Maskirane linije

Anja Radaljac

Leta 2013 je v Bangladešu ob kolapsu zgradbe, v kateri so bile med drugim tudi šivalnice za več zahodnjaških modnih hiš s t.i. »hitro modo«, umrlo 1134 ljudi. Ena od modnih hiš, ki so sodelovale s šivalnicami v Rana Plazi, je bil tudi Primark, katerega prepoznavni znak so cene oblačil, ki so še nižje od cen pri konkurenci. Ob odprtju Primarkove poslovalnice v ljubljanskem BTC se je kupk_cev trlo; pripeljale_i se niso le iz vseh koncev Slovenije, temveč so se s posebnimi, samo za ta namen vzpostavljenimi avtobusnimi linijami pripeljale_i denimo tudi iz sosednje Hrvaške. 

Obenem pa je to – vsaj kolikor je meni znano – prvo odprtje modne poslovalnice s hitro modo pri nas, ob katerem se je odvil protest; skupina aktivistk_ov iz gibanja Mladi za podnebno pravičnost je odprtju trgovine nasprotovala iz okoljskih in etičnih razlogov; opozarjale_i so na izjemen okoljski pritisk, ki ga predstavlja tekstilna industrija (zelo visoka poraba pitne vode, onesnaževanje rek, ogromni izpusti toplogrednih plinov, obsežna uporaba zdravju škodljivih snovi, ustvarjanje neznosne količine odpadkov, ki se jih pretežno ne reciklira itd.) ter na kolonialistične delovne prakse, ki jih industrija hitre mode uveljavlja v manj ekonomsko razvitih državah (dolgi delavniki, nepravično plačilo in njegovo izostajanje, delo brez pogodbe o delovnem razmerju, diskriminacija na delovnem mestu, preprečljive nesreče pri delu, slaba higiena in slaba varnost delovnih prostorov, izpostavljenost številnim nevarnim kemikalijam pri procesu dela), pa tudi na sistemske težave hitre mode (npr. kapitalistično zasledovanje nenehnega produciranja novih in novih produktov).

Odzivi na protest so bili pretežno negativni; javnost je aktivistkam_om očitala dvoličnost (gotovo nosijo oblačila konkurence), brezdelnost (pod nekim člankom se je, denimo, znašel komentar, ki je terjal, da se te mladostnice_ke zaposli v rudnikih …) ter politično naivnost; podton komentarjev je bil nezmotljiv: eh, pustite to, svet je krivičen, tako je, mi tega ne moremo spremeniti, zatorej … bodimo še naprej krivične_i, bodimo servilne_i trgu ter s svojim denarjem prispevajmo k akumulaciji kapitala – in to kljub dejstvu, da so aktivistke_i postregle_i s konkretnimi podatki o težavah modne industrije in podale_i smernice za pravičnejše ravnanje, ki gredo v smeri spodjedanja in predrugačenja trenutnega ekonomskega sistema.

Toda kako naj ob tej ravnodušni ignoranci širše javnosti pri nas razumemo dejstvo, da ima Primark sam na svoji spletni strani podstran, posvečeno »etiki« (zavihek je naslovljen »our ethics«), kjer najdemo tudi podpoglavja kot so »ljudje in produkcija«, »planet« in »postavljanje visokih standardov«? Primark (pa tudi druga podjetja, denimo H&M) se zaveda, da ob potrošnicah_kih, ki preprosto pasivno zavračajo vsakršno pripoznavanje sicer absolutno realnih, kompleksnih problematik ter se v odnosu do diktata trga vedejo scela servilno, obstajajo tudi potrošnice_ki, ki te problematike pripoznavajo in ne želijo čutiti, da ravnajo neetično, obenem pa se niti ne želijo odreči novim in novim produktom. Podjetja, kot sta denimo Primark in H&M, tej populaciji ponujajo vtis, da s kupovanjem v njihovi modni hiši ne škodujejo okolju in/ali drugim ljudem, obenem pa si še vedno lahko privoščijo nove in nove kose oblačil po absurdno nizkih cenah.

Primark v resnici seveda ne uvaja sistemskih sprememb, ki bi dejansko naslovile bodisi ekološko vprašanje bodisi vprašanje delavskih pravic. V okviru skrbi za okolje se ponašajo s papirnato embalažo, scela neobvezujočimi »nasveti« podjetjem, ki zanje pridelujejo surovine in materiale (npr. »svetujejo«, kako se izogniti nekaterim nevarnim kemikalijam ali barvilom), pripravljajo seznam, s katerim izključujejo iz svoje proizvodnje nekatere zdravju nevarne kemikalije, ki se uporabljajo pri izdelavi oblačil ipd. Toda Primark si ne lasti niti plantaž, kjer se prideluje surovine, niti nobenega od podjetij, ki nadalje obdela surovine (jih predela v blago in blago ukroji v oblačila). S tem se razbremenijo vsakršne pravne odgovornosti za škodljive prakse. Primark niti nima zadovoljivih načrtov, ki bi težili k CO2-nevtralni proizvodnji (npr. ne načrtuje sodelovanja zgolj s podjetji, ki prakticirajo CO2-nevtralno proizvodnjo ali delujejo na t.i. čisto energijo ipd.), prepovedi vseh nevarnih kemikalij v proizvodnji in/ali biološki ter trajnostni pridelavi surovin, prav tako pa tudi nimajo nobenih predlogov za rešitev vprašanja transporta, ki v primeru hitre mode zaradi velikih količin produktov posebej obremenjuje okolje. Drugače: Primark v odnosu do okolja ne uvaja nobenih praks, ki bi a) dejansko pomenile spremembo proizvodnje v trajnostno in b) ki bi posegle globoko v njihov poslovni model in/ali spodjedale model hitre mode in kapitalistične proizvodnje. Hitra moda ne more biti okolju prijazna.

Primark na enak način prenaša na druga podjetja tudi odgovornost za delavke_ce; ker nimajo svojih tovarn, pravno niso odgovorni za delavke_ce, ki izdelujejo njihove proizvode. Na spletni strani se sicer ponašajo s sodelovanjem z Ethical Trade Intiative, s katero sodelujejo že vse od leta 2006 in s katero so torej že leta dolgo sodelovali tudi v času, ko je prišlo do nesreče v Rana Plazi. Kaj torej to sodelovanje sploh zagotavlja, če je kljub temu prišlo do tako hude nesreče? Podobno je z zahtevami, ki jih postavljajo podizvajalskim podjetjem: večinoma zahtevajo, da se podizvajalci držijo lokalnih zakonodaj; bi tovrsten »zahtevek« naj razumele_i kot skrb za delavske pravice in izboljšanje delavskih pogojev? Podjetja, kot je Primark proizvodnjo selijo ravno v države, kjer so zakoni, ki jih pogosto narekuje prav zasledovanje interesov, ki jih ima sam Primark, ohlapni, nezadovoljivi, nadzor nad upoštevanjem zakonov pa slab; to mdr. denimo pomeni, da moramo trditev »naših produktov ne izdeluje otroška delovna sila« razumeti v skladu z definicijo pravnega termina »otrok«; v nekaterih državah, kjer ima Primark svoja podizvajalska podjetja, lahko nekatera dela opravljajo tudi otroci, stari dvanajst let, v večini držav pa v proizvodnji redno delajo dekleta, stara od štirinajst do šestnajst let, ki nimajo priložnosti za šolanje. In to je po »črki zakona«; če vštejemo še kršitve zakona, je otroške delovne sile seveda še več. Primark seveda izkorišča te družbeno-ekonomske pogoje in tudi glede tega ne načrtuje sprememb na sistemski ravni. Obenem je ključno tudi, da ob zasleditvi kršitev »etičnega kodeksa« ne prekinejo sodelovanja; to je šele zadnji, skrajni ukrep; pred tem se poslužujejo »nasvetov«, »posvetov«, »opozoril« ipd.

Te taktike pa se seveda ne poslužuje samo Primark in ni prisotna samo na področju modne industrije. Na področju ekologije se ta taktika imenuje »greenwashing«: zaradi (domnevno) »zelene« (ali etične) prakse/drže potrošnice_ki podjetju »odpuščajo« problematične prakse – zlasti je tako mogoče dolgo vztrajati pri sistemsko problematičnih praksah, kot je denimo samo dejstvo hitre mode in nenehnega produciranja novih in novih izdelkov.

Greenwashing pomeni apropriacijo različnih ekoloških gibanj (tudi t.i. globoke ekologije, ki pomeni ideološko in politično predrugačenje odnosa do vseh živih in tudi neživih entitet (npr. rek, gora)) ter političnih bojev proti podnebnim spremembam, protikapitalističnega in protipotrošniškega gibanja. Na primeru Primarka se seveda odvija tudi apropriacija delavskega gibanja (npr. preko sodelovanja z Ethical Trade Initiative) in v neki meri tudi gibanja za pravice živali; Primark se denimo ponaša s kozmetično linijo, ki je opremljena s cerfitikatom »leaping bunny«, ki pomeni t.i. »cruelty free« kozmetiko (seveda taka kozmetika ni veganska in še vedno lahko vsebuje živalske produkte, kar pomeni, da niti ne more biti »cruelty free«, a se vendarle oglašuje kot taka, ker ni testirana na živalih).

Seveda je Primark samo aktualen primer; apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji; npr. ko se družbeno-politično poskuša izenačiti Primarkov greenwashing in protest Mladih za podnebno pravičnost.

Tovrstno izenačevanje pogosto privede do odpravljanja pomembnih političnih bojev ter s tem povezanega utrjevanjanja statusa quo. Nekaj podobnega je v svoji junijski kolumni za pričujoči medij izvajal tudi Izar Lunaček; greenwashing slovenskega tehnološkega podjetja – bržkone je šlo za Outfit 7 – je idejno in politično izenačil z veganstvom (ki je kajpak samostojno politično gibanje, česar avtor ni pripoznal).

Kakor so – kot je iz do sedaj napisanega razvidno – apropriacije političnih gibanj s strani kapitalističnega trga absolutno problematične in predstavljajo način boja (skorajda nekakšne protireformacije) proti daljnosežnim in sistemskim politično-ekonomskim spremembam, so enako problematične tudi apropriacije s strani splošne javnosti in medijskega prostora (ki na neki način »padejo na finto« kapitalističnega prisvajanja političnih gibanj); in prav v tej luči je treba brati Lunačkovo kolumno, ki skuša doseči pasivno utrjevanje statusa quo. Ta je denimo v odnosu do ne-človeških vrst absolutno monstruozen; po nekaterih podatkih letno ubijemo do osupljivih 3.000 milijard zavestnih, čutečih bitij, obenem pa smo z degradacijami okolja odgovorni tudi za smrti številnih prostoživečih živali ter izumiranje vrst, ki ga je treba razumeti tudi kot izumiranje neponovljivih bivanjskih izkušenj (če spomnimo: obstaja nekaj takega, kot je netopirskost, nekaj takega kot je »biti netopir«, in to izkustvo nam ostaja povsem nedostopno).

Lunačkove zahteve po »čisti liniji« mišljenja in etične drže padejo v lastno past; nič »čistega« ali »koherentnega« ni v izenačevanju političnih bojev in apropriacij teh bojev in tudi ne v izrabljanju teh obstoječih kapitalističnih apropriacij za nadaljnje družbeno-politične apropriacije. Pustimo ob strani zelo realno možnost, da osebe in družbene skupine ne delujejo povsem etično konsistentno v odnosu do vseh družbenih skupin in da tiste osebe ali skupine, ki delujejo neetično na enem področju (npr. v odnosu do žensk), lahko delujejo etično do druge skupine (npr. do delavstva) in da ni smiselno trditi – kot izvaja na primeru veganstva Lunaček – da je bolje (ali celo zaželeno), da so te osebe neetične do vseh; najbrž bi bilo smiselno, da se jih, obratno, spodbuja k temu, da so etične do vseh.

Da Lunaček na ta način obračunava z veganstvom – in ne samo z neetičnostjo apropriiranja političnih gibanj – je razvidno tudi iz tega, da veganstvo zvede na hipsterske prehranske izbire, kar je, seveda, zdrs v še eno apropriacijo: ustvarjanje tržne niše iz veganstva kot političnega gibanja je stvar kapitalistične apropriacije, ne političnega gibanja per se (ki, seveda, ima v nekaterih lastnih odvodih tudi samo strukturne probleme, tudi v odnosu do tržnih apropriiranj). Veganstvo je etično-politično gibanje, ki se zavzema proti izkoriščanju čutečih, zavestnih bitij. V odnosu do prehrane veganstvo določa le, da naj bo prehrana rastlinska – lahko pa je lokalna, poceni, zdrava, nezdrava, bolj ali manj ekološko vzdržna, lahko podpira kapitalistično apropriacijo na nivoju prehrane ali ji nasprotuje, lahko je eksotična, lahko je to ali ono, nikakor pa ne more pa biti argument proti veganstvu kot etično-političnemu gibanju.

Toda Lunaček se po toliko zdrsih niti ne ustavi samo pri veganstvu. Zapiše se mu: »In mogoče ista logika žene tudi vse moderno nelagodje ob povzročanju bolečine: to, kar imata skupnega tako veganstvo kot slavna politična korektnost.« Em … kako prosim? Moderno nelagodje ob povzročanju bolečine? Ustavimo se za trenutek in premislimo o tej sintagmi. Je mar nelagodje ob povzročanju bolečine nekaj, kar bi veljalo odpraviti? Nekaj, kar je v domeni zgolj »snežinkic« in »SJW-jev_k«? Nelagodje ob povzročanju bolečine – ali trpljenju druge_ga posameznice_ka – čutijo tudi številne druge živalske vrste (denimo podgane, miši, šimpanzi …); to jim je prirojeno in enako velja za človeško vrsto; številne raziskave npr. kažejo, da se človeku (kot vrsti) povzročanje bolečine drugemu upira ter povzroča psihološke travme; na to kažejo statistike pogostih primerov posttravmatskega stresnega sindroma pri vojakih_njah in (na enako visokih stopnjah) mesarkah_jih klavkah_cih. Brezbrižnost, ki nastane ob odsotnosti nelagodja, ki ga Lunaček tu obravnava kot nekakšno modno muho, ob povzročanju bolečine je – biološko gledano – značilna za različna sociopatska stanja in osebe, ki imajo poškodovan »emotivni« ventromedialni prefrontalni korteks; zagotovo to nelagodje ni nekaj »modernega«.

Se pa zazdi, da je postalo »moderno« (in skrajno nevarno) relativiziranje tega nelagodja; »moderno« je normalizirati zavestno povzročanje bolečine; najsi gre za ustaljeno karnistično normalizacijo razpolaganja s telesi, poseganja v telesa, kratenje svobode, izvajanje poskusov in bolečih pohabljajočih posegov (kot so npr. rezanje prašičjih repkov in kastracija, rezanje kljunov pri piščancih brez anestezije) in ubijanja zavestnih bitij drugih vrst ali pa za prav tako »moderno« relativizacijo pomena posilstva (tudi pri nas!), kratenja svobode žensk, teženj po pobijanju priseljenk_cev ali pripadnic_kov različnih družbeno-političnih manjšin (npr. kvir ali veganske populacije) ali kapitalistično normalizacijo kolonialističnih in imperialističnih praks delavk_cev v različnih industrijah (npr., a ne izključno v oblačilni, temveč tudi denimo v prehranski, v proizvodnji elektronike itd.).

Voz za tovrstne relativizacije pa je pogosto prav boj proti »politični korektnosti«. Lunaček slednjo v kolumni Čiste linije odpravi kot mimogrede, v isti sapi z veganstvom; politična korektnost izzveni kot nekakšno neavtentično pretirano sočutje. Toda kritika politične korektnosti spričo načina pojavljanja tega termina v trenutni politični klimi bi morala biti previdnejša in preciznejša.

Najprej velja izpostaviti, da »politična korektnost« oz. raba tega termina v različnih družbenih prostorih ni enoznačno opredeljena, obenem pa je oznaka »PK« (če prevedem po angleški varianti PC) privzela funkcijo buzzworda, glede vsebine katerega se osebe, ki ga uporabljajo, redko prevprašajo. In vendarle bi bilo to absolutno nujno.

Sintagmo je ob nespoštovanju pravic transspolnih oseb, s katerim je zaslovel kot nekakšna oporečniška kvazi-intelektualna figura, populariziral Jordan B. Peterson, čigar izvajanja velja zaradi njegove pogoste prisotnosti in pripisane relevantnosti (pomislimo na t.i. »intelektualni spopad stoletja«) v tem kontekstu pogledati podrobneje. Peterson politično korektnost razume kot praktično manifestacijo tega, kar imenuje »postmodernizem« in »kulturni marksizem«; pri čemer mu vsi osvobodilni boji – feministični, boj za delavske pravice, proti-rasistični boj, LGBTQA+ aktivizem … – predstavljajo »identitetne politike«, ki pa so zgolj maskirani marksizem, »premeščen« iz sfere delavstva v druge sfere in ki grozi, da bo »uničil zahodno kulturo« (znano?). Petersonu gre za rušenje tega, kar so osvobodilni boji v zadnjih desetletjih uspeli doseči; uveljavil se je kot zastavonoša »borcev za pravice (belih) moških« in dostopni so videoposnetki, v katerih Peterson dobesedno hlipajoče joka nad usodo mladih moških v zahodni družbi, ki jih razume kot prave žrtve družbenih izmišljij, ki služijo za »prelaganje odgovornosti«; med take izmišljije umesti »patriarhat«. Feminizem, ki opozarja na patriarhalno ureditev (zahodnih) družb, razume kot »nekaj neopravičljivega« (gl. isti posnetek). Peterson v boj za »svobodo govora« in proti »politični korektnosti« ne maskira zgolj kvirfobije, temveč tudi mizoginijo (pomenljiv je intervju iz New York Timesa, v katerem mdr. zagovarja tudi družbeno vsiljeno monogamijo ter ženske predstavlja skozi »arhetip« čarovnice). Obenem trdi, da »belski privilegij« ne obstaja, o islamofobiji pa zapiše, da je to beseda, ki so si jo izmislili fašisti in ki jo bojazljivci uporabljajo za manipuliranje bedakov. Petersonovo izvajanje je idejno alt-right, a maskirano tako, da se tej oznaki nenehno izmika. 

In vendar se s Petersonom identificirajo tudi pripadniki najbolj skrajnih političnih gibanj, mdr. pripadniki forumov kot je »red pill« in inceli, ki v njem vidijo »intelektualno prepričljivo« upravičitev za lastno skrajno mizoginijo. To so skupnosti, v katerih pripadniki ne verjamejo v obstoj posilstva v zakonski zvezi in menijo, da si vse ženske želijo, da bi bile »vredne posilstva«. 

Ni nepomembno, da pripoznamo, da gre tu v osnovi za apropriacijo diskurza, odvzemanje glasu družbeno-osvobodilnim gibanjem; Peterson se ne umakne od »viktimizacije«; zatiralca prestavi v vlogo žrtve, ki pripade belcem in moškim; posledica je ideologija, ki je v marsičem sorodna nacistični in/ali fašistični – a se noče razkriti kot takšna. Zatiralec si prisvoji mesto žrtve, da lahko utrdi in okrepi svoj teror. 

Raba termina »politična korektnost« in notranja kritika politične korektnosti morata biti zaradi te razširjene, zaznamovane rabe previdnejši in preciznejši. Kar nikakor ne pomeni, da lucidna, premišljena notranja kritika ni dobrodošla ali potrebna; znotraj levice vsekakor obstajajo tudi odvodi nečesa, kar bi v neki bolj klasični tradiciji lahko razumeli kot »politično korektnost« (ki pa je daleč od tega, kar pod politično korektnostjo razume desnica), ki lahko s koncentracijo na nebistveno preusmerjajo pozornost z globljih problemov. 

Absolutno pa je nedopustno, da se politična gibanja izenačuje s PK (kar Lunaček v svoji kolumni naredi z izenačitvijo veganstva in PK), ter da se kakorkoli, tudi če »samo ironično« in »samo karikirano« daje slutiti, da je ob povzročanju bolečine drugemu sprejemljivo karkoli drugega kot nelagodje. 

»Sociopatske« ali vsaj scela brezbrižne do trpljenja lahko preko propagande postajajo tudi množice ljudi; ne le posameznice_ki. Trenutno živimo v svetu, kjer se natanko to dogaja. Pomembno je, da se tega zavedamo – in da tega dejstva ne jemljemo zlahka; tudi če nam ni všeč, da nas eno od osvobodilnih gibanj (ali več njih) opozarja na lastne neetične prakse, npr. na uživanje trupel, ki pomeni namerno in nepotrebno uporabljanje – in ubijanje – zavestnih čutečih bitij, kar je poanta veganstva.

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Piščančje ražnjiče imamo radi vsi

    Tina Bilban

    Pavšalni totalitarizem večine smo večkrat pripravljeni sprejeti za samoumevnega in nedolžnega, pa je pravzaprav precej nasilen.

  • V središču si vedno ti sam

    Andrej Hočevar

    Zdi se mi pomembno, da imam neko linijo od rojstva do zdaj, da vem, kakšna je zgodba, tudi če hočem kdaj kje kaj pretrgati in kam preskočiti.

  • Terorija in uničevanje intelektualnega prostora

    Rok Plavčak

    Intelektualni dialog Nedavno dogajanje na slovenski omreženi literarno-intelektualni sceni – objava moje kritične refleksije Človek ni žival ali antihumanizem vegetarijanskega ekofeminizma, v kateri poglobljeno ovrednotim in ovržem teoretsko raven … →