Meja je že mimo

Jedrt Lapuh Maležič

carinik se mršči navzdol
v umetni nasmešek
moj ČB obraz
»bom kmalu čez mejo?«
vprašam. »na Brodu?«
zavzdihne in sikne: »ta meja sem jaz.«

 

Ljudem v neposredni okolici človeka, ki bo pravkar zapadel v manijo, je od vseh prizadetih inštanc najteže. Toliko me je že izučilo. Najbrž je to razlog, da se trudim, kadar je to sploh možno in moja bipolarna motenost ni akutna, kipenje zadržati toliko časa, da ga izpuhnem v poklicno usposobljene posameznike. Ne izide se zmeraj.

Priročniki popularne psihologije v kompaniji z osladnimi »zdravilskimi« triki, hipnozo, gugl znanostjo in še čim so v akutnih manijah, preverjeno, povsem brez haska, in ljudje se tega ne zavedajo. Globinskega čiščenja sedežne ali posteljne garniture pač ne opraviš z baldrijanovo tinkturo ali, oh joj, pozitivnimi afirmacijami tete Lojzike. Dolgo nisem imela pojma, zakaj se scanju v veter v določenih okoliščinah lahko reče Blažev žegen (Sizifovo delo, skarabejevo kotaljenje gnoja po pobočju ipd., itd.). 

Ker včasih v hipomaniji želim razčistiti tej podobne zablode v svojem razumevanju sveta vobče, sem »padla v školjko« izvajanja poskusov na sebi. Jedla sem psihotropne substance, dosegljive samo na recept, zdaj pa čakam, ali bodo prijele. V tej polžasti fosilni školjki (vztrajno odrivam asociacije na uradni slovenski prevod risanke Ghost in the Shell, ki se glasi Duh iz školjke) mi poletje šumi, naj se nikar ne igram z življenjem, kot bi se utegnila pomotoma s kakšnim cerkvenim mozaikom izpred stoletij, temveč naj raje prisluhnem strokovno usposobljenim psihodelavcem. Naj postanem uporabnica psihiatričnih storitev, kakor mi svetujejo vsi modri ljudje, kar jih premorem v neposredni okolici. 

Ampak, po drugi strani: psihodelavci se ga večinoma ne zadevajo s tabletami na recept, samo študirajo njihove posledice. Aktivne učinkovine gladko pustijo v laboratorijih, medtem ko učinke opazujejo šele po tem, ko jih pacient nekako … obelodani, v izogib evfemizmom za prebavne tokove.

Sindromi se lahko zamolčijo. Tudi skrijejo se lahko, to pač vem. Edino, kar mi ni povsem jasno, je, zakaj bi si človek to želel. Živeti pod krinko, hm. Kakor da je stigma okolice nekaj najhujšega, kar te lahko doleti. »Zakaj, čemu in vsled česa« bi skrivali duševno in duhovno obolele, bi nemara vprašal Queneaujev prijatelj Pierrot v prevodu Aleša Bergerja. Ko vstopim v psihoterapevtsko sobo svoje imenitne zdravnice, psihiatrinje in psihoterapevtke, a naposled vendarle zgolj poklicno usposobljene osebe z lastnim življenjem in tegobami, se znajdem v umetno ustvarjeni coni zaupanja. V milnem mehurčku. 

Generacije so se trudile za vzpostavitev tega sporazumevalnega kanala, pa vendar vanj pacienti skoraj nikdar ne vstopamo sami. Zgolj zdi se nam, da nas psihiater, psihoterapevt, psiholog vidi v dno duše, v resnici pa je zdravstveni delavec še kako vezan na delovnik in naporno dežurstvo, sem ter tja pa uporabniki radi brodimo po žajfnici celotne svoje življenjske zgodbe. Ain’t nobody got time fo’ that! Jasno in samoumevno mora biti, da bo odločitev, z njo pa tudi odgovornost, naša lastna. Sicer se terapija ne obnese, vsaj ne kot vadba za resnični svet. 

Po nekakšnem ustroju stvari ljudje naj ne bi bili  katatonična bitja, rastlinice, hkrati pa ne polipi, ki se obešajo na plezala komunikacije z drugimi bitji. Če so nekoč, kakor piše Foucault, ljudi z »Ladje norcev« pobrali s ceste in jih strpali v tedanje azile, potem bi lahko danes razpravljali (morda tudi razpravljajo, pa zgolj nisem sledila) o totalitarnih ustanovah – saj veste, tistih ustanovah, kjer hrano častijo davkoplačevalci, storilcem se zgolj zavoljo varnosti nedolžnih omejuje osnovna svoboda gibanja, če so ga kakopak zmožni – kar pod enim samim krovnim geslom. Lahko bi ga politično korektno poimenovali krog. Ste že vstopili v krog česar koli – morda je vaš krog (kot zamejeno območje kakršne koli baže) klekljarski krožek, morda celo (obvezno zamejeni) strogo moški zapor? Ste v krogu občudovalcev Metke Zevnik, morda Boruta Pahorja, morda Alana Forda ali Miki Miške? Niti ni pomembno, dokler si v tem krogu sami jasno zamejujete teritorije, na katere ne smete poseči. Krog kot organizacijska oblika je vsenavzoč, moja matematika pa bolj švoh, zato ostajam pri geometričnih osnovah. Krožek, če naj bo jasneje. Prosim, pomislite prej na figurativno interesno dejavnost kot na dejansko filozofažo, kajti moj cilj so zgolj (še tako švohotne) metafore. Z roba manije lahko komuniciram edinole tako. 

Moja »krogla« nikakor ni kristalna, zgolj okrogla je zaradi neskončne množice krogov/krožcev, ki jih vsebuje. Zavoljo krhkosti njenih meja jo ljubkovalno imenujem milni mehurček (na podlagi dejstva, da se rad razpoči in me pusti plavati po stvarnosti, kakor pač vem in znam). Če nanjo gledam kot na osebno vesolje, na vse, kar zame obstaja, se najraje identificiram s tistim delom njegove prostornine, ki teži k tlom. Vendarle sem prebivalka tega planeta, prizemljena in ozemljena. Zato mi gre, milo rečeno, na živce, če kdo poseže po mejah moje krogle. Še vsakič ko sem skakala v manične epizode, sem prišla sama nazaj, zato se mi upira, ko poslušam tisto lajno, zaradi katere ljudi strpajo na psihiatrijo, saj veste, tisto o »nevarnosti sebi in drugim«. Je pa res, da nevarnost obstaja in da obstajam jaz. In da nisem edina bipolarna uporabnica, s katero bi se moral kdo ukvarjati. Toliko priznam, ostalo je postransko.

Kot v igri Zemljo krast, ki se je živo spominjam iz socialistične mladosti z zadnjega krajca Jugoslavije, je tudi pri moji nekako ustaljeni diagnozi bipolarne motnje, v katero počasi začenjam verjeti, zelo pomembno, do kod človek lahko seže. Wittgenstein pravi, da so meje mojega jezika meje mojega sveta. Sama bi ob maničnih fazah najbrž dodala, da preko meja svojega jezika in svojega sveta lahko vem samo, česa ni, ne morem pa zaupati lastnim čutilom in zagotovo vedeti, kaj je

Približajmo se zemlji, da ne bo tole izzvenelo kot popularni new age. Tole odlebdeno kolumno piše moja manična plat, ki čaka na arbitre, da se odločijo med bolniškim staležem in dopustom, medtem ko so moji možgani na … predpranju. Nekaj snovi za sveže metafore voščim poleg sebi tudi beročim, sicer pa naj vas nikar ne skrbi za državni proračun – sem samozaposlena v kulturi, bolniško za zdaj še častim sama.  

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., […]

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Najbolj ponižujoče je ›biti koristen‹

    Jedrt Lapuh Maležič

    Majhni smo kot miške, ko se spoprijemamo z mogočno mašinerijo, in ta mašinerija, pomislite – samo naj ji umanjka kak pildek, pa smo pečeni! Od Fursa do bančnega okenca do vložišča, kjer oddajamo prijave, ima mašinerija moč ne zgolj, da se izneveri svojemu poslanstvu koristnosti (če domnevamo, da se še ni), temveč nas vzeti za talca, ko bi presodila, da smo družbi škodljivi.

  • Destinacija postelja

    Urša Zabukovec

    Ko pride poletje in se spodobi iti na dopust, postanejo tudi potovanja prava obsedenost, ki nima vedno pravega učinka. Kamorkoli gremo, se namreč ne moremo znebiti samega sebe, pravi dopust pa zahteva tako odklop od družbe kot tudi od samega sebe. Včasih pomaga tudi bolezen.

  • Ekotrošnja

    Urša Zabukovec

    Ekološka pridelava, samooskrba, homeopatska zdravila in alternativna medicina – kako globoko je človeško telo v resnici onesnaženo in kako zdrav je lahko človek, ki je prepričan, da vse to potrebuje?