Mandljevi Katalonci

Urša Zabukovec

Ker smo pred dnevi praznovali mednarodni dan živali (4. 10.), je čas, da tudi jaz končno napišem kaj o Kataloncih. Iz prve roke. In o Valencijčanih, ki tu in tam razmišljajo o Kataloncih. A ta izkušnja je osebna izkušnja in zato nujno omejena. Mnogi imajo morda drugačno. Če je iz prve roke, ji verjamem.

Naš homeopat iz Carcaixenta, vasice južno od Valencie – Valencie, ki je bila svoj čas, še v obdobju državljanske vojne, ena od utrdb republikanizma –, pravi, da zadnje čase v ordinaciji zaradi pogovorov o Kataloniji izgublja živce. Pacienti, stari petdeset ali več, mu namreč vse preradi razlagajo, kako nespametno je bilo to, da je guardia civil, španska paravojaška tvorba, na referendumu 1. oktobra – ki ga po mnenju španske vlade sploh ni bilo – uporabila gumijaste naboje: »S pravimi bi jih bilo treba, neposlušneže, da bodo že enkrat dojeli, kam spadajo!« Vem, da je to spet izkušnja iz druge roke, a jo navajam zato, ker je precej podobna moji. Jaz se družim, resda precej redko, z mlajšimi ljudmi, ki frankizma niso izkusili na lastni koži. A tudi tam slišim bolj ali manj podobno, le v blažji obliki; vseprisotna je recimo misel, kako smo »skupaj močnejši«, zelo razširjeno je tudi pavšalno modrovanje o tem, kako je za vse kriva le katalonska škrtost: ker so zadnja leta neto plačniki, jim to ni všeč, pa bi pač radi šli – si lahko zamislite še grše pomanjkanje solidarnosti? Pogosto slišim tudi idejo, da je »Katalonija od nekdaj del Španije« – zakaj bi torej moralo zdaj kar naenkrat biti kakorkoli drugače? Če še malo vrtam v sogovornika, se mi začne svitati, da ta »od nekdaj« zanj pomeni toliko kot »odkar jaz pomnim«, se pravi – kakšnih dvajset ali trideset let. Za nekatere zgodovina vznikne skupaj z njimi, in priznati morate, da je v tem nekaj – sicer nekoliko sprevržene – resnice. Največji biser pa je padel ta petek, na rojstnodnevni zabavi otrok, kjer smo ga starši, ker se drugače pač ne znamo zabavati, malo cuknili: katalonščina se je, tako moj znanec, razvila iz valencijščine. A to še ni vse, najpomembnejše je seveda neizgovorjeno: če se Valencijčani nimajo za poseben narod in so zvesti Španiji, kako bi se lahko za kaj takega imeli Katalonci, ki so nekakšna izvedena različica, tako rekoč slepo črevo Valencijčanov? Priznajte, da je vse to, kar se gredo, precej neslano.

 

Zdaj pa res k prvi roki. Doma imamo tri vrste kokošk. Ene so črne z modrikastim perjem, nekakšne supernesnice, ki pa so zaradi neskončnih človeških posegov (selekcije) zelo šibke in so nam zvečine vse poginile. Druge, rjave, so močnejše, eni poznavalci jim pravijo zlati leghorn, drugi poznavalci pa trdijo, da so leghorn kokoši samo bele in da je torej naša pasma nekaj drugega. Kakorkoli že, manj so zmanipulirane, bolj trdožive, lepe, pisane rjavo-oranžno-rumene, petelin pa je nekoliko podoben štajerskemu petelinu. Le da je tale naš malo odpičen in rad napada ljudi. In ker se naša perjad prosto šeta okoli in ker imamo pri hiši tudi otroke, zna biti nevarno. Sploh kadar pridejo obiski.

Obiski so nasploh zabavni. Še zlasti, če so iz mesta. Taki vam bodo namreč rekli, da je vse to, kar se greste, nenormalno in nenaravno, da je treba biti »racionalen«, ker morajo kokoši, »kot vsi vemo«, bivati ločeno od ljudi, se pravi zaprte v svojem kokošnjaku, na svoji mali zemljici, kjer naj valijo jajca in se redijo, da bodo nekoč za meso, ki ga imamo menda vsi zelo radi. Ne rečem, sobivanje s perutnino zna biti organizacijsko naporno, sploh kadar ob lepem vremenu, kar je tu večino časa, želite zunaj v miru kaj pojesti. A tudi to se da nekako urediti, samo malo se je treba pomujati. Kokoškam morate nesti kakšne okusne zelenjavne ali sadne ostanke, račke imajo pa zelo rade ovsene kosmiče. Teh vedno skuham malo več, da bo dovolj za vse.

No, tretja sorta naših kokoši pa je miniaturna, pritlikava pasma, ki se ji reče mandljev cvet, izvorno flor d’ametller. Gre namreč za avtohtono katalonsko pasmo. To lepo ime ji je prinesla njena barva: kokoške mandljecvetke so lahko rjavkaste, črnkaste, rdečkaste ali karkoli vmes, vedno pa bodo imele večje ali manjše bele pege, zaradi česar spominjajo na mandljev cvet. 

Vsega skupaj imamo torej štirinajst kokoši in dva petelina, od tega tri katalonske mandljevce: enega petelina in dve kokoški. Skupaj bivamo že kakšno leto in moram reči, da se ta katalonska združba občutno loči od preostalega kokošjega plemena. Večina kokoši se namreč vede predvidljivo: zgodaj vstajajo, rade jejo, brskajo in skakljajo, ko se bliža mrak, pa se družno odpravijo spat v kokošnjak. Same, brez prisile. Morda sledijo petelinu, morda on njim, ne vem. Tudi zapiramo jih ne več, saj se nam zdi, da ni nekih hudih naravnih sovražnikov tod okoli, niti ponoči. Fino je imeti takšne kokoši: »normalne«, tj. ustrezajoče pričakovanjem, predvidljive.

Čisto nekaj drugega so naši Katalonci. Ste vedeli, da kokoši letijo? Nas so namreč v šoli učili, da so kokoši sicer ptiči, a da ne letijo. Temu sem verjela do nedavnega, do sobivanja s katalonskimi mandljevci. Ti spijo kar na drevesih, če in ko se jim zazdi. Ko smo prvič to videli, smo jih, ko so zaspali, šli iskat, jih potegnili z vej in prenesli v kokošnjak – kaj če bo ponoči deževalo? Naslednji dan so se spet zavlekle na drevo, pa še naslednji, pa tudi takrat, ko je že padalo – čisto vseeno, kot da jih to ne bi motilo. Prav, smo si mislili, one že vedo, kaj hočejo. Potem se je pa začelo. Ena od teh dveh kokoši, kličemo jo kar Katalonka, je na vsak način hotela nositi jajca v naši dnevni sobi. Skoz odprto okno ali vrata se je zbasala v hišo, odskakljala na kavč, se zavlekla pod odejo in tam znesla miniaturno jajce, nekoliko podobno prepeličjemu. Bolj ko smo jo zalezovali in metali ven, manj je zaleglo. Nazadnje smo omagali: pa naj nosi na kavču, če ji je res tako udobno. A to spet še ni bilo vse: nekega dne s kavča ni več vstala. Odločila se je, da bo tam valila. Po krajšem in neuspešnem ven-metanju smo se odločili, da ji naredimo miniaturno gnezdece na peči, pa naj sedi tam, če je ne motimo. Nismo je motili: na jajcu je odsedela svoje tri tedne. Mi smo vmes skoraj pozabili nanjo, nase nas je spomnila le tu in tam, ko smo sedeli pri kosilu ali večerji in se je iz kota blago razširilo tako značilno kokljasto gruljenje. Zvalila je piščančka, ga »vzgajala« kak mesec, nato pa spet začela nositi – tokrat v najinem delovnem kabinetu, na omari s knjigami. Verjetno zaradi muca, ki smo ga vmes pridobili in je obvladoval ves pritlehni teritorij. Na omaro smo ji postavili gnezdo, tam je nosila, tam je valila. Tudi tokrat se je zvalil le en piščanček, luštkan katalonski mandljevec, s katerim sta kar hitro odpeketala na prosto – za njima pa še vse kurje pršice, ki so v treh tednih uspele okupirati njeno gnezdo. A ta selitev z omare skoz okno v svet je potekala prek pisalne mize in najinih teles: kakšen teden se nama je mešalo od srbečice. Seveda, prav nama je, kaj pa jih imamo prosto spuščene. »Ko bom naslednjič prišel na obisk, bom v hiši našel kure, vas pa v kokošnjaku!« se je zabaval eden od gostov, ko je videl Katalonko na omari. 

Nekoliko drugačne, a nič manj samosvoje navade pa ima druga katalonska mandljevka, Vrabček ji pravimo. Ta je še manjša, bolj bela, bolj nora. Jajca je že kmalu začela nositi neznano kam: preiskali smo vse kotičke našega ozemlja, pa nič, a ko je nekega dne izginila, smo vedeli, da je jajca nosila zunaj, za ograjo, nekje v divjini. Kako so tam preživeli ona in ta majhna jajca, ne vem. A po treh tednih se je vrnila z dvema res majhnima piščančkoma, za katera je skrbela en mesec, potem pa ju je – kot se za (baje) emancipirane Katalonke spodobi – kar agresivno prepodila »od doma«. Še dobro, da sta dva: petelinček in kokoška. Zdaj sta že kar velika, lepa, z belim perjem, popackanim s črno in rjavo barvo, ter živordečim grebenom – petelinček večjim, kokoška manjšim, ravno za okus. Ti bitji letata okrog kot čisto pravi ptici, ker sta majhni, se stlačita povsod, kamor se »v teoriji« ne bi smeli, denimo na vrt, kjer smo kot nalašč ravnokar kaj posadili, še najraje pa skoz ograjo na prosto, v divjino. Separatistične težnje imata očitno po mami. Vrabček je po osamosvojitvi otrok spet začela nositi, a verjetno znova v divjini – spet je namreč ni, pride le vsakih pet dni, da se naje in napije, potem pa gre; če bo vse po sreči, se bo čez kakšen teden vrnila z novimi potomčki. Posebne sorte je tudi katalonski petelin: manjši je, a veliko modrejši od tistega navadnega. Ne napada ljudi, saj ve, da to nima smisla, pazi na kokoši, svoje katalonske in one druge, rad jih sicer naskakuje, a vedno najprej poskrbi, da niso lačne: ko odkoplje kakšnega črvička, ga spusti na tla, glasno zakikirika, da pritečejo kokoške, in jim velikodušno prepust svoj ulov. A ni to simpatično?

 

Priznam: večkrat smo razmišljali, ali nam ni vse skupaj ušlo izpod kontrole. Mislim … Je bil tak prvotni načrt? Ni bil. Načrt je bil, da imamo kokoši, ki so sicer povsem spuščene, a se vseeno vedejo »normalno«, se pravi nosijo jajca tam, kjer je treba, hodijo spat tja, kjer je prostor za to, nimajo nekih samosvojih teženj, ne rušijo rutine, ne prestopajo meja, ne razdirajo enotnosti črede in ozemlja. A ta naša katalonska združba počne prav to. Kako naj jo ukrotimo? Razmišljali smo, da bi jih lahko potrgali z dreves, prepodili iz divjine domov in jih lepo zaprli v kokošnjak. A problem je to, da so te kokoške majhne – in se brez večjih težav izmuznejo skoz štrenasta in luknjasta vrata kokošnjaka na prosto. Naj kupimo posebne kletke – in ajde, naravnost za rešetke? Tudi to je opcija, priznajmo. Če bi pa še tam rogovilile in trmarile po svoje, potem pa … cak! In bi bila zadeva rešena za vedno.

Ne, ne bi imeli več miniaturnih jajčk, ne bi imeli mandljevih piščančkov, ob katerih si zdaj lahko spočijemo oči, bi pa imeli zadoščenje. Tisto akutno, hipno, orgazmično zadoščenje, ki izvira iz (nasilne) uveljavitve svoje volje. Verjamem, da ga tudi vi zelo dobro poznate. Včasih paše. Sploh če se človek navadi nanj. A če malo bolje premislite, ugotovite, da to zadoščenje navadno tudi zelo hitro mine, potem pa vam nekdo potrka na vrata: realnost je, izstavlja vam račune. Vsakič znova. Če res dobro pomislite, morate priznati, da je včasih bolje, če svojo voljo nekoliko, hm, zatrete. Postavite na stranski tir. Utišate. Preprosto ignorirate, če ne gre drugače. V takšnem primeru ni akutnega zadoščenja – razen tistega ob zavesti, da vam je uspelo (ne uveljaviti svoje volje). Je pa še nekaj drugega. Na dolgi rok vam je realnost hvaležna. Pa tudi vi sami si potiho, na skrivnem, čisto zase priznate, da morda vseeno ni tako slabo. In če še malo pomislite, če greste še nekoliko globlje, ugotovite, da zabavna domislica zgoraj omenjenega gosta morda sploh ni slaba: to, da bi mi, ljudje, svoje prostore in zemlje prepustili živalim, sami pa bi se zaprli v kokošnjake. Kaj pravite? Ne za večno, ne za skoz: začasno, da si zemlja in živali opomorejo, mi pa vsaj nekoliko prevetrimo svoje glave, ki spominjajo na hudo zatohle ropotarnice. 

Rekli boste, da je vse to zelo zabavno, sploh tisto o neuveljavljanju svoje volje, a da je to morda izvedljivo v intimnem svetu, da pa gre tu za politiko, zato moramo biti »realni« in »racionalni«. Gospoda, seveda se spet ne strinjamo. To, o čemer pripovedujem jaz, je namreč čista politika. Vaše opletanje z »realnim« in »racionalnim« pa je še en dokaz plesnivosti vaše ropotarnice: usodno mešate sfero Realnosti s sfero Resnice (jezika) oziroma, če povem po domače, svojo resnico sebi in nam prodajate kot realnost. To, kar govorite, namreč sodi v sfero »resnice«, kar seveda ne pomeni, da je tudi »res(nično)«, nasprotno, laž je, saj »realna« in »racionalna« politika za vas pomeni le ohranjanje statusa quo, ki vam gre tako zelo na roko. Ker imate od tega koristi. Pa hipno zadoščenje, ki ga zajemate iz golega uveljavljanja svoje volje. A realnost, ki se ne ozira na vašo resnico, bo, o tem ne dvomimo, potrkala in izstavila račune: škoda le, da jih bomo, kot vedno, plačevali vsi.

 

»Ej! Našli smo Vrabčkovo gnezdo!«

»Kje pa je?«

»Na strehi kokošnjaka!«

»Kako pa tam lahko vali?! Mislim … Kar na železu. Pa zadnjič je padal dež.«

»Nimam pojma. Ampak ona očitno že ve.«

 

Ker je pasma baje na robu izumrtja, so se navdušenci združili ter ustanovili društvo rejcev katalonskih mandljecvetk (Associació de avicultors de la raça flor d’ametller). Njihov namen je skrbeti za razmnoževanje in vzdrževanje dobre kondicije te lokalne posebnosti. Če ne bi imela fobije pred institucijami, bi se morda včlanila. A zaenkrat bo verjetno čisto dovolj, če jim pustimo, da nosijo, valijo, spijo in živijo nasploh kakor in kjerkoli pač želijo – pa četudi ne v skupnem kokošnjaku. 

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo […]

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Bog nas varvaj demokracije!

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zame, vrli davkoplačevalci, demokracija ne deluje in verjetno nikdar ni. Ni variante, padem skozi mrežo, vam pravim! Čim se začnem z besedami vljudno mediti, moja rit podere vse v vaši štacuni s porcelanom. Bolj ko slišim, kaj da je dobro za narod, prej se mi zazdi sumljivo.

  • Nikar tako politično korektno

    Arjan Pregl

    Humor, smrt in avtoritarni (verski) voditelji se večkrat znajdejo kot medsebojno vzročno-posledično povezani elementi v časopisnih člankih, romanih ali televizijskih oddajah. Umor, ki ga je menda naročil Kim Jong Un, pregon Salmana Rushdieja in odrešilni humor Larryja Davida.

  • V iskanju boljšega življenja

    Sonja Merljak

    Z Diano sva si to poletje razbijali glavo prav s tem vprašanjem. Kdaj greš zdoma in zakaj? In nekako sva se strinjali, da je odhod, pa če so gospodarske razmere še tako obupne (če človeka torej od doma ne prežene vojna!), smiselen le, če greš, da bi svojim otrokom zagotovil boljše življenje.