Mi in oni

Agata Tomažič

»Poglej, saj oni so oblečeni čisto tako kot mi!« mi reče sopotnica v gruči potnikov, ki se gnetejo pred kontrolo na pekinškem letališču. V nepregledni množici Kitajcev je naša šestčanska odprava verjetno edina z evropskimi potnimi listi. Razgledujem se po čakajočih: večina je mlajših, starih okrog dvajset let, bržčas študentov, ki si čas krajšajo s pregledovanjem statusov na družbenih omrežjih, drsajo po zaslonih mobilnikov in se po polžje prestopajo k tekočemu traku, na katerega bomo oboji, oni in mi, kmalu zložili svojo osebno prtljago. Oni so oblečeni v bunde in plašče vseh oblik in barv, nekatera dekleta imajo krila, druga hlače, veliko je kavbojk, vmes so darkerji in hipsterji ali mladeniči v karirastih jopičih z usnjenimi zaplatami na komolcih – bržčas asistenti ali pretendenti na asistentska mesta na fakultetah. Ne, nič drugačni niso kot mi. Bolje rečeno – glede na to, da tudi mi že vsaj deset let nosimo oblačila iz kitajskih tovarn – mi nismo čisto nič drugačni kot oni.

Na Kitajsko se ne moreš podati neobremenjen in se prepustiti, da boš kot nepopisan list vpijal vse prvine dotlej neznane ti kulture. Še preden se letalo dotakne tal pekinškega letališča, se ti podobe in prizori, ki ti podivjano poplesavajo v glavi, povsem pomešajo. Vojščaki iz terakote; kitajski mandarini v pisanih izvezenih svilenih haljah z bradicami in kitkami; pekinški psi z močimi sprednjimi tacami in zvitim pogledom; Puyi iz Bertoluccijevega Poslednjega kitajskega cesarja skupaj s svojim čričkom; poplavljene vasi, ki jih je prekrila voda za Jezom Treh sotesk; mladi študent, ki je z golimi rokami poskušal zaustaviti tank na Trgu nebeškega miru; delavci, nagneteni na pograde v domovih za zaposlene v Applovih proizvodnih obratih; Ptičje gnezdo in ostale drzne stavbe, ki so zrasle na mestu stanovanjskih četrti v Pekingu tik pred olimpijskimi igrami; neskončna reka koles, ki se pretaka po glavnem mestu. Nekaj teh podob sem napaberkovala iz televizijskih prenosov ali filmov, precej sem si jih narisala sama pod vtisom člankov Zorane Baković, legendarne pekinške dopisnice Dela, ki je v kitajsko kulturo najbrž uvedla marsikaterega slovenskega bralca.

Ampak Kitajske, o kateri (in predvsem iz katere) je poročala Zorana Baković, ni več. Ni več koles in ni več skromnih delavcev v značilnih maovskih opravah, po ulicah stopicajo psi, ki so za nameček skrbno počesani in nemalokrat oblečeni v pasje oblekice ali celo obuti, in to v all-starke. Najbrž jih kje, recimo na podeželju, seveda tudi še jedo, ampak ti, ki sem jih srečevala jaz, se zagotovo ne bodo znašli na krožniku. Sicer pa se tudi mi prehranjujemo s prašiči, ki so priznano izjemno pametni in prijetne domače živali in si res ne zaslužijo, da se jih predela v pršut in krvavice, ne da bi jih prej osebno spoznali. 

Vse je odvisno od zornega kota, od pogleda. In na Kitajskem pogled zahodnjaka, ki se je prvič znašel tam, neutrudno popotuje od enega do drugega konca obzorja in se vmes prizadevno ustavlja na ljudeh. Včasih si zahodnjak pogled izostri z objektivom fotoaparata in takrat se zgodi nekaj strašno simpatičnega: sreča se z očesom telefona, ki ga v rokah drži Kitajec. V nasprotju z državami v razvoju – in v to kategorijo kitajska mesta vsekakor ne sodijo –, kjer je fotoaparat in ostala obvezna oprema vsiljivih turistov res privilegij izključno zahodnjakov, domorodci pa njihove nemočne žrtve, ki se lahko v najboljšem primeru v zadregi nasmihajo, ko jim pokažeš njihovo v večnost pikslov zamrznjeno podobo, Kitajci premorejo tisti zdravo samozavest in zvedavost, ki jim velevata, da fotografsko obsesijo nemudoma vrnejo s protiukrepom. Turisti z Zahoda smo bili v krajih, kjer sem se potikala, še vedno razmeroma redka vrsta, zato smo bili tem bolj dobrodošla popestritev družinskih fotoalbumov. Nastavljali smo se, dolgonosci – kar je menda dobeseden prevod enega od ljubkovalnih izrazov za belce v mandarinščni – njihovim huaweijem in drugim pametnim telefonom kitajske izdelave, da nam je bilo na koncu že nerodno. Ali da smo naposled imeli priložnost razmisliti, kako se počutijo fotografiranci v vseh tistih zakotnih predelih sveta, kamor noga turista še ni stopila. 

Iz kilometrov časopisnih vrstic, v katerih je Zorana Baković s svojo eruditskostjo in doživetimi opisi poskušala poustvariti Kitajsko in njene ljudi, mi je ostal v spominu zapis pogovora, ki ga je imela s svojo kitajsko kolegico med študijem v Pekingu. Nekako takole je šlo: obe sta se pridušali nad omalovažujočo obravnavo, ki sta je bili v sedemdesetih ali osemdesetih letih deležni od prenekaterega carinika, ki je kot Cerber budno pazil, da praga kapitalističnega zahodnjaškega raja ne bi prestopil kdo, ki ga ni vreden. Ljudje z jugoslovanskimi in kitajskimi potnimi listi so bili seveda še posebej sumljivi. Ampak obema je šel v nos predvsem poniževalen odnos: kot da prihajam iz neke tretjerazredne države, je pripomnila Zorana Baković. Že že, ji je odvrnila kitajska kolegica, in dodala: »Ampak ti res prihajaš iz tretjerazredne države.« V tem najbrž tiči ključ do kitajske samozavesti: prebivalci države, ki jo Zahod še danes včasih preveč posplošeno obravnava kot rezervoar cenene delovne sile; kraj, od koder prihaja na tone blaga dvomljive kakovosti z zloglasnim napisom »Made in China«; v najboljšem primeru pa kot orjaški trg; se dobro zavedajo, da je bilo zadnjih nekaj desetletij, v katerih bi Kitajsko lahko pogojno rečno uvrstili med države v razvoju, zgolj hipen zdrs v zgodovini. V tisočletni zgodovini, v kateri je bila Kitajska večino časa mogočno cesarstvo in dežela nepogrešljivih izumov; dežela, ki so se je sosedje bali ali jo vsaj imeli za poslušanja vreden dejavnik. Čez sto let bo obdobje bebavih spodrsljajev, kot je bila kulturna revolucija in pomor vrabcev in podobni skrajni ukrepi le še slab spomin. Ali pa bo preprosto izginil, ker se omenjenih že danes nočejo več spominjati in si na obraz nadenejo le zbegan nasmešek, češ, ne razumemo, to se je zgodilo mnogo pred našim časom, ne vemo, o čem govorite. 

Cenzura in kršenje čovekovih pravic sta očitka, ki ga v sodobno Kitajsko najpogosteje uperja vsevedni in venomer krepostni ali vsaj politično korektni Zahod. Res ti malo vzame sapo, ko ugotoviš, da govorice o blokiranem Googlu in družbenih omrežjih, kot so Twitter, Facebook, Instagram … niso iz trte izvite ter da boš nekaj dni primoran preživeti, ne da bi se o svojih potovalnih doživetjih hvalisal pred neznanci. Ampak to je nesreča (ali blagoslov, kakor vzameš), ki doleti samo tuje obiskovalce, Kitajci seveda veselo čivkajo in šerajo povezave na svojih lastnih različicah vseh naštetih omrežij. In tu nastopi trenutek za razmislek brez zahodnjaške oholosti: mar ni v odločitvi za blokado več kot samo nekaj preudarnosti? Zakaj bi kitajski državljani vse svoje osebne podatke brezplačno odstopali tujim tehnološkim korporacijam, če pa jih lahko domačim, ki lahko njihove podatke enako koristno uporabijo in do njih kadarkoli dostopajo? Ta ugotovitev se lahko bere kot cinična ali pa tudi ne; vsekakor si meče pesek v oči vsakdo, ki meni, da v spletnem svetu ne pušča sledi, po katerih se ga bo dalo kadarkoli izslediti in vse to morebiti uporabiti proti njemu. Ne glede na to, kje živi in v katerih omrežjih deluje, kitajskih ali nekitajskih.

Kako pomembne so na Zahodu človekove pravice v resnici, se najlepše pokaže, kadar se je v praksi treba odločiti, kaj zaščititi: »prirojeno človeško dostojanstvo vseh članov človeške družbe in njihove enake in neodtujljive pravice«, kar je »temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu« (iz Preambule Splošne deklaracije človekovih pravic) ali korporacije in njihovo pravico do ustvarjanja dobička. Povsem zadovoljiv odgovor na to vprašanje poda že interni let s kitajskim nacionalnim prevoznikom, katerega floto sestavljajo skoraj novi airbusi, proizvedeni v Franciji. Podjetje iz države, kjer se je koncept človekovih pravic tako rekoč rodil, očitno ni prav dolgo pomišljalo, ko se je bilo treba odločiti med enimi in drugim. Kapital je plaha ptica, a ima dovolj kosmato vest, da včasih zamiži na obe očesi.  

Kakšna je danes razlika med nami in njimi, dolgonosci in Kitajci? Kdo uživa več svobode in kje je več cenzure? Kdo se bolj požvižga na etiko in moralo, katera civilizacija lepše skrbi za človekovo dostojanstvo? Kdo nosi hlače in kdo jih šiva? Vsaj kar zadeva površinski vtis in podobe, ki sem jih utegnila vsrkati v vsega nekaj dneh potikanja po Kitajski, se zdi, da razlik ni več kaj prida. Sprehod po glavni nakupovalni ulici v enem od manjših kitajskih mest s šestimi milijoni prebivalcev daje misliti, da je globalizacija tudi tu opravila svoje. Če bi z nevidno paličico zamenjal izveske kitajskih blagovnih znamk s tistimi, ki so nam na Zahodu bolj znane, bi bilo, kot bi se znašel na Oxford Streetu ali Elizejskih poljanah. Trgovina pri trgovini, v izložbah pa izdelki, ki kričijo: »Kupi me, kupi me, kupi me!« To je jezik, ki ga razumemo vsi.  

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zdravilo zoper zagovednost

    Agata Tomažič

    Občutje popolne svobode. Tistih nekaj dni pred odhodom, ko je mogoče čisto vse, je najlepših. Skoraj tako lepih kot vsak večer tistega štiritedenskega potovanja posebej, saj nikoli ne veš natanko, kam te bo zaneslo.

  • Prostori, ljudje, ki jim (ne) pripadamo

    Jana Putrle Srdić

    Amerika. Namestitve so ločene po spolih in alkohol strogo prepovedan. Razen v stavbi, kjer si je bivši ameriški predsednik ob obisku zaželel spiti svoje pivo – od takrat hiša ne spada več na ozemlje kampusa, kar pomeni, da lahko v njej spijejo kozarec virginijskega vina tudi pesniki. Pravila so od nekdaj ekskluzivno raztegljiv koncept.

  • Cesarstvo reda in čistoče

    Agata Tomažič

    Na Japonsko sem se odpravila z dvema kovčkoma. V enem so bila oblačila in ostale potrebščine za dvotedensko potovanje, drugi, težji in večji, pa je bil naphan z vsemi predsodki in ustaljenimi prepričanji, ki si jih zahodnjaki, predvsem tisti, ki tam še nikoli nismo bili, delimo o Japonski. Načrpala sem jih iz medijev, nekatere pa prav tam do nedavnega prizadevno širila tudi sama.