Krokodil v mulju, 2

Alja Adam

Dialog

Nekaj pozornosti je treba nameniti tudi granatnemu jabolku, ga prerezati in izdolbsti vsako peško posebej, občutku mraza med meditacijo, ko se koža naježi kot gladina jezera. »Vztrajaj,« pravim sama sebi, ko prične okoli mene brenčati čebela, še vedno zaprtih oči si predstavljam, kako se mota okoli skodelice mojega čaja. Nato zaslišim glasove dveh žensk, premike čolna, spuščata ga v vodo, »Kdo sta«, se vprašam, »sta mati in hči, partnerki, prijateljici, kakšna je njuna zgodba?« V trenutku, ko zaslišim pljusk vesla, udarec lesa ob gladino, preneham meditirati, moja pozornost se dokončno prevesi k podobam.

Tukaj je toliko majhnih hišk in še manjših od majhnih. 
Hišk za preživljanje lepega. Na poti k njim 
se galebi zbirajo v krogu, 
tisti, ki odletijo, se ponovno vrnejo,
zapolnijo prostor, rišejo lik.

V Ljubljani sva s Kajo več mesecev delali na pesniško-gibalnem performansu Čaj ob polnoči, v katerem sva se ukvarjali tudi z vprašanjem, kaj je to dom – v konkretnem in širšem, ontološkem smislu. Govorili sva tudi o tem, da je treba (rojstno) hišo izruvati iz zemlje, če v njenih koreninah tiči »plesen«, nasilje, strah, jeza, ki prehajajo iz generacije v generacijo, šele potem lahko poženemo svoje lastne korenine, na novem kraju.

»Kaja, tukaj je toliko majhnih hišk, in še manjših, galebi rišejo lik … V gozdu čutim prisotnost mrtvih, vsaj ene duše, po njenem trebuhu hodim kot po mahu, drgnem se ob zvok njenih besed kot ob veter in jih ne razumem, počutim se kot poslednje zrno riža v kartonski škatli, valim se po njenih stranicah in ne morem pobegniti

V spominu diši po morju, a jezero je brez vonja, pomislim, ko me lepota pokrajine ureže kot trava. Tudi kasneje, ko pridem do posekanih štorov, še vedno čutim skelenje. Tukaj, ali pa na zelo podobnem kraju, se mi zdi, da je Barbara, ki je bila na rezidenci v Juvaskuli (blizu Järvilinne), napisala neko svojo pesem. Pod mojimi nogami nekaj poči kot trhla kost in zadiši po iglicah in mahu. Morda je sedela prav tukaj. Včeraj sem sanjala, kako pišem pesem in sedaj me skrbi, da se bodo sanje izmuznile, da bom pozabila na jezero (zadnjič, ko sem se sprehajala, mu nisem namenila skoraj nič pozornosti), na granatno jabolko, riževo zrno, da bom neučakana trgala verze kot še ne dovolj zrele borovnice, ki se širijo v temi kot oči mrtvih.

Barbara, se spomniš, ko smo na delavnici geštalta govorili o odgovornosti? Ljudje »odgovarjamo svetu«, se odzivamo nanj, neprestano smo v dialogu, tudi ko smo sami ali ko nekomu namenimo zgolj pozdrav.

Včeraj se mi je zgodilo, da sta nova sostanovalca, Japonca, pretrgala mojo samoto v drugem nadstropju rezidence. Ko smo se drug drugemu predstavili, sta se pričela s sklenjenimi dlanmi klanjati, kar je trajalo precej dolgo. Pomislila sem, da se jima tudi sama priklonim, a me je nekaj zdrževalo, okovi nacionalnosti, navada, zaradi katere sem stala kot vkopana. Pomislila sem, da bi jima ponudila dlan v pozdrav, a sem začutila, da gesta ni usklajena z njunim gibanjem. Ni mi preostalo drugega kot počakati, da prenehata, vmes pa sem se v zadregi smehljala. Pred kratkim sem izvedela, da ima vzhodnjaški način pozdravljanja poseben namen, ki izvira iz spoštovanja do osebnega prostora (s stegnjeno roko, ponujeno dlanjo, namreč posegamo v intimo drugega) in zavedanja, da se naše telo ne konča na robovih otipljivega, temveč zavzema širše dimenzije v obliki energetskega telesa. Pravijo, da energije ni mogoče uničiti, tudi ko fizično telo propade.

Med nama ni bilo skoraj nič več,
a tam, v tej praznini, je vendarle nekaj obstajalo,
kot mapa, v kateri sem kot otrok zbirala znamke in prtičke,
jih selila iz stanovanja v stanovanje,
dokler jih enkrat nisem vrgla proč.
Kot občutek veselja, 
ki sva ga delila,
ko sva tipala nove oblike sveta, zgodbe, 
v katere nikoli nisva vstopila. 

Ponavljajoče se sanje

Na poti k Ulli se mi zazdi, da nekaj izgubljam, besede, stavke, slike iz sanj, ki sem jih danes zjutraj v svojem zvezku zaman poskušala opisati. Sedim v ateljeju in govorim o izgubah, o umu, ki želi predalčkati podatke, izvajati kontrolo, osmišljati, ko se končno spomnim, da se tisto, kar je pomembno, vselej vrne, pride nazaj, tako kot vsebine v ponavljajočih se sanjah. Morda je oblika malo drugačna, a pomen ostaja isti.

Kaj v resnici izgubljam na poti do Ullinega ateljeja, tistih nekaj korakov po hribu navzgor, mimo lokala? Tukaj v Järvilinni mi nič ne manjka, a strah me je, da se mi izmakne to, kar je tukaj, da bi preobremenjena z mislimi o prihodnosti izgubila ravnotežje, kot deček, ki mu je moja hčerka v vrtcu med pospravljanjem izmaknila športno blazino izpod stopal – padel je vznak in se udaril v glavo (na srečo se je končalo brez šivov).

Zdi se mi, da se vrtim v krogu, da se ponavljam kot moje sanje, v katerih rešujem dojenčka, v smrtni grozi tečem skozi mesto, ker je že vse dopoldne sam doma. Dojenčkov se ne pušča samih, ne moreš kar oditi, si vzeti čas za pisanje, pohajkovanje po mestu. Vsakič, ko ga primem v naročje, ko se njegova glavica zasidra v vdolbino med vratom in brado, občutim nežnost. Tudi Ulla ima podobne sanje, izbira med dvema doječkoma, lepim in grdim, in se vedno znova odloči za lepega. Deli naše osebnosti, ki smo jih (v vsakdanjem življenju) odrezali stran od sebe, da bi se obvarovali pred bolečino, v podzavesti utripajo kot luči na semaforjih in težijo k integraciji. 

Gledam jo in pravim: »Mene zanima grdi dojenček.« »Zanimaš me, Ulla,« ji rečem v mislih, brez besed. Ljudje me zanimajo v celoti, ne potrebujem rezin nasmeha, kapljic njihovega (zgolj sladkega) soka, da popestrim svoj lasten okus. Vljudnostni pogovori mi ne grejo, običajno rečem kaj spontanega in fraza se zdrobi v rokah kot surovo jajce. Potem, ko se pocedi tisto, kar je želelo ostati skrito, je nerodno vsem prisotnim, zato se raje sploh ne spustim v takšne pogovore.

»Ne ženi se preveč,« mi reče Ulla in mi pojasni, da z najinim projektom tako ali tako ne bova končali pred iztekom mojega bivanja v Järvilinni. Vem, da ni mogoče kar tako zaključiti procesa, tako kot ni mogoče dokončno pozdraviti ran iz otroštva: 

Ko potolažiš vse zapuščene notranje otroke, ko oprostiš mami, očetu, babici, dedku, stricem, tetam, ker niso znali ravnati drugače in niso ravnali prav, ko zaviješ vratove svojim demonom, se ti ponovno vrnejo kot tisti v flimih, v grozljivkah, ki se, potem ko jih je glavni junak »razkosal«, nepričakovano znajdejo na sceni kot glas, okončina, okrvavljena roka … še vedno te preganjajo – a v drugi obliki. 

Že ves dan me spremlja ta čuden občutek, da se mi nekaj izmika, kar je že skoraj na dosegu, a potem izgine, kot lepota, kot breze, skrite zadaj za smrekami. Včeraj sem jih opazovala, ko sem sedela na štoru, samo nekaj jih je med mnoštvom smrek, kot moji sivi lasje med rjavimi. Tukaj na severu je veliko žensk, ki si ne barvajo sivih las, kar mi je zelo všeč. Spomnim se na svoj esej o Starki, ki pljuva tobak, ki sem ga zaključila te dni, v katerem sem pisala tudi o tem, da bi bilo treba prevrednotiti pojem staranja, relacijo ženska–starost–seksualnost.

»Danes mi ne bo uspelo priti nikamor,« nestrpno ugotavljam, »samo po hribu k Ulli in nazaj v sobo«, medtem ko se za mano vali negotovost kot ogromna kača. Nato hitim, zlagam stvari, urejam zapiske, se jezim, svojo bolečino pa zaklenem v drugi del stanovanja, pozabim na njen mehek puh.

Po napornem tednu
trčiva druga ob drugo v avtomobilu, 
med vožnjo besede letijo mimo,
poskušam te zgrabiti, a na dosegu
imam zgolj tvoj profil, 
polovico tebe, in sprašujem,
ali te sploh zanima, kaj govorim,
čudno navajena na te »polovičke«,
ki me puščajo samo.

O avtorju. Alja Adam je na Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture. Leta 2007 je na isti fakulteti doktorirala s področja študij spolov in feministične literarne teorije. Je avtorica treh pesniških zbirk (Zaobljenost, 2003, Zakaj bi omenjala Ahila, 2008, Dolgo smo čakali na dež, 2015). Njene pesmi so prevedene v trinajst tujih jezikov in objavljene v domačih in tujih publikacijah … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Krokodil v mulju, 4

    Alja Adam

    Ko ustvarjam, sledim spremembam, beležim trenutke, ko je pesem napisana, jo »spustim iz rok«, ob tem pa opustim tudi eno od svojih identitet. Umetnost je molitev. Ko ustvarjam, raziskujem svojo prisotnost v svetu, stopam v stik z »božanskim«, presegam svojo individualnost in parcialnost časa.

  • Krokodil v mulju, 3

    Alja Adam

    So-čutiti ne pomeni popolnoma razumeti drugega, se vživljati v njegove občutke brez zavedanja lastne integritete, ali se »stapljati« z njegovo bolečino. V aktu so-čutenja vznikajo različni doživljajski pomeni, se približujejo drug drugemu tako kot kreativne ideje v umetniškem procesu.

  • Krokodil v mulju, 1

    Alja Adam

    Zdelo se mi je, da me je tišina, ki se je zgoščala okoli mene, iztrgala iz domačega okolja, vrveža, projektov, dogajanja. »Kaj če mi ne bo uspelo sprejeti tega miru?« me je prešinilo.