Literarna kritika danes: o srečevanjih med nostalgijo, vegetiranjem in mimikrijo

Prispevek s kritiškega simpozija Umetnost kritike 2019

Martina Potisk

Le kako bi reagiral spoštovani gospod Isaac Newton, ko bi tistega brezdelnega popoldneva namesto miniaturnega vrtnega jabolka na njegovi glavi pristalo gromozansko jabolko v podobi informacijske revolucije? Žal do tega odgovora ne moremo priti, ne da bi že skraja zapadli v pravi ocean razpredanj ali bolj in manj verjetnih predvidevanj. Ravno nasprotno pa ni nobena neznanka, kako je polnih 300 let kasneje reagirala mnogo manj cenjena gospa Literarna kritika, ko jo je po vsega vajeni glavi oplazilo eno od debelejših jabolk iz sadovnjaka vesoljne mehanizacije in kibernetizacije. Skoraj takoj po tem, ko ga je ocenjujoče premerila s pogledom, je pošteno ugriznila vanj. In kot na ukaz so njeni prosvetljeni pomočniki in pomočnice počasi odvrgli prastara pisalna peresa in nazadnje pisalne stroje ter se naglo spoprijateljili z računalniškimi ekrani, elektronskimi dokumenti in že dodobra razširjenimi spletnimi mediji. Odtlej sedijo v svojih pametnih digitalnih pisarnah in nemalokdaj tuhtajo: je bilo tisto mamljivo jabolko napredka bolj kislega ali bolj sladkega priokusa, povsem varnega ali rahlo strupenega porekla? Skrajno nepredvidljiva in samosvoja gospa Literarna kritika, ki si še zdaj oblizuje prste, pa o vsem skupaj premeteno molči in nestrpno pogleduje na uro.

A vsaj nekaj je res: kritik, ki tako ali drugače presedla z običajnega 80-gramskega papirja na svetovno medmrežje, se mora v novih razmerah kar najbolje znajti in iz tega razloga marsikdaj spremeniti slog izražanja – je pač tako, da današnji spletni mediji terjajo neprestano prilagajanje potrebam občega in s tem čim širšega bralskega prostora, med drugim denimo interesom laičnega recipienta. Kritike, ki izhajajo v spletnih medijih, neredko nastopajo v vlogi neškodljivih in priljudnih poročevalk, kar se odraža ne samo v njihovi obsegovni profiliranosti, ampak tudi skozi stilizacijo samega pisanja; v njih običajno prevladajo skladenjsko nekomplicirane in zatorej slogovno predvidljive povedi, prepredene z razmeroma nezahtevno leksiko in opisno-povzemalno intonacijo. Hkrati vidimo, da ni nič dosti drugače v današnjih poljudnih tiskanih in avdiovizualnih medijih, ki takisto težijo k slogovno preprostejšim, jedrnatim in kratkim kritikam. Lahko se upravičeno vprašamo, ali kritika zaradi nemajhnega prilagajanja spletnim in njim primerljivim medijskim praksam naposled ne pozablja, da sta njeni glavni posebnosti še vedno analiza in neprenagljeno argumentirano vrednotenje. 

A resda tudi sodobni tiskani mediji odmerjajo književnim recenzijam manj prostora kot nekdaj; sprotni premisleki o novih izdajah izginjajo v premem sorazmerju z izpadanjem periodičnih publikacij in radikalnim krčenjem recenzijskih rubrik. Kritika, ki na račun vnaprej izmerjenega in ponavadi skopega prostora poskrbi izključno za splošno informiranje in popularizacijo izdanega gradiva, pa postaja nepreklicno podobna promocijskim sporočilom o novotarijah, nagradah in presežkih na izbrani osrednji knjižno-založniški sceni. Tukaj je meja med analitičnim literarnim kritištvom in izobraževalnim kulturnim novinarstvom zelo variabilna, izmuzljiva in skoraj neprepoznavna, kar verjetno posredno pripomore, da so kritiki in kritičarke v splošni javnosti slabše slišani ali celo razumljeni kot delomrzni, arogantni in parazitski nebodijihtreba, ki da niso za nobeno rabo, ker ne naredijo nič drugega, kot da neprestano prepirljivo pametujejo in mlatijo kilavo slamo.

Nadaljnji razlogi, zakaj prihaja do nezadržnega neodobravanja ali vsaj nespoštovanja kritiškega ustvarjanja, se nahajajo v samorazgradnji, permanentni destabilizaciji in skorajda nepremostljivi kakofoniji kritiškega vrednotenja. Vzemimo naslednjo situacijo: ko kritik na račun svojega ocenjevanja in nanj naslonjenega premisleka postane nebogljen plen v rokah bodisi neenako mislečega kolega bodisi razkačenega in globoko prizadetega avtorja, kar sicer ni nobena redka izjema, se seveda takoj porodi misel, da kritiki nikakor ne vedo, kako in kaj naj sploh motrijo in presojajo. Tudi zato bi lahko rekli, če že vnaprej pustimo problematiko strpnega in konstruktivnega kritičnega pomenka ob strani, da ima sodobna kritika krizo izrekanja, zaradi katere ne zmore, ne zna ali noče razvijati neposrednega izražanja, in obenem krizo vrednotenja, zaradi katere namesto razumljivega in zanesljivega presojanja v prvi plan postavlja brezmejno paleto poljubnih interpretacij, implikacij in prepričanj. To neredko vodi v sicer neprisiljeno, a marsikdaj nezajezljivo relativizacijo spoznavnega procesa, skozi katero naposled pronicata implicitna redukcija in skrajna subjektivizacija kritikovega kriterija vrednotenja. Toda zdi se, da zaradi razpršenega medijskega prostora in postmoderne razvodenelosti vrednot zlasti zdaj bolj kot kdaj koli prej velja, da ima vsaka aktualna kritiška sodba svojega privatnega malarja, natančneje rečeno – svoja neponovljiva gledišča, kaprice in merila.

Pa vendar vemo, da neobstoj natančnega kriterija in posledični manko normativnosti nista samonikli lastnosti kritike 21. stoletja, ampak (če imamo recimo v mislih slovensko kritiško sceno) nastopata že od šestdesetih let 20. stoletja naprej. To stanje praviloma ni posledica globalne tehnizacije, informatizacije, internetizacije in medijske revolucije, kot bi kdo ne nazadnje pomislil, pač pa so ga generirale prenovljene in novonastajajoče prakse v tedanji književnosti in umetnosti. Ni skrivnost, da sredi tistega desetletja nastajajo nemajhni premiki na slovenskem literarnem in recepcijsko-spoznavnem prizorišču: med drugim se pomembno razbohoti slovenski literarni modernizem, ki iz imanentnega estetsko-idejnega principa ne pristaja na poudarjanje, predstavljanje ali imitiranje povsem preverljive pojavnosti in se raje posveti lastnim svetovom, izhodiščem in zakonitostim. 

In kaj je o vsej situaciji porekla slovenska kritika? Ta je (po vsej verjetnosti zato, da bi dohitela dobo, družbo in trende) reagirala na način, da se je omenjenim pojavom in spremembam pohlevno prilagodila, pri čemer je počasi preosnovala in po potrebi preoblekla svoje siceršnje vrednostenjske prioritete in prijeme. Zdi se, da se od tistega hipa dalje izogiba ne le sodb in ocen, ampak tudi tehtnega debatiranja o njih, prednost pa namesto vznemirljivim prevetritvam daje interpretativno poantiranim premislekom, prepletenim z razrahljanim, neoprijemljivim ali bolj posrednim presojanjem in osrednjim poudarkom na kontekstualno-teoretičnih uvidih. Toda kakor da bi tedaj neustavljivo podvomila sama vase, zdaj ne more drugače, kot da neprestano razpreda o svojih nalogah, prihodnjih poteh razvoja in nedvoumni krizi vrednotenja, h kateri se je v glavnem prostovoljno podala.

Konkretno lahko rečemo, da enotnega in merodajnega kritiškega vrednotenja, ki bi med seboj povezovalo posebne spretnosti, kakršne so znanje, preudarnost, pronicljivost, odgovornost in pogum, ni mogoče pričarati z levo roko, kot tudi ne v enem samem improviziranem poskusu. Kritika namreč že od nekdaj nastopa v razmerjih z mnogoterimi preteklimi, sedanjimi in potencialnimi postavkami ali vprašanji o vsakdanjih predstavah, posamezniku in vesoljnem svetu, v luči katerih kontinuirano razvija in spreminja svoj vrednostni sistem. Ker pa je prastara navada navadno neoprana srajca, ni izraziteje verjetno, da bi kritika kar takoj prenehala s takšnimi ali drugačnimi preobrazbami in mimikrijami, ki so (daljnosežno gledano) vselej bolj neogibne, saj gredo z roko v roki z negotovim, izmuzljivim in spremenljivim splošnim stanjem, s kakršnim se vztrajno rokuje današnji digitaliziran in avtomatiziran svet. In če navkljub komplicirani dobi, sredi katere smo se zemljani naposled znašli in o kakršni teče beseda, še drži davna domislica o literaturi kot o raznolikih svetovih v malem, potem bi kritiko moralo zanimati zlasti, kako sleherni tak avtonomen svet sploh obstaja in deluje (torej učinkuje) ter kako se naznanja vanj vpeta posebna posameznost, ki iz njega napravi nepredvidljivo, neponovljivo in enkratno literarno celoto. Ali z manj poetičnimi besedami: če velja, da branje ponudi izkušnjo iskrivega pomenka z nami samimi in svetom, bi kritika, ki je premočrtna in logična nadgradnja branja, morala obsegati še izkušnjo taistega pomenka z neposredno družbeno- in literarnozgodovinsko stvarnostjo, sedanjostjo in tradicijo. Sicer vemo, da domala nobeno racionalno miselno delo (tako tudi kritika ne) nima nesnemljive in neprebojne preobleke, ampak se v njem usvojeno védenje neprestano dograjuje, dopolnjuje in prečiščuje. Zato bi bilo morda dobro, ko bi kritika enkrat za vselej sprejela svojo pat pozicijo in s tem tako sebi kot drugim pokazala, da so njeni premisleki in vrednostni horizonti neredko starostno, intelektualno ali situacijsko poantirani, kar ne nazadnje pomeni, da se z zrelostjo, izkušnjami, učenjem in novimi izzivi ali socialno-družbenimi okoliščinami nemalokdaj popolnoma subjektivno presnavljajo.

Vendar – ali res ni nobenega razvidnega »happy-enda« ali vsaj potencialnega kompromisa? Bo kdaj prijela vajeti v roke kritika, ki bo na eni strani neomajno prepričana v moč suverene estetske sodbe in svoj prav, na drugi pa se bo dostojno spopadla z neuniverzalnostjo lastnega vrednotenja v moralno nestabilnem in razsredinjenem postmodernem svetu? Zdi se, da sistemsko koherentna in enovita kritika nikakor ne more neobremenjeno nastajati, obstajati in nasploh preživeti, dokler bo imela možnost kontinuitete ali delovanja njena nenačelna tekmica, kakršna že od nekdaj naokrog paradira z vnaprej prirejenimi in pripravljenimi interpretacijami, pomisleki, postavkami in merili. Tu imam seveda v mislih neiskreno in navznoter neavtentično kritiko, ki iz marsikdaj skrajno strahopetnega razloga (denimo zaradi bojazni pred potencialnimi neodobravanji, nesoglasji, prerekanji ali mimohodnimi osebnimi zamerami) namenoma naniza celo vrsto netransparentnih pripomb, v katerih bodisi nerealno hvali bodisi konstantno diskreditira besedilo, kontekst ali avtorja. Kritika, ki se skoraj prostovoljno podredi intrigam ali dvomljivim pristranskim naklepom in se iz istega nagiba spoprijatelji z dvojnimi kriteriji, s katerimi kasneje igra na strune takšnega ali drugačnega (lastnega ali tujega) poznanstva, namreč ni samo nemerodajna, neodgovorna in nepravična govornica, ampak ponavadi tudi idejno puhla pričevalka in posledično prav gotovo nevredna zanimanja, kaj šele tehtnega upoštevanja.

Poleg tega gre priznati, da je gnoseološko polivalentna postmoderna doba dodobra razslojila, razgibala in premešala štrene med literaturo, realnim svetom in splošno veljavno ali vsaj predvideno podobo o njem. To navadno radi ilustriramo z zamislijo, da zdaj obstajajoča leposlovna produkcija neredkokdaj nastopa kot ambasadorka ležerne in kratkočasne bralne kulture, a je pri tem vselej bolj prehajajoča v drugi plan, se pravi v ozadje vesoljnega navduševanja nad visokoločljivostno in predvsem mnogobarvno digitalno tehnologijo. V teh skorajda prelomnih trenutkih, ko se v šolskih in drugih knjižnicah bohotijo e-knjige, ni nemajhno presenečenje, da so seznami izjemno prodajanih, posebno priljubljenih ali kako drugače priporočanih knjig običajno oddaljeni le kak klik, funkcijski gumb ali miškino dlako stran. Bi bilo lahko res, da se sodobna slovenska literarna kritika večinoma ravno zato odmika od načelnega, nedvoumnega in (vendarle tudi) uporabnega izrekanja ali delovanja? Ker si njen recepcijsko-medijski prostor vztrajno zateguje pas, da se zdi že obupno podoben jabolkovi pečki, naposled pridemo do nerožnatega sklepa, da dandanašnja gospa Literarna kritika ni nekega nenadkriljivega zdravja; upajmo, da ima na zalogi premeten plan B, ki nese vsaj osemnajstkaratna jajca in neusahljivo voljo do kritiškega ustvarjanja.

In ne nazadnje: ko taista utrujena in izčrpana gospa Literarna kritika nedejavno poseda s polnim naročjem jabolk in ne ve, kako bi napravila, da bi jih pedantno in učinkovito izkoščičila, ne bi bilo slabo, ko bi skraja pomislila, da bo brez ustreznega znanja nemogoče potolči žebljico na glavico. A tudi trmoglavo potapljanje glave v pesek, se pravi v najhujše globine izumetničenih ali visokoletečih teoretiziranj, ji povečini ne gre preveč od rok, saj rokovanje z jabolki (ali knjigami) zanjo ni neka nedoumljivo neopisljiva abstrakcija. Je torej prišel pravi čas, da za vedno umolkne in izobesi belo zastavo? Kje pa! Ko bo hotela odločneje, odgovorno in produktivno plezati v navezi ne samo s svojimi prepričanji, predstavami in gledišči, ampak tudi s svetom kot takim, bo že morala iznajti voljo in pot, da bo vsem nujnim in nenujnim preobrazbam navkljub dolgoročno splavala in preživela kot umetnost ločevanja pristnih od piškavih književnih jablan.

O avtorju. Martina Potisk (1987) je rojena v Mariboru. Po končani Prvi gimnaziji se je vpisala na enopredmetni študij slovenskega jezika in književnosti na mariborski Filozofski fakulteti. Leta 2011 je diplomirala iz medbesedilnosti v romanih Draga Jančarja. Leta 2018 je na isti fakulteti doktorirala s tezo o medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Književna kritika v dobi družbenih omrežij

    Asja Bakić

    Najprej bi povedala, da mi je izredno všeč, da se ta simpozij imenuje »Umetnost kritike«, saj beseda »umetnost« tukaj ne implicira zgolj tega, da je … →

  • Na ostrem rezilu medkulturnega stika

    Klemen Kordež

    Naj to besedilo služi tudi kot poziv financerjem dogodka, da bi tudi v prihodnje po Evropi širil besedo o slovenski literaturi na edini način, ki se za to zdi primeren: z omogočanjem pretoka idej in znanja med ljudmi, ki so na tak ali drugačen način svoje življenje posvetili književnosti.

  • Kdaj bo kritika stopila na Luno?

    Veronika Šoster

    Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

Izdelava: Pika vejica