Manifesti, programi, dokumenti

Primož Čučnik

Že kakšne pol leta pri sebi pestujem idejo, da bi napisal nekaj na temo manifestativnosti in/ali programskosti. Saj se spomnite Kondorjeve knjige iz leta 1990 z naslovom Slovenski literarni programi in manifesti, ki jo je uredil Marjan Dolgan. No, tam najdemo vse, od protestantsko prebudniških Trubarjevih pridig do akcijskih tekstov v imenu ideje Laibach Kunsta. Vmes pa je precej programov (od Čopa in Levstika pa do Nove revije), seveda pa tudi nekaj manifestov (pogojno z anarho-komunizmon navdahnjenega Podbevška, pa Kosovela v tekstu Mehanikom!, ali Ferda Delaka). Pravi čas literarnih manifestov pa, vsaj tako se zdi, vendar pride pozneje, v šestesetih in sedemdesetih letih ali v obdobju »druge avantgarde«. O tem, kako je manifestativnost v nekem drugem času mogla vznemiriti »družbeno tkivo«, najbolj govori znana izjava nekaterih slovenskih kulturnih delavcev, ki je, z manifestativnim naslovom »Demokracija da – razkroj ne!«,  izšla v Delu leta 1968. Dobro, spomin si je vsekakor vredno osvežiti, čeprav v tem kratkem spisu ne morem razpravljati o mnogih posebnostih in specifičnih razlikah raznoterih NIHILISTIČNIH poskusov enostranskih, gotovo pa obstranskih pogledov na družbo, kar manifesti so.

Manifesti običajno izražajo trenutno individualno ali pa vsaj manjšinsko mnenje, stališče, ki je praviloma v opreki s splošno družbeno sprejetimi dejstvi in pogledi. Manifesti zahtevajo primerno dozo provokacije in, kar je zanimivo, nenavadne jezikovne akcije, s katero se »problema v družbi« dotaknejo na svojstven, nekonvencionalen in, po navadi, izrazno neposreden način. Kot pravi Marko Švabič: »MANIFEST je improviziran, ne sistematiziran, zato kritik in polemičnih pripomb pričakujem in se zanje naprej najlepše zahvaljujem«. Težko bi lepše izrazili globino in širino čustvene prizadestosti, pa tudi sladke ironije, ki jo je sposoben posredovati način govora, ki ga imenujemo manifestativni. Kratek in odrezav, po možnosti po točkah, in jedrnat. Za razliko od programa manifestativna gesta kot provokacija ne prenese razlage in pretiranega miselnega rezoniranja. Manifest je, po svojem bistvu, izbruh nečesa, kar mora na plano, hitro in nenadzorovano. V tem smislu je tudi pisanje literature nasploh pogosto manifestativno; za takšno gotovo lahko imamo vsaj del njene »tehnične« izvedbe, predvsem tiste, čislane v času zgodovinskih avantgard. Gre za poskus ujeti in zadržati trenutek, ne glede na to, kaj si mislijo drugi. Morda je to vnaprej spodleteli poskus, pa vendar. Poskušati vedno znova. Spodleteli bolje?

Ni nujno. Saj. Manifest pledira za določeno spremembo, v družbenem ali indivudualnem smislu, čeprav je, bodimo realni, veliko narejenega že takrat, ko mu uspe uresničiti vsaj tisto drugo, na kar ima manifestator več vpliva, torej individualno. Individualno (ali podvojeno ali v smislu majhne skupine) nasproti družbenemu: to je zaganjalnik manifesta. In družba, kakršna si že bodi, se izkaže kot prisila, ki iz posameznika dela debila, če se tako izrazim. Zato je konflikt nujen in neizogiben, po možnosti pa tudi produktiven. V odzivu, ki ga sproži manifest, ali pa, čeprav je to manj vidno, v odzivu posameznika, ki je manifest »izbruhnil«, ali posameznika, ki se je z njim identificiral. Čeprav se zdi, da so časi manifestov minili, moram ugotoviti, da je zbiranje manifestativnosti v sodobni umetniški praksi še kako aktualno (pomislimo samo na performans ali vse tisto, kar je in kar izraža telo). Brez premisleka o tem težko dostopamo do številnih sodobnih pojavov igre (ne le v gledališču). To, da je literarni manifest nekako povedal svoje, ne pomeni, da je zgodovina manifestativnih izjav in dejanj pozabljena ali izčrpana. Spremembe znotraj nas samih so namreč povezane z okoljem in s poljem, ki ga orjejo ravno bolj ali manj obrobni manifesti preteklega stoletja. »Hitra hrana« družbenih sprememb in tržnih zakonitosti določa ekonomijo umetniških praks in smeri, vse tja do domala absurdnih in patetičnih razsežnosti: popularne podobe telesa kot kapitala tržnega nezavednega. Manifesti imajo, skratka, opraviti s koncen. Ko se srečamo z njimi, vemo, čeprav tega ne čutimo tako intenzivno kot bi morda morali, da se neko družbeno čustvo končuje, obrisi na novo začetega pa so še nejasni, neizdelani. Sprememba je šele v fazi nastajanja.

Tako sem se spomnil, da sva nekoč pred leti z Johnom Beerom (ameriški gledališki kritik, filozof in pesnik, ki je, navdahnjen z Wittgensteinovimi Filozofskimi raziskavami, izdal pesniško knjigo z naslovom The Waste Land and Other Poems) napisala manifest. Naslov Beerove knjige vam gotovo zveni znano in »na odvisnike« verjetno deluje podobno kot tobak DURM, ki sem ga enkrat kupil, misleč, da kupujem DRUM. Kakor koli, presenečenje je všteto v ceno. Bilo je leta 2004, ko sva se z Johnom prvič srečala in spoznala, svoje srečanje pa takoj tudi zapisala, to je bilo trenutno doživetje dobre volje in ekstatične energije uma. Vsa ta leta sem mislil, da je zapis izgubljen, potem pa sem, brskajoč po poštnem predalu, ugotovil, da sem ga takrat poslal nekaj prijateljem, zato sem ga našel, prevedel v slovenščino in ga zdaj, kot dokument, pripenjam h glavnemu besedilu. Glavno besedilo pravi, da je manifest pol-pretekla (vendar upoštevanja vredna) forma »kulturnega boja« za osamosvojitev izpod spon vsakokratne zdajšnosti. Čeprav, paradoksalno, stavi ravno na tisti trenutek. No, če bi si domišljal, da je najin manifest kaj napovedal, potem verjemite, da je prav najina takratna anonimna gesta pomenila vzpon nemške Piratske stranke vse do danes. Upam, da se bo kaj podobnega, zdaj ko imamo prevod na spletu, zgodilo tudi pri nas. Saj gesla poznate. Ubrani zasebnost. Kopiraj, inoviraj. Itn. Berimo.

KONEC POP KULTURE: MANIFEST!

[preberi v celoti]

O avtorju. Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatanski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Piščančje ražnjiče imamo radi vsi

    Tina Bilban

    Pavšalni totalitarizem večine smo večkrat pripravljeni sprejeti za samoumevnega in nedolžnega, pa je pravzaprav precej nasilen.

  • Vznesene ljubezni

    Jana Putrle Srdić

    Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.

  • Maskirane linije

    Anja Radaljac

    Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.