Krokodil v mulju, 3

Alja Adam

Opazovanje

Zjutraj sem se odpravila teč, z namenom, da se vrnem na kraj, kjer se mi je porodila ideja za pesem. Včeraj je ves dan deževalo, danes pa je posijalo sonce, čutila sem naval energije, ko sem stopila iz postelje. Japonca sta odšla in v mojem nadstropju je ponovno mirno.

Sprva sem tekla po cesti in potem skozi gozd. Na jasi galebi so ponovno stali v krogu, tokrat malce elipsastem, za drevesi se je zrcalilo jezero, natančno všito v pokrajino, kot da obstaja neka predhodna skica, po kateri se deli pokrajine združujejo v celoto. V mislih sem oblikovala pesem, nato pa pričela razmišljati o drugih stvareh, misli so brbotale kot mehurčki, dokler se nisem spotaknila in skoraj padla.

Pred nekaj dnevi sem med tekom začutila močno prisotnost pokojne babice, ob tem pa se je moja pozornost, podobno kot danes, razcepila v več smeri, drsela na različne konce kot rastlinski sokovi, ki se pretakajo v mnoštvo razvejanih korenin – na tak način pa slabela. 

Spomnila sem se na zaliv na Cresu, kamor sem hodila z babico in dedkom poleti na počitnice, ko smo se otroci na plaži pokrili z brisačo čez glave, stisnili lica skupaj, opazovali, kako je skozi tkanino presevala svetloba in se je naše dihanje zgostilo v en sam dih. Bilo nam je vroče, a smo vseeno vztrajali v skrivnostni tišini. Ali ko smo iz kartonskih škatel ustvarili hiše brez stropov, spremljali gibanje in oblike oblakov. Čas, zavit v mulj, nam še ni predstavljal grožnje. 

Danes sem se ponovno spustila k jezeru, da bi lahko opazovala tisto, kar sem zadnjič prezrla: skale ob porušenem pomolu, lokvanje, posute po vodni gladini kot pege po obrazu, tam med stebli s frnikulastimi popki pa en sam, napol razprt rumen cvet, ki mu je vseeno, če sem se na ta kraj vrnila zaradi njega, brez pričakovanj, želj, jeze ali zmedenosti se pozibava v vetru. Na pamet mi je padel verz iz budistične pesmi: »obstaja pot, a popotnika ni«. V stanju budnega opazovanja, ko je moja pozornost osrediščena, sem kot rumen cvet ali pot, izpraznjena korakov, ki merijo razdaljo do cilja. 

Poti vodijo do lesenih hišk, 
skoraj vse so pognale korenine …

 

Napaka

Med meditacijo ob jezeru poskušam ohranjati negibnost, ko se prične v mojo glavo zaletavati obad. Nekaj časa ga miže odganjam z roko, a ne pomaga, zato postajajo moje kretnje vse bolj očitne, dokler ne pričnem divje mahati in glasno preklinjati. Ko me v položaju sveče piči v zadnjico, mi dokončno prekipi, zvijem blazino in se odpravim k Ulli v atelje.

Ulla mi razloži, da je med tiskanjem napačno obrnila print, na katerem je upodobila moj obraz, sedaj je obraz zelene barve, narava in drevo (v ozadju), kar je v izvirniku zeleno, pa ima barvo kože. Na sliki se obraz ženske, »moj obraz« z ušesom v obliki školjke, prislanja k zemlji. Zanimivo je gledati sebe ali, bolj natančno, podobo iz moje (tukaj nastale) pesmi, njeno »rekonstrukcijo«. V pesmi pišem o tem, kako prisluškujem zvokom korenin, njihovemu gibanju. S tem ko je Ulla predelala podobo skozi svojo domišljijo, mi jo je na neki način »odvzela« ali, drugače, s tem ko sem pesem delila z njo, sem jo spustila stran od sebe, kot da bi otroku odprla vrata stanovanja, mu omogočila, da steče na dvorišče. 

Ob pogledu na sliko začutim kanček nelagodja, ki mi ga povzroči moja naveznost na lastno podobo, moja projekcija o lastnem videzu, zaznamovana s perfekcionizmom. Podoben občutek me je prežemal tudi tik pred objavo zadnje pesniške zbirke in po tem, ko sem knjigo, po intenzivnem delu, oddala v tisk – počutila sem se izpraznjeno in ranljivo.

Prešine me, da se Ullin domišljiski svet, kljub temu, da sva si v nekaterih stvareh podobni, precej razlikuje od mojega, začutim njeno »drugačnost«, hkrati pa, ko si ogledujem obraz, ki je bil sprva narisan s svinčnikom, nato izrezljan v podlago in na koncu odtisnjen na papir, ugotovim, da tista »druga jaz«, ki ima zelen obraz, ni samo »druga« od mene kot »realne osebe«, temveč tudi od svojega umetniškega izvirnika.

Napaka je prinesla možnost, da Ulla ustvari nekaj povsem novega, da se izvije iz svojih pričakovanj, tako, kot je to prineslo tudi moje srečanje z obadom, ko sem v jezi pograbila svojo blazino, ne da bi uspela izvesti meditacijo sočutja, se kot običajno posvetiti zaključku vadbe. A morda sem prav s tem, da sem ravnala drugače, izrazila največ sočutja, kar sem ga premogla do sebe.

V letošnjem letu sem veliko razmišljala o sočutju, ki je neločljivo povezano s spoznavanjem in sprejemanjem »drugosti«. So-čutiti ne pomeni popolnoma razumeti drugega, se vživljati v njegove občutke brez zavedanja lastne integritete, ali se »stapljati« z njegovo bolečino. V aktu so-čutenja vznikajo različni doživljajski pomeni, se približujejo drug drugemu tako kot kreativne ideje v umetniškem procesu. 

Teoretiki s področja geštalta govorijo o »polju srečanja«, kjer se stikata fenomenološki izkušnji dveh (ali več) oseb. V tovrstnem stiku se osebe spreminjajo skozi dialog, sočasno pa se spreminja tudi sam odnos. V »sočutnem« dialogu protagonist sledi izkušnji drugega, ne da bi se odrekel svojim lastnim reminiscencam in neodvisnemu razmišljanju.

Dam lahko samo toliko, kot si pripravljena vzeti, sem zapisala. Včasih me bega nestalnost sveta, težko prenašam spremembe, razhode, ločitve, takrat bežim pred krokodilom v mulju, drugič začutim v svoji ranljivosti moč: vzela bom toliko lepote, kot sem pripravila prostora za smrt.

20181117_190424
1530446470228

Ilustracija: Ulla Aatinen

Kroženje

Tretjič se vrnem na isti kraj, tečem po cesti in nato mimo jase, mimo galebov, ki ponovno stojijo v elipsastem krogu. Iznenada vzletijo (morda jih zmoti moj prihod) in njihova konstalacija se poruši. Ne dvomim da, jo bodo ponovno našli. V gozdičku se mi v mislih prevrtava trenutek, ko se jata dviguje v nebo, v ušesa se mi naseli zvok razpiranja peruti.

Kasneje opazujem jaso s štori, ki se mi zdi drugačna kot zadnjič, počutim se, kot da bi stala na zapuščenem bojišču, večino debel so že odpeljali, ponekod ležijo veje, se prepletajo med seboj, tu pa tam stoji nekaj mladih dreves, ki jih niso posekali – negotova se ne morejo odločiti, ali bi se dvignila proti nebu ali bi se raje »pridružila« padlim drevesom. Razmišljam, ali so korenine štorov še žive ali umrejo takoj, ko drevo posekajo, in se spomnim na kure, ki skačejo naokoli še potem, ko so jim odsekali glavo. Strohnele veje bodo postale hrana za mlada drevesa, kar bo od njih ostalo, bo zaokrožilo v naravi, se naselilo v membrane živečih organizmov.

Ob jezeru opazim, da se je razcvetelo še več lokvanjev, štejem, štiri, pet, šest. »Naslednjič bom prišla sem s fotoaparatom,« pomislim, »fotografije bom pokazala dedku, ko se vrnem domov«. Dedka imam rada predvsem toliko, kolikor je »babice v njem« (ljudje, ki so dolgo skupaj, si vsaj v nekem delu postanejo podobni). Vedno mi je bil všeč njegov odnos do narave, do lepega. Potem ko je preživel težko otroštvo in vojno, v kateri je bil ranjen in bi skoraj umrl, se je namreč preobrazil v »popolnega človeka«, ni bil zgolj visoko izobražen, karizmatičnega videza, temveč tudi spreten, vse je znal opraviti sam, fizična dela okoli hiše, vozil je čoln, se potapljal, nabiral cvetje, krasil torte za rojstni dan itn. Toda skoraj nemogoče je živeti s »popolnim človekom«, ki sicer potrebuje druge ljudi, a zgolj toliko, da potrdijo njegovo popolnost.

Težko živim sama s sabo kadar sledim podedovanemu vzorcu, a za svojo popotnico poskušam vzeti tisto, kar je dobro, kot ta tek, ki mi je pognal kri po žilah. Ni boljšega kot vonj po gozdu takoj zjutraj ali meditacija, ko se v tišini pogovarjam s svetom, tako kot aborigini, »mojstri« desne polovice možganov, ki komunicirajo drug z drugim tudi neverbalno, skozi misli, molitev, meditacijo.

Če drevesu snameš lubje,
ne zmore več vpijati vlage in umre
kot odnos v katerem besede 
preplavijo tišino.

Zmedenost

Drevesa imajo spomin, zaznavajo svetlobo in letne čase, kljub temu se vsake toliko zgodi, da se zmedejo in izgubijo občutek za čas – takrat njihovi brsti nabreknejo septembra namesto spomladi. Ko drevo izgubi brste, tvori nadomestke, to ga stane veliko dodatne energije, hkrati pa je zaradi tega tudi slabše pripravljeno na naslednjo sezono.

Ulla se pošali, da sem kot Italijanka, ko sem zamudila deset minut, odpravljali sva se iz Järvilinne v Jyuvaskulo na najin literarno-pogovorni dogodek, ki se je v Muzeju sodobnih umetnosti pričenjal ob 14ih. Zmenjeni sva bili, da greva dve uri prej od doma, zato da urediva prostor in pripraviva kavo in čaj za obiskovalce/obiskovalke. 

Odvrnem ji, da mi v zadnjih mesecih vse bolj pogosto uspe priti na dogovorjeno mesto točno. Kljub temu pa se včasih še vedno zmedem kot drevesa, ki prehitro ali prepočasi poženejo brste, izgubim občutek za čas. Nekje globoko v sebi kljubujem ustaljenemu redu, jutru, ki se plazi izza mojega vzglavja, popoldnevu, ko sonce pojema, večeru, ko telo izgublja energijo, postaja vse težje – cepetam na mestu kot trmast otrok.

V srednješolskih letih sem se upirala avtoritetam na različne načine, eden od teh je bilo tudi zavzeto kajenje na prepovedanih mestih. Spomnim se, kako smo se v gimnaziji drenjali na stranišču , kakšnih deset se nas je spravilo v en prostor, in zaradi dima nismo videli obrazov drug drugega. Kadila pa sem tudi sama, doma na oknu svoje sobe, ko so že vsi spali, močno stegnjena čez okensko polico, da sem skoraj padla čez. 

Dim sem spuščala v svojo notranjost kot vrv v vodnjak, kot da poskušam zajeti odsev lastne, izgubljene podobe. V resnici pa sem dosegla ravno nasprotno, saj sem z vsako prižgano cigareto odložila možnost soočenja, tako da sem z nikotinom, ki mi je nudil občutek hipnega zadovoljstva, prekrila svoje dno. 

Nekaj se je spremenilo, odkar mi uspe opazovati lastno zmedenost, ostati zunaj nje, si jo ogledovati kot kovanec med prsti, pobran z dna vodnjaka. Občutek imam, da gledam skozi čas, vidim celoto, ki jo sestavljajo boleče zgodbe mojih prednikov. A ko zakrijem svojo bolečino, pozabim na tisto, kar jo osmišlja, pozabim, da sem kot drevesa, ki ustvarjajo oblake iz vlage, narazdružljivo povezana z vodo in celotno naravo.

O avtorju. Alja Adam je na Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture. Leta 2007 je na isti fakulteti doktorirala s področja študij spolov in feministične literarne teorije. Je avtorica treh pesniških zbirk (Zaobljenost, 2003, Zakaj bi omenjala Ahila, 2008, Dolgo smo čakali na dež, 2015). Njene pesmi so prevedene v trinajst tujih jezikov in objavljene v domačih in tujih publikacijah … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Krokodil v mulju, 4

    Alja Adam

    Ko ustvarjam, sledim spremembam, beležim trenutke, ko je pesem napisana, jo »spustim iz rok«, ob tem pa opustim tudi eno od svojih identitet. Umetnost je molitev. Ko ustvarjam, raziskujem svojo prisotnost v svetu, stopam v stik z »božanskim«, presegam svojo individualnost in parcialnost časa.

  • Krokodil v mulju, 2

    Alja Adam

    Že ves dan me spremlja ta čuden občutek, da se mi nekaj izmika, kar je že skoraj na dosegu, a potem izgine, kot lepota, kot breze, skrite zadaj za smrekami.

  • Krokodil v mulju, 1

    Alja Adam

    Zdelo se mi je, da me je tišina, ki se je zgoščala okoli mene, iztrgala iz domačega okolja, vrveža, projektov, dogajanja. »Kaj če mi ne bo uspelo sprejeti tega miru?« me je prešinilo.