Moja domovina?

Muanis Sinanović

Ni dolgo tega, kar sta bili na spletnem portalu AirBeletrina v razmaku nekaj mesecev objavljeni kolumni Mance G. Renko z naslovom »Ne dam svoje domovine« in Ane Svetel z naslovom »Famozna tujina ali Kaj narediti s svojim rastočim domoljubjem?« Gre za teksta, ki znotraj partikularnih ideoloških okvirov generacije in domoljubja zarisujeta pomembne politične konture, ki zadevajo neko simptomatično in preveč aktualistično razumevanje politične realnosti znotraj »slovstvenih ved« (v Althusserjevem smislu znanosti brez predmeta s praktičnim značajem veščin-za hegemoniziranje malomeščanskih diskurzov; veščin za pisanje kolumn, tega malomeščanskega žanra par excellence, če nič drugega) – Miklavž Komelj je v eseju »O pesniških postopkih v novejši poeziji Tomaža Šalamuna« takšni situaciji v kontekstu sprejema knjige Poker kot ultimativnega subverzivnega dejanja uporabil zelo posrečeno sintagmo kulturna retardiranost.

O nerelevatni relevantnosti omenjenih tekstov nenazadnje priča tudi obakrat navdušeno bralstvo, ki ju je, z besedami mladega avtorja Iva Podojstrška, na družbenem omrežju »lajkalo kot utrgano«. Zato menim, da je potrebno posredovanje še z drugega zornega kota. Žanru kolumne primerno bom poskušal zgolj začrtati pot za »dekonstrukcijo« omenjenih pojmov in pojasniti še nekatere slogovno-miselne kaprice, ki se nanje navidez kontigentno vežejo (denimo to, čemur misleč na ožje intersubjektivno področje literarnih ustvarjalcev pravim ideologija Branja).

Ob praktični izkušnji življenja, ki je, kot vsako, tudi politično, menim, da avtorici govorita v okviru neke generacije in da je to generacija, ki lahko zaživi šele znotraj nekega reduntantnega sprotnega zarisovanja razmejitvenih črt med književnimi avtorji, pri čemer izven tega polja ne obstaja. Ker množice književne scene tako že nekaj časa ne jemljejo več popolnoma resno, to govoričenje nima relevantne konotacije v širšem družbenem polju in ne producira več kot zgolj dodaten vtis o neki izrazito »reakcionarni zavesti«; ravno v tem pa lahko kontinuirano in v smislu »moralne temperature« vpliva na znotrajpolitično razočaranje v okrilju prduktivnih intelektualnih bojev, ki so se pri nas tradicionalno naslanjali tudi na kulturniško področje. Z empiričnimi vidiki te problematike se bom verjetno še ukvarjal.

Delovanje kapitalizma seveda ni zamejeno na škodovanje ambicioznim mladim intelektualcem (pojem, vreden lastne obravnave), ampak ima, kot čivkajo že ptiči, svoje dolgoročne historične in transnacionalne vzvode. Če se nekemu ambicioznemu mlademu intelektualcu zazdi, da bi lahko svoje znanje unovčil v tujini, to še ne pomeni, da se bo s tem kakorkoli izognil mestu v kapitalističnem proizvodnem procesu ideologije. To še ne pomeni, da bo s tem kakorkoli prispeval k zmanjšanju eksploatacije milijonov, ki niso ambiciozni mladi intelektualci iz Slovenije … Tudi obratno; če se mladi intelektualec iz Slovenije odloči, da svojega znanja ne bo unovčil v tujini, je v podobni situaciji, pri čemer ni v smislu doprinosa k izboljševanju situacije v domovini zato še nič na boljšem. Na to brezizhodnost (za lepe duše) je treba biti pozoren. Naj bo jasno; v tem primeru mi je popolnoma vseeno, če se nekdo zasebno sooča s takšnimi interesi in tegobami; z vstopom v domeno javnega pa zadeva takoj pridobi politične konotacije. Pravilo »zasebno je javno in javno je zasebno« še vedno drži; menim, da ga tukaj dejansko razmejujem od avtoritarnih vzgibov.

Govora je torej o nekakšnih pravicah. Menim, da se ta govor povezuje s konkretno razmajanim diskurzom človekovih pravic, ki se strukturno koncentrično poglablja v apolitični idiotizem; v apolitičnost vrste, če se skličem na nekatere Badioujeve filozofske teze; njihov namen pa je širjenje polja pravice do apatičnosti od prislovičnih lačnih otrok v Afriki z napihnjenimi trebuhi, do, spet karikiram, pravic malomeščanskih študentov, njihovih pravic, da jim profesorji ne svetujejo izselitve v gospodarsko močnejše dežele; strukturno zato, ker razširjeni koncept človekovih pravic radikalno izključuje možnost radikalne politične participacije, kolikor izključuje možnost institucionalno kreativne organizacije prebivalstva, ki ga ni mogoče zreducirati na biološko vrsto (pogosto se tudi pozablja, da sta ključna principa njegove ontologije vztrajanje in zvestoba).

Manci G. Renko tako ni nerodno zapisati: »Pravico do tega, da se ob poletnih večerih s kolesom peljem skozi središče Ljubljane in razlikujem mikroodtenke vonjav, pravico do knjižnice, v kateri vem, h kateremu knjižničarju moram stopiti, pravico do tega, da bodo tudi moji otroci spoznali rdečelaso knjigarnarko, ki dela na otroškem oddelku v Konzorciju, pravico do svoje najljubše kavarne in pravico do srečevanja gimnazijskih sošolcev na ulici.« Moram priznati, da tako patetičnega skupka povedi še nisem zasledil. V skladju z zgoraj napisanim bom samo postavil komično-retorično vprašanje; se mar avtorici muka nekajkratnega obiskovanja tuje knjižnjice in vzpostavljanja odnosov z izbranim knjižničarjem zdi vredna primerjave z zagato 50-letnega delavca v vročih kotlih za barvanje delov bele tehnike, težkih 15 kg, ki jih je treba v stotinah prenašati iz dneva v dan, ob omamnih in strupenih hlapih (ki so vse kaj drugega od »mikroodtenkov vonjav«, očitno dostopnih samo v Ljubljani), katerega proizvodna sredstva selijo v Srbijo (k še cenejši delovni sili)? Kaj naj si delavec misli v tem primeru o svojem prisilnem ostajanju v domovini? Ponavljam; patetika, ki jo uporabljam v tej opoziciji (ki pa se nanaša na prizore, ki sem jim bil kot študentski delavec dejansko priča), naj služi samo kot rahlo cinično zastavljeni protipol; ne moraliziram, temveč kažem s prstom na princip izpostavljanja osebnih izkušenj, ki je na delu v kritizirani kolumni.

V tem smislu razumem tudi sledečo potezo avtorice, ki si sicer v nekem momentu politične korektnosti privošči napisati: »Poleg tega ne smemo pozabiti na ›notranje izseljevanje‹: na večino, ki v domovini ostaja po sili razmer, a je že davno postala apatična do politike in družbe. Tem ni mar za volitve in posmehujejo se demokraciji, kakršno imamo.« Vsekakor je treba biti pozoren na okrepljene besede; na »poleg tega« in na rabo prve osebe množine pri nanašanju na tretjo osebo množine. (Ne) samo mimogrede – kaj neki je na tem kolesu, na tej kurizioteti »ljubljanske pesniške šole«? Morda kakšna poceni urbanistično-ekološka psevdoteorija, katere aktualni institucionalni pendant je aktualni ljubljanski župan? Hja … Seveda ni nerazumljivo, da avtorica, ki s takšnim občudovanjem piše o Poti v Wigan ali Thomasu Bernhardu (pustimo razredna ozadja tokrat v ozadju), ponavlja natanko iste napake, ki sta jih romanopisca vestno popisovala v svojih romanih.

S patetičnostjo izseka iz članka Mance G. Renko se lahko primerja zgolj vsebinsko in slogovno zelo podoben izsek iz članka Ane Svetel: »Na primer: hodila v gledališče, na literarna branja, okrogle mize, posvete, debate, kjer razumem jezik. Imela vzpostavljeno mini infrastrukturo svojega življenja – službico (no, študentsko delo z bolj loterijskim sistemom izplačevanja, a osrečujoče, kar je bistveno), uhojene poti po mestu, naštudiran sistem semaforjev na Tržaški, ljudi za čebljajočo kavo ali za molčeče sprehode in tiste, ki jim posodim knjigo ali jo oni posodijo meni ali pa mi dajo v branje svojo pesniško zbirko, v jeziku, ki ga, ponavljam, razumem. Kaj še, dragi profesor, bom v Sloveniji? Ob petkih vzela v roke Mladino in vsako drugo sredo Poglede, šla sedet v lokale z dobro glasbo, gledala skozi velika okna in ob tem, ker se nekaterih ugotovitev nikoli ne naveličam, že stotič ugotovila, da je Ljubljana lepa na isti način, kot so lepi tisti rahlo postarani filmi, ki enako prijajo ob vseh delih leta. Še ni dovolj, dragi profesor?«

Verjetno Ana Svetel ne govori o predavanjih Delavsko-punkerske univerze (na katera tudi mene še ni bilo), ki lahko ta hip v Sloveniji s svojim simbolnim in teoretskim kapitalom praktično edina instituicionalno oponirajo hegemoniji aktualnega univerzitetnega diskurza. Tudi o tem govori avtorica – »Doma, v Minsku in v Oxfordu vsi beremo iste besede slavnih stricev s svojega področja študija« – v, po mojem, nesmiselnem odstavku, za katerega nimam prostora, da bi ga na tem mestu kritziral. Če nadaljujem v psevdopoetičnem stilu avtorice (za kar si želim, da bi spet imelo funkcijo produktivnega zrcaljenja): hoditi na literarna branja, okrogle mize in posvete ter debate je zagotovo nekaj drugega … V najboljšem primeru hoditi na dobro pripravljene kanapeje in druge priboljške, v najslabšem, in najbolj pogostem primeru, poslušati sentimentalni clap-trap poetiziranega vstajanja iz postelje in vohanja najnovejšega mehčalca ali anekdot iz življenja tega in onega pisatelja ali inertnega vpraševanja o estetskih in vednostnih mejah t.i. postmodernizma and so on and so on. Morda še poslušanja predvidljivih bralnih priporočil priljubljenih književnikov, tj. promocije prevodnih del »monopolnih« založb, svojih prijateljev (skoraj izljučno, ne glede na občutek liberalne pravičnosti, ki jo goji ta ali oni avtor, občutka receptivne krivice, ki da se njemu ali njegovemu prijatelju dogaja, bo vedno iz načelnih razlogov zavrnil druženje z mladim avtorjem , čeprav sploh ni ponujeno – in se potem posvetil druženju z njegovemu samoljublju manj nevarnimi in vanj bolj zaljubljenimi nosilci mlade krvi; s spoštovanjem izvzemam Tajo Kramberger, ki se je dejansko, kot je mogoče prebrati na njenem blogu, izselila v Francijo).

Simptomatičnost ideologije fetišiziranega Branja (ki je produkt kapitalizma, tako kot je produkt arhaičnih družb ljubezen do Matere zemlje; vzporednica je mišljena šaljivo, čeprav ne naključno; bil sem na nekem protestnem branju, kjer je bil prebran govor indijanskega poglavarja Seattla in s tem vzpostavljene vzporednice med književniškim bojem za svoj javni prostor in indijanskim bojem za svojo zemljo) – tj. politično otopelega branja (berimo vedno in povsod! Pogovarjajmo se o prebranem!), se najbolj izrazito kaže ob avtoričinem prostodušnem sopostavljanju vsebinsko tako raznorodnih revij, kot sta Mladina in Pogledi. Če je prva še zmožna kanalizirati izvrstno politično satiro (najbolj izrazito kakopak, kadar je na oblasti kakšen zombie hunter), in potentne intelektualne sile (denimo predstavnike Delavsko-punkerske univerze ali »ljubljanske psihoanalitske šole«), Pogledi, cut the crap, načeloma brezplačno prodajajo »reakcionarne vsebine«. V tem stanju je bil pogovor z Gorazdom Kocijančičem vsebinsko izjemno bogat; bralci, ki so na njegovo politično spretno posredovano in vsebinsko pomeljivo izjavo o primerljivosti sovraštva do katolicizma z antisemitizmom nekritično »navalili«, so samo izkazali nivo osnovnega pomanjkanja kulturne širokogrudnosti, v smislu da očitno še nikoli v rokah niso držali kakšnega Kocijančičevega filozofskega teksta (menim, da ima tozadevni Kocijančičev svetovni nazor svoje močno filozofsko podporo v Kocijančičevi filozofiji; če se gremo intelektualce, je edino primerno, da ga napadamo v polju filozofije. Osojnikov princip navajanja zgodovinskih faktov je v Kocijančičevo filozofijo že vštet). Pogosto se mi zdi, da smo zmožni razumevati bolj ali manj samo še slogane oz. slogane sloganov; recimo hipsterske variante Blut und Boden.

Nikakor ne trdim, da je domoljubje popolnoma neustrezna ali nelogična poza v času, v katerem živimo. Tudi kompleksnost nacionalističnih tendenc v najbolj eksploatiranih okoljih Evrope morebiti nosi nek politični potencial; kot poudarja v enem od svojih tekstov Slavoj Žižek, je lepodušniška pozicija brezpogojnega zagovarjanja pravic ilegalnih delavcev preveč preprosta, kolikor celoto realnih konsekvenc problema (»zasedanje« delovnih mest domačinom) prepusti rokam države; dvojno, dodajam; ne samo v smislu nereševanja problema, ampak posledično natanko v smislu prepustitve ilegalnih delavcev v roke »divje« države. Ključna podmena po Žižku je v tem: treba je prepričati nacionaliste, da se borijo proti napačnemu sovražniku. Mislim pa, da je v tem tekstu govora o nekih drugih problemih.

Menim, da lahko z Mladenom Dolarjem izpostavim pomen kulturnih diskontinuitet pri vzpostavitvi slovenske identitete (Prešeren proti kleru, Trubar proti militantnemu katolicizmu itd.); diskontinuitet, ki jih ta hip mladinska glasila spontane ideologije domoljubja ne morejo vzpostaviti, saj niti ne zasedajo pozicije, s katere bi se lahko vključila v kakšno pluralistično polje intelektualnih antagonizmov. Ne glede na vse, je nekje treba potegniti mejo; inertna produkcija polemik, kritik in »grdih pogledov« prikriva natanko to, da smo v precej fucked up situaciji.

Sprašujem se, če smo zmožni »zdrsniti« narodnozabavne označevalce, kot so »domoljubje« in »dežela«, in jih nadomestiti z delom, ki nam bo lahko kot prebivalcem Slovenije v neki manj slabi ponos? Zato mislim, da ne drži, kar pravi Manca G. Renko: »A danes smo vsi, ki mislimo in stremimo, obrobje.« V hipu, ko namreč »stremeč mislimo«, da smo na nekem romantiziranem obrobju, smo pogosto že v središču – v središču, ki ga skonstruiramo z govorom o obrobju in središču.

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopis, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in v glasbeni redakciji Radia študent, deluje kot urednik … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Ana says:

    Ploskam. Oziroma, pardon: lajkam.

  • Anja Radaljac says:

    Prefinjeno izražanje nezadovoljstva nad splošnim dogajanjem v kulturnih krogih (Je v tujini karkoli drugače?), kajpak brez ponujene alternative, kako bi lahko bilo višje, boljše in … prav(?). Prefinjeno navajanje blagoglasno zvenečih (pretežno filozofskih) imen in precejšnje število argumentacijskih zmot. Prefinjeno spregledovanje vprašanja o(ne)nujnosti univerzalnosti umetnosti ter njenega pomena, ter morebitne navezave na jezik in/ali narodno kulturno specifiko. Prefinjeno namigovanje na cikličnost prešernovske strukture in hkratno spregledovanje tega kroženja; zakaj je že potrebno? In nazadnje: prefinjeno podtikanje apatije, ki se bi rada v zrcalu prepoznavala kot aktivnost. Hkm.

  • Andraž Čož says:

    Draga Anja,
    tukaj gre več kot očitno za razčlenitev določenega diskurza, pri katerem je vpraševanje “kako bi lahko bilo višje, boljše in … prav (?)” pravzaprav sekundarnega pomena (če sploh), če se ustavim samo pri tej postavki. Določen diskurz je namreč historično dejstvo, ki se žal ne prezentira kot slabo ali dobro (četudi si tega želiš), temveč kot dejansko in prisotno. Avtor teksta ne aludira, da takšnega diskurza ne bi smelo biti, še več, zgolj “kaže s prstom” nanj (oz. na njih). In daleč od tega, da bi poskušal avtorja braniti, gre samo za to, da cinična diskreditacija (“blagoglasno zvenečih imen in precejšnje število argumentacijskih zmot”) pravzaprav zgreši ves pomen teksta, ki ti je bil tako velikodušno dan v oceno. Ko se enkrat svet razloči na tišino in zvok, je kajkmalu na delu vrednotenje, utemeljeno na nekakšnih pravilih zgodovine, pravilih zgodovine kot transcendentalnega objekta (bi mu lahko v tem primeru rekli že kar subjekt, ker ima želje, tvori svojo lastno bivanjsko izkušnjo?), ki pa ga iz tvojih ust vse preradi slišimo (spomnimo se samo afere “plagiat”, plagiata, ki ga je potrebno uvideti v luči lastne zgodovine, v luči konstruianosti, ne pa v vnaprej zacahnanih alinejah).
    LP,
    Andraž

  • Stigmata says:

    Nekdo je v plenico podtaknil TNT, tekst se je razletel po vseh koščkih neba. Je to koncizna kritika? Samonanašalnost? Dober dan! Kazati s prstom je najlažje (za dokazno gradivo preklopite na Rtv Slo 3).

    Aha, pardon, uletela sta tudi Žižek in Kocijančič, potemtakem je vse v redu. Miren spanec.

  • iztok v says:

    bravo muanis! zopet rezidirajoč v deželi celjski svojo pronicljivost vzgojil v še bolj pronicljivo, svoj jezik in smisel za razkrinkavanje puhlih diskurzov pa dodatno obrusil ob drugi rundi štafete okoli mestne smreke. lajkam very much frende

  • Luka L. says:

    Najprej sem mislil, da fantina misli resno, potem pa sem prebral: “Če je prva še zmožna kanalizirati izvrstno politično satiro (najbolj izrazito kakopak, kadar je na oblasti kakšen zombie hunter), in potentne intelektualne sile (denimo predstavnike Delavsko-punkerske univerze ali »ljubljanske psihoanalitske šole«), Pogledi, cut the crap, načeloma brezplačno prodajajo »reakcionarne vsebine«.”

    Hahaha, super 🙂 Dobili smo slovenskega intelektualnega Andyja Kaufmana! Eden najboljših satiričnih tekstov zadnjih let! Vseskozi se zdi, da gre za tipični odraz določenega intelektualnega profila (mladega levičarskega intelektualca, fasciniranega nad neo-marksizmom, ki pa se, kljub trudu, ni še čisto asimiliral v DPU-jevski diskurz), potem pa pridejo točke, kjer se značilnost prevesi v absurd: “s spoštovanjem izvzemam Tajo Kramberger, ki se je dejansko, kot je mogoče prebrati na njenem blogu, izselila v Francijo)” Priceless 🙂

    Ponekod bo treba sicer še malo izpiliti, ampak vsekakor je še upanje tudi za slovensko satiro. Hvalevredno, čakamo novih akcij 🙂

  • Munja says:

    Luka L.:

    Kar je v prvi vrsti neprecenljivo, je to, da je tekst uspel zvabiti enega tistih neduhovitežev iz vrst komentariata, ki ga poskuša subvertirati na način, da ga prikaže kot satiro, pri tem pa se sam zapete v obupno satiro samega sebe (in to popolnoma zavestno; človek de facto piše satiro samega sebe, svojega stališča). To sem imel vedno rad.

  • Munja says:

    Ana: La claque! La claque!

    Anja Radaljac: Ne da se mi. Osebi kot sva midva, se ne smeta spičit; ko se to zgodi, ni konca. Preveč slabih izkušenj (javno & zasebno). K temu, kar ti je odgovoril Andraž, bi dodal še to, da mislim, da mi v nekih segmentih očitaš marsikaj, kar (lahko) očitaš sebi. Ne mislim nič slabega. Lp & srečno.

    Stigmata: ‘Concise critique is a brick. It can be used to build a courthouse of reason. Or it can be thrown through the window.’

    ‘Shit in dipers is a brick. It can be used to build the courthouse of ass. Or it can be blown in your face.’

    ‘Pointing the finger is a brick. It can be used to build the courthouse of reason and it should be.’

    Iztok V: upam, da mi ti zdaj ne bo treba vrniti tistega keša.

  • ANA SCHNABL says:

    Strašna kolumna je tole. Kolumna jo imenujem zato, ker je v zlorabljene filozofske teze zakrinkano osebno mnenje. V tem zapisu je čisto preveč ad hominem, da bi ga lahko jemala resno – Mladina je boljša od Pogledov, DPU imajo boljša predavanja kot FF, ena eksistencialna kriza je težja od druge eksistencialne krize. Hecno je, da uporablja ideologijo za razsuvanje prividne ideologije, kajti če natančno pogledamo teksta Ane Svetel in Mance Renko lahko ugotovimo, da ne izhajata iz nacionalističnih emocij, ampak iz bistveno bolj zasebne želje po osebni integriteti. Ko rečemo ‘domovina’, to ni razlog za preplah, prejkone nas večina misli na to, da smo nekje odrasli, se nekje razvijali, vlagali v neko okolje in je to okolje (tudi država, če hočete) vlagala nazaj v nas, da smo se na nek prostor in njegove ljudi navezali, jih vzljubili. Tukaj sta ‘domovina’ in ‘pravica do nje’ neideološki emotivni kategoriji, kaj kategoriji, sta samo izraza. Poskus dekonstrukcije je šel v napačno smer, ker bi bilo potrebno uporabiti drugačno orodje – še bolje, morda se tovrstne dekonstrukcije sploh ne bi bilo potrebno iti, ker ne bo izza vsakega grma skočil grozljivi instrumentalizirani zajec, ampak samo zmotljivi, navezani človek.

  • Andraž Čož says:

    “Ko rečemo ‘domovina’, to ni razlog za preplah.” A to resno? Z zgodovino napolnjen/obtežen označevalec in ne predstavlja razloga za preplah? Sej bi ti naštel obilico podobnih, “point-de-capitoniziranih do skrajnosti” označevalcev, za katere bi si tudi želel, da bi jih začela zagovarjati, pa jih raje ne bom. In to, da postanejo domovina, okolje in država eno in isto, je pa tud kar zmaga utemeljevanja, če smem dodati. Bolj kot kaj drugega, se mi zdijo komentarji pod Muanisovim tekstom odraz “sirove zamazanosti” literarnega miljeja, kjer je za dosego osebne (literarne) integritete in vzpostavitev dolgotrajnejšega prijateljstva znotraj njega nujno tako bizarno opravičevanje določenega diskurza ali, na kratko, blodenje.

  • Ajda says:

    Velike besede še ne naredijo velikega človeka.

    Zatorej, g. Sinanović, preden se spuščate v ‘razčlenjevanje diskurza’, izčistite svoj slog in ga operite skrajno nepotrebnih tujk in latinizmov, s katerim maskirate svoj vsebinsko prazen prispevek.

    Kdor ve, o čem govori, lahko to pove tudi na preprost način.

  • jernej says:

    Muanis, pusti to neo-/psevdo-/karkolimarksistično retoriko, ne nucaš je. To je intelektualna bergla, ki koristi izključno tistim, ki živijo od obskurantizma in mistifikacije, ki torej nimajo kaj povedati ali pa ne vedo čisto dobro, kaj bi radi povedali, bi pa radi, da bi jih jemali resno. Je pa vse skupaj samo žongliranje z nepotrebnimi oziroma obremenjenimi pojmi, ki ne doseže drugega, kot da zameglji poanto.

    Kar hočem reči: do neke točke zelo fajn tekst s par astutnimi ugotovitvami o lepodušnosti omenjenih kolumen ter samoreprezentacije (namerne ali nenamerne), ki naj se vklaplja v neko klišejsko razumevanje “branja” in “scene” itd.

    Ne razumem pa, zakaj je treba potem avtorici reducirat na simptome – vsaj meni se to ne zdi lepo. Nihče noče biti zgolj simptom.

    In potem pridemo do “kritike ideologije”, do kritike tega ali onega pojma, ki je sama mnogo bolj ideološka od pojma, ki ga kritizira – ki vključuje vse polno nekih predpostavk, ki jih mora človek sprejeti, če se hoče s takšnim tekstom sploh pogovarjati. Kar hočem reči: takle ideološki pristop je zaprt, komunicira izključno s tistimi, ki jim je popolnoma jasno: dobro = revolucionarno; slabo = reakcionarno; kapitalizem = slab; buržoazija = slaba; ideologija = tisto, kar imajo drugi, oziroma, kako je že, “napačna družbena zavest”?. In a ni to zahteva po vnaprejšnji ideološki opredeljenosti, ki daleč presega ideologijo, katere “simptom” je menda beseda “domovina”?

    (Saj vem, na tem mestu se lahko reče: “ampak mi se zavedamo, da smo ideološki, oni se pa ne”; “ampak kritika ideologije ravno MORA biti ideološka”; in temu se potem nadalje reče “negacija negacije” ali kaj podobnega – ampak to so vse zgolj lepo zveneči klišeji. Nič ne rečem, morda imajo lahko svojo težo, a ne, če so zgolj navrženi, kar se z njimi običajno počne, kot da je diskusije konec, ko jih izrečemo.)

    Ne vem, no, meni se zdi to poceni.

    Pa še Čožu: mojbog, pa saj človek res ne more biti ves čas preplašen. S takim pristopom, z obešanjem na posamične besede pridemo pa izključno do tega, da bomo vsi tiho, da se ne bi komu zareklo.

  • Munja says:

    Ana Schnabl:

    AS: “Strašna kolumna je tole. Kolumna jo imenujem zato, ker je v zlorabljene filozofske teze zakrinkano osebno mnenje.”

    MS: “‘Žanru kolumne primerno bom poskušal …'”

    AS: “ena eksistencialna kriza je težja od druge eksistencialne krize.”

    MS: “Eksistencialna kriza? Se mar norca delate! Hahaha. Ena boljša od druge? Vzpostavljanje opozicije sem obrazložil.”

    AS: “teksta Ane Svetel in Mance Renko lahko ugotovimo, da ne izhajata iz nacionalističnih emocij”

    MS: “Nikjer nisem tega trdil.”

    AS: “Tukaj sta ‘domovina’ in ‘pravica do nje’ neideološki emotivni kategoriji, kaj kategoriji, sta samo izraza.”

    MS: “Neideološki emotivni kategoriji? Saj se šalite! Pa raba označevalcev sploh ni prvi problem tekstov, ki jih kritiziram. Ključni problem je, da sta v celoti skonstruirana na napačnih premisah, zato pride do nekritične rabe označevalcev.”

    Ajda: Zeh. Tozadevne jeremijade je lahko prodajati “malim ljudem” v prvošolskih klopeh (no, žal tudi v klopeh višjih razredov). Nimam nobenega potrpljenja z vašim pristopom; skupaj s številnimi sem se ga skozi izobraževalni proces dodobra nasitil. Ker je poskušal prikriti, da se ponavadi v največji jasnosti skrivajo največje nejasnosti.

  • Andraž Čož says:

    Jernej: “Da bomo vsi tiho, ker ne vemo, o čem sploh govorimo,” bi bilo bolj točno. 🙂 Razumem lastno pozicijo obešanja na vsako besedo tudi s tvojega vidika, a takšen je pač modus delovanja z moje strani.

  • ANA SCHNABL says:

    Še vedno sem prepričana, da je paranoja odveč in se lahko vsi tisti, ki nas raznorazni historično onečaščeni diskurzi plašijo samo na papirju ali pa bolj kot kurioziteta – ne toliko kot dejanske učinkovine -, malo sprostimo, kaj? Če bi Ana in Manca z besedo ‘domovina’ dejansko opletali na fašističen način, bi bilo treba poskočit, tako pa je vse skupaj zares odveč. Pojmi so precej raztegljive zadeve in dokler ne vemo, ali je avtor/ica besedo okolje uporabila v občem pomenu ali v pomenu, ki mu ga nalaga teorija okoljskega determinizma, je pametneje še enkrat natančno, brez priložnostnega ideološkega predsodka prebrati tekst. Filozofiranje s kladivom ni teroriziranje in ni ad hominem na ad hominem na ad hominem.

  • ANA SCHNABL says:

    Oh, ne, pa da se mi ne bo spet kdo obesil na to, da tekstov ni mogoče brati neideološko, jadidadi, ideologija vsakdanjega življenja in branja in občevanja in vse to…Morda je bolje, če bi napisala, da lahko eden drugega jemljemo pač tudi bolj blago, kadar se prebiramo, strašno je zaznavati, da se neke podmukle instrumentalizirane zamere kar valijo dalje in dalje. Seveda je kritika vedno dobrodošla, če je dostopna tudi neprepričanim, sicer pa – ponavljam – lahko Anin in Mančin tekst beremo kot teksta o tem, kako radi živita, kjer in kakor pač živita. Njuna teksta ne kvarita razgledov mladine in starine, sporočata nam, da je precej zoprno zapustiti dom, ko ga pravzaprav nočeš. Kar je lepodušniškega na tem je le, da avtorici ne marata takšne resničnosti. In my book je pogumno to povedat javno, to politizirat (če č’te), kajti lepa duša bi raje malo lebdela nad vsem, v prvinski praznini mnenja.

  • Munja says:

    Ana Schnabl:

    vsebinsko tvoji komentarji govorijo zase. Nimam kaj dodat. Pure ideology.

    Prav tisto ‘ad hominem’, kar mi očitaš, mislim, se na malce pase po tvojih komentarjih v pripisovanju pozicije ‘filozofirajočega s kladivom’ in v tem, kar se nanaša na moje sledeče vprašanje.

    Kaj misliš s tem: “da se neke podmukle instrumentalizirane zamere kar valijo dalje in dalje.”

    Kakor mi je znano, nikoli v življenju nisem z Manco G. Renko ali Ano Svetel govoril ali pisno občeval. Tudi ne s komerkoli z Airbeletrine pod trenutnim uredništvom v vlogi člana uredništva (spomnim se, da sem pred približno sedmimi leti poslal nekaj pesmi Dijani Matković v objavo in potem v sramežljivosti uredil, da sploh ne počakal na morebitni odgovor 🙂 Govoril (konec prejšnjega leta) in pisal (že dolgo tega – in sicer precej ponesrečeno) sem samo s Katjo Perat.

    Tako, da – na plano s kakršnimikoli pomisleki o zamerah!

  • cene says:

    uf, prežitek komentarjev, to!
    samo spomnim na tiste tri:
    moja domovina sta dva, trije prijetelji (Genet);
    ja, imam domovino, (slovenski, francoski, nemški etc.) jezik (univerzalizirano, po Camusu);
    moja domovina je tam, kjer dežuje (Tuareg);
    skratka, še komentirajmo, ker domovina ni samo ena …

  • Nihilo says:

    Uuu, mezdna buržuazija v boju za neideološko reprezentiranje delovnega ljudstva sveta. I sure could use a vacation from this…

  • Stigmata says:

    Prvovrstno je predvsem to, da se ves tale mitološko-pravičniški diskurz razliva po spletni strani publikacije, ki je najboljši označevalec mezdne buržuazije. Go figure, bi rekli amerikanci…

  • Munja says:

    No, pač, fahidiotizem, pravičniška jeza, zagrenjenost, taktična invalidnost itd. Tega se pač nikoli ne bo dalo odpraviti.

    Tekst je objavljen na tej spletni strani z določenim namenom. Mar ne? A si pričakoval/a doktorat iz beneškega akumulacijskega cikla? Ne razumem.

  • Munja says:

    Predložit še rodovnik, zgodovine zaposlitev, bančne izpiske, bralne sezname? Al kva.

  • Andraž Jež says:

    Zelo dobro napisano, sploh pa cenim angažma v to smer. Spopasti se je treba prav s tistimi rabami besede “domovina” (ali pač kateregakoli ideologema), ki se kažejo kot neproblematične, ki kot dimna zavesa zakrivajo dejansko označevalsko prakso, ki stoji za njimi.

    Domovina je ideologem par excellance, uporaben in ideološki PRAV ZATO, ker je tako raztegljiv. V času izrazito močne pluralistične ideologije (ki ni nič drugega kot – ideologija), je treba tudi tradicionalne centripetalne ideologeme, ki prihajajo iz denimo religioznih in partiotskih diskurzov, posredovati kot interpretativno odprte – danes je prevladujoča ideologija prav to. In sprejeti puhlice o domovini, ko opiranje na “domovino” pomaga pri nedržavotvornem sesuvanju iste suverene republike, za katero se deklarativno pulita Airbeletrinini kolumnistki.

    Tako da nikakor ne morem pritegniti, da če teksta “izhajata iz zasebne želje po osnovni integriteti”, eo ipso nista ideološka in ne smeta biti podvržena prevpraševanju. Kakor da osebna vprašanja niso izrazito determinirana z ideologijo. “Domovina” in “pravica do nje” (tudi tu) nista “neideološki emotivni kategoriji”. Pred ideologijo naroda se intimne emocije niso nanašale na narod.

    Kot sta vedela že Lenin (ki ga Muanis ne omenja) in Althusser (ki ga Muanis omenja), zunajideološke debate ne obstajajo. In vsak diskurz, ki se kot tak (torej ne- ali nadideološki) kaže, je ideološki par excellance. Ideologija namreč najbolj deluje, ko jo ima interpelirani subjekt za neideologijo, tako rekoč za nekaj naravnega. Če to apliciram na dani primer – oprati nacionalizem z domovino, to pa (po potrebi) z iskanjem osebne identitete in čustvenim afektom, je brezpredmetno; tako nacionalizem kot domovina, tako osebno in intimno kot tudi emotivni kriteriji – vse to je izrazito zaznamovano z ideologijo, posebno če avtor verjame, da ni, in res vpija ideološke vplive kot spužva.

    Toliko o domovini v pričujočih tekstih, zlasti v tekstu Mance G. Renko.

    Muanis ima prav. In tudi če kje nima prav, je angažma povsem na mestu.

  • Katja Perat says:

    Po internetu že dolgo kroži meme s fotografijo mrkogledega eksistencialističnega mačka Henirja, na kateri piše »only a fool would surrender his dignity to this folly«. Čeprav sama nekaj podobnega čutim v odnosu do pričujoče razprave, sem se po dvodnevnem razmisleku odločila, da posežem vanjo.
    S stališča človeka, ki bi si rad dovolil misliti z več kot enega zornega kota kolumni Mance G. Renko in Ane Svetel ponujata kar nekaj iztočnic za strinjanje in prev toliko za nasprotovanje. Prepričana sem, da bi na podlagi tehtnega razmisleka lahko vzniknil cel kup besedil, ki bi zagovarjala radikalno nasprotno stališče ali izpostavljala zdrse in pomanjkljivosti obeh kolumen.
    Težava besedila Muanisa Sinanovića kar se mene tiče ni v tem, da nasprotuje temveč v tem, da je komaj besedilo. »Moja domovina?« je skupek slabo organiziranih misli in referenc in ne zdi se mi prav, da se mu zgolj na osnovi njegove naperjenosti »proti« od zunaj pripisuje vrednost in težo, ki je kot besedilo v resnici nima. Nerada živim v intelektualnem okolju, v katerem se ljudje rajši in hitreje solidarizirajo zato, ker jih druži skupen odpor kot pa vzajemno spoštovanje do intelektualni zmožnosti drugih, četudi drugače mislečih ljudi.
    Morda se motim, a vsaj meni z intelektualnega in etičnega stališča bolj smiselno podpreti nekoga, ki razsodno podpira nasprotno stališče, kot nekoga, ki nedovršeno zagovarja meni sorodnega.
    Moram priznati, da s težavo razumem uredniško odločitev, da se Sinanovićev tekst objavi. Morda jo je rodila želja po odprtju javne razprave, vendar nisem prepričana, ali je tovrstna javna razprava res tisto kar potrebujemo oziroma česar si želimo. Bljuvanja mnenj je na internetni krajini namreč več kod dovolj in nobene potrebe ni, da ga posebej spodbujamo.

  • Andraž Jež says:

    Potem pa je itak super – kot “skupek slabo organiziranih misli in referenc” lahko torej Sinanovićev tekst, prav tako kot teksta, na katera se nanaša in nista kaj bistveno drugega, spodbode vznik “celega kupa besedil, ki bi zagovarjala radikalno nasprotno stališče ali izpostavljala zdrse in pomanjkljivosti” dotičnega teksta.

    Čeravno bo to težko, saj “tovrstna javna razprava” očitno ni “tisto, kar potrebujemo oziroma česar si želimo”.

    Komentar skratka spodjeda sebe na bistveno manjšem prostoru, kot je odmerjen kolumnama in kolumni, ki jih vzame v precep. In to, glej ga zlomka, “na internetni krajini”, kjer je več kot dovolj “bljuvanja mnenj”.

  • Munja says:

    Katja Perat ima vsekakor možnost tudi pertinentno kritizirati besedilo na mestih, kjer se ji Zdi, da ga zmanjka (zmanjka pa ga zagotovo, vendar verjetno na drugih koncih, kot se ji zdi).

    Kot avtorica, ki da, žal, prevečkrat preveč na svojo digniteto, si verjetno ne želi regresije v debato o tem, kaj bi lahko bilo komaj-kritika, komaj-pesem ipd., ki bi vsekakor lahko sledila iz tako zastavljenega komentarja.

  • Manda says:

    Munja, če prej nisi tacal po nizkotah ad hominem močvirja, zdaj s temile ogorčenimi proti-napadi galopiraš naravnost proti (trhlim?) temeljem svoje antikolumne. Pri čemer se takoj porodi neprijetno vprašanje o intenci, ki je porodila prispevek.

  • Munja says:

    No, človek se v morju ‘ad hominemov’ včasih čudno počuti. Zdi se mi pač vseskozi nenavadno, da je očitek o ‘ad hominem’ podan skozi ‘ad hominem’ – v tej smeri sem že odgovarjal. Če se komu zdi, da so v “temeljih” prispevka kakšne intence (če prav razumem tukajšnjo rabo tega izraza v smislu ‘osebnih zamer’), predlagam, da jih pač izpostavi; če se mu to zdi zelo pomembno. Če ne ostajamo v “močvirju ad hominema”, ali ne?

    Prišteti nekoga bolj ali manj na slepo med nedoletno ‘mezdno buržuazijo’ (pustimo teoretsko relevantnost ali nerelevantnost tega pojma) se mi pač zdi ad hominem. Se mar motim?

    Morda Katja Perat ne vključuje ad hominemov, vendar svoja nekoliko protislovna izvajanja (glej odgovor AŽ in prvi del odgovora MS) ‘podpira’ z nekakšnimi ad text ali kako bi človek temu rekel. Če ostanemo na tej ravni, se mi zdi poteza retroaktivne vzpostavitve vprašanja o “dovoljšnosti” nekaterih tekstov legitimna.

    Težko razumem taktiko prežanja na ‘ad hominem’ kot priložnosti (?) za ‘neutemeljeno’ kritiko teksta, resno. Zdi se mi nekam znano, no.

    O neprijetnih vprašanjih o intencah nekaterih komentatorjev je, pravim, že bilo govora.

  • Munja says:

    Seveda pa lahko prepustim komentiranje samo drugim. Zdelo se mi je dobrodošlo, da se prakso zaprtja avtorja teksta v navidezni mehurček pred komentatorji, malo prevpraša. V letu 2013, po tolikih letih obstoja okenc za komentiranje, se mi zdi vsaj nenavadno, da avtor prispevka zelo redko odgovarja svojim bralcem.

    Čeprav ima ta pojav svojo logiko. Kot ugotavljajo nekateri lingvisti, imajo hitra digitalizirana internetna ali telefonska sporočila komunikativno več značilnosti govora kot pisanja. Stvari se lahko hitro zaostrijo in pride do obojestranskih spozab (glej moj prejšnji komentar). Po logiki zadev je na največjem udaru avtor prispevka.

    Zato mislim, da bi si, ne samo jaz, ampak vsak avtor, ki stopi v kontakt s svojimi bralci, ne glede na vsebino svojega prispevka raje kot prežanje na ‘ad homineme’ zaslužil priznanje za neko mero poguma.

    Če pa se nekateri ljudje (upam, da ne bo tole interpretirano kot neumesten ‘ad hominem’) bolje počutijo, če se koncentrirajo okoli izključitve neke osebe, no, naj se, njihova zadeva. Še vedno trdim, da sem sam kritizirral, in sicer zelo ostro, samo kolumni avtoric.* Bom enkrat za izjemo utopist; če se bomo tako komentatorji prispevkov kot njihovi avtorji ovedeli zagat svojega podjetja, bo lahko prišlo do res produktivnih izmenjav stališč.

    Jaz bi bil zelo vesel, če bi se našel kakšen komentator, ki bi v samem okencu objavil prispevek takšne dolžine (razvejanosti) kot je moj, in ga v celoti skritiziral. To je sigurno bolje kot lajkanje pod facebooku.

    *Zagotovo je človeku veliko lažje, če uporabi nek blažji diskurz, nek vseskozi deklarirano odprti govor, nekaj k neposredni debati usmerjenega ipd. Žal pa so moja opažanja, da to v veliki meri ne pelje nikamor; pozabi se čez noč, neka ideologija pa je še naprej na svojem nemotenem delu (primerjaj komentarje Jerneja in Andraža Ježa; primerjaj Althusserjeve zapise o potrebi po tem, da so nekateri boji boleči). Zato sem jasno nastopil s pezo “stop the bullshit”. Kdor tega izhodišča in njegovega pomena ne prepozna, je po mojem površno bral tekst (morda tudi zaradi kakih starih strahov, ki lahko sprožijo tudi fiz. odzive na daljavo, kot sem nekoč slišal? Brez skrbi).

    Lp,
    Muanis

  • iztok v says:

    kolumna je vsekakor angažirana v eno izmed tem, ki mora biti znova in znova mišljena in premišljena. zdej pa k biznisu,.. glede vrnitve onega keša: munja kmal pridem u celje.. u bistvu sm ful pogosto tam,.. ni mi treba dat tel cifre al pa kej, ne se trudit;.. sam te bom poiskal

  • Enes says:

    Jaz bi predlagal OPju naj si prebere kakšen član v The Economistu, da vidi kako se pišejo.
    lp,
    A.Hitler

  • Luka L. says:

    Ko zaslišim za besedo domovina, se oprimem najbližjega levo-liberalnega intelektualca …

  • Luka L. says:

    Hej, munja! To je pa malo preveč hiperbolično zame. Hočeš reči, da tekst ni satira? Približuje se adventni čas, tako, da nočem verjeti (A Natale siamo tutti più buoni, pravijo Italijani).

  • Luka L. says:

    By the mimo: kateri označevalec pa ni “obtežen z zgodovino”?

  • Luka L. says:

    Amen!

  • Andraž Čož says:

    “Morda” ni zgodovinsko obtežena beseda. Vsaj zaenkrat še ne jurišajo ljudje z besedo “morda” na koncu jezika v boj za svoj boljši jutri, proti ne-mordistom. Kej bolj jasno? Sicer nimam nekega znanstvenega procesa selekcije, besede pa delim na tiste, ki nimajo te možnosti in tiste, ki kot “domovina”, “puška”, “enakost”, “razredni boj” itn. padejo v kategorijo zgodovinske peze. Tako.

  • Jaz le drug obraz says:

    1) Kaj je “nerelevantna relevantnost”?
    2) Zakaj “avtorici govorita v okviru neke generacije”? Oz. bolje – zakaj je generacija sploh relevantna perspektiva? A se ne gremo v zapisu neke teorije ideologije (ali se sklicujemo na Althusserja ker je šik)?

    Zakaj je v tekstu, ki se najprej jasno pozicionira kot črtanje poti dekonstrukcije nekega fenomena, potem čez nekaj povedi ponujen ideološki odgovor? A ni “spopad generacij” ideološki? Če je ideološkost namenska – zakaj smo zadovoljni s tako enostavno agitacijo?

  • Munja says:

    1) Najprej je poskus oksimorona v pridevniški obliki. Z njim sem v nadaljevanju poskušal izpostaviti sledeče: da sta članka vsebinsko nerelevantna v smislu, da sta vsebinsko šibka. Da pa sta relevantna, kolikor sta zmožna pritegniti k nekritičnemu odobravanju neke ideologije veliko število bralcev, kar dokazuje veliko število odobritev (lajkov) na facebooku. Zakaj se mi zdita članka ideološko skonstruirana in zakaj je to slabo, je tema celotnega mojega teksta.
    2) Vprašanje se mi zdi zelo smotrno. Sprašujem se, zakaj ni bilo postavljeno že prej. Nanj ni lahko govoriti, nakazal sem, da se sklicujem na svoje življenjske izkušnje; to je verjetno za marsikoga lahko argumentacijski fail; lahko bi porabil še veliko število znakov za utemeljevanje intelektualne relevantnosti »intuicij« in »izkušenj«, za kar nimam prostora; gre za nekakšno vprašanje kure in jajca; za vprašanje, če je smiselno najprej s sredstvi, ki so neki poziciji nasprotna, utemeljiti to samo pozicijo. Rekel bi sledeče; obe avtorici, predvsem Ana Svetel , popisujeta nek življenjski stil, ki je, ne v absolutnem merilu, generacijsko pogojen (popularnost vožnje s kolesi, sentiment starih filmov, poslušanje glasbe). Ta življenjski stil je, če spremljaš aktualno produkcijo poezije starostne skupine, na veliko izpovedovan v tej poeziji. Skozi izobraževalni proces sem dobil vtis, da se o generacijah govori predvsem pri predmetih iz književnosti; da so generacije avtorjev vzpostavljene neodvisno od historično-marksističnih analiz družbenih silnic, ki jih zagovarjam. Neodvisne tudi od v šolskem sistemu poučevane zgodovine. Zato mislim, da se generacijsko kategoriziranje izvaja predvsem med samimi književniki.

    Odgovor na neoštevilčena vprašanja: ko rabim označevalec ‘ideološko’, se sam ne postavljam onkraj ideološke pozicije. Poskušam utemeljiti samo, zakaj neke misli niso prepoznane kot ideološko zaznamovane. To impliciram.

    Članek je pisan z agitacijsko funkcijo. S tem se zadovoljim zaradi prostorskih tekstovnih omejitev, ki mi jih nalaga žanr; to je odgovor, ki izkazuje kategorično napako (govorim o tehničnih omejitvah, sprašuješ o slogu). Vendar sem se k objavi kritičnega teksta s to vsebino na tej strani že v izhodišču odločil zaradi njene popularnosti, ob kateri lahko doseže ciljno publiko, ki ji je namenjen; širšo publiko, ki ni kritično prepoznala ideoloških prvin v tekstih, ki jim je bila naklonjena. V tem smislu vprašanje prostorske omejitve lahko dobi za navzaj svojo relevanco. K temu problemu pa se približuje še prepričanje, da je na agitacijo najlažje odgovoriti z agitacijo. Vseh teh prvin ni najlažje kategorizirati.

    Z veseljem razumno odgovorim na tako razumno zastavljena nadaljna vprašanja.

  • Munja says:

    Dodatek k 2)

    Zastavil/a si v bistvu dve do neke mere izključujoči vprašanji, pri katerih po mojem ne pride do “samoumevnega” stopnjevanja v smislu “ali še bolje.” Izključujoči v smislu analize konsistentnosti nekega dela teksta.

    a) Zakaj mislim, da avtorici govorita v okviru generacije?
    b) Zakaj je perspektiva generacije relevantna?

    Mislim, da sem ti na a) že odgovoril.
    Odgovor na vprašanje b) se ponuja iz kon-teksta in iz odgovora na vprašanje a). Zato, ker nudi po mojem slabo historično ozadje za posredovanje ideološko ponujenih

    *z agitacijo ‘najlažje’ odgovoriti …

    Popravljam v najbolj adekvatno.

  • Lisica says:

    Totalno neberljiv članek za javnost.

  • sage says:

    Pozdravljam fino hendlanje debate s strani avtorja. Sploh pri zadnjem odgovoru se mi je zazdelo, da so komentarji še bolj pomenljivi od samega teksta – ta je pa že sam po sebi en tak svež zrak v trohnobi slovenskega artfagovstva.

  • Anja Radaljac says:

    Ojej, na ta zadnji post pa res moram odgovorit, čeprav sem si rekla, da ne bom, ker je bilo moje mnenje čisto dovolj jasno izraženo v prvem mojem komentarju in nato skozi komentarje Ane, Jerneja, Katje itd. … ampak oprostite (oprosti, SAGE)no: ta tekst je neizmerno čudovit primer artfagovstva, ne mu jemat zaslug, prosim.

  • Andraž Jež says:

    No, tako – da ne boš govoril, da se samo levičarjem v komentarjih pozna milje.

  • Munja says:

    Pozicija Anje Radaljac se mi zdi legitimna (morda malo manj to, da komentatorja, ki sta se podpisala s priimki, navaja samo z imeni, in da si prisvaja nedefinirane delce iz njihovih dokaj raznorodnih stališč, ki jih je težko povezati z njenim prvim komentarjem, kot svoje).

    To, da je moj članek težko povezati z v Urbanem slovarju dostopnimi definicijami artfaga, je samo zavajajoče.
    http://www.urbandictionary.com/define.php?term=art%20fag

    Gre v resnici za “prazni označevalec”, na katerega je mogoče vsakokrat znova napeti svoje ogorčenje. Skoraj tako kot na ‘fag’.

    V tem položaju mi ne preostane drugega, kot da poudarim poanto iz neke anekdote na nekem Deleuzovem predavanju (brez pretenzij o lastni pomembnosti, seveda; ali je to antiartfagovsko?).

    ”Deleuze’s over-the-top style caused one student to yell “fag!” during class, to which Deleuze responded, “Yes, and so?”

    In se odpovem odvzemanju zrn, da bi ugotovil, če je kup še kup (ali je kdo še artfag ali ne).

    Sagu se zahvalim za priznanje za handlanje, Anji Radaljac pa za pohvale tekstu.

    Vsega skupaj sem se počasi že naveličal.

  • Andraž Jež says:

    Advent najbolj živo občutite tisti, ki se vam vsako levo profilirano mnenje zdi “satira”. In vsako tako mnenje pričakate na nož, pa magari če naletite nanj na literarnem portalu. To, da kobajagi laična slovenska država obeležuje praznike dominantne religije (če že omenjaš ta prelepi adventni čas), te pa v istem komentarju ne zmoti.

    Toliko “tipičnem izrazu določenega intelektualnega profila”.

    V toliko se najbrž strinjava, da je Muanis s svojo nehotno satiro bolj satiričen kot ti s svojo namerno.

  • Andraž Čož says:

    “Ko zmanjka argumentov, se pisatelja lotijo z opolzkimi in pritlehnimi besedami.” (Vladimir Levstik)

  • Bivšek says:

    uuuuu, temperamentni pisatelji, sem že mislil, da so izumrli

  • Munja says:

    Munja vsekakor upa, da bo pripravljani (nekam dolgo traja) naslednji satirični napad boljši! In da se ne bo LW-jevih citatov več po nemarnem parafraziralo.

    http://www.airbeletrina.si/monolog/kolumna/3987-meje-jezika-in-meje-sveta

  • Munja says:

    Rad bi opozoril samo še nekaj, brez želje, da bi kogarkoli užalil. Zgornji tekst je bil deležen očitkov o svoji grobosti. Ti očitki so bili po mojem tavtološki, saj je kot “zelo oster” samoopredeljen, se je funkcionalno zaveda; “grobost” kot interpretativni odradek je v tem primeru lahko recimo simptom površnega branja teksta; ali pa rezultat takšne njegove interpretacije, ki njegovo samoopredelitev implicira, jo razdela. Razdela jo lahko tako, da najprej kritizira njegove (psevdo)teoretske zastavke, kot, denimo, neadekvatno aplicirane, in mu pri tem, po nekem interpretativnem ovinku, pripiše “medtoposno” razumevanje njegove “grobosti”. To je po mojem mogoče šele po ovinku, ki ga ustvari sam tekst, s svojo odprtostjo do prevpraševanja. Izognili smo se konstitutivnosti zasebne fantazmatike, reči je mogoče preveriti itd. Kaj je potemtakem mogoče storiti s tekstom, ki se deklarativno vzpostavlja kot preverba (sicer strukturno sumljiva) ustrezanja nekega tretjega teksta ujemanja svoje fantazemske slike avtorja z njim samim? Po takšni interpretaciji gre pravzaprav istočasno za neposredno grobost.

    Katera pozicija omogoča avtorju, da tako posega v neko “intelektualno okolje”; izjava, da si nečesa ne želimo, kadar govorimo v imenu nečesa, po mojem vedno predpostavlja vero, da to eksplicitno ogovorjeno zaupa naši želji kot nečemu konstitutivnemu. Smo spet pri fantazmatiki?

    Govorim seveda o zadnji recenziji knjige na portalu AirBeletrina. To, kar govorim, ni obvezujoče; izvira iz osebne fantazme. Ne želim si zdrsa po spolzki strmini očitkov o apriornostih. Zanima me tudi, kdo sem “jaz” in od kod lahko podajam neobvezujoče očitke, kakšen je njihov značaj.

    http://www.airbeletrina.si/knjiga/kritiska-belezka/3991-morrisseyeva-avtobiografija-za-nenost-je-treba-imeti-jajca

  • Ne vem zakva morte pametni ljudje vse tko zakomplicirat, de še sami ne veste več kaj ste hotl puvedat, no, a res rabte enga butastga dedca, da vam puve zakva u resnic pr vsem sk’p gre? Če glih pros’te, pa nej vam bo. Se bom pomatr’u z besedami, pa ne me pol vlečt za njih, ker z njimi nism tok spreten k’t ste vi, tašolan’ l’dje. A prou? V’m bom puvedu, de tega Mujota ‘čm rečt Munjo – a ne pumen’ to strela po južno? gromska strela! – čist’ zastop’m. Dve b’l al’ manj razvajene babe pouzdigujejo svoj glas u strahu de j’h globalizacija prisil’ u emigrac’jo, medtem ko prišleki, a ni tko naslov en’ga rumana od en’ga pisatl’a ki je k’t otrok moru opustit materni jezik in se naučit’ slovenš’ne drage, poceni gotov ni bla, to ga je stal’ kr precej živcov, če druzga ne, pa južnjake tut’, zdej pa ta trans-generacijska trauma u Mujotu, pardon, u Streli in gromu odmeva. Ajnfoh, a ne? S’m vam reku, da ste prepametni, da bi zastopl. Jest pa ga zastopm de se mu zdi za mal de mor’jo vsi prišleki molče prenašat’ sranje, ker niso šolan’ pa jezika ne ubvladajo pa ne mor’jo u besede sprav’t kaj so moral preživet zato, de jim je ratal preživet’ in kar se uni dve babi bojita de bi se zgodil’ tud’ njima dvema če bi morale emigrirat’ – t’ko ajnfah je to, no, vsaj za mene, tabutastga dedca iz notranje emigracje. De bl pamet’n izpadem, se bom podpisou DancingPhilosopher, ampak nimam n’č z enim, k’ piše na Wikipediji tle http://en.wikipedia.org/w/index.php?title=User:DancingPhilosopher&oldid=586354249

  • Zoran says:

    Kdor to kačo pozna, ve.

  • OP sploh ni indeferentno metakompleksen. Ta razlaga ne terja prave antimetafizične modalne kontrapunktualnsti na procesu paroksilne socialne “atonalnosti”.

    Evo g. Muanis bom še jaz poskusil napisati kritiko vaše dia-retične verbalnosti:

    Regurgitacija emeticiranja, kot jo redifinira Čučovka, v post-pseudo-marksističnem-pre-dieselpunk-distopičnem-metateoretskem cyber kanibalizmu, je v tem primeru biberotična alkoglobalizacija, uspeva na ravni nadrealnega Kantovskega trofema, priča o dejstvu, da se sodobna interrefleksivna, neo-kapitalistična, suburbana ideološka podstat odvija na povsem vehementen, De Beerovski način modusne konceptualizacije.

    /sarcasm

  • Več o moji kontrasenzualni postiredentistični šabloni:

    http://www.elsewhere.org/pomo/

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poezija ni zvedljiva na sociologijo ali kaj podobnega

    Miklavž Komelj, ki je pri Literaturi izdal tudi nagrajeno pesniško zbirko Nenaslovljiva imena, je pred kratkim dočakal še izid svoje najnovejše zbirke, Roke v dežju. Za Literaturino … →

  • Kamele, laži in idioti

    Barbara Leban

    Literarni večeri Nastop Janice Galloway je bil vsestranski – verjetno ji ob le napol slišnih, sicer pa ponavljajočih se vprašanjih Dražena Dragojevića konec koncev res … →

  • Ankul na bum autističn

    Muanis Sinanović

    Pred kratkim je Aleš Mendiževec v članku Kako pisati ali jaz in njegov drugi, objavljenem na Airbeletrini, podal precej dobro kritiko kolumniško-esejističnega sloga, ki se … →

Izdelava: Pika vejica