Krokodil v mulju, 4

Alja Adam

Na dnu, prvič

Po obisku savne sem razposajena, na pomolu na glas recitiram osladne ljubezenske pesmi, ki si jih sproti izmišljujem. Po desetih dneh bivanja v naravi se čutim bliže prvinskosti. Kasneje božam belo deblo breze, gladko, ponekod nagubano kožo. Še vedno čutim, da je moj razum meja, ki me ohranja na distanci.

A ko stopim globlje v gozd, se to spremeni, s pogledom begam med gosto zaraščenimi debli in ne morem več trezno razmišljati. Močna energija, ki se pretaka po žilah dreves, se širi prek mojih nožnih prstov, meč, stegen, medenice in križa, mah postaja vse mehkejši, ugreza se pod mojimi stopali, tam spodaj se razpira brezno, ki me vleče proti dnu zemlje.

V vseh mitologijah imajo drevesa posebno mesto, znotraj Nordijske mitologije je znano drevo Igdrasil, katerega krošnja sega do neba. »Drevo življenja« ali »kozmično drevo« je razdeljeno na tri dele, krošnjo, steblo in korenine – krošnja predstavljala vrhnji svet, nebesa, deblo ustreza srednjemu svetu in korenine, ki se nahajajo pod zemljo, predstavljajo podzemlje, ki simbolizira našo podzavest. Drevo s svojo vertikalno osjo povezuje energijo zemlje in kozmosa, na takšen način pa deluje zdravilno in magično. Pri nas je drevo življenja povezano z bogom Kresnikom – na vrhu njegove kristalne gore se nahaja lipa z belim lubjem. Pod drevesom je vodnjak nesmrtnosti, napolnjen z živo vodo. Kot vemo, je v slovanski mitologiji smrt upodobljena kot Bela žena, ki ljudi tiho vabi s seboj.

Zasledujejo me mrtvi, vsaj ena duša, medtem ko se zadaj med smrekami pozibavajo breze. Naslonim se na deblo, okoli mene lišaji, podrastje, veje, čutim preplet tridelnega sveta. Pokleknem in lice odložim na mah kot na ramo ljubljene osebe, mehkoba me vleče vase, zdi se mi, da padam proti dnu. Spodaj žuborijo podzemne reke, roji mušic in komarjev se dvigujejo proti krošnjam. Kot uročena drsim z dlanmi po lubju, listih, koreninah, rahel vbodljaj v kožo me ohrani prisotno. V telesu čutim vznemirjenost, podobno kot pred orgazmom, s telesom se pritisnem k zemlji. Ko poskušam razumeti, kaj se dogaja, mi to ne uspe, ker moje doživljanje ni več stvar »razuma«, temveč stvar »dotika«, »občevanja«, lahko bi tudi rekla »ljubljenja«, »spolnosti«. 

Drevesa so trdno vkopana v prisotnost, tako zelo, da jih skoraj ni več – v času, v katerem običajno bivamo ljudje. Naš čas je razdrobljen na ure, minute, trenutke, ko se počutimo dobro, in tiste, ko se počutimo slabo. Drobi se kot kruh, na uspešna in manj uspešna obdobja življenja, ki jih zaznamujejo prihodi in odhodi ljudi, na bolečino in radost, izgube in pridobitve, jutra in noči. Čas dreves pa je gost kot smola, njegovi premiki so neznatni in ne predstavljajo grožnje, v njegovih celicah se smrt in življenje spajata kot drevesne gobe z lubjem. 

IMG_20180630_200549
Ravnovesje

Včeraj sem si naravnala budilko, bila sem namreč dogovorjena za delovni Skype sestanek s kolegico, to pa me je vrglo iz mojega ustvarjalnega procesa. Tudi vreme se je spremenilo, prišle so poletne temperature in slabše spim. 

Danes se z Ullo pogovarjava o smrti. Pove mi zgodbo o umetnici, ki je naredila samomor. Ulla želi narediti grafiko na to temo, a je dogodek preblizu, čuti preveč bolečine in nima umetniške distance. Tudi sama nimam distance do svoje nove pesmi, Ulli poskušam razložiti vsebino, pa ne najdem besed, zlepljene so na moje telo, bolj ko jih poskušam »potegniti stran«, bolj postaja moja angleščina okorna in nerazumljiva. Četudi Ulla pravi, da razume. Razumeva se na poseben način, prek podob, najina domišljijska svetova se stikata kot korenine dreves. Lepo se je srečevati z njo na tak način, ko se izgubim znotraj svojega procesa, se napojim pri njenih koreninah in prek njih poiščem izgubljeno pot do svojih.

Težko je pisati o smrti (ali jo upodobiti v grafiki), morda naju ovira kulturno pridobljeni dualizem, ki pošilja moteče zaznave v »center ravnovesja« oziroma intuicije. Dualistično razmejevanje med življenjem in smrtjo, moškim in žensko, zunanjim in notranjim, družbenim in osebnim utrjuje obstoj statičnih modelov, ki zavirajo gibanje kreativnih tokov. Morda sva se ujeli v enega od modelov in ne znava priti ven.

A zgodba o snegu in otroku na sankah, ki mi jo pripoveduje, je čudovita. Pozimi je pri njih večino časa vse belo od snega, nebo pa je temno. Sneg odseva močno svetlobo in daje občutek, da je nebo spodaj, medtem, ko se zdi, kot da je zemlja v temi, zgoraj. Kot otrok je Ulla pogosto ležala na sankah, v prepletu svetlobnih kopren, in nad seboj opazovala »zemljo«, odeto v noč. 

V navezavi na Ullino zgodbo se spomnim, da so tudi v različnih drugih tradicijah (šamanski, vedski itn.) znana sveta drevesa, ki so obrnjena in imajo krošnjo spodaj in korenine na vrhu. Znotraj slovenskega izročila Valvasor piše o javoru, ki je rasel v jezeru tako, da je bil njegov vrh ali krošnja v vodi, deblo pa je štrlelo navzgor nad vodo.

Podoba otroka na sankah, ki drsi skozi svetlobo, se pogrezne v mojo domišljijo in tam ostane. Med meditacijo, ko opustim navezanost na lastne misli, na svoj um, se pogreznem v podobno svetlobo, v stanje, v katerem ni več dvojnosti, razklanosti med »znotraj« in »zunaj«, objektom in subjektom. Takrat se odrečem »lastništvu« nad svojim telesom, telo postane »obče«, »občuje« (»se ljubi«) s svetom – pri tem pa prestopa v mnogoterost oblik. 

Ko z Ullo govoriva o smrti, sočasno govoriva tudi o ljubezni, o odnosih, tudi o odnosu otrok–strarš. Pravim ji, da lahko prenesem izgubo staršev, partnerja ali partnerke, a ne svojega otroka. Kot učenka budizma se učim nenavezanosti, a zdi se mi, da lekcije, ki govori o opuščanju navezanosti na omenjeno vez, ne bom nikoli osvojila. Ulla mi pripoveduje o ptičih, ki potiskajo iz gnezda svoje mladiče, ko je čas, da se naučijo leteti, o tem, kako nekateri od njih, ki še niso pripravljeni, popadajo po tleh in umrejo. 

Povem ji o pogrebu svoje babice, o zamudi, kako sem skoraj izdihnila na pokopališču zaradi hitenja. Smejiva se. Govoriva tudi o tem, da ponekod v Indiji človeško telo po smrti razkosajo in ga vržejo ptičem. Pa o pokopališčih v nekaterih evropskih mestih, ki niso ločena od (mestnega) življenja, kjer ljudje posedajo med grobovi tako kot v običajnih parkih.

Kasneje se najin pogovor ustavi, počutim se podobno kot takrat, ko nisem šla goblje v gozd. Vem, da naju niso ustavili obiskovalci, ki so prišli kupovat Ulline grafike in so zahtevali njeno pozornost, temveč nekaj drugega. Zdi se mi, da Ulla, ki je približno petnajst let starejša od mene, na koncu najinega pogovora rekla, da je smrt z leti stopila bliže k njej. Morda sem jaz takrat utihnila, ali pa sem morala oditi, ne spomnim se natančno. Vem samo, da je bil zunaj zrak preluknjan z vlago, poln praznih delčkov, ki so se drgnili vame.

Na dnu, drugič 

Tekla sem po svoji ustaljeni poti, po cesti in nato mimo hišk ob gozdu, kjer sta dva dečka skakala po trampolinu. Misli so se zaletavale, kot da me želijo iztrgati iz pokrajine. Pri štorih sem se ustavila, ker sem se želela sprehoditi po mahu, začutiti pod sabo mehko dno zemlje, opazila sem, da je na drugi strani mah malo drugačen, bolj bele barve, gost kot volna. 

Kasneje me je k sebi povabilo staro, že skoraj mrtvo drevo, brez listja, oguljeno kot človeška kost se je stegovalo proti nebu, četudi ni segalo zelo daleč. Dotaknila sem se sivega lubja, grobo se je gubalo in lomilo. Nato sem se usedla in ga objela. Njegova notranjost se je zdela skoraj votla, čutila sem njegovo krhkost, a vseeno sem se lahko naslonila nanj. Tudi moja babica je bila krhka, zato je potrebovala dedka, »popolnega« moškega, ki ji je nudil varnost.

Umetnost je molitev. Je trenutek, ko se vračam po poti nazaj in strmim v prazno polje, »galebov ni več«, ko se ustavim in se ne pustim prehitro prepričati lastnim sodbam: »Tam so, a ne na tleh, temveč na žici, sedijo drug ob drugem, nekaj pa jih kroži v zraku.« Ko ustvarjam, sledim spremembam, beležim trenutke, ko je pesem napisana, jo »spustim iz rok«, ob tem pa opustim tudi eno od svojih identitet. Umetnost je molitev. Ko ustvarjam, raziskujem svojo prisotnost v svetu, stopam v stik z »božanskim«, presegam svojo individualnost in parcialnost časa. 

To, do česar sem prišla v štirinajstih dneh bivanja v Jarvillini, strne geštaltist Zinkler v enem samem, krasno zapisanem stavku: »To speak with God [jaz bi dodala Goddess] one must speak with humankind.« Takrat ko sprejmem in občutim »drugega« v celoti, ko sem sposobna opaziti lepoto njegovega gibanja, izraza, se vame naselita »milost« in hvaležnost. Ko sem objemala drevo, sem objemala tudi smrt, prisotnost »drugosti«, ki jo nosim v sebi – skozi mnoštvo identitet, obrazov, teles sem potovala proti izvirniku, proti praznini.

Kasneje, še isti dan, je Ulla spregovorila o finski legendi, o ljudeh, ki so se želeli obvarovati pred tem, da bi mrtvi hodili v vas, tako, da so med pokopališčem in vasjo zasadili drevesa. Drevesom so ritualno odstranili lubje, jim vzeli življenje, da se v njih naselijo duše umrlih. Vsaka duša je tako dobila svoje drevo. 

Na poti proti ateljeju sem se ponovno sprehodila mimo hišk in opazila razigrana dečka na trampolinu, eden je bil brez las, očitno po kemoterapiji. Gozdni zrak je z vso svežino vdiral vame. Na koži sem čutila prijeten odtis drevesa kot odtis preteklosti, ki je vstopila v sedanjost. Zdelo se mi je, da se čas giblje počasneje kot prej, hkrati pa zelo hitro, kot krokodil v mulju, ki se je pognal proti svojemu plenu. 

Opazovala sem ga brez strahu.

O avtorju. Alja Adam je na Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture. Leta 2007 je na isti fakulteti doktorirala s področja študij spolov in feministične literarne teorije. Je avtorica treh pesniških zbirk (Zaobljenost, 2003, Zakaj bi omenjala Ahila, 2008, Dolgo smo čakali na dež, 2015). Njene pesmi so prevedene v trinajst tujih jezikov in objavljene v domačih in tujih publikacijah … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Krokodil v mulju, 3

    Alja Adam

    So-čutiti ne pomeni popolnoma razumeti drugega, se vživljati v njegove občutke brez zavedanja lastne integritete, ali se »stapljati« z njegovo bolečino. V aktu so-čutenja vznikajo različni doživljajski pomeni, se približujejo drug drugemu tako kot kreativne ideje v umetniškem procesu.

  • Krokodil v mulju, 2

    Alja Adam

    Že ves dan me spremlja ta čuden občutek, da se mi nekaj izmika, kar je že skoraj na dosegu, a potem izgine, kot lepota, kot breze, skrite zadaj za smrekami.

  • Krokodil v mulju, 1

    Alja Adam

    Zdelo se mi je, da me je tišina, ki se je zgoščala okoli mene, iztrgala iz domačega okolja, vrveža, projektov, dogajanja. »Kaj če mi ne bo uspelo sprejeti tega miru?« me je prešinilo.