Mati Proza

Primož Čučnik

Takole se zdi ali pa se vsaj zdi, da bi se lahko zdelo … minili so časi, ko so veliki pesniki, v velikih časopisih, zagotavljali, da je samo v poeziji (beri v verzu) vredno pisati o velikih, pomembnih rečeh in da je poezija [tista po(i)esis] Mati vseh pisav. Saj veste, najprej se je zloge, besede, stavke in pomene pelo (ne pa govorilo, kaj šele zapisovalo), ob spremljavi harfe (v zboru), tako kot je življenje najprej nastalo v vodi in šele potem na kopnem. Nato se je marsikaj spremenilo in sprejemanje drugačnosti spreminjanja je, sprva v dolgih zgodovinskih krpah, potem pa vedno krajših pasusih dogodkov, postalo modus vivendi … vse do danes, ko živimo, kjer pač živimo, v prozaičnih časih poznega kapitalizma, hitrih, instantnih informacij in širokopasovnih povezav. Ne slepim se, da bomo temu ušli, ker ne bomo. In  tako pač je, nekateri veliki pisatelji še vedno zagotavljajo, da najraje berejo poezijo, ki je tako rekoč sublimni grunt njihove proze in se s tem, zavestno ali ne, poklanjajo arhetipu. Poezija deluje kot tisto potlačeno v kolektivnem nezavednem, ki nam je na neki način najbliže ravno zato, ker je najbolj oddaljeno in zatemnjeno. Marsikdo je v srednji šoli napisal kakšno vrstico o svojih občutkih ali še rajši dve. Saj. Skoraj vsak pisatelj (poglejte samo Günterja) na začetku napiše kakšno pesmico, ki jo potem, ko postane znan, po navadi raje skrije pred javnostjo, saj ni kaj prida … ali pa se z njo pohvali, čeprav je zanič.

Morda je prozaičnost življenja kriva za to, da tudi poezija postaja vedno bolj v prozi in slabo prepoznavna po svojih značilnostih. Vedno bolj zgolj nekakšen izloček iz proze življenja, v skrajnem primeru celo povsem spodobna kratka zgodbica, ki pa se v pesniškem žargonu, vsaj od prekletih francozov naprej, imenuje pesem v prozi. Neki arhivar takšne zvrsti poezije je na primer skrajnega mnenja, da je mogoče tako rekoč vsako pesem prepisati iz verzov v stavke in iz nje narediti pesem v prozi. Sodobni avtorji in avtorice, ki pišejo tudi poezijo, so se tudi zelo nekritično navadili na dominacijo proze v literarno-teoretskem diskurzu, tako da se včasih slabo znajdejo na terenu osnovnih značilnosti pesniškega izraza, kot je npr. logika verza, ki pomeni, da se nekaj konča in potem nadaljuje, včasih pa se, če je verz predolg, konča celo z zamikom in potem nadaljuje v novi vrstici. Ta vsesplošna ekonomija proze prodira vse globlje v poezijo, morda bolj globoko, kot si mislimo, zato nastaja problem ločevanja, pa tudi problem avtonomnosti izrazov. Jasno je, da s trgom gnani uredniki spodbujajo avtorje, naj raje pišejo romane kot pa lirične utrinke, saj se prvo prodaja, drugega pa nihče ne bere. To je bila že skoraj stvar devetnajstega stoletja, gotovo pa začetka dvajsetega in danes se samo še stopnjuje do bestselerskih razsežnosti. Odgovor poezije na prozaičnost sveta je res njena prevladujoča narativnost, ki pa seveda ne more biti izgovor za neprepoznavnost žanra. In po navadi, saj ne rečem, tudi ni, pogosto pa sodobna poezija po tej tanki rezini razlike hodi vse preveč naivno. Namesto da bi se od proze, in času v brk, skušala odvrniti, vse globlje tone vanjo in reči, ki jih ta proza tako samoumevno pripoveduje skozi svojo »razumljivo« pripoved, pripoveduje na zanjo nerazumljivo »realističen« način.

No ja, povejmo, saj če je temelj ali izhodišče proze po navadi nagibanje k »realizmu« aktualne pripovedi in jezika, ki sta seveda lahko zelo različno obarvana in aktualna, je izhodišče poezije nekoliko bolj zamegljen in dvomeč odnos do pripovedi in jezika, saj govori na temeljno drugačen način kot proza: pomensko zgoščeno, s poudarjenimi figurami, parabolično in kar je še teh oznak; tako rekoč kot sirup nasproti soku. Sirup je seveda treba zmešati z vodo, sicer dobimo presladko pijačo, ki jo lahko pogoltnemo samo z gnusom. Pri prozi, če govorimo o idealnih razmerah, ne o kakšnem novem romanu, kajne, pa samo pijemo in pijemo, dokler do konca ne popijemo. Poezija je torej proza v skoncentrirani obliki, takšna bi lahko bila njena materinska definicija. Pri čemer nas njena nerazumljivost, tujost in čudnost (pomena, jezika ali obojega hkrati) – torej tiste bralce, ki jo še beremo – privlačijo, in ne odbijajo, tako kot je to značilno za prozo s podobnimi predikati. Iz pravilne ugotovitve, da čas, zaradi različnih razlogov, ki niso zgolj ali pa sploh niso estetske narave, daje prednost pisanju proze, ki je po “naravi” bolj realistična, mora poezija potegniti nekaj krepkih. Če hoče ostati pri sebi, se ne sme preveč ozirati na nasvete svoje bolj razširjene mame. Dobro se mora poučiti o sami sebi, o tem, kaj sploh je in od kod prihaja, potem pa bo brez problema vedela tudi to, kam gre.

Če naj torej, čeprav me ni nihče nič vprašal, ponudim kakšen nasvet mlademu piscu, tako kot se včasih reče, bi mu predlagal, naj še najprej piše zgoščeno in tkim. nerazumljivo poezijo, pri prozi pa naj se malo bolj potrudi in poišče čim bolj tekoče pripovedi in široke stavke. To je nasvet, ne pa pravilo. Za to, kako se piše, pravila sicer imamo, ampak najboljše napisano jih ni nikdar preveč upoštevalo ali pa se menilo zanja. Napaka, nepopolnost in pišmevuhovstvo, to so mame vsake izjemnosti in izvirnosti. Zdaj pa še kratek pljunek v lastno skledo, naj s tem zaključim tole prozo. Pljuniti je treba namreč na vsakogar, ki se ne ozre, potem ko je bil že enkrat opljuvan. Mogoče mu je nerodno, mogoče je sramežljiv, ignorira, pa kaj. Takšnega človeka je treba spotakniti v pozornost. Če pa boste od mene še kdaj kje brali kakšno prozo, vam povem, da bo to čista nečimrnost in da takšne nečimrnosti še niste videli. Dragi bralci: neupravičena odsotnost.

O avtorju. Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatanski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zvesta napaka

    Maja Šučur

    Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?

  • Krokodil v mulju, 1

    Alja Adam

    Zdelo se mi je, da me je tišina, ki se je zgoščala okoli mene, iztrgala iz domačega okolja, vrveža, projektov, dogajanja. »Kaj če mi ne bo uspelo sprejeti tega miru?« me je prešinilo.

  • Morala bi biti kalejdoskop

    Maja Šučur

    Blokovsko naselje res pušča vtis nekakšnih lokalnih Fužin, a brez igrišča za tenis in brez koloparka in brez najsodobnejšega otroškega vrtiljaka in brez reke in brez tistega tipa, ki kot kavboj hlača čez polje do psihiatrije. A z vsakimi fužinami pride tudi serija lokalnih stereotipov.