Moji rojstni mesti

Poljanka Dolhar

Včasih imam občutek, da živim v dveh različnih mestih. Eno se imenuje Trst in je moje rojstno mesto. Drugo se imenuje Trieste in je prav tako moje rojstno mesto. Eno govori, bere, sanja v slovenskem in italijanskem jeziku, drugo pa samo v italijanskem. Kajti slovenščino poučujejo v zelo redkih italijanskih šolah, tako redkih, da jih prešteješ na prste ene roke. Oba jezika zato obvladajo skoraj izključno Slovenci. 

Ta občutek dobim, ko v kavarni, ob pregovorno odlični tržaški kavi, vzamem v roke oba dnevnika, ki izhajata v mestu. Eden se imenuje Primorski dnevnik, drugi Il Piccolo. Saj ni, da bi v vsaki mestni kavarni lahko segel po obeh časopisih, kje pa, daleč od tega. Nekateri kavarnarji pa so le dovolj pozorni in širokogledni, da svojim gostom ponudijo tudi slovenski časopis. No, in ko listam po obeh, se včasih vprašam, ali izhajata v istem mestu. Ko na primer na prvi strani »Primorskega« kraljuje naslov Kdor opušča antifašizem, se odreka boljšemu svetu, v »Piccolu« pa celo na zadnji strani še vedno zaman iščem vrstico o tem, kako se je na gmajni v Bazovici nad Trstom kot vsako leto zbralo več sto ljudi, da bi počastili štiri bazoviške junake. Koga? Tiste štiri mlade fante, antifašiste, tri Slovence in enega Hrvata, ki jih je na tem mestu leta 1930 ustrelil vod fašistične policije in jih spremenil v bazoviške junake. V junake za nas, tržaške Slovence. Kajti večina tržaških Italijanov jih v najboljšem primeru ne pozna, v najslabšem pa o njih misli, da so teroristi … 

S to polpreteklo zgodovino je v mojih dveh rojstnih mestih križ (v Sloveniji tudi, a to je že druga zgodba). Na tem ozemlju so se od nekdaj pretakali različni jeziki, Trst je mesto »del sì, del da, del ja«, mesto, v katerem se prepletajo italijanski sì, slovenski da in nemški ja, kot je zapisal narečni pesnik Carolus Cergoly (1908–1987). To je mesto, katerega prebivalci so morali v slabih štirih desetletjih šestkrat zamenjati potni list – toliko različnih držav so svetovni voditelji zarisali pod njihovimi domovi. Od habsburškega imperija do italijanske republike je bila pot dolga in krvava, na njej so tako ali drugače nastradali vsi. Čeprav vsi seveda ne nosijo enakega dela odgovornosti in krivde. Osebno ne dvomim, kdo je bil na pravi strani, kdo je zagovarjal svobodo in enakopravnost ljudi in narodov. A bolečina, bolečina ne pozna etničnih ali jezikovnih pregrad. Bolečina ne razlikuje med Slovenci in Italijani, med antifašisti, fašisti in kolaboracionisti. V mojih dveh rojstnih mestih je še danes veliko bolečine, ki je ob pogledu na čudovita pročelja gosposkih palač in kraških hiš nevidna. Skriva se za njihovimi zidovi. Ne vidiš je, a jo slutiš. Vsakdo se z njo sooča, kot zna. Nekaterim, tudi mlajšim, zatemnjuje pogled. »Srce – Trst je bolno. Zato je Trst lep. Bolečina cvete v lepoti,« je zapisal Srečko Kosovel, rojen v Tomaju na Krasu, a redni obiskovalec mesta, kjer se je družil s prijatelji, obiskoval gledališča in koncerte. 

Bolečina kot posledica krutih zgodovinskih dejanj je prizadela skoraj vsako tukajšnjo družino. Pa vendar se zaradi dolgih desetletij ideoloških kontrapozicij in nepoznavanja vsaka stran dela, da je bolečina njena ekskluziva. Kot da nam na primer dejstvo, da smo bili Slovenci v dolgem obdobju fašizma (1918–1945, če malo poenostavim) žrtve vsakovrstnega diskriminiranja in zatiranja, daje neke vrste monopol nad bolečino. To izvira najbrž tudi iz občutka, da nam večinski narod ne priznava pravice do nje. Ker se ni nikoli zares soočil s prisilnim poitalijančevanjem naših imen in priimkov, s prepovedjo rabe slovenskega jezika, deportacijami, mučenjem in umiranjem v tržaškem taborišču Rižarna. Ker dnevnik Il Piccolo in ostali italijanski mediji ne vedo, kdo so bili bazoviški junaki. In če tega ne vedo oni, ne moremo pričakovati, da bo o tem kaj vedel večinski Trst. In če nihče ne ve zanje, za nas, tvegamo nevidnost in pozabo. (Podobno bi lahko zapisala o osrednjih slovenskih medijih, za katere smo »zamejci« v glavnem nezanimivi, a to je spet druga zgodba.) Zato čuvamo in gojimo svoj zgodovinski spomin, svojo bolečino, in jo predajamo novim rodovom. Tudi zato se večkrat ne zmenimo za bolečino someščana ali sovaščana, ki je bil morda naš politični nasprotnik (kako démodé …), a je prav tako trpel. In zato imam včasih občutek, da živim v dveh različnih mestih. 

Toda ta občutek je občasen, le eden od mnogih. Kajti ta Trst je, kljub vsemu, »kot vera, ki ne dogori«, kot je v enega svojih verzov vklesal tržaški pesnik Miroslav Košuta (1936). Tu pri nas pogosto piha burja, ki spreminja naša razpoloženja, pogled na odprto obzorje pa je lahko odrešujoč. Misli se k sreči zbistrijo tudi ob vstopu v nekatere mestne knjigarne. Na njihovih pultih in policah so zgodovinski spomini strnili vrste in spoštljivo sobivajo drug ob drugem. Knjige staroste slovenskih pisateljev, Tržačana Borisa Pahorja (1913), ki je okusil krutost slovenskih kolaboracionistov in grozote nemških taborišč, se spogledujejo z deli Enza Bettize (1927), Dalmatinca, ki je leta 1945 zapustil rojstni Split in se odpravil »v izgnanstvo« (Esilio – Izgnanstvo je tudi naslov njegovega najbrž najbolj znanega romana). Knjiga Foresti Silvie Zetto Cassano (1945), Koprčanke italijanske narodnosti, ki se je leta 1954, ko je Politika začrtala še eno mejo, z družino izselila v Trst, leži ob knjigah tržaškega pisatelja Marka Sosiča (1958). Na primer ob njegovi Tito, amor mijo, ki je uspešnica tudi v italijanskem prevodu (z istim posrečenim naslovom). Morda zato, ker na ta naš svet gleda z otroškimi očmi. Z nedolžnimi in neobremenjenimi očmi dečka, ki je bolan na pljučih in mora zato objemati osmoljena debla kraških borovcev in globoko dihati, laže spregovoriš o »okrvavljenih rokah«, o ljudeh, ki se skrivajo v kraških bunkerjih, o stricu Kristjanu, ki ga »Nemci vlačijo čez ograde«, in mami, ki sanja, da bo Titu in njegovi ženi Jovanki zapela »našo pesem«.

V mestu, kot je Trst, je nikoli dovolj cenjeno delo prevajalk in prevajalcev toliko bolj dragoceno. Prevodi, predvsem tisti, ki knjige slovenskih pisateljic in pisateljev delajo dostopne italijanskim bralcem, imajo tu posebno, tudi simbolno, vrednost. Kajti literatura nam približuje tuje svetove, širi pogled, ponuja drugačen zorni kot. Literatura je tržaške Slovence izvlekla iz nevidnosti. Boris Pahor, ta neutrudni mali veliki mož, ki je avgusta dopolnil 103 leta, je v zadnjih desetih letih naredil več za slovensko skupnost v Italiji, kot so v petdesetih letih storili naši politiki za državno mejo in pred njo. Po njegovi zaslugi (in po zaslugi televizijske oddaje Che tempo che fa tretje italijanske mreže Rai, ki ga je gostila) so milijoni ljudi slišali za fašistični požig Narodnega doma v Trstu, ki ga je na lastne oči videl kot šestletni deček in potem opisal v številnih svojih delih. Slišali so za ponižanja, trpljenja, bolečino Slovencev v Italiji, o katerih so vedeli malo ali nič. Od takrat, pisalo se je leto 2008, se Pahor, kot pravi, počuti kot filmska zvezda, ki so jo novinarji zasačili zgoraj brez: oblegajo ga in vabijo na vse konce in kraje. Leta 2010 mu je v športni palači v Firencah, ki nosi ime po Nelsonu Mandeli, prisluhnilo 12.000 dijakinj in dijakov. V tišini, ki vsakič spremlja njegove nastope. Prevode njegovih knjig, v katerih je postavil literarni spomenik svojemu rojstnemu mestu – »mestu v zalivu« –, njegovim ulicam, trgom, pomolom, kraški planoti nad njim in predvsem njegovemu slovenskemu prebivalstvu, sedaj objavljajo največje italijanske založbe. O njegovih podvigih redno poročajo krajevni in državni mediji. Desetletja so se delali, da ne obstaja(mo), medtem pa je on pobiral nagrade v Franciji, Nemčiji … Nikoli ni prepozno. 

Marko Kravos (1943), tržaški pesnik in pisatelj z izbrušeno ironijo, je v eni svojih pesmi zapisal: »Zamejci so žalostni. Vsi zamejci so žalostni. Žalostna jim mati in otroci, žalostna jim usoda, kruh s solzami, črnih pirhov zvrhan koš. Ko je žalost največja, postane zamejec pesnik …« Kravos velja z Miroslavom Košuto za najboljšega »zamejska« pesnika. Med mlajšimi ni že dolgo nikogar, ki bi resnično ogrožal njun primat. Kaj pa, če bi to bila dobra novica? 😉

O avtorju. Poljanka Dolhar (1978) se je rodila v Trstu, kjer je obiskovala šole s slovenskim učnim jezikom in diplomirala iz slovenistike. Že v šolskih klopeh se je spogledovala z novinarstvom, kasneje sodelovala z raznimi mediji v Italiji in Sloveniji (med njimi Mladino, Primorskimi novicami, Večerom). Od leta 2010 je redno zaposlena v tržaškem uredništvu Primorskega dnevnika, osrednjega časopisa Slovencev v Italiji. Najraje … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Kocka pravi:

    Drugi kongres Slavističnega društva Slovenije onstran meja se je zgodil v Trstu. Uvodno plenarno zasedanje je bilo za Slovence s te strani meje (v kontekstu tega prispevka najbrž neprimerno uporabiti oznako: iz domovine) poučno, ker so organizatorji storili nekaj, česar na tej strani meje praviloma ne zmoremo. Za mizo na odru Stalnega slovenskega gledališča sta sedela vsak na enem koncu Alojz Rebula in Boris Pahor. Eno so prepadi med jeziki in narodnostmi, drugo so prepadi iz drugačnih razlogov – vse je težko prestopiti, še težje preseči.

    Kongres je potekal leta 2007 tik pred odpravo pregledov na mejah. Gostitelji so udeležence popeljali tudi do bazoviškega spomenika. Tam smo kljub močni burji poslušali predavanje, povedano v tonu, ki je prisotne prevzemal bolj kot hlad vetra – z vsebovano bolečino in izpovedano neomajnostjo. Z višine smo gledali na sled opuščene železniške proge, ki je vodila iz Trsta do sredine Istre. Nekdo je pokazal na lokalno cesto, ki bo v kratkem vsem skrajšala poti.

    Takrat nas je preplavljala vznesenost, ker se je zdela prihodnost obetavna prav glede vzajemnega priznavanja. Nekdo, ki živi že nekaj let na Obali, čeprav je po rodu doma iz najbolj odmaknjenega predela Štajerske, me je takrat popeljal po Trstu: do slovenske študijske knjižnice, do sinagoge in do geta, do antično-rimskih izkopanin in do obale. Dan ali dva pozneje je nekdo drug med izletom posnel znamenje na molu San Carlo [http://slov.si/mh/galerije/trst2007/target40.html] – in Kosovelu pridružil pesnika z druge strani Krasa.

    Hvala za to besedilo, ki je dodalo besedo občutjem, ki jih je pred devetimi leti med svojim vodenjem po Trstu v meni vzbudila Vladka Tucovič.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nepredstavljivi luksuz jezika

    Primož Sturman

    Slofest pod geslom Roj dogodkov v srcu mesta je prefinjena marketinška, pa tudi neke vrste politična poteza slovenskih organizacij – Slovenci so namreč med tržaškimi narodnimi skupnostmi edini, ki si lahko privoščijo tak luksuz: tri dneve kulturnega dogajanja v maternem jeziku.

  • Mama, kaj je meja?

    Primož Sturman

    Zadnja leta je pesniška pot pod gričem na Tabru dan pred praznikom Ferragosta – velikega šmarna postala zbirališče tržaških in kraških, torej slovenskih in italijanskih ustvarjalcev ter vseh ljubiteljev vezane besede.

  • Benečija, ki umira. Benečija, ki upa

    Antonio Banchig

    Ko v osrednji ali vzhodni Sloveniji poveš, da si Benečan, imaš občutek, da sogovornik pomisli na nek eksotičen otok, izgubljen v nekem arhaičnem narečju, ki ga pogumno branijo … →