Lutke v rokah lutk v rokah lutk

Mlado slovensko pesništvo?

Muanis Sinanović

“Muanis Sinanović je mlado ime že tako relativno mladega slovenskega pesništva oziroma tistega njegovega dela, ki še nima mesta v literarnem kanonu, je slabše reflektiran in mu posvečamo rubriko.”

To sem jaz. Vse, kar je mogoče kjerkoli v javnem prostoru prebrati o moji poeziji, je članek, ki se začne s to povedjo. Naslov je: “Muanis Sinanović: Ludizem v času konsolidacij.” Star sem torej 22 let, sem del mladega slovenskega pesništva, sem slabše reflektiran, dobivam rubriko in sem ludist, ki gre skozi fazo konsolidacij.

Za članek sem hvaležen. Najti ga je mogoče v Dnevniku z dne tega in tega, v nedoločni trajnosti na internetu, v rubriki Črnilo na prstih, katere urednica in avtorica člankov je Mojca Pišek. Hvaležen nisem zaradi pozicije, ki mi jo članek izgotavlja, ampak zaradi ocene moje prve pesniške zbirke, ki jo dojemam kot relevantno, ki me je zadela v živo, mi skozi formalno kritiko omogočila distanco, iz katere sem prebrodil poporodne krče in se lahko spustil v nove pesniške prakse, v raziskovanje tuje poezije in motrenje lastnih pesniških predpostavk.

Pa vendarle – to, da sem del nekega specifičnega dela slovenske poezije, del slabše reflektiranega dela, me navdaja s strahom in eksistečno tesnobo. Torej nisem zgolj pesnik, ki je svoboden, mlad, vihrav, s širnim svetom pred seboj, ampak sem del neke tuje igre. Igre luči, ki jo nekdo z avtoriteto meče na različne dele slovenske poezije (ki je očitno neka celota), pri tem pa druge pušča neosvetljene; poleg tega pa sem že neka določena osebnost, t.j. ludist (avtorica ugotavlja, da je ludizem moj življenjski eter). Ne bom se spustil v polemično obravnavo pojma ludista, čeprav bi se rad. Poudaril bi le, da ustrezam kriterijem ludizma toliko kot ustrezam še kriterijam kakšne druge osebnostne oznake. Če se moram označiti, bi predvsem rekel, da sem mlad, s čimer bi impliciral, da lahko postanem še marsikaj. To, da sem v obdobju konsolidacij, je pomembno in po mojem izključuje ludizem kot prevladujočo življenjsko prakso.

Zakaj se torej poskušam izjasniti? Sem užaljen? Ne posebno – je pa takšno predalčkanje pogosto škodljivo. Kar je zapisano, bo namreč do nadaljnjega ostalo kot morda edini, zagotovo pa eden redkih dokumentov, ki bodo nastopali kot referenčna točka moje poezije in mene samega. Kritiška refleksija v medijih je akt, ki se kaže kot neka končnost, ki se je ne popravlja in se v komunikacijo z njo stopa večinoma le preko nadaljnjega umetniškega ustvarjanja ali preko drugih kritik. Če se ozrem na drugo plat medalje – na dejstvo, da sem slabše reflektiran – pa vidim, da so meje moje moči še bolj utrjene. To, koliko bo kdo obravnaval mojo poezijo, je namreč nekaj, pri čemer se lahko moj napor zgolj zaleti v zid in se z oslepljujočo krvjo iz razbite arkade zaletava še naprej, v vedno nove zidove. Hočemo ali nočemo – to, da si slabše reflektiran, lahko nosi neko sporočilost o kakovosti tvojega ustvarjanja. Kar pomeni, da ga mogoče tudi ne nosi. V času, ko je torej kritiška obravnava prihajajočih in uveljavljenih pesnikov razsuta po istih kriterijih, se dejstvo, da kritiki pogosto stojijo na aktivističnih branikih, kaže kot paradoks. In sicer večstranski. Kritiki namreč večkrat poezijo prihajajočih obravnavajo kot v formi dozorelo do nivoja uveljaljenih, pa še vedno kot manj zrelo v sebi, nato jo obravnavajo redkeje, nakar povejo, da jo obravnavajo redkeje in da je to narobe – kako pa naj bi bilo narobe, če je ta poezija pač v povprečju slabša, ker da je manj zrela. Da, vsekakor obstaja prostor za naseljevanje dopustkov napredka in razvoja, vendar zgolj v formi enotne kritike, pogosto zapečatene z določljivimi izjavami in naslovi, podobnimi tistim, ki sem jih sam citiral na začetku.

Pred kratkim me je v tem smislu tudi razburila krajša minirefleksija Jerneja Županiča ob napovedi udeležbe pesnikov Ivane Komel in Miklavža Komelja na Festivalu Pranger. Tekst obravnava pesniški zbirki Narekovano iz postelje prve in Roke v dežju drugega. Županič o Rokah v dežju zapiše:

“O Miklavžu Komelju je bilo povedanega že dosti. Roke v dežju, njegov prišlek, njegovo pisanje še radikalizirajo: še bolj množično postaja vse, še bolj mnogotero, poezija neštetih glasov, ki se menjajo, kot se menjajo tudi njihovi jeziki. Vse zato, da bi si znova prisvojili jezik, da bi besede izmaknili hegemoniji in jih vrnili ponižanim. Reševanje govorice z eksplozijo. Besedni terorizem.”

Nato pa nadaljuje z obravnavo Narekovanega iz postelje:

“O Ivani Komel ni bilo povedanega še skoraj nič. Narekovano iz postelje je njen prvenec, izšel pred komaj nekaj meseci. Poezija, ki govori tiho, umirjeno in z vsakdanjim jezikom. Skoraj programsko neintelektualistična, a pri tem nikakor antiinelektualna niti po drugi strani impresionistična. Namesto tega poezija kot pripoved, razpiranje: novi intimizem brez vsakršne sentimentalnosti, in lirski subjekt, naiven do izpraznjenosti.”

Mislim, da je težko spregledati, da je poezija iz slednje ovrednotena v prvi vrsti preko aktualistične negacije s strani kritikov priznane slovenske poezije. Pesmi iz knjige Narekovano iz postelje so tako skoraj programsko neintelektualistične in ne substancialno substancialne; lirski subject je naiven do izpraznjenosti in ne mladosten do popolnjenosti. Zdi se, da pri orisu manjka drznejši ozir na pravila igre v vsebinskih plasteh poezije v bolj splošnem smislu. Kar je kontradiktorno z opažanjem razdiranja pesniških jezikovnih praks v knjigi Miklavža Komelja, ki da se uspešno vključujejo v osvobajanje hegemoničnosti ustaljenega besedovanja.

Na drugi strani Mojca Pišek v tekstu o mojem pesniškem prvencu začenja luščiti tisto, kar je skupno prihajajoči slovenski poeziji:

 “Od avtorja vsekakor smemo pričakovati razvojno pesniško pot. Njegovo delo pa smo v refleksijo tokrat vzeli tudi zato, ker imajo prav zbirke mladih veliko povedati o pesniškem vibratu sodobnosti. Zgovorne so ne le s tistim, česar so (pre)polne, ampak tudi s tem, česar v njih ni. Ne premorejo kalkulacij, ne mislijo na sprejeta merila, ne tuhtajo o visokem in samovšečnem okusu, ne prepoznavajo psihologije lokalne recepcije, ne računajo s prevladujočim okusom, ne skušajo zgolj medlo zdrseti po površini vsemirja, ne zastirajo življenjske rane, ki jo navadno utajijo besede avtorjev, ki so dovolj izkušeni, da natančno obvladujejo njihov učinek.”

Toda tudi to se razvije zgolj skozi negacijo. Vsaka poezija namreč na poti do bralca kalkulira. Če ne upošteva sprejetih meril, mora vsaj misliti nanje. Če ne upošteva psihologije lokalne recepcije, to ne pomeni, da ta ni bila prepoznana; če ni zapisana v visokem in samovšečnem slogu, to ne pomeni, da o njem ne tuhta ali da o njem ne bo začela tuhtati.

Tako nekaj, kar bi lahko postalo mreženje definicijskih točk neke generacije, ostane tisto, kar bi lahko pripisali skoraj vsaki prihajajoči generaciji pesnikov. Že res, da imamo radi tiste pred nami in jih nočemo rušiti, vendar po drugi strani prelamljamo z njihovim svetom, soočeni in vzgajani v okoliščinah, ki so v nekaterih segmentih drastično drugačne. Naš čas je krajši in kot kaže smo pred velikimi konsolidacijami v širšem družbenem kontekstu. Morda zvenim idealistično, toda vseeno upoštevam pozicijo, na kateri stojijo literarni kritiki pri motrenju omenjene poezije; na tistih mestih, kjer je to smiselno, ko se namreč dotikajo obrtniških spretnosti, modrosti v rokovanju s pesniških materialom na kvalitativnih stičiščih. Slednja pa bi rad ustvaril s položaja pesnika nove generacije, ki nosi nova ušesa za novo glasbo.  Oboje je zamršeno v pesniškem tkivu, zato je gradnja novih hiš iz njegovega materiala težavna, pa vendarle mogoča, saj se zamršenost postavlja na secirno mizo že z nezavednim pisanjem o njej.

Interes scene za samo sebe je pogojen z lastno lenobo, po dejavnikih naključja izpeljan na tire osebnih poznanstev, delovnih mest, preko lenobe speljan na vedno ista pričakovanja, ves čas iste odnose in ustaljena pravila igre. Celo ob odprtju miniministrstva, ob dogodku, ki bi lahko nosil velik simbolični pomen, smo se številni s kozarcem v rokah raje zabavali pred prostorom na Resljevi kot poslušali pesnike. No – v tem pogledu je bil simbolični pomen sprevrnjen v drugo smer, končan v majhno definicijsko točko (majhno, ker je njen pomen manjši od pomena miniministrstva), združujočo različne simptome; prazne stolčke na novinarskih konferencah ob izidu knjig, standardna odsotnost kritikov na Mladih rimah, razdrobljenost po klikah in krajih. Eden od teh simptomov je tudi mačehovski odnos do mlajših generacij pesnikov. Ob raznostranskem poniževanju umetnikov, ki se odvija preko politike in odločujočega (odločilnega) dela državne populacije, se je tako smiselno vprašati, kaj smo za lasten položaj storili sami. In ob tem vprašanju se mi razkriva, da ne samo nismo stali na barikadah, ampak te tudi niso bile dovolj uspešno zastavljene. Že res, da živimo v nehvaležnem sistemu, toda – ali nismo sistem tudi mi? Namesto formalnega združevanja v sistem znotraj sistema, ki se ne omejuje na oblastniško sistematiko, na krajo forme s strani oblasti, smo zgolj blede sence boemstva, proti lahko razčesljivi megli zročega egocentričnega romanticizma, kadar govorimo o govoreči sferi, ki si samo vzdržuje jamo, v kateri stoji. V plazmi navidezne svobode se skrivajo verige in namesto aktivnosti imamo aktivizme – ena njihovih temeljnih lastnosti pa je razdrobljenost in že začetna nemoč kontemplacije zares pomembnih sprememb.

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopis, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in v glasbeni redakciji Radia študent, deluje kot urednik … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Komel(j)

    Letos gresta na Pranger (28. 6.–1. 7. 2012) tudi dva Prišleka: Ivana Komel (izbral jo je Jernej Županič) in Miklavž Komelj (izbrala ga je Barbara Pogačnik). Za Literaturin obveščevalnik je selektor Jernej Županič o obeh knjigah napisal nekaj besed.

  • Kako sem skoraj obupal nad slovensko kritiko

    Tibor Hrs Pandur

    Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji: »Zdelo se mi je, da ne glede … →

  • Gospostvo avtorja

    Jernej Županič

    Z okrogle mize »Ni dobrih knjig brez dobrih urednikov« v organizaciji Pogledov, ki jo mnogo bolje, kot bi jo zmogel sam, povzema prispevek E. V. … →