Lastna soba

Žiga Rus

Preden sem moral za namene tega članka zjutraj na sejem, sem najprej prebral časopis – pri čemer je »prebral« bolj ali manj evfemizem za hitro kroženje po naslovih – in potem šel na internet. Pretveza, pod katero to ponavadi storim v prvi uri svojega budnega življenja, je skoraj vselej enaka – preveriti elektronsko pošto in še nekaj ›nujnosti‹ – in praktično nikoli mi ne uspe narediti samo tega. Skoraj vedno zaokrožim še po izbranem venčku strani, sicer čisto uglednih (manj ugledne bom zamolčal), a tudi po njih bolj ali manj listam oziroma koleščkam in predvsem spravljam stvari v zaznamke: vsako jutro prinese vsaj kakšne tri članke, pa kakšen video ali podcast, ki potem vložen v simulacijo mape čaka na mitsko dobo Resničnega Branja, Gledanja in Poslušanja.

Prizorišče, posvečeno knjigi, torej literaturi, refleksiji, pisani besedi, bi praviloma moralo biti nekaj drugega: moralo bi me osvoboditi begavosti, vrvežavosti uma, neskončnega nabiranja kulturno-vsebinske ozimnice. A ko sem ga v počasnem obrednem koraku prehodil od pritličja, kjer imajo stojnice najuglednejši, pa do kleti, kjer kot temna podzavest slovenskega založništva kraljuje Psi, sem se zalotil, da je navsezadnje sejem le nadaljevanje interneta z drugimi sredstvi.

Sejmi – leipziški, frankfurtski, pa tudi ljubljanski – so tradicionalno poimenovani kot »praznik knjige«, kar je precej daleč od resnice. Prej gre za praznik njene prodaje, praznik pogovorov o in ob njej ter skoraj industrijske socializacije osnovnošolske in gimnazijske mladeži. To, si predstavljam, še vedno vzgajajo v vsaj dveh prepričanjih, ki ju dejanske razmere že dolgo več ne podpirajo. Prvo je to, da je knjiga – pri čemer je mišljena kar najširše, kot pač vse, kar je potiskano in stisnjeno med dve nekoliko trši platnici – nekakšna samoumevno superiorna oblika predajanja informacij in predvsem superioren kulturni proizvod. Realnost, kot vemo, se temu trmasto upira.  Drugo prepričanje govori, da je literatura nekaj nesmrtnega – s čimer se najbrž misli, da večji del knjig pristane v knjižnicah, kjer bodo večno na razpolago. Dvomljivo je seveda to, ali je »biti na razpolago« dejansko kakšna oblika življenja; prej se zdi, da gre za hibernacijo. Večji del knjig, sploh slovenske literature, otrplo ždi v knjižnicah kot netopirji pod stropom jame, in le kdaj pa kdaj – nekaterih tudi nikoli – jih otaja dotik kakšnega bralca. Tiste, ki jim ne uspe priti v kanon, ta mlin večnega pomlajevanja, najbrž ne zdržijo niti pol stoletja, kar je mnogo manj od večnosti: najprej so prestavljene na mizo za brezplačne izvode, in če jih tam ne pobere nihče – no, pravzaprav ne vem, kaj točno se zgodi z njimi, ampak najbrž gre tako ali drugače za neko verzijo dokončnega uspavanja.

Knjige same se tega dejstva že dolgo zavedajo. Časi, ko so izhajale v skoraj enotnih uniformah, brez pravih ilustracij ali vsaj z zelo umetniškimi (priznam, tole je pavšalna ugotovitev, ki zgodovinsko morda ne drži: že prve izdaje Cankarjevih del so na primer dražile oko in duha), so bolj ali manj minili. Vsaka knjiga, ki želi dobiti svojega kupca ali celo bralca, ga mora nekako zapeljati – ne toliko s črko kot s platnicami. Tudi v tem je sejem nekakšna vzporednica spletu: barvit, cukrast boj za to, da kupec-bralec določenemu produktu (ali spletni strani) posveti svoj denar in čas. Izjema so nekatere zbirke družboslovja in humanistike, povsem enotno ogrnjene v zeleno ali sivo, knjižni ekvivalent življenju v samostanu, posvetitev svetemu Tekstu.

Pozornost obiskovalca sejma je zato precej razpršena; zelo težko se je posvetiti eni sami knjigi. Zelo težko je tudi dalj časa ostajati na sejmu; ko sem se že tretjič v dveh dneh sprehodil po prizorišču, sem v končni fazi obsedel, nekam povožen od vsega hrupa, dogajanja in splošnega preobilja dražljajev (ali kot je zapisal Peter Kolšek v zadnji Sobotni prilogi: »Tja sem šel, kot gredo čebele na junijski travnik, a sem se znašel v položaju, ko sem se moral počutiti kot muha na preobilni mrhovini.«). Malo pred tem je mimo mene šel Vinko Möderndorfer, in razločno sem ga slišal, ko je zavzdihnil nekakšen »ajajajajaj«. Ne bi se mogel bolj strinjati.

Morda sem vendarle prepesimističen. Res je, da bo večina letošnjih novosti že naslednji november lanski sneg, a jih bo tudi večina plesala vsaj eno poletje, vsaj z nekaj bralci. A tudi za to potrebujejo ti bralci – ne le avtorice in avtorji – lastno sobo, čimbolj prazno, čimbolj tiho. Če bi hotel biti sejem res tudi praznik knjige, bi moral imeti ravno to: vsaj eno zvočno izolirano sobo, kot jih imajo prodajalne z glasbili, kjer bi obiskovalec lahko v miru preizkušal zmogljivosti potencialnega nakupa. (Ampak naj me nihče nikar ne posluša, investicija bi bila najbrž znatna in ne strašno smiselna. Naj sejem pač ostane sejem, samo zapustiti ga je treba še pravi čas.)

O avtorju. Žiga Rus (1989) je študent primerjalne književnosti in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dve leti je urednikoval na AirBeletrini, sedaj pa je član organizacijske ekipe Prebranca.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Ana pravi:

    Med jutranjim branjem v evfemističnim pomenu te besede sem naletela na Lastno sobo in tekst tudi čisto zares in z užitkom prebrala. Odlično, Žiga!

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Usmerjanje misli in pogovarjanje

    Nika Švab

    Dogajanje na Pisateljskem odru je otvorila Brina Svit, ki je s povezovalko pogovora, prevajalko Barbaro Simoniti, predstavljala in razpravljala o svojem najnovejšem romanu z naslovom Slovenski obraz. Povod za pisanje knjige … →

  • Novi problemi in stari pristopi

    Aljaž Krivec

    Dogodkom Debatne kavarne, ki so potekali v sredo, 26. 11. – torej na otvoritveni dan knjižnega sejma –, je bilo z izjemo časovne sorodnosti skupno tudi to, da so skušali … →

  • Edinstveni skupki prebranega

    Lara Paukovič

    Na Pisateljskem odru knjižnega sejma se je dogajalo tudi za vikend. V soboto je bil popoldne na sporedu pogovor z Ervinom Fritzem, zvečer pa klepet med Katjo Perat … →