reintegracija v humanistiko,1 sem najprej skušal pregledati, kaj beseda odgovornost sploh pomeni. Kot opozori Paul Ricoeur, je beseda relativno novega izvora, v humanistiki precej slabo rabljena, predvsem pa dobro opredeljena in uporabljana v pravu.2 Že pregled SSKJ nam nakazuje, da ima beseda številne pomene, a da so ti pomenski odtenki pogosto povezani. Še preden se v celoti opremo na sintetično delitev pojma odgovornosti, ki sem ga koncipiral v omenjenem prispevku, bi si želel pregledati nekaj pravnih opredelitev. Pravni terminološki slovar3 o odgovornosti pravi: »Odgovórnost-i ž dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo, če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: civilna odgovornost za škodo, ki ne izvira iz kaznivega dejanja; deliktna odgovornost kazenska ali civilna odgovornost; … ; disciplinska odgovornost za kršitev delavnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oziroma splošni akt; … ; moralna odgovornost za prizadejano negmotno škodo; …; politična odgovornost pri kateri so sankcije npr. kritika, razrešitev, odpoklic; …« Kot vidimo, obstaja v pravu ali s pravom povezanih kar nekaj tipov različne odgovornosti, vse pa so strukturirane kot dolžnost ali obveza sprejeti sankcije v primeru neizpolnjevanja norm. Razlike, ki se pri tem pojavljajo, so predvsem v obliki sankcij, ki so prisotne, in v postopku, kako se te sankcije izvršujejo. Torej, lahko gre za najstrožje denarne ali celo zaporne kazni v primeru kazenskega zakonika ali pa za degradiranje na delovnem mestu ali odvzem določenih bonitet v primeru disciplinske odgovornosti. Ti dve odgovornosti sta tudi zakonsko urejeni. Imamo pa še drugačen tip odgovornosti, ki je pravno nezamejena, to sta na primer moralna in politična odgovornost, kjer tako postopek sankcioniranja kot višina sankcij nista jasna. Več o politični odgovornosti piše Janez Pogorelec v delu Politična odgovornost,4 kjer lahko sledimo tudi splošnemu razvoj pojma odgovornosti, predvsem pa primerjavo zakonsko določne odgovornosti in politične odgovornosti. 

Pravkar predstavljeni pomen besede odgovornost pa ni edini, saj ima beseda v SSKJ vsaj še štiri razlage. Menim, da so nekatere med njimi dovolj podobne, da jih lahko za naš namen združimo; kot sem zapisal v svojem že omenjenem prispevku, pa bi lahko celoten pojem delili nekako na tri dele in jih zaobjeli z besedami reakcija, moč in smisel. Kar se tiče reaktivne odgovornosti, je slednja prisotna predvsem kot že opisani primer pravne odgovornosti, torej kot vzvod implementiranja sankcij. Naslednji pomen, strnjen v besedi moč, nam govori o tem, da tisti, ki ima moč vplivati na življenja ljudi, nosi odgovornost oziroma moč. Reči ›ta posameznik ima veliko odgovornost‹ pomeni, da njegove odločitve vplivajo na veliko število ljudi, s tem pa ima tudi splošno moč odločanja, velikokrat tudi o družbeno pomembnih stvareh. Gre torej za odgovornost kot vpliv na druge ljudi, družbo, odločitve itd. Naposled je tu tudi odgovornost kot smisel, in sicer je slednje mišljeno v primeru, ko govorimo, da je nekaj posameznikova odgovornost. Opraviti določeno nalogo pomeni imeti odgovornost, da bo ta naloga res opravljena. Odgovornost je tu povezana z izpolnjevanjem smisla ali cilja oziroma odgovornost je postavljanje smisla ali cilja. Odgovornost v tem pomenu je cilj, ki si ga postavimo v smislu ›to je tvoja odgovornost‹.

Zdaj ko smo opravili splošen pregled pojma, je čas, da pregledamo, kako je s kritikovo odgovornostjo. Kako se skratka stapljata pojma odgovornost in kritiška dejavnost, pri čemer se bomo skušali držati tridelne strukture, ki smo jo zastavili. Ob vsakem elementu bomo pregledali realno stanje, predlagali, kakšno bi stanje lahko bilo, ob tem pa naredili še primerjavo med profesionalno in neprofesionalno kritiko, kar nam bo koristilo pri dokazovanju, da se področji nevarno zbližujeta in da profesionalna kritika v veliko pogledih postaja neprofesionalna. Vsekakor nekaj, kar bomo problematizirali.

Najprej torej pregled kritikove odgovornosti kot reakcije. Zato da bi se tovrstna odgovornost sploh vzpostavila oziroma da bi tovrstna odgovornost imela kakršenkoli pomen, moramo najprej predvideti, da obstajajo možne kršitev ali, kot smo že lahko brali v slovarski opredelitvi, da obstaja: »… dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo, če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice.« Verjetno se nam vsem zdi dokaj očiten primer, da se oškodovanega počuti avtor besedila, o katerem je pisal avtor kritike, v primeru, da je napisal o delu slabo mnenje, avtor pa je seveda prepričan drugače. Avtor dela torej domneva, da je bila kritika neupravičena, da ni ustrezala splošnim normam in ima zanj negativne posledice. Nadalje si lahko zamislimo tudi drugačne težave, na primer pisanje ›prijateljskih kritik‹, ki ne oškodujejo nekoga neposredno, pač pa posredno. Verjetno bi se našel še kakšen problem, vprašanje, ki zanima nas, pa je, kako je z odgovornostjo kot reakcijo v teh primerih? Kakšne sankcije so pravzaprav predvidene, če se uspe dokazati, da je nekdo napisal neutemeljeno slabo kritiko? Kakšne, če je v prispevku zavajal ali se motil? Imamo predvidene kakšne sankcije, če se uspe dokazati, da je šlo za pozitivno kritiko, ki ni izvirala iz strokovnega ocenjevanja, pač pa iz prijateljskega odnosa. Trenutno stanje na tem področju je precej neurejeno. Zagotovo ni neposrednih zakonskih določil, ki bi govorila o sankcijah. Posebno ne za kritika. Seveda so tu nekatera splošna zakonska določila in tudi zakon o medijih, ki naposled terja možnost popravka in tako dalje, a vse to je preveč splošno, da bi lahko predvideli jasne vzročne posledice za neprimerno dejanje. S tem je kritikova odgovornost strukturirana predvsem kot moralna in politična odgovornost. Zamisliti si je možno, da kritik ob nekaj slabo napisanih besedilih kot posredno obliko sankcije ne dobi več naročil od določenega medija, da ga kritiški krogi ne bodo preveč cenili in da denimo ne bo cenjen v pisateljskih krogih. Veliko te odgovornosti gre predvsem na račun ugleda posameznika, ki pa se formira skozi precej kompleksne mehanizme, in kot take te sankcije niso ne nujne ne pogoste.

Menim, da slednje ni dobro za pojmovanje kritika kot odgovornega poklica, tudi ali predvsem v naslednjem pomenu moči, saj odsotnost jasnega mehanizma sankcioniranja ustvarja vtis stihijskosti in kaotičnosti. Vsakdo lahko počne, kar hoče in za svoja slaba dejanja ne bo kaznovan. Če primerjamo profesionalnega kritika in neprofesionalnega, gre pravzaprav za problem, da sta, kar se tiče odgovornosti kot reakcije, na precej podobni ravni. Tako kot pri profesionalnem kritiku tudi za povprečnega kritika na blogih, socialnih omrežjih, forumih in drugod, torej pri neprofesionalnem kritiku, ni izdelan aparat sankcioniranja. Ker se ti dve točki nevarno zbližujeta, pomeni to slabšo pozicijo predvsem za profesionalnega kritika, ki je na tej ravni izenačen z neprofesionalnim, s tem pa se ga avtomatsko skuša enačiti tudi na drugih ravneh, kot so na primer tehtnost mnenja ter strokovnost zapisanega. Ker slednje predstavlja resno grožnjo profesionalnemu kritiškemu delovanju, bi bilo treba poiskati rešitve. Te se kažejo v različnih smereh, na tem mestu pa bom zgolj orisal dve možnosti. Ena je seveda urejanje zakona, ki bi vsaj okvirno določal smernice kritiškega delovanja in sankcije v primeru odkrivanja neprimerne vsebine. Zdi se, da je tovrstna opredelitev še kar težavna, predvsem pa bi bilo treba vzpostaviti primerne institucije, ki bi izvajale tovrstno zakonodajo. V okviru tega predloga bi bilo najbolje dopolniti Zakon o medijih, vseeno pa je to možnost, o kateri bi bilo treba še temeljiteje razmisliti. Druga možnost je vezana na delovanje sorodne institucije, in sicer gre Društvo novinarjev Slovenije kot krovno stanovsko organizacijo. Slednja ima spisan Kodeks novinarjev Slovenije, ki daje smernice za novinarsko delo. Prav tako pozna mehanizem častnega razsodišča, ki presoja o tem, ali je ravnanje posameznega novinarja bilo v neskladju s kodeksom. Podobni mehanizmi stanovskega nadzora so pravzaprav relativno pogosti in velikokrat predvidevajo tudi konkretne posledice, kot so na primer javno opozorilo, izključitev iz društva ali kaj tretjega. Menim, da bi bilo ne zgolj možno, ampak skoraj nujno kreirati podobne mahanizme tudi na področju kritike, ki je zdaj na tem nivoju v celoti neurejena in kot taka manj kredibilna. S temi postopki bi se lajšalo tudi postavljanje normativov in vznikanje smisla, predvsem pa bi se strukturiralo področje kritiškega delovanja, ki je zdaj pogosto prepuščeno različnim neulovljivim silnicam.

Nadaljujemo z obravnavno odgovornosti kot moči. Sprašujemo se torej, kakšno odgovornost nosi kritik oziroma naj kaj s svojim delovanjem pravzaprav vpliva. V idealnem scenariju bi si predstavljali, da je vpliv kritika tako velik, da usmerja splošno mnenje o tekoči literarni produkciji, prav tako, da vpliva na razdeljevanje javnega denarja, ki se podeljuje na področju knjige oziroma leposlovja. Kot dobro vemo, se stanje na področju kritikovega vpliva na javnost spreminja in kot tako pravzaprav nima več istega učinka, kot ga je imelo v preteklosti. V raziskavi Knjiga in bralci iz leta 1974 je iz razpredelnice moč razbrati, da je 7 % vprašanih knjige kupovalo na podlagi kriterija ›za posamezne knjige so jim zbudila zanimanje poročila (ocene) v časnikih in revijah‹. Nadaljnjih 3,4 odstotka jih je zavedlo možnost ›za posamezne knjige so jim zbudile zanimanje poročila o knjigah na radiu‹. Skupaj bi torej kritikom lahko pripisali, da vplivajo na nekako 10 odstotkov vprašanih.5 V raziskavi Knjiga in bralci II iz leta 1980 je ta odstotek že nekoliko nižji in bi se sumarno gibal nekje okoli 5 odstotkov.6 V letu 2015 pa je bila objavljena raziskava Knjiga in bralci V, ki poroča o tem, da pravzaprav noben kriterij, in tako tudi književna ocena, ni več odločilen pri nakupovanju knjig: »Kot se je pokazalo v preglednici 5.11, nobeden od naštetih kriterijev (dobre knjižne ocene in nagrade, sofinanciranje JAK, uveljavljenost in prepoznavnost avtorjev, opis vsebine na platnici, založba, ki je izdala knjigo, in priporočilo prijateljev in znancev) nima pomembnega vpliva na intenzivnost nakupovanja knjig (gre za aritmetične sredine odgovorov). Nekateri odgovori so sicer ocenjeni kot pomembnejši od drugih (denimo sofinanciranje JAK ali pa založba, ki je izdala knjigo), vendar pa se to ne kaže kakorkoli statistično značilno pri rastoči intenzivnosti kupovanja knjig.«7 Dobre knjižne ocene so v povprečju vplivale zgolj še na 2,6 odstotka bralcev. Metodologija se sicer skozi leta nekoliko razlikuje, pa vseeno je opazen trend usihanja moči kritike pri bralnih navadah. Zanimivo bi bilo videti ta odstotek denimo v medvojnem obdobju, poleg tega pa bi bilo zanimivo videti tudi razlog, zakaj bralci ne zaupajo presoji kritikov oziroma zakaj jim mnenje kritikov ni tako pomembno. Dejstvo je, da so bili nasveti prijateljev in znancev ter druge kategorije v preteklosti zavedene kot veliko pomembnejše pri odločitvi za nakup dela. Slednje nam govori, da kar se tiče vpliva oziroma odgovornosti, profesionalni kritik močno zaostaja za diletantom. O vzrokih bomo razmislil nekoliko kasneje, zdaj pa poglejmo, kako je z vplivom kritike na področju javnih financ in različnih razpisov, vezanih na knjigo oziroma leposlovje.

Pregledali smo predvsem nekatere domače razpise in ugotovili, da je kriterijev, ki bi neposredno zajemali kritiško pisanje, precej malo. Izmed domačih razpisov se kritiško pisanje upošteva zgolj pri podeljevanju pravice do plačila prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje samozaposlenih v kulturi in pri podeljevanju štipendij Društva slovenskih pisateljev. Ob pridobivanju pravice do plačila prispevkov za samozaposlene v kulturi za poklica pesnik ali pisatelj se znajde kriterij: »odzivi strokovne javnosti (odmevnost izvedbe/opravljenega dela – referenčne medijske objave, npr. publicistične ocene, strokovne kritike …) ali priporočila stanovskih društev ali stroke«.8 Opozoriti gre predvsem na dve dejstvi. Najprej, da je kriterij vreden deset točk od možnih stotih, torej zgolj deset odstotkov, in, nadalje, da je v kriteriju besedica ali in da so kritike izenačene s priporočilom stanovskega društva ali stroke. Odgovornost oziroma moč kritika je torej pičla. Podobno je tudi z razpisom Društva slovenskih pisateljev, kjer je v kategoriji prepoznavnost, ki je vredna 16 točk ali 13,34 odstotkov, zapisano: »strokovne kritike, avtorske ocene in strokovne recenzije v domačih in tujih (neindeksiranih) revijah, v osrednjih časopisih ter v osrednjih elektronskih medijih doma in v tujini. Člani komisije lahko dokumente ocenjujejo kvalitativno, ne le kvantitativno.«9 Torej pri tem razpisu nekaj štejejo tudi kritike, a spet zgolj manjši odstotek. Pri nekaterih drugih razpisih, kjer bi pričakovali, da se pojavi tudi ocenjevalna kategorija, ki predvideva kritike, tega dela vseeno ni. Tak je denimo razpis za delovne štipendije, ki jih podeljuje Javna agencija za knjigo RS. Podobno je z razpisi za delovne rezidence. Na ministrstvu za kulturo podeljujejo kulturne žepnine, ki sicer res zajemajo vse samozaposlene, a kritiško delo spet ni vključeno. Tudi razpis evropske povezave TRADUKI za štipendije ne predvideva obravnave kritiški referenc. 

Vse to nam govori, da kritiška strokovna dejavnost ni pretirano upoštevana, ne v javnih razpisih pa tudi ne v razpisih institucij, ki posredno razdeljujejo javni denar. Na tem mestu se moramo obregniti ob javne knjižnice, ki naj bi podobno kot druge javne kulturne institucije skrbele za možnost konsumpcije kakovostne kulture, a naposled pravzaprav ne kupujejo tistega, kar priporočajo kritiki ali stroka, pač pa velikokrat predvsem tisto, česar si širša javnost želi. Jasno je, da je tovrstni argument na zelo trhlih tleh in da se ga ne aplicira v nobeni drugi javni kulturni instituciji, še manj v drugih aspektih javnega življenja. Če nekoliko karikiramo, si javnost želi tudi brezplačnega sladoleda, a država tega pač ne zagotavlja. 

Tako se zdi, da imajo neprofesionalni kritiki ali presojevalci oziroma tisti, ki se jim pač ljubi imeti mnenje o nekem delu, večji pomen, večjo moč in s tem tudi odgovornost ne zgolj na zasebno nabavo in branje knjig, pač pa, kar bolj skrbi, pogosto tudi pri javnem naročanju knjižnih del. Tovrstni diletantski kritiki na razpise sicer nimajo vpliva, a na tem mestu skrbi, da ga tudi profesionalni pravzaprav nimajo. Kot v predhodnem delu se bomo tudi tukaj vprašali, kakšni so vzroki za to stanje, predvsem pa, kakšne so možne rešitve. A preden to storimo, bomo pregledali še zadnji element odgovornosti, to je odgovornost kot smisel ali cilj, saj se zdi, da so rešitve za vprašanja kritikove odgovornosti kot moči v veliki meri vezane ravno na problem smisla.

Vprašanje odgovornosti kot smisla se postavlja na dveh ravneh. Najprej se čisto preprosto vprašamo, kaj je dejansko smisel kritiškega delovanja? Ta smisel kritiškega ustvarjanja je hkrati tudi odgovornost, ki nam je kritikom dana ali pa si jo moramo izboriti, zato ker menimo, da je slednje koristno za širšo družbo. Verjetno bi se tudi glede na doslej povedano strinjali, da je kritikov smisel primarno vezan na obravnavanje knjižnih del v svojih različnih funkcijah vse od kvalitativnega ocenjevanja do promocijskega elementa in interpretativnega razlaganja. V okviru različnih funkcij se kritike tudi različno kategorizirajo vse od recenzije, ki je skorajda kratko promocijsko obvestilo, do strokovnih ocen, ki so pogosto predvsem interpretacije, ali časopisnih kritik, ki so nemalokrat najbolj zavezane k presojanju kakovosti. Smisel kritike je torej težko locirati v zgolj eno funkcijo, še teže bi jih razporedili po pomembnosti, a naposled je smisel kritiškega ustvarjanja pri posameznem zapisu v eni ali več združenih funkcijah. Seveda je to smisel, ki si ga postavlja kritika iz lastne perspektive. To počnemo in za to si prizadevamo. A kaj je smisel kritike, ki bi na neki način lahko koristil drugim, oziroma kaj je smisel oziroma odgovornost kritike v okviru širše družbe?

Na prvi pogled vsi prepoznamo kot najpomembnejši element presojanje o kakovosti knjižnih izdaj. In tudi če pogledamo na prejšnje elemente, bi lahko rekli, da so problemi vezani predvsem na to točko. Resnici na ljubo danes kritike z zelo jasnim vrednostnim stališčem niso več prav pogoste. Javljajo se predvsem kritike, ki interpretirajo ali kontekstualizirajo posamezno delo. Kar na neki način ni nujno povsem ločeno od ocenjevanja in kar se naposled prav tako lahko ovrednoti. Na tem mestu pa lahko postavimo trditev, da kritika danes izgublja smisel predvsem zato, ker takrat, kadar ni predvsem ocenjevalna, izpade za družbo precej neuporabna. Češ, če nam kritiki ne bodo povedali, kaj je dobro in kaj ne, čemu jih potem sploh brati oziroma sploh imeti. A to je po mojem mnenju napačen pogled, dejansko gre za napačno zastavljeno vprašanje o smislu. Podtika se nam določen pretekli smisel kritike, ki pa ga je treba na novo opredeliti. Četudi sprejmemo trditev, da je kritik najbolj koristen za družbo v svojem presojevalnem elementu, pa tudi kritike, ki temu elementu niso toliko zavezane, s svojimi drugimi funkcijami vseeno pripomorejo k umeščanju dela v širši kulturno-družbeni okvir. Tovrstne kritike, ki se iz funkcionalistične perspektive zdijo precej neuporabne, bi bilo, skratka, zgolj treba na novo kontekstualizirati in jim podeliti smisel tudi v okviru procesov odločanja, torej procesov, ki smo jih opisali ob odgovornosti kot moči. 

Prehajam na povezovanje zadnjih dveh elementov in če se kritike izloča iz procesov odločanja, se to po mojem mnenju dogaja predvsem zato, ker se različnih tipov kritik ne da preprosto vključiti v odločevalski proces. Kritika, ki je povsem interpretativna ali tipična, v osnovi promocijska recenzija, tako ne najde pravega mesta v razpisnih kriterijih, saj nihče ne ve, kaj točno z njimi narediti. Kako jih razumeti, kaj nam o delu dejansko povedo, če ne povedo ničesar neposredno o tem, kako kvalitetno je. Tudi posamezniki na neki način ne razumejo, kaj jim tovrsten zapis prinese.

Problem nam je poznan, pregledati moramo torej še rešitve. Javljajo se morda ne od tako daleč, četudi bi seveda, kot v drugih primerih, bili potrebni nadaljnji premisleki. Omenil bi zanimiv način ocenjevanja, ki je že na delu, in sicer je to sistem podeljevanja priznanj zlata hruška, ki so namenjena ocenjevanju kakovosti leposlovja za otroke. Če pregledamo celoten projekt, nas lahko navduši predvsem sistematičnost, s katero so se lotili priporočanja literature. Menim, da bi se na podoben način lahko sistematiziralo tudi kritiško ustvarjanje, pri tem pa bi se smiselno opredelile kategorije kritiškega delovanja. V okviru tega bi se lahko razvil sistem, razdeljen na dva dela, in sicer prvega, ki bi kategoriziral kritike, in drugega, ki bi kritike sistematično zbiral in sintetično obdeloval njihovo kategorizacijo, pri tem pa posredoval neko zaključno odločitev, ki bi lahko koristila tako potencialnim bralcem kot strokovnim komisijam v javnih zadevah ali nabavnem osebju v javnih knjižnicah. Sistem nagrad zlatih hrušk bi v veliki meri lahko služil kot osnova, a žal slednji sam po sebi ne vključuje tudi kritik, kar bi bilo treba spremeniti. Sistem, ki ga preliminarno premišljujemo tukaj in ki bi nemara lahko prav tako deloval znotraj stanovskega društva, predvideva torej najprej izdelavo kategoriziranja kritik, potem pa bi posebno strokovno telo kritike določenega dela zbralo in jih skozi avtomatiziran postopek evalviralo ter podalo končno določitev o kakovosti obravnavane knjige. Pri tem morda kritika, ki je predvsem interpretavitna, ne bi bila več zgolj to, pač pa bi se vzpostavili sistemi, kako jo kvantitativno ovrednoti. Naj omenimo, da se tudi na tem mestu že javljajo platforme, ki želijo početi nekaj podobnega, na primer portal Bližji knjigi, ki ga je ustanovila Javna agencija za knjigo, in portal Dobre knjige, ki so ga ustanovile slovenske splošne knjižnice. Oba sistematično počneta, kar bi sicer moralo prvenstveno spadati pod odgovornost kritike. Portal Dobre knjige si je pretenciozno nadel celo to odgovornost, ki mu sicer ne pripada, da razsoja, kaj je priporočljivo branje – to počnejo bodisi knjižničarji, ki za podajanje takih ocen niso pristojni, ali pa se izpostavlja mnenje uporabnikov, ki spet ne bi smeli biti odločilni pri presoji, kaj je dobro. Nič hudega, če se tak portal vzpostavlja iz zasebnih sredstev, a država, ki na neki način tudi subvencionira kritiško početje preko delovnih štipendij in podeljuje kritiku status samozaposlenega v kulturi, ne bi smela na drugi ravni razsojanja o kakovosti prepuščati diletantom. To je podobno, kot bi odgovornost pravnih sodišče nenadoma začeli spodjedati neki drugi sistemi in bi mimo sodišč lahko izdajali sodbe in odločbe. Tovrstnega oksimoronstva v drugih elementih države nismo vajeni. 

Ta smisel pa je treba v nekem ožjem pomenu – lahko bi ga imenovali tudi tehnični smisel – umestiti v še širši smisel in še širšo odgovornost. Gre za razumevanje družbenega smisla. Kritiki so kot taki vedno predstavljali korektiv etičnega, estetskega pa tudi spoznavnega smisla. Kritik naposled s svojo dejavnostjo opredeljuje, kaj je v družbi dobro in kaj je lepo. Določa smisel. Ta smisel se seveda ne določa po diktatu. No, nekoč se je tudi. In verjetno ravno iz časa diktatur vsi pričakujejo, da bo kritika v svojih sodbah enotna, homogena in jasna. A sodobno kritiško mnogoglasje je prisotno ravno zavoljo odprtosti estetskih in etičnih kategorij. Ravno s kritiškim delovanjem se te kategorije prevprašujejo, sinteza, o kateri smo govorili, pa bi predstavljala nekakšen vrhunec javne razprave in kumulativno odločitev. Če simplificiramo, bi šlo za podobne meritorne postopke kot pri športih, ki ne bazirajo zgolj na kvantitativnih merilih, kot so na primer gimnastika, smučarski skoki itd. Imamo več sodnikov, ki naposled postavijo skupno odločitev. In tudi pri kritiki je vedno šlo za podoben proces, le da se zdaj kaže jasnejša potreba po tem, da se te postopke formalizira. Formalizem je danes eden glasnejših govornikov in kot tak ne bi škodil, tudi če bi se delno apliciral na zdaj precej stihijsko področje kritištva.

Prišli smo do konca. Kaže se, da je odgovornost kompleksen pojem, hkrati pa žal tudi, da kritiki ne nosimo odgovornosti skorajda v nobenem elementu, ki smo ga obravnavali. Četudi so prisotni trendi kritiškega usihanja, pa vseeno ni prepozno, da se implementira potrebna rešitev. V tem prispevku sem želel o kritikovi odgovornosti predvsem razmišljati, izpostaviti nekatere težave in orisati obrise možnih rešitev. Menim, da področje kritiške dejavnosti kliče po spremembah. Verjetno bodo nekatere precej nepopularne, a naposled brez njih kritiki izpademo zgolj neodgovorni gobezdači. Zato za konec ponovim naslov in apeliram na vse nas, da se ne bojmo imeti vsaj možnosti zavoljo kritike iti tudi v zapor. 


  1. Meserko, Tadej: Elementi odgovornosti in njihova reintegracija v humanistiko. ↩
  2. Ricoeur, Paul: The Just. The Universitiy of Chicago Press. Chicago, 2000. Str. 12. ↩
  3. Beran, Jaromir: Pravni terminološki slovar (do 1991, gradivo). Založba ZRC. Ljubljana, 1999. Str. 240. ↩
  4. Pogorelec, Janez: Politična odgovornost. Uradni list Republike Slovenije. Ljubljana, 2006. ↩
  5. Kocijan, Gregor: Knjiga in bralci. Delavska enotnost. Ljubljana, 1974. Str. 37–38. ↩
  6. Kocijan, Gregor in Žnidaršič, Marko: Knjiga in bralci II. Raziskovalni center za samoupravljanje pri RS ZSS. Ljubljana, 1980. Str. 31–33. ↩
  7. Kovač, Miha in drugi. Knjiga in bralci V. UMco. Ljubljana, 2015. Str. 104. ↩
  8. Priloga I: Specializirani poklici na področju kulture in kriteriji izjemnega kulturnega prispevka za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost. Str. 17–18. ↩
  9. Javni razpis DSP za štipendije iz naslova knjižničnega nadomestila. Dokument Točkovnik KN 2016 2. Str. 2. ↩

VIRI:

Monografije in članki: 

  • Beran, Jaromir: Pravni terminološki slovar (do 1991, gradivo). Založba ZRC. Ljubljana, 1999.
  • Kocijan, Gregor: Knjiga in bralci. Delavska enotnost. Ljubljana, 1974
  • Kocijan, Gregor in Žnidaršič, Marko: Knjiga in bralci II. Raziskovalni center za samoupravljanje pri RS ZSS. Ljubljana. 1980
  • Kovač, Miha in drugi. Knjiga in bralci V. UMco. Ljubljana, 2015
  • Meserko Tadej: Elementi odgovornosti in njihova reintegracija v humanistiko (neobjavljeno besedilo, predstavljeno na 5. mednarodnem filozofskem simpoziju Miklavža Ocepka. 2015)
  • Pogorelec, Janez: Politična odgovornost. Uradni list Republike Slovenije. Ljubljana, 2006.
  • Ricoeur, Paul: The Just. The Universitiy of Chicago Press. Chicago, 2000.

Razpisi:

Drugo: 

O avtorju. Tadej Meserko (1984) je diplomiran filozof in magister sociologije. Do sedaj je imel objavljenih nekaj literarnih poizkusov (radijske igre in kratke zgodbe), sicer pa se posveča predvsem pisanju kritik (Delo, Radio Študent, Literatura, Apokalipsa, ARS), sodeluje pri ustvarjanju teoretske oddaje Teorema (RŠ), z različnih smeri pa pristopa tudi k esejistiki. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Boki pravi:

    Zanimivo razmišljanje, z veliko večino prebranega se strinjam, a se mi je porajalo nekaj vprašanj. Vsekakor sem užival v prispevku.
    Opažam problem literature v Sloveniji, ker se je zaradi stanja na sceni izredno zožil žanrski prostor in ena od možnih posledic je padec prodaje leposlovnih del. Nadalje se okusi ljudi precej razlikujejo od tega, kar je za kritike kakovost (kako naj verodostojno. Branost pa, to dobro vemo, ni vedno v sozvočju z estetskimi merili kakovosti. Kar veliko knjig so prodajne uspešnice, a jim ne moremo reči kakovostna literatura. A ima tudi ta literatura pravico do obstoja, saj zanjo obstaja bralna publika. Problem je lahko tudi, ker kritiki svojo kritiko ne napišejo za ciljno publiko kritiziranega knjižnega dela, temveč za strokovno javnost. Nadalje se pojavi vprašanje, kako lahko kritik, ki skoraj sovraži recimo znanstveno fikcijo, realno oceni takšno delo, če se mu “pomotoma” znajde v roki? Napisal sme pomotoma, ker tovrstnih del skoraj nihče ne opisuje, oziroma to počno samo “diletanti”. Potem je še problem ne vedno spodobne povezanosti kritikov in avtorjev določenih krogov v slogu – Janez napiše za Milanovo knjigo, da je vrhunska in Milan enako napiše za Janezovo. Tako se krog zavrti in vemo, kako se delijo subvencije.
    Nadalje je problem, ker določena dela sploh ne pridejo do kritikov. Zlasti je problem s slovensko spekulativno fikcijo. Prva tovrstna revija Supernova je začela šele izhajati in nihče od ustvarjalcev revije ne sodi med t.i. “referenčne” urednike, kritike ipd. Gre samo za “diletante”, ki so v pomanjkanju “poklicanih” poprijeli za delo in imajo na tem področju že obilno kilometrino (edini obči magazin za spekulativno fikcijo, edini dve antologiji, izdani v zadnjih letih ipd.). Zaradi razmer na trgu je slovenskih izvirnih leposlovnih del, ki sodijo v literarno zvrst spekulativna fikcija, silno malo in nekatera bi bila pred objavo potrebna resnega uredniškega dela. Osebno smatram, če nekdo izda knjigo, naj jo izda zato, da jo bodo ljudje brali.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Balkanski Pro-za

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

  • Če sem predolgo v svoji domovini, se počutim kot izgnanec

    Andrej Hočevar

    “Brez pisanja, ki je tudi nekakšno zavetje, sem zgolj vandrovec, vagabund, begunec iz Brexitanije!” pravi James Hopkin, v Berlinu živeči pisatelj iz Manchestra, ki je Ljubljano obiskal kot gost Unescove rezidence v Švicariji.