Maloobmejni (s)prehod

Jedrt Lapuh Maležič

Obiskujem priženjene sorodnike v Brežicah, pljunek od Čateških toplic, streljaj od Zagreba, zgrešen odcep od mejne gužve na Obrežju, tik ob rezalni žici in nasipu, kjer je nastala fotka za Pulitzerja, 442 km od Beograda. Moji zadržki pred malimi kraji (če domnevam, da Ljubljana ni mala) so se dolgo omejevali na sprejemanje istospolne usmerjenosti, na dejstvo, da ženo pred pričami raje kušnem v prestolnici kot ob slikovitem sotočju Save in Krke – vendar to ni zgodba o šunjanju. »Resda po vaše prihajam z vasi, ampak verjemi, da sem najhujše kmetavzarje spoznala v Ljubljani,« pravi žena-domorodka. 

Pravzaprav do neke mere razumem lokalpatriotizem, saj je težko ostati nevtralen ob repenčenju marsikaterega nos vihajočega fineža iz osrednjeslovenskega bazena (najpogosteje ga v Ljubljani niti ne bi imeli za Ljubljančana, pa saj ni pomembno, kajti bistven je kompleks manj/več/drugačevrednosti, ki naključnega žabona vodi v poniževanje domačinov), podobno kot pri klenem slovenskem primitivcu, ki v Umagu poloka vse ponujeno, od sonca do »scavnice od pira«, potem pa začne pokati vice o Hasotih, ko konoba izstavi račun. V Brežicah se mimogrede zgodi, da krajani samoumevno sprejmejo priseljen lezbični par ali desetletje izbrisanega pijančka, ki se pod noč rad obleče v divo, največkrat z utemeljitvijo, da so ti eksoti »njihovi«, torej na podlagi pripadnosti. Pripadaš, če prispevaš. Mnogo bolj pripadaš, če pomagaš obnavljati vodovod, kakor če denimo znaš slikati ali kipariti. Mojo taščo vsi na vasi s 15 hišnimi številkami – od katerih je ona dobila številko 15 – poznajo kot (najbrž edino daleč naokoli) jugonostalgično levičarko z nekoč ugledno kariero, to je dejstvo, to tako je, njihova je, čeprav ponosno ne zahaja v njihove cerkve, zna pa izpolniti davčno napoved. Sprejemajo jo neposredno, srčno, je del skupnosti. Znalo bi sicer biti, da na referendumih volijo proti njeni družini, vendar ni videti, da bi to kakor koli posegalo v intimo skupnosti, trgatve ali izmenjave pridelkov. V Ljubljani spoštovanja skupnostne pripadnosti srečujem manj, ampak v osnovi gre najbrž za to, da »kaj nam boste prišleki solili pamet, ko pa vendar svoje pedre, klošarje in babe lahko tepemo edino mi sami«. 

Recimo, da je bilo vse v najlepšem redu. Stranka na oblasti je bila dolga leta SDS, oficirski bloki izpraznjeni, veterani osamosvojitvene vojne ovenčani, sociala točna in košarkarska  igrišča polna. Prizorišče kmečkih puntov iz 16. stoletja je na tranzitnem položaju v totalno multikulturni srenji bivše Juge porodilo nebroj dobrih bendov, od katerih blestijo Demolition Group, Leeloojamais, A je to. Našel se je tudi kakšen džanki, kakšen harekrišnovec, marsikakšen alkoholik in občasno soliden glasbeni nastop. Mladi so komaj čakali, da bodo sledili zgledu prednikov, sezidali hišo na hipotekarni kredit, nabavili psa, velik avto, rojevali otroke in obrekovali sosede. Nakar so v Brežice leta 2015 začeli lifrati vlak za vlakom beguncev z Bližnjega vzhoda. Nekaj prvoborcev je nemudoma priskočilo na pomoč. Zmeraj obstajajo, zmeraj kdo pomaga. 

Zaloga prostovoljskih izkušenj se je bogatila, najbolj odmevna je bila verjetno pomoč organizacije Adra Slovenija in medijsko izpostavljenega Jureta Poglajena s partnerjem. Vendarle kot turistka ugotavljam, da razklanost, malodane okrutni družbeni eksperiment na ljudeh, ki ga je prihod nesrečnih pešakov vnesel v usnulo mesto najlepšega reda in Primoža Kozmusa, rojeva debate, ob katerih obmolknem, ker dejansko ne vem, kje začeti. Teorije zarot so postale stalnica, saj  »se ve« (pomislite vendar malo s svojo glavo, ljudje), da je »plačance« k njim poslala CIA, dokaz za to pa naj bi bili petstotaki evrov v njihovih na videz razcapanih malhah. Zgarani prostovoljci so medtem dan za dnem preživljali na meji, dajali in jokali, med krajani pa so se morali nato ubraniti toče obsodb. Visoko liberalna izobraženka mi je rezalno žico na meji utemeljila s tem, da pa vendarle večino dneva v hiši preživi sama in kako si predstavljate, da naj bi se mimo njene posesti valile trume moških, pomislite, samskih in lačnih?

Harmonija, v kateri so bivali rockovska alternativa, prvomajski kres in nedeljska maša, se zdi kot privid, ko v krajevno pripadnost uletijo eksoti. Ne veš več, kdo je lev in kdo desen, samo jasno je, da je v ribnik padel kamen in da njegovega valovanja ne bo konec niti, če se uspemo strinjati, da je bilo nekaj plastenk poklonjene vode, ki so priletele skozi okno begunskega vlaka v Dobovi, plod hipne frustracije ljudi, ki so na tranzit in svoje morebitno življenje čakali več tednov.

Jasno se spominjam, da je na Glavni ulici v centru stala majhna knjigarna in papirnica, v kateri sem se zmeraj čudila metrom priročnikov o ljubezni in duhovni enosti, kajti bilo jih je nadpovprečno veliko, kakor tudi brežiških duhovnih zdravilcev, naj so bili šarlatani ali ne, ni bistveno. Med prvomajskim obiskom sem na drugem koncu prazne Glavne ulice zabeležila knjigarno Sveta knjige, zloglasnega Hotel California ljubiteljev branja (saj veste, tja se ne hodi, ker you can check out anytime you like, but you can never leave), nobenega butika za predajo kozmosu več, pač pa vsaj tri lokale z raznimi inozemskimi bankomati. 

Doma smo si ogledovali ganljiv posnetek proslave Dneva upora proti okupatorju, toda Svoboda narodu!, moj absolutno ljubši del izreka, mi je v grlu zamrl brez klicaja, ko sem pomislila, koliko trpkosti je bilo v zadnjih letih na račun opevanega naroda, naj ga še tolikokrat razumemo zgolj kot ljudstvo. Naše ljudstvo je, jebi ga, očitno v večini fašistično, o tem govorijo britvice za ne-naše, za nezaslužne občane, kolone za šengen, ker red mora biti. Ampak če mi Bilečanka zveni zlovešče, sem očitno nekaj narobe doumela, ker niso kar neki materi vzeli sina, temveč so ga vzeli naši materi in je torej vse v najlepšem redu, če zajočemo. Premišljujem, koliko, ajde, pa se pejmo, točno koliko naroda, ki se boji beguncev, se boji tudi mene, turistke, lezbijke, nevernice, ki jo bodo – v to pač ne dvomim – prijazno sprejeli domačini na Bizeljskem ali v mestu, ker mi ničesar ne zamerijo, ker sem pač, kakršna sem, važno, da sem zdaj na neki način njihova. 

Na, pa sem ves ta čas mislila, da govorim samo o Brežicah. Lepa reč. 

Mednarodni vlak, ki vozi v večje mesto Zagreb in katerega vozni red najdete na uradnih kanalih, nam ni ponujal obetavnih ur za vrnitev, zato smo se po navodilih domorodnega policista na prazni postaji v Dobovi odpeljali čez maloobmejni prehod Rigonce, prav tako prazen, in ujeli lokalca na postaji Harmice nad nogometnim igriščem tik za mejnim prehodom. Onstran meje sem zadihala, v prestolnici vsaj toliko zategnjene države, kot je naša, pa sem se dokončno znebila učinkov kriptonita, ki me je hromil v domovini. Od nekdaj sem se rada sprehodila med Purgeri, kaj pa vem, zakaj. Vsaj knjigarne imajo in njihov prevodni kanon je zavidanja vreden, da glasbe sploh ne omenjam. Nekoč je kolegica dramatičarka tesnobno potožila, da inteligentni ljudje gravitirajo v mesta, samo poglej NYC. Bojim se, da je pri tem podobno kot z Metelkovo, kjer najdeš od genialcev do kronzljev nekakšen prisrčen cvetober ekstremov. Večje število izobražencev nikakor ne pomeni bolj čutečih posameznikov, je pa res, da raje vidim svet na dlani, kjer se vsak izrazi v svojem mediju in ni zavezan hegemoniji vsesplošnega molka in zgledno pokošenih trat. To v najslabšem primeru daje vsaj možnost izbire, kam in komu boš pripadel. In če je vsesplošni molk naš, to nikakor še ne pomeni, da nismo prikrite rihte. Vrh tega opevani narod nekje prav dobro ve, da je molčanje kot rit zgolj sklenjena kupčija na bazaarju, bakšiš, ki ga stisneš beračici iz Dobruške vasi, da ti ne napove večne pogube. Če bi jo izrekla, bi te zvilo, se ne ve, izrečeno ima moč! 

Tudi najcenejši brežiški zdravilec izpred let bi znal povedati, kje je jedel najboljši kebab v mestecu (je samo eden). Tudi on bi se na Smrt fašizmu, vsaj upam, odzval s Svoboda narodu. Ampak mene bi najbolj od vsega – morda povsem sprevrženo – zanimalo to, ali bi bil pripravljen, čisto hipotetično, ukrepati in vsaj na ves glas zatuliti, če bi videl, samo videl svojega, našega, njihovega, tamkajšnjega domorodca v poprvomajski pijanosti prizadejati kaj hudega človeku, o katerem očividec ne ve ničesar in ki mu rečejo tujec. No, tega me je strah. Nikakor ne samo v Brežicah, nikakor ne samo v Ljubljani, Sloveniji, na literarnih in lezbičnih scenah, v politiki, v knjigah in nezapisanih zgodovinah. Občutka, da tujca pa lahko, ker to ni isto

Smrt fašizmu.

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • New York, New Crobuzon in zakaj so knjige fajn

    Tina Bilban

    Z vsako knjigo je v našem jeziku več besed. Z vsako novo je manj možnosti, da bi se lahko naš jezik kadarkoli preslikal v drugega. Z vsako novo je več možnosti, da drugega vsaj približno razumemo.

  • Mi in oni

    Agata Tomažič

    Na Kitajsko se ne moreš podati neobremenjen in se prepustiti, da boš kot nepopisan list vpijal vse prvine dotlej neznane ti kulture. Še preden se letalo dotakne tal pekinškega letališča, se ti podobe in prizori, ki ti podivjano poplesavajo v glavi, povsem pomešajo.

  • Mrawle

    Tomaž Grušovnik

    Odločim se zgraditi obzidje. Iz banke vzamem petdeset tisoč novcev in z njimi kupim utrjevanje obrambne linije. Delavci pričnejo tolči s kladivi, iz visoke trave se na planoti počasi začne dvigovati zid. V redu bo. Izza reke se nepričakovano pojavi sovražnikov konjenik.

Izdelava: Pika vejica