Meditacija (drevesa)

Primož Čučnik

Na drevesa nisem pomislil, ko sem videl leseno hišo. Čeprav so mi lesene hiše všeč. Na drevesa sem pomislil pred dnevi, na sprehodu skozi gozd, ko so ležala počez na gozdnih poteh, sprehajalcu pred nos nametane ovire, pa tudi tam, kjer ni nobene uhojene poti, povsod po gozdu, levo in desno, kamorkoli si se obrnil. Polomljena, izruvana, na kose raztreščena, kot rane odprta, trskasta, izmučena, nenaravno polomljenih vej, v sredico poškodovana debla dreves. In vendar so bila, takšna, kot so bila, delo narave same, niti pomislil nisem na kaj drugega. Naravna selekcija? Odlomil sem vejo s polomljenega torza. In z njo malo pomahal. Zamahnil po stegnu. Naredil manjše hudo. Ali pa je tako, da nam želijo drevesa s tem nekaj povedati. Kako nam lahko otežijo premikanje. Kako so nam naložila delo, ki ga bo treba opraviti, mogoče prostovoljno, mogoče namesto posedanja, čeprav velika večina ne bo premaknila niti trske. Kako zaradi gozda ne bomo videli dreves. In ne obratno. V resnici nisem pomislil na to, da bi s tem lahko kdo kaj zaslužil ali pa da bi zaradi tega lahko komu gorelo v peči. Kaj šele, da bi les uporabil še za kaj drugega, si npr. izdelal smuči kot sibirski lovec, bloški smučar ali les izkoristil kot surovino za papir, kot so nas učili šoli …

Kaj sploh vem o drevesih? Ah, skoraj nič, zelo malo. Čeprav sem pred leti (iz vraževerja?) posadil nekaj dreves. Počasi rastočih brekov. In čeprav sem še lani jeseni razmišljal, da bi posadil še kakšno novo, sadno drevo. Jablano, slivo ali češpljo, mogoče češnjo. Se lahko pohvalim s tem, da sem pomagal pri izdaji knjige Vida Sagadina Drevored? Drevesa v nasadu so drugačna od dreves v gozdu. Drevesa na svobodi so drugačna od dreves, za katera skrbimo. Drugače živijo, odmirajo, se obnavljajo. So živa narava. Ni jih težko občudovati. Visoka so, gosta in dišeča, raznolika in razvejana, pa tudi pogosta. Gotovo. O drevesih se tudi ni težko poučiti, kje pa, od dreves se je mogoče tudi kaj naučiti. Mirna so, dostojanstvena, tiha, rastejo navzgor, stegujejo se proti oblakom. Mečejo senco in odmetavajo plodove. Hranijo živali in ljudi, nam in njim dajejo zavetje, dom. Zaraščena so v zemljo, skrivnostna, ker skrivajo korenine. Simbolizirajo nekaj, kar nas prerašča na predstavljiv način, vendar je hkrati nedvoumno starejše od nas in nas bo zlahka preživelo.

In: »Nenadoma sva to, kar nama drevesa skušajo povedati, da sva; da že samo njihov obstoj nekaj pomeni; da se bova kmalu lahko dotaknila, ljubila, pojasnila«, je v prevodu Aleša Debeljaka negotovo povedal John Ashbery v Nekaj drevesih (Some trees). Ampak jaz sem bil vseeno radoveden, hotel sem se kaj naučiti, ali bolje, vsaj biti tam. Samo obstajati. Med njimi. Že ena sama vrstica je lahko postala zaganjalnik, hočem reči vstopnica za kakšno drugo vrstico, v katero sem se nato zavil (proti kateri sem zavil?) in se vanjo zakopal kot nekdo, ki je nikakor ne more razumeti. In ne razume, da je kaj takega sploh možno. Kljub temu pa ga privlači, kot nekaj rastočega, nastajajočega, razvijajočega se, vselej nepojasnjenega. Drevesa so bila pesmi, tu ni dvoma; verzi, vrstice in stavki pa so bili njihove veje. Imela so korenine in hkrati so bila svetovljani brez korenin. Neverjetno so dišala sveže raztreščena debla. Skupaj z žledom, to naravno lepoto, so postala tema. Lepota z zadržkom: Škoda je ogromna. V tem primeru jo je narava povzročila sami sebi.

Tudi otroška slikanica Oliverja Jeffersa The Great Paper Caper (Veliki tat papirja) pripoveduje zgodbo (ekološko zgodbo?) o izginjanju dreves. Nekdo jih krade. Nekdo jih seka. To je medved (to smo mi kot neosveščeni posamezniki), ki si iz njih izdeluje papir za papirnata letala, saj bi rad, tako kot že njegov oče in dedek, zmagal na tekmovanju s papirnatimi avioni. Gozdna skupnost (tudi to smo mi kot solidarna skupnost) se organizira in odkrije storilca, ustanovi tribunal in ga postavi pred sodišče, to ga pravično obsodi, saj medved vse prizna in se pokesa, vedoč da je nekaj počel narobe. Konec je seveda srečen. Medved na tekmovanju zmaga in odslej živi v prikolici, opravlja družbeno koristno delo, sadi drevesa. Ah, življenje v knjigah imamo zato, da je drugačno od dejanskega, tam si malo odpočijemo in že si lahko predstavljamo tisto, česar v družbi mogoče ne bomo nikdar imeli. Harmonijo? Utopične vizije in simbolične zmage dobrega nad zlim? Saj pravim, dobro naj vedno zmaga. Zdaj pa si obujte udobne čevlje in si pojdite ogledat razdejanje narave nad samo seboj. Nikomur ni treba pripisovati krivde. Nenadomo boste postali to, kar vam bodo drevesa skušala povedati, da ste. Zaverovani vase, ampak ranljivi.

O avtorju. Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatanski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica