Madžarska literarna kritika in slovenska literatura: izzivi in možnosti v 21. stoletju

prispevek s 5. mednarodnega kritiškega simpozija – Umetnost kritike: Refleksija umetnosti v družbi

Dávid Zelei

Kontekst: Mediji in javnost

Za doživeto kritiško življenje je klišejsko potrebno troje: raznoliki, večbarvni mediji; javnost, odprta za kulturno usmeritev; ter seveda pogumni, široko misleči in prepričljivi »influencerji« (kritiki) z močnim značajem in ugajajočim slogom. Torej, da bi lahko razumeli, kakšno je stanje madžarskega kritištva v zadnjem desetletju in pol, moramo najprej pogledati širše okoliščine: Kako so se spremenile strukture po koncu komunizma (1989/1990)?

Ni presenetljivo, da so globalne težnje uporabne tudi na primeru Madžarske: porast spletnih in padec tiskanih medijev sta v 21. stoletju več kot očitna. Nazadovanje tiskanega sektorja je najbolj spektakularno, če primerjamo naklado pred in po spletnim bumom: če je bilo leta 1994 prodanih 294.280 izvodov Népszabadsága, največjega političnega časnika, ki je vseboval tudi literarno kritiko, leta 2016, tik pred prenehanjem izhajanja, številka ni presegla niti 40.000 (37.677) izvodov, kar pomeni 87-% upad v zgolj 22 letih (glej Graf 1). Isti proces je viden tudi pri najbolj priljubljenih kulturnih in literarnih revijah: ena izmed prvih kulturnih revij, ustanovljenih v postkomunističnem obdobju, 2000, je imela na začetku devetdesetih naklado 12–13.000 izvodov, ta se je sredi devetdesetih prepolovila in na začetku novega milenija padla celo pod 2.000 – sedaj pa se nahaja pod 1.000 izvodov.

 

Graf 1: Madžarski časopisi po prodanih izvodih med letoma 1994 in 2016

V vmesnem času se je opazno povečalo število spletnih literarnih/kulturnih strani, ki so se korak za korakom prilagajale potrebam potrošnikov. Ta proces se je sicer dogajal zelo počasi, saj so se javna sredstva v veliki meri namenjala spletnim različicam tiskanih revij, njihovi zaposleni pa so se na nove okoliščine prilagajali zelo počasi. To je pomenilo, da je v prvem desetletju 21. stoletja veliko spletnih revij, ki so bile podprte s strani države, mešalo digitalizacijo z ustvarjanjem vsebine, in so se zadovoljile že z objavljanjem pdf. različice svoje zadnje številke na spletni strani – sposobni ustvarjalci vsebin pa niso prejemali potrebne podpore države, tako da se je zaradi omejenega trga in sredstev osnovalo zgolj nekaj strani (recimo Könyvesblog), ki so bile tudi tržno usmerjene. V zadnji polovici desetletja pa je velik delež tiskanih revij, ki jih podpira država, vendarle moderniziral svoje spletne platforme (Alföld, Jelenkor, Tiszatáj, Műút itn.) ter jih prilagodil novim potrebam potrošnikov (razlikovanje med analognimi in digitalnimi platformami, uporaba nove strukture in oblikovanja, krajša besedila, žanri, kompatibilni s spletom, hiperlinki, vstavljena vsebina (embedded content) idr., prilagojeno za spletno verzijo).

Kako pa so te spremembe vplivale na položaj literarne kritike na Madžarskem? Da bi to lahko analizirali, moramo pregledati kvalitativno stran sprememb: Kateri intelektualni krogi so se v prejšnjih desetletjih pojavili in kateri izginili? So se možnosti objavljanja izboljšale ali poslabšale?

Kar se tiče madžarske tiskane scene, lahko literarni kritiki pravzaprav objavljajo na treh platformah: v časopisih, tednikih ali mesečnikih. Kar se tiče časnikov, so le redki objavljali (in še redkejši objavljajo) literarne kritike (po navadi tedensko v vikend prilogah), odkar pa sta dva najboljša časnika, Népszabadság in Magyar Nemzet, izginila, je omembe vredne literarne kritike na tem področju bore malo. Položaj je malo boljši, kar se tiče tednikov: nekateri imajo sicer kolumne o kulturi (npr. Vasárnapi Hírek, Magyar Hang) brez literarne kritike, nekateri pa jo vključujejo. V tem sektorju edini tedenski kulturni časnik, Élet és Irodalom, objavlja največje število kritik: 6 do 8 na teden, običajno med 4.000 in 6.000 znakov, včasih celo do 12.000. Ta časnik se ne prijavlja za državno podporo (zato tudi ni odvisen od države) in še vedno tiska naklado 10–15.000 izvodov. Pri revijah je Magyar Narancs, vodilna liberalna politično-kulturna revija t. i. gonzo novinarstva, na vrhu z manj, zato pa zelo značajsko obarvanimi literarnimi kritikami, z naklado 20–23.000 izvodov. Če povzamemo: s stališča kritištva so se v zadnjem desetletju najmanj spremenili tedniki.

Nasprotno pa so se najbolj spremenili mesečniki, dvomesečniki in četrtletniki, zato je ta sektor iz našega stališča tudi najbolj zapleten. Pred spremembami v sistemu države se je z jasno politično intenco objavljalo manj kot dva ducata kulturnih revij, ta obseg pa je v zgodnjih devetdesetih presegel 60 različnih revij. Kot je rekel Tamás Szőnyei, »za gurmanskega porabnika ne ponazarja spremembe sistema nič bolj nežno kot razširitev ponudbe pekarskih izdelkov, sadnih jogurtov in kulturnih časnikov«. V zadnjih dveh desetletjih so ti novonastali časniki1 – skupaj s tradicionalnimi ruralnimi2 – osnovali elito scene; v zadnjem desetletju se je v ta zaprti krog lahko uvrstil zgolj Műút (iz Miskolca). Kljub svojemu statusu pa je večina teh časnikov v zadnjih petih letih morala prenehati z delovanjem zaradi različnih razlogov: leta 2014 Holmi (naslednik najpomembnejšega madžarskega literarnega časnika fin-de-siécle, Nyugat), leta 2015 začasno že prej omenjeni 2000, leta 2016 pa še reviji Nagyvilág in Magyar Lettre, ki sta se osredotočali na posredovanje svetovne literature – te spremembe so na kritiško življenje razumljivo negativno učinkovale.

Na drugi strani pa se je pojavilo veliko število novih, spletnih platform – četudi neenake kvalitete. Večina jih je delovala neprofitno, z zelo skopim proračunom, v najboljših primerih so sodelovale z nadarjenimi magistri, doktoranti ter mladimi, entuziastičnimi uredniki, ki so imeli druge vire prihodkov. Optimalno so se združili s tiskanimi revijami: tako je bilo v primeru revije KULTer, inovativne ter vizualno zelo kvalitetne spletne revije, ter Alfölda, prestižnega, vendar staromodnega tiskanega časnika – oba iz istega mesta, Debrecena. Tako so vsi profitirali: tiskane vsebine so se lahko ponovno pojavile v novem kontekstu, spletna platforma pa je zastonj dobila visokokakovostni material. To je žal prej izjema kot pravilo, saj je večina spletnih revij postopoma izginila, večina njihovih kritikov pa je iz finančnih razlogov opustila poklic.

 

Kritiki in kritika

Čeprav je vsak mesec objavljenih na stotine tiskanih in spletnih kritik ter ocen, zaradi česar je skorajda nemogoče dobiti pregled nad vso sceno, so določene težnje vseeno jasno vidne. Najprej se dotaknimo interesov in preferenc kritikov, saj se sodeč po moji raziskavi založniške ter kritiške težnje ne skladajo. Tako je recimo delež madžarske in prevodne literature na madžarskem knjižnem trgu 45–55 %, medtem pa je v mesecu (avgust 2013) povprečen delež njihovih kritik pravzaprav obraten: 15–85 % v tiskanih medijih in 30–70 % na spletu (glej Graf 2).

 

Graf 2: Razmerje med objavljenimi knjigami in kritikami (v revijah) za prevodno in madžarsko književnost

Če te podatke analiziramo bolj podrobno, lahko ugotovimo, da je 1) deficit deloma pogojen žanrsko: zgolj en časnik (Műút) in nekatere specializirane spletne strani (Próza Nostra, SFMag, Roboraptor) popularnim žanrom (kriminalkam, fantastiki, sci-fi-ju, horrorju) namenjajo celoten razdelek, tako da jih profesionalna kritika pogosto spregleda, večina teh del pa je prevedenih iz angleščine, 2) večina odzivov na zmeren obseg dostopne svetovne literature se osredotoča na centre, tako kar se tiče jezika (anglofonska literatura ima veliko več odziva kot ostale), kot tudi avtorjev (Houellebecq, Franzen, Márquez ali Eco imajo petkrat do šestkrat več kritik kot njihovi ostali sorojaki), 3) iz kritiške perspektive Nobelova nagrada ne zagotavlja večjega odziva kot prvenec z naklado 300 izvodov; medtem ko ni bila objavljena niti ena tiskana kritika o Békák (Žabe) Jana Moja, zgolj dve o A diszkrét hős (Prikriti junak) Maria Vargasa Llose in tri o Felejtett álom (Nočna nezgoda) Patricka Modiana, je pesniški prvenec Tamása Korpe, Egy híd térfogatáról (O prostornini mostu) dobil enajst kritik, prva zbirka kratkih zgodb Réke Mán-Várhegyi, Boldogtalanság az Auróra-telepen (Nesreča v stanovanjskem naselju Aurora), pa enajst. Pomembno je tudi, da nobeno od teh del ni roman, saj 4) literarna zvrst ne vpliva zgolj na naklado, temveč tudi na število kritik: kolumnisti raje recenzirajo romane kot kratke zgodbe, prozo kot poezijo, nekaj dram, ki izidejo, pa ima vedno manj kot minimalen kritiški odziv. Vseeno pa obstajajo tudi majhne, vendar omembe vredne skupine strokovnjakov: po mojem mnenju so najbolj pomembne skupina pesniških kritikov iz Debrecena (József Lapis, Ágnes Balathy, Ákos Herczeg, Gábor Bihary idr.), »jugoslovanski« krog okoli revije Új Symposion (skupina madžarskih pisateljev in kritikov, ki izvirajo iz Vojvodine in so se med jugoslovanskimi vojnami izselili v Veszprém, med njimi recimo Viktória Radics, István Ladányi in Beáta Thomka) ter kritiki popularnih žanrov okoli platforme Próza Nostra (Ádám Gaborják, Péter Kristóf Makai, Gábor Takács, Alfonz I. Fekete, idr.) ter 5) avtorjevo ime in položaj v kanonu je še bolj pomemben od literarne zvrsti: Péter Nádas ali László Krasznahorkai lahko pišeta o temah, ki so celotni kritiški sceni popolnoma nepoznane (recimo Krasznahorkaijeva knjiga o Kitajski), ustvarjata v zvrsteh, ki so iz kritiške perspektive obrobnega pomena (recimo Nádasovi eseji), vendar bodo njuna dela vedno imela velik odziv.

 

Literatura bivše Jugoslavije in njena kritika v madžarski založniški in kritiški sceni

Kot smo že omenili, čeprav predstavlja svetovna literatura pomemben del literarnih izdaj, je v kritiški sceni kritika le-te v manjšini. Ko sem skušal sestaviti antologijo madžarske kritike o svetovni literaturi prejšnjih petih let in želel v recenzirano knjigo vključiti vsaj tri kritike, se mi je naloga zdela izredno težka: brez težav sem lahko našel visoko kvalitetna besedila najpomembnejših in/ali najbolj oglaševanih del osrednjih literatur (anglofonske, francoske, ruske), iskanje pa se je vedno bolj zapletalo pri skandinavskih, vzhodnoevropskih, azijskih in afriških delih. Če upoštevamo, da se v srednješolskih učbenikih azijska literatura konča z Epom o Gilgamešu, grška v antiki, skandinavske literature pa predstavljata Kalevala in Ibsen, ne preseneča, da povprečen bralec/kritik s temi področji nima veliko vezi, vendar je situacija skoraj ista, kar se tiče naših sosednjih držav. Kot mi je nekoč povedal glavni urednik ene najprestižnejših založniških hiš, zaradi pomanjkanja interesa ne izda rad več kot pet del avstrijske literature letno, podobno pa drži tudi za literaturo držav bivše Jugoslavije. Na prvi pogled se situacija še ne zdi tako huda: 433 prevodov celotnih knjig v zadnjih petih letih se ne sliši tako slabo (glej Graf 3), natančnejša analiza pa vendarle pokaže manj optimistično sliko. 19 prevodov iz srbščine v zadnjih petih letih nanese povprečno 3,8 knjige na leto, iz številk za Slovenijo pa zlahka sklenemo, da je letno objavljeno zgolj 1,2 dela. Ker sem pristal, da leta 2018 napišem dve kritiki o slovenski literaturi, sem torej že nasrkal …

 

Graf 3: Knjige z območja bivše Jugoslavije v madžarščini med 2013 in 2017

Položaj postane še hujši, če primerjamo številke z območja bivše Jugoslavije z literarnimi periferijami, na katere ne mejimo, recimo že omenjeno Skandinavijo. (Če se še spomnite, njihova literatura sestoji iz Kalevale in Ibsena.) Presenetljivo je, da je bilo leta 2017 v madžarščino prevedenih več knjig iz laponščine kot slovenščine in da je bilo število švedskih prevodov isto seštevku vseh srbskih zadnjih petih let (glej Graf 4). In ne, niso bila vsa dela nordijske noir kriminalke!

 

Graf 4: Literarna dela prevedena v madžarščino (2017)

Slovenska literatura v madžarskem kontekstu: izzivi in možnosti

Če svoj pogled usmerimo na madžarske prevode slovenske literature, lahko iz tabele spodaj vidimo, da je v zadnjih osmih letih izšla povprečno ena knjiga letno, večino pa so jih izdale manjše založniške hiše (Universitas Szeged, GeniaNet, Pro Pannonia, Czupi, Napkút, L’Harmattan) – z izjemo knjig Suzane Tratnik in Polone Glavan. Prav tako velja nameniti pozornost temu, da je 60 % knjig prevedla ista prevajalka, Orsolya Gállos, kar kaže, da je tudi malo mediatorjev med obema kulturama.

Author Title Publ. date Publisher Genre Translator
Primož Čučnik Versek nem fogadott hívásokra (Selected poems) 2010 Universitas Szeged Poetry Gábor Lanczkor, Roland Orcsik
Aleš Debeljak Füvek rituáléja: Válogatott versek, 1996-2009 (Selected poems) 2011 GeniaNet Kiadó Poetry Zsolt Lukács
Drago Jančar A névtelen fa (Drevo brez imena) 2011 L’Harmattan Novel Orsolya Gállos
Dušan Šarotar Biliárd a Dobray szállóban (Biljard v Dobrayu) 2012 Pro Pannonia Novel Orsolya Gállos
Eva Petrič Világskatulya (Ta prostor je škatla) 2013 Czupi Poetry Zsolt Lukács
Suzana Tratnik Párhuzamosok (Vzporednice) 2014 Libri Short stories Imre Szíjártó
Polona Glavan Éjszaka Európában (Noč v Evropi) 2015 Typotex Novel Orsolya Gállos
Aleš Debeljak Balkáni pallóhíd : esszék a “jugoszláv Atlantisz” irodalmáról (Balkanska brv : eseji o književnosti “jugoslovanske Atlantide”) 2016 Napkút Essay Orsolya Gállos
Drago Jančar Ma éjjel láttam őt (To noč sem jo videl) 2016 L’Harmattan Novel Orsolya Gállos
Gabriela Babnik Száraz évszak ( Sušna doba) 2017 Napkút Novel Orsolya Gállos

Tabela 1: Slovenska literarna dela v madžarščini (2010–2018)

V zadnjih desetletjih sta se kot najpomembnejša slovenska avtorja na Madžarskem uveljavila Drago Jančar in Aleš Debeljak. Jančar ima prevedenih sedem knjig in skoraj 30 časopisnih objav, Debeljak pa pet knjig in skoraj 40 objav – oba pod okriljem evropskega duha pred kratkim propadle revije Magyar Lettre International, ki je objavila sedem/devet njunih besedil – zato sem prej tudi govoril o boleči izgubi. Njun drugi središčni forum je predstavljal Jelenkor (tako založba kot revija), kjer ima urednik in prevajalec Gábor Csordás pomembno vlogo pri popularizaciji literature bivše Jugoslavije. Kar se tiče kritištva, pa ne smemo pozabiti na Rolanda Orcsika, vodjo kritiške kolumne pri časniku Tiszatáj, ki je objavil večji del tiskanih kritik o slovenskih delih.

 

 

Graf 5: Število kritik slovenske literature v tisku in na spletu

Kritike so v primeru štirih knjig popolnoma neobstoječe, za tri knjige pa minimalne (ena ali dve kritiki). Debeljakovi eseji so imeli malo več odziva, izstopa pa zgolj sprejem dveh del: Jančarjevega prvega romana, saj ima od vseh najbolj poglobljeno analizo, ter romana Polone Glavan, saj se je madžarski založnik najbolj potrudil za njuno popularizacijo.

Kaj bi lahko bil glavni vzrok za relativno slab odziv? Prvič, pomanjkanje državnih sredstev za prevajanje in/ali izdajanje, saj je brez njih izdajanje neprofitnih del (moramo si namreč priznati, da vse slovenske knjige, ki so izdane na Madžarskem, pomenijo izgubo, z izjemo Slavoja Žižka) mogoče le s podporo evropskih prevajalskih sredstev. Drugič, omejena mesta stika med obema kulturama: zelo malo madžarskih kritikov je spoznalo (ali tudi slišalo za) slovenskega pisatelja ali pesnika, saj ni skupnih točk, kjer bi se lahko srečali – madžarska festivalska kultura je bogata, kar se tiče popularne glasbe, nimamo pa niti enega festivala za poezijo. Tretjič, madžarski založniki niso motivirani, da bi se potrudili popularizirati slovensko literaturo: izdajajo jo zgolj, če prejmejo veliko podporo, in ker vedo, da število prodanih izvodov nikoli ne bo preseglo magičnih 300, poskušajo varčevati pri oglaševanju in trženju.

Kot smo lahko videli, se je v mojem eseju že pojavil izraz »pomanjkanje«. A moje skromno mnenje je, da je gradnja mostov prej naloga kot problem. Začnimo torej graditi!

Prevod: Jure Kapun

O avtorju. Dávid Zelei (1985) je madžarski kritik in zgodovinar, prejemnik nagrade Béle Bodorja za najboljšega mladega kritika. Je avtor številnih strokovnih člankov in urednik, kot kritik pa je dejaven predvsem v spletni reviji SZIFONline.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kritika v klozetu

    Maja Šučur

    Preden si kdo ustvari napačen vtis o slovenski kritiki, naj navedem nekaj posamičnih primerov dovolj zgovornih kritiških praks, ki jim včasih še vedno podleže tudi moje lastno pisanje. Zato namen tega teksta ni kazanje s prstom, temveč predvsem opozarjanje na to, da so včasih najbolj samoumevne in dobrohotne kritiške odločitve lahko – izključevalne.

  • Iz kvalitete v kvantiteto

    Andrej Blatnik

    Nekoč pred davnimi časi Ko smo leta 1984 začeli ustanavljati knjižno zbirko Aleph (mimogrede, eno zelo redkih oblik slovenskega založniškega delovanja, ki je leto 1991 … →