Med filmom in knjigo

Tina Bilban

Pred začetkom pisanja tega teksta se je bilo treba najprej posvetovati z Googlom: je leto 2020 začetek novega desetletja? Ker šteti ne začnemo z ničlo. Smo pa dobili novo cifro, cifro, ki ne nazadnje poimenuje desetletje: dvajseta. In google pravi: naredite, kar hočete, samo bodite konsistentni. In ker bo moj tekst bolj fino tekel, če se a priori zmenimo, da je staro desetletje za nami, izbiram to varianto. Nič pa ne obljubim, kako bo drugo leto januarja.

Če sem v predprazničnem času ves čas brala o darilih in času, so me takoj po božiču zadeli obračuni s starim letom in, ne bodimo malenkostni, desetletjem. In ena od ugotovitev, ki jo lahko vzamem za svojo tudi na subjektivni ravni, je, da je bilo preteklo desetletje desetletje serij. Z (bolj ali manj) objektivne perspektive, ki ima neobhodne posledice tudi za subjektivno, so desetletje serij zaznamovale produkcije razkošnih, pri kritikih in gledalcih (izjemno) dobro sprejetih serij z Igro prestolov na prestolu. Vse to pa v povezavi s pohodom Netflixa, HBO-ja, Amazona in kompanije, ki v različnih odtenkih spreminjajo podobo televizijske krajine. S subjektivne perspektive pa je pohod serij prišel v času, ko večerni ogled filma pomeni preslišane alarme, zamujanje v šolo in neefektivno buljenje v računalnik naslednji dan, s serijami pa se vse še nekako izteče. Vprašanje sicer je, ali gre res za subjektivni vidik, bolj verjetno je, da so serije pač tudi v tem pogledu format za čas, v katerem živimo, oziroma za čas, ki ga soustvarjamo.

Zanimivo pa je, da so bolj kot ne vse serije, ki so me v zadnjem času zares potegnile, ustvarjene po literarnih predlogah. Z mulci smo december preživljali z Lyro iz serije Njegova temna tvar, ustvarjene po istoimenski trilogiji Philipa Pullmana, poletje pa z Aziraphalom in Crowleyem iz Dobrih znamenj, ustvarjenih po istoimenskem romanu Terrya Prachetta in Neila Gaimana. Oba projekta imata nemalo skupnih točk. Gre za dve kultni deli s področja fantastike, ki prihajata iz sorodnega kulturnega konteksta, odpirata sorodna metafizična vprašanja in bi ju lahko označili kot crossover: z akcijo, humorjem in mladimi junaki v glavnih vlogah nagovarjata mlade bralce; s kompleksnostjo in slogovno izpiljenostjo pa zagotavljata nemalo bralskih užitkov tudi gurmanskim bralcem z daljšo kilometrino.

Tako Pullmanova zbirka kot roman angleškega dvojca, ki presenetljivo uspešno združi odlike njunih pisanj, sta izšla tudi v domišljenem slovenskem prevodu. Boštjan Gorenc Pižama se je tako s svojim prevodom Dobrih znamenj uvrstil na častno listo IBBY. Dobrih znamenj (Good Omens) si na Amazonu seveda ni bilo mogoče ogledati s slovenskimi podnapisi, so pa na HBO-ju, ki predvaja Njegovo temno tvar, pri ustvarjanju podnapisov v slovenščini (oziroma »podnatpisov«, kot je do bolj ko ne konca predvajanja serije, ko jih je nekdo očitno pocukal za rokav, pisalo v tudi sicer slovnično nepravilnem in sploh pretežno neberljivem zaključnem podnapisu) izhajali iz terminologije slovenske izdaje v prevodu Jakoba J. Kende. Obe seriji sta nastali kot visokoproračunska skupna projekta britanskega BBC-ja in enega od velikih sodobnih igralcih na področju – Amazona oziroma HBO-ja. Obe seriji je nedvomno zaznamovalo sodelovanje z ustvarjalci (s Philipom Pullmanom in Neilom Gaimanom).

Dobili smo seriji, ki (pri Njegovi temni tvari nas sicer čaka še nekaj sezon) poustvarita specifično vzdušje iz knjig, a se hkrati mestoma precej opazno odmakneta od knjižnih predlog. V Dobrih znamenjih celo z novim – podaljšanim – koncem, ki pa je, po mojem mnenju, fantastično domišljen in izpeljan povsem v gaiman-pratchettovskem slogu. In še zadnja sorodnost: medtem ko se, zaradi njihove hipotetične heretičnosti, po svetu sporadično zažigajo knjige iz zbirke o mladem čarovniku izpod peresa J. K. Rowling, sta se Dobra znamenja in Njegova temna tvar – heretični deli par excellence – doslej izognili ognju. A ekranizacija pritegne pozornost tudi tistih najbolj gorečih vernikov, ki se načeloma izogibajo branju; ob Dobrih znamenjih so se že oglasili, ni vrag, da se Njegovi temni tvari, ki je bila že poprej uvrščena na sezname prepovedanih knjig, z ekranizacijo ne obeta še kakšna bolj vroča reakcija.

A fora serij, kot bi se dalo razbrati iz uvodnih odstavkov tega zapisa, ni v tem, da se jih gleda pred družinsko horo legalis, ampak po njej. In v tej kategoriji najverjetneje zmaga Patrick Melrose, mini-serija, ustvarjena po romanih Edwarda St Aubyna. Malokrat se zgodi, da me televizija pripelje do knjige (po navadi, kot v primeru Dobrih znamenj, Njegove temne tvari ali pa prav tako svežega Kavlja 22, s knjigo v roki težko čakam/o še ekranizacijo), moje poletje 2018 pa je določila serija romanov Edwarda St Aubyna, za katerega pred britansko-ameriško serijo nisem slišala. Pet avtobiografskih romanov, skupaj povezanih v enotno pripoved, ki pa vendarle vsakič prevzame svoj glas, svojo perspektivo, z drugimi specifikami, so, upoštevajoč tudi te specifike, čeprav znova s kar nekaj umetniške svobode, odlično prenesli v serijo. Kot v enem od intervjujev zatrdi St Aubyn, avtor, ki priznava, da gre za romane, ki izhajajo iz njegove osebne izkušnje, niso pa njena vestna obnova – zdaj ni več vprašanje, kdo je Patrick Melrose, Patrick Melrose je Benedict Cumberbatch. Slednjemu ne nazadnje uspe prenesti na ekran številne plasti tragikomičnosti, ki sestavljajo literarni lik, ki ga poustvarja. 

Benedict Cumberbatch je stična točka s še eno odlično serijo, ki se, če ne drugega, spogleduje ali pa napaja s knjižno predlogo – z britanskim Sherlockom. Serijo, ki, po mojem mnenju, uporablja kar nekaj orodij, značilnih za postmodernistično literaturo, na primer poigravanje z različnimi plastmi metafikcije in žanra. Tako ne gre le za aktualizacijo, za premik v sodobne razmere, kar bolj kot ne velja za še eno uspešno serijo po knjižni predlogi – Deklino zgodbo, temveč toliko bolj za poigravanje z različnimi literarnimi motivi, za njihovo postavljanje v nov kontekst, v novo pomensko mrežo, ki pa se sem in tja tudi premakne, tako da se označevalci spnejo z novimi označenci. In kaj je bolj primeren »žanr« za takšno premikanje pomenov kot detektivka?

Prehajanje literarnih svetov v serije postaja aktualno tudi v domačem prostoru, kjer smo dobili serijo posneto po Golobovi istoimenski kriminalki, domačem bestsellerju Jezero. Ustvarjalcem serije je uspelo na ekrane prenesti precej Golobovega skandinavskega melosa s prepoznavnimi slovenskimi specifikami in nekaj njegovega talenta za pisanje dialogov. Če se ozremo po Britancih, lahko sklepamo, da sodelovanje z avtorjem knjižne predloge prinese ustrezno atmosfero, ne pa tudi slepega sledenja knjigi – si lahko tudi gledalci slovenske serije potemtakem obetamo nov/podaljšan konec? Glede na to, da Golobu (ki je tudi med scenaristi serije) menjavanje morilcev ni tuje … Gaiman se je novega konca menda domislil zato, da bralci knjige ne bi bili preveč cocky; fantastično bi bilo, če bi si tudi slovenska ekipa zamislila tovrstno »ponižanje« bralcev. Ko smo že pri bralcih – popraznični obisk osrednje slovenske knjižnice mi je med čakanjem v vrsti odprl pogled na police z rezerviranim gradivom, na katerih je, zelo očitno, prevladoval en slovenski avtor, s plejado svojih del. Človek bi celo pomislil, da televizija vpliva na bralne navade.

A če se iz prebliska naivnosti in neosnovanega optimizma vrnem k prvotnemu premisleku: Kaj je pravzaprav tisto, kar je skupno serijam in knjigam? Zakaj so med mojimi najljubšimi serijami številne osnovane po knjižnih predlogah, medtem ko po drugi strani nimam kakšne prav specifične afinitete do filmov, ustvarjenih po knjižnih predlogah? 

Po mojem mnenju gre predvsem za specifike kontemplacije, ki jo omogočata oba medija: S serijami in knjigami imam pravzaprav podobno bralsko/gledalsko izkušnjo, izkušnjo, ki je po drugi strani drugačna od tiste, ki mi jo dajo filmi. Če s knjigo dobim globino, dobim s filmom predvsem intenziteto, povprečno dve uri, ko me film posrka vase, dá ali vzame, kar pač ima. Medtem ko junaki (dobre) knjige ali (dobre) serije pač živijo z mano nekaj časa, z mano zjutraj jedo zajtrk, pišejo tekste, hodijo z mano spat, počasi se navajamo drug na drugega in se spoznavamo, z različnih plati. 

Nekako se zdi, da je serija nekakšen hibrid med filmom in knjigo, hibrid, ki si s filmom (med drugim) deli sliko in zvok, s knjigo pa čas in globino. 

In če je bilo prejšnje desetletje desetletje serij, kam nas bo popeljalo novo? Ker prav daleč očitno ni v nobeno od smeri.

O avtorju. Tina Bilban deluje kot raziskovalka, avtorica in kritičarka, največkrat na prehodih med literaturo, filozofijo in znanostjo, lokacijsko pa skače med Ljubljano in drugimi točkami na zemljevidu Evrope. Posledice te raztrosenosti so med drugim doktorsko delo in nekoliko poljudnejša knjiga o pojmu časa v filozofiji, fiziki in literaturi, in zbirka kratkih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sneg

    Tina Bilban

    Pod taktirko otrok in mladih se (še) ne dogajajo spremembe, ker nimajo moči, možnosti, da bi se. Se pa v njihovem odnosu, dialektiki in dejanjih kažejo možnosti, da bi se.

  • Strah pred psihiatrijo

    Jedrt Lapuh Maležič

    Samozdravljenje resnično hudih bolezenskih stanj je voda na mlin turbokapitalizma, saj razbremenjuje sistem in nalaga odgovornost posamezniku.

  • Stezniki in pomaranče 

    Pia Prezelj

    Človek brez parfuma ni človek brez prihodnosti, temveč brez (skupne) preteklosti.

Izdelava: Pika vejica