Kultura prstnih odtisov

Tanja Petrič

Že odkar sem se dogovorila, da bom postala začasna in občasna »kolumnistka« elektronskega medija www.ludliteratura.si, me preganja odgovornost do tovrstnega pojmovanja. Zato, in v skladu s staromodnim prepričanjem, da si kos nalogi šele, ko (s)poznaš njeno naravo, sem se pojava lotila celostno in poskušala po šolsko izbrskati definicijo, ki bi ga najnatančneje opisala. S police sem potegnila edini novinarski priročnik, ki ga premorem, Nastavki za teorijo novinarskih vrst Mance Košir, ki so mi ga v zgodnjih študijskih letih v okviru novinarske prakse na Večeru priporočili kot orientir za izdelavo različnih vrst člankov – od poročila do reportaže. Za kolumno, ki spada med komentatorsko oziroma »interpretativno zvrst« z »globinskim pristopom« in »raziskovanjem višje stopnje kompleksnosti zvez«, sem med drugim prebrala še naslednje: »Kolumen je tak žanr, ki je v vseh svojih prvinah odvisen od osebnosti (to namreč so kolumnisti), ki ga piše. Zato redakcije pazljivo izbirajo prave pisce za svoje stolpce. […] Ker naše novinarstvo ni naklonjeno močnim figuram, izrazitim individualnostim, ker se sramuje svojih novinarskih ›zvezd‹, je bil kolumen redek gost na straneh slovenskega tiska.« Da gre za patinirano besedilo, ne nakazuje le pravopisno, a dandanes redkeje rabljena moška oblika samostalnika »kolumna«, temveč tudi situacija, ki jo opisuje. Čeprav bi mi opis, ki poudarja kolumnistovo ekskluzivnost, lahko laskal, pa je danes prej obratno. Tiskani in spletni mediji kar pokajo od mnenjskih člankov najrazličnejših profesionalnih in priložnostnih »kolumnistov«, katerih mnenje si želi biti merodajno, sprejeto ali vsaj slišano. Če je bil prej mnenjski članek bolj izjema kot pravilo, lahko danes svoje védenje in videnje (da ne rečem halucinogene blodnje) izrazi skorajda vsak, četudi nepismen posameznik, »ki je povsem prepričan, da ima pravico do prstnega odtisa«, kot bi rekla letošnja vileniška nagrajenka Dubravka Ugrešić.

Premik, ki ga beležimo, gre (oziroma je najbrž že zašel) od poročevalske k »poljudnomnenjski« kulturi psevdostrokovnjakov in vsevedov, ki simulirajo glas množice. Če je bilo poglobljeno komentiranje nekoč rezerviramo za specializirane analitike, lahko danes vsi v isti sapi komentiramo vse – od zunanje politike do zdravstvenega sistem, beguncev, etičnih vprašanj, kulturne politike, medosebnih odnosov in estradniških škandalov. Pod krinko pluralizacije, demokratizacije in politične korektnosti se je razpasel samonanašalni populizem, v katerem je slog preslepil vsebino, hkrati pa porušil hierarhijo med pomembnim in obstranskim, kar je povzročilo poenotenje diskurza do te mere, da so postale novice zamenljive ne glede na »obarvanost« in tehtnost medija, v katerem se nahajajo. Spomnim se eksperimenta s faksa, ko nam je profesorica pri seminarju iz nemške književnosti razdelila pesmi brez navedbe avtorjev, mi pa smo morali ugotoviti, ali je neko pesem napisal moški ali ženska, s čimer smo rušili stereotip o »ženski pisavi«. Če bi ta eksperiment prenesli na slovensko medijsko pokrajino z navodilom, da besedilom dodelimo medij, v katerih so bila objavljena, se mi zdi, da bi bil rezultat podoben.  

Pa vendar, kako se znajti v poplavi mnenj, s katerimi nas nenehno soočajo mediji, družbena omrežja in na tone reklamnega gradiva, v katerih nam svetovalci za prehrano, boljši življenjski slog in psihoterapevti z licencami (vprašljivih) izobraževalnih ustanov prodajajo »stanje stvari«? Kako vendar ločiti zrnje od plev, če kljub temu optimistično verjamemo, da se med mnenjekovci skrivajo tudi ostri in relevantni glasovi? Mislim, da se ne moremo izogniti tistim občutkom nelagodja, negotovosti in tesnobe, ki jih popisuje Renata Salecl v knjigi Izbira. Kajti tudi mnenje, ki ga bomo sprejeli ali ne, nas postavlja pred izbiro, ki postaja že tako mučna in kaotična, da bomo kmalu potrebovali svetovalce, ki nam bodo svetovali pri optimalni izbiri nasveta. 

V luči vsega povedanega se strinjam s trditvijo, ki jo v eseju »Žlica namesto krmila« postavi mehiško-slovenski avtor Carlos Pascual: »Vnaprej vodene sheme obnašanja, ki se širijo s pomočjo množičnih občil, se bodo vse bolj vtiskovale v posameznike, ki niso bili nikoli izpostavljeni nobeni vrsti kritičnega mišljenja. Antiintelektualne tendence so že padle na plodna tla zlasti v svetu populističnih vlad, pa naj bodo te desničarske ali levičarske, ki nas skušajo prepričati, da se obračajo k povprečnemu človeku, k temu ›človeku-masi‹, ki nam ga je na začetku 20. stoletja opisal Ortega y Gasset in ki se je na začetku 21. stoletja že močno razširil, zahteval privilegiran položaj v družbi ter z odprtimi rokami sprejel neumnost in začel širiti prostaštvo. (Ne drzni si pisati proti njemu, ne bodi antidemokrat!)« 

V Sloveniji pod pretvezo »demokratizacije« radi gojimo nekaj ljubiteljskih dejavnosti, sploh na področju kulture, ki si nadenejo masko profesionalnosti. Razpaslo se je ustanavljanje iniciativ in društev, ki na široko odpirajo vrata, trkajo na srčno kulturo posameznikov in vzbujajo slabo vest na podlagi domoljubja, ohranjanja slovenskih vrednot in boja proti zunanjemu sovražniku. To so društva, ki člane združujejo po principu »povezovanja«, torej še enkrat: ljubiteljsko, a kljub temu v kratkem in skorajda samoumevno napovedujejo konkuriranje na razpisih za profesionalce, ker smo menda vsi pred statutom, državnimi uradniki, sodiščem in bogom »enaki« (že res, »enakost« je dandanes izjemno raztegljiv pojem s poljubno aplikativnostjo). Vse bolj se moramo (!) opredeljevati na raznih peticijah, denimo za sistemsko povišanje subvencij, proti seksizmu ali za uporabo slovenskega jezika v znanosti, ki pa terjajo od nas enoznačno in dokončno odločitev. In gorje temu, ki ne podpiše – ta nesrečnež je namreč goden najmanj za pregon (če že ne za smrtno kazen), saj je izdajalec domovine, mačist in oportunist hkrati! V kaotičnem blodnjaku mnenj pa imajo, kot si lahko mislimo, še zadnje instance odločanja, kot so strokovne komisije, ki dodeljujejo štipendije, subvencije in nagrade, izjemno neprivilegiran status, povezan s sumničavim prevpraševanjem njihove tehtnosti, strokovnosti in prištevnosti. Prav zato se ob končnem premisleku o »doprinosu« te naše navidez brezmejno odprte, poljudno- in poljubnomnenjske kulture pridružujem Pascualovemu zaključku in nadaljujem njegovo misel: v sodobnem svetu nam namreč bolj ali manj uspeva gojiti zgolj »neko žalostno politično korektnost«, izsesano in razdišavljeno, tako, ki očetu Pike Nogavičke v slovenščini odreka status »zamorskega« kralja.

O avtorju. Tanja Petrič je rojena v Mariboru. Literarna kritičarka, prevajalka, urednica, esejistka, kulturna novinarka in asistentka za književnosti v nemškem jeziku. Študentka podiplomskega doktorskega študija nemške književnosti in literarne vede na Dunaju. Piše kritike, prispevke in strokovne članke za domače in tuje revije in časopise s področja kulture in literarne vede. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Večno nezadovoljstvo brezmadežnega slovenskega uma

    Sonja Merljak

    Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.

  • Protesti in pečene piške

    Agata Tomažič

    Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki.

  • Kako pa kaj novinarstvo?

    Mojca Pišek

    Slovenski mediji ždijo in čakajo, da crkne konkurenca, da lahko uplenijo njeno naročniško in bralsko bazo ter si zagotovijo monopol na trgu, vsaj za nekaj časa, dokler ostarela naročniška baza dokončno biološko ne presahne.