Kritika kot brokoli v obari moderne družbe

Prispevek z mednarodnega kritiškega simpozija Umetnost kritike 2017

Tadej Meserko

Tema simpozija Umetnost kritike 2017 se mi zdi odlična. Odločilna. Odločujoča in ključna. Preprosto zadene srž problema, nemara najtežje vprašanje, s katerim se sooča kritiško področje, naposled pa tudi umetnost kot taka. Kakšen je pravzaprav položaj kritike danes? Kako dobro opravlja to, kar bi morala opravljati oziroma zakaj le s težavo izpolnjuje svoje poslanstvo. Četudi je možno odgovore iskati bolj neposredno, pa bom sam vprašanje zastavil po ovinku. Menim namreč, da je položaj kritike v družbi že ključni pogoj za opravljanje njene funkcije, s tem pa se ne bom spraševal, kakšno funkcijo opravlja ali bi morala opravljati, ampak zakaj te funkcije zavoljo specifičnega položaja ne more opravljati. Šele ko bomo razrešili to vprašanje, se lahko posvetimo finesam poslanstva. 

Vsi se zavedamo, predvsem glede na statistične podatke, da kritika ne prosperira. Kot taka je torej z eno nogo že v fazi zatona in sedaj je bolj kot ne vprašanje, ali se bo pridružila še druga okončina in s tem sčasoma tudi preostanek njenega telesa, ali pa bo nemara agilni del zmogel toliko napora, da se bo izvlekel iz neugodnega položaja. Politiki bi rekli, da potrebujemo reforme, mi lahko preprosto rečemo, da potrenujemo spremembe. Teh se je najbolje lotiti – no, taki so vsaj običajni postopki – nekako v treh delih oziroma fazah. Najprej je potrebna dobra analiza obstoječega stanja. Sledi razmislek o ciljih, kam naj bi sploh prišli oziroma kaj menimo, da bi morali doseči. Nazadnje je treba razmisliti o sredstvih za doseganje cilja. Če ugotovimo, da sredstev za doseganje cilja na noben način ni, se cilj prilagodi, da je karseda blizu prvotnemu, drugo pa se zavrže ali dopolni. Nekako tako si zamišljam potek razmišljanja o vključevanju oziroma izključevanju kritike in podoben bo tudi miselni tok tega prispevka. Četudi je nemara cilj simpozija bolj neposreden v smislu razmišljanja o tem, kako je kritika vključena v družbene spremembe, pa ponavljam mnenje, da je to vprašanje neizogibno povezano s samim materialnim položajem, družbenim statusom in vključitvijo kritike v kulturnopolitični model. 

 

Najprej torej analiza. Empiričnih podatkov glede stanja literarne kritike žal nisem uspel najti, a se bom zanesel na dve precej dobri vzporednici in na poznavanje razmer iz prakse. Kar se tiče medijskega prostora, ki da se krči, kar povzroča enega od osrednjih problemov, se zdi, da to zagotovo drži. Maja Breznik je v prispevku O krizi kritike (revija Šum, št. 6), med drugim opravila tudi empirično analizo medijskega prostora, namenjenega likovni kritiki, in izkazalo se je, da je stanje na prvi pogled katastrofalno. Osrednji časniki so v zadnjih tridesetih letih tudi do osemkrat zmanjšali prostor, namenjen kritiki vizualne umetnosti. Po besedah avtorice pa ne gre toliko za krčenje prostora, ki je namenjen nekemu umetniškemu področju, saj je to še vedno precej podobno zastopano, bolj gre za upad klasične kritike, ki jo nadomeščajo različna poročila, predstavitve, intervjuji in podrobno. Pa vseeno, dejstvo, da kritika upada, ostaja. Naslednji problem, v katerega se Breznik ne spušča, je plačilo za opravljeno delo oziroma honorar za objavljeno kritiko. Ti so seveda slabi, če že ne porazni, in se zgolj s honorarji ne da zaslužiti minimalne mesečne plače. Ker se medijski prostor za kritiko krči, hkrati pa se zmanjšujejo ali stagnirajo tudi plačila za opravljeno delo, je stanje možno opisati preprosto kot izumiranje kritike. Poleg tega se pojavlja še dodaten problem, ki ga med drugim kot splošni znak hiranja opisuje tudi Breznik.

Zadnji pomembnejši element, ki prispevka k izumiranju kritike, je nekaj, kar bi lahko imenovali izgubljanje objektivnosti. Čeprav je objektivnost seveda zelo diskutabilen pojem, pa je zaskrbljujoče predvsem dejstvo izgubljanja želje po tem, da bi se področje držalo nekih minimumov družbenega funkcioniranja. Morda tako niti ne bi bilo smiselno govoriti o objektivnosti, a zagotovo bi kritiško področje moralo sprejeti družbene paradigme, ki se naslanjajo na opredelitve, kot so klavzula o nekonkurenčnosti, protikorupcijska določila, zavračanja nepotizma in podobno. Na področju kulture, še posebno v našem manjšem prostoru, pa se na trenutke zdi, da bi lahko govorili skorajda o degeneriranju. Okolje se je tako skrčilo in zaprlo samo vase, da zatohlost udarja tako navznoter kot navzven in ne omogoča približka potencialno funkcionalnega delovanja oziroma okolja, ki bi samo sebe krepilo. Sistem je, skratka, pričel odmirati tudi ali predvsem od znotraj.

Stanje je torej slabo. A kaj je cilj? Povratek v 19. stoletje in ponovno opevanje kritike kot nosilke kritičnosti in torej pomembne družbene dejavnosti? Je možno pričakovati restavracijo starih razmer v novem okolju? Kaj nam danes v demokraciji in neskončnih možnostih objavljanja in svobodnega izražanja še pomeni kritično pisanje? Je možno ali sploh zaželeno, da bi zahtevali isti status? Menim, da cilj nikakor ne more biti v preteklosti oziroma v sledenju starim idealom, pač pa ob nekaterih metamorfozah in ohranjanju kontinuitete prilagoditi kritiško delo tako, da bo času primerno. V tem prispevku bom orisal predvsem dve možnosti, in sicer je prva takšna, da se bo morda zdela času bolj primerna, za drugo pa menim, da je glede na funkcije kritike dejansko ena boljših rešitev. Prva se bo osredotočila na trg in nam bo služila predvsem kot način možnega razmišljanja o širjenju kritike, o možnostih financiranja, o vključevanju kritike v družbo in s tem o večanju njenega vpliva. Druga predstavlja navezovanje na državo, kar pomeni stabilnejšo rešitev, a prinaša nekatere druge že poznane pasti, ki pa se jim je precej preprosto mogoče ogniti.

Prva možnost se torej osredotoča na trg. Kritika je na neki način že na trgu, saj si kritiki, mimo res borne in pogosto posredne podpore države, sendviče služijo na trgu. A kot rečeno, smo v te izmenjalne procese vpleteni na enak način, kot so se odvijali v 19. stoletju. Menim, da bi morali, če želimo ohraniti tovrsten tip financiranja kritiškega področja, narediti poskok in se vsaj malo zavrteti v druge smeri. Pogledati moramo, kaj ima pravzaprav kritika takega, kar je dejansko lahko tržno zanimivo in na kakšne načine to vključiti v ponudbo. Kritika namreč ni zabavno branje, na kar računajo številne druge vrste in zvrsti s področja knjige. Kritika se torej ne more vključevati v ponudbo, češ, branje kritike je ›kul‹, ›in‹, zabavno ipd. A naposled tudi marsikaj drugega v družbi ne vstopa na trg pod tako krilatico. Potrošniki ne konzumirajo zgolj tistega, kar jih zabava in veseli, pač pa tudi tisto, kar prepoznajo kot koristno. S tega vidika se odvija skrb za telo, pravilno prehranjevanje, skrb za okolje, pogosto pa tudi branje. Vse to terja neki vložek posameznikov, da se odrečejo najenostavnejšim in najbolj evidentnim rešitvam ter poteku utečenega vsakdana, zato ker vidijo druge bolj dolgoročne prednosti. In ker kritika ne more staviti na primarno privlačnost, kot na primer čips ali piškoti, mora poiskati pozitivno v sebi in prepričati posameznike, da je njeno kozumiranje dolgoročno koristno. Ja, kritika se mora bolj kot čokolada obnašati kot brokoli, je pač tista grenka tableta, ki je nihče ne mara zaradi njenega okusa, a si jo vsi želijo, ker vedo, da dolgoročno prinaša nekaj dobrega.

Verjetno boste nekateri rekli, da je status kritike že sedaj dejansko tak. Morda. Morda neka skupina posameznikov kritiko razume tudi na tak način, a zagotovo je tako ne dojema večina. Da bi se kaj takega zgodilo, pa bi bile potrebne številne različne dejavnosti. Ker to ni prispevek o načinih implementacije kritike v družbo na način, kot ga tukaj predlagam, bom samo kratko orisal nekaj možnosti. Prva med njimi je zagotovo osveščanje. Knjiga kot umetniška zvrst je prisotna na številnih različnih ravneh. Otroci v vrtcu se lahko vključijo v Ciciuhca, v osnovni šoli v Bralno značko, poznajo tudi domače branje, pa berilo, knjižnične mreže so primarno razumljene kot posrednice knjig, torej na področju literature predvsem leposlovja, itd. V primerjavi s svojim običajnim objektom ocenjevanja se zdi literarna kritika povsem nebogljena. Nikjer ni predstavljana kot nekaj pozitivnega, ni vključena v praktično nobeno stopnjo izobraževalnega sistema, še ko se dijaki pripravljajo na pisanje eseja, jim nikjer nihče ne postreže s kritikami, na primer iz časa, ko je delo nastalo ipd. Kritika mora torej poskrbeti za svojo prisotnost v širšem družbenem prostoru, predvsem pa mora pravilno prenesti svoje sporočilo. Zakaj je pravzaprav koristna in na kak način koristi bralcu. Ne gre zgolj za neko prostočasno dejavnost, ki bi nas zabavala, pač pa za način mišljenja, ki nas krepi v kritičnem rezoniranju sveta, ki nam kaže tudi relevantno refleksijo predmeta obravnave in ki naposled slika temeljni modus moderne družbe. Če se bralci danes tudi po raziskavah v skorajda zanemarljivem odstotku odločilo za branje knjige na podlagi kritike, je to eden od ciljev, ki ga moramo nagovoriti, strategije doseganja tega cilja pa tukaj zgolj orisujem. Prav tako bi moral biti cilj kritiko integrirati v različne družbene sfere kot tisti element, ki krepi kritično mišljenje, torej tudi mišljenje kot tako. 

 

Glede doseganja zgornjih ciljev obstajajo precej klasični načini realizacije, v podrobnosti pa se tukaj ne bi spuščal. Orisal bi zgolj nekaj praktičnih možnosti integriranja kritike v družbo izven ustaljenih načinov, kot sprožilce potencialnega nadaljnjega razmišljanja. Če je kritika razumljena kot spodbujevalka mišljenja in kot podstat načina mišljenja moderne dobe, potem ne vidim razloga, da ni vključena in da se ne skuša vključiti v medije, ki sicer zagovarjajo spodbujanje mišljenja. Morda se na prvi pogled zdi nenavadno, a podrobnejša analiza bi pokazala upravičenost, da se kritično misel vključi tudi v medije, ki stremijo k poljudnoznanstvenim vsebinam, v revije s križankami in naposled tudi v časopise, ki so zastavljeni kot široko reflektirajoči mediji. Verjetno bi morali preveriti, ali za kaj takega obstaja realno zanimanje. Ob tem pa je ključno razumevanje, da se povpraševanja po produktih dogajajo zgolj v primeru nujnosti, da pa se prodaja produktov dogaja predvsem zavoljo dobre ponudbe. In če kritike nihče ne ponudi v medije, ki kritike sicer nimajo, potem je ti skoraj zagotovo ne bodo iskali sami.

Nadalje si je možno zamisliti še bolj učinkovito, a hkrati tudi veliko bolj eksperimentalno, delno pa tudi represivno metodo. Vsem nam je poznano, da obstaja starševski nadzor nad modernimi elektronskimi napravami. Starši lahko otrokom omejijo gledanje in nalaganje določenih vsebin, omejijo lahko tudi čas uporabe same elektronske naprave, hkrati pa obstajajo tudi drugi bolj subtilni načini nadzora. Po tem vzoru bi bilo možno vgraditi v uporabo neke naprave, aplikacije, igre, videa ali česarkoli drugega tudi pozitivni element glede na samo vsebino, in na tej točki je možno vključiti tudi kritiko. Torej kot nekakšno protiutež in ključ do možnosti uporabe neke vsebine bi bilo treba prebrati, analizirati in razmisliti o predstavljenem kritiškem tekstu. Zelo poenostavljeno. Seveda igraj svojo igrico ali glej svoj video, a tako, kot se ti zdaj vsakih pet minut prikaže reklama, bi potem uporabnik moral prebrati kritiko ali recenzijo in na neki način verificirati razumevanje. Ja, to je ta element bolj prisilnega vključevanja brokolija v prehrano, a če se tega poslužujemo praktično povsod, ni jasno, zakaj bi morali biti kritika ali umetnost vključevani zgolj z vsemi do sedaj neuspešnimi metodami?

 

Da ne zatavamo predaleč v smer, za katero sem tako ali tako rekel, da je zgolj preliminarni premislek, se naj na tej točki posvetim še drugi v začetku napovedani možnosti. Pri tem se moramo vprašati, kako je kritika vključena v naš kulturnopolitični model, kakšno mesto zaseda oziroma ji je dodeljeno v javnem interesu in kako bi lahko sistem reformirali. Naj poudarim, da se bo misel na tem mestu delno prepletala z ugotovitvami iz prispevka za prejšnji kritiški simpozij, a gre tukaj predvsem za fokus v drugo smer in za natančnejše razmišljanje o jedrni težavi. Najprej torej spet k analizi stanja. Kritika je v naš kulturnopolitični sistem vpeljana ambivalentno, lahko bi rekli, da celo neodločno in anemično. Po eni strani je pogosto prepoznana kot tisti element, ki pomaga pri odločitvah strokovnih komisij (čeprav je ta vpliv pogosto majhen), po drugi strani pa je njena eksplicitna integracija v kulturnopolitični sistem slaba, še toliko slabša pa je finančna podpora (dodajam, da je izraz podpora neprimeren in ga uporabljam zgolj zavoljo poenostavitve, dejansko pa gre za plačilo dejavnosti, ki jo država potrebuje). To na primer pomeni, da se lahko literarni kritiki letno prijavijo zgolj na eno razpisano štipendijo, ki je namenjena neposredno literarnim kritikom. Seveda so na voljo še druge, sicer precej redke in bolj splošne štipendije, a tudi tam ni prav veliko možnosti, prav tako ni na razpolago veliko sredstev. Nadalje se financiranje kritištva odvija še preko različnih razpisov za medije, kjer je ponavadi bolj ali manj posredno vključena tudi kritičnost in ob tem lahko govorimo tudi o posredni podpori kritiki. Imamo tudi občasno delujoči portal JAK RS Bližji knjigi in nekaj drugih podobnih projektov, a ima vse skupaj precej majhen obseg, čeprav ni nujno sistematično in finančno slabotno. Literarna kritika je, skratka, bolj kot ne prepuščena sama sebi, da se znajde na trgu, kakor ve in zna. 

Zgoraj navedeno dejstvo, to je odsotnost države pri neposrednem reguliranju področja kritike, bi bilo treba soočiti z denimo po naravi najbolj sorodnimi javnimi institucijami, to je s splošnimi knjižnicami. Zakaj je država prepričana, da mora državljanom na vsakem koraku omogočati splošne knjižnice, hkrati pa je nič ne zanima, kako se bo nastajajoča produkcija vrednotila, še manj jo zanima nabavna politika splošnih knjižnic in posledično se v veliki meri distancira od kritiškega področja. Po eni strani ugotavljamo, da imamo javni interes za to, da se produkcija ustvarja in posreduje, hkrati pa nimamo mehanizmov, s katerimi bi presojali kakovost. Kako je mogoča takšna diskrepanca? Zanimivo je tudi, da država vedno največ sredstev in regulativo na področju kulture usmerja ravno v posredovanje, zbiranje in hranjenje kulture, ne pa tudi v ustvarjanje ali presojanje. 

Postavil bi dve tezi. Prva je, da v našem okolju reguliranje razumemo predvsem kot direktno regulacijo, kot se je vršila v času socializma ali kot je bila poznana v najbolj avtoritarnih režimih. Druga trditev nadgrajuje prvo in podaja predlog, da bi bilo treba kritiko nujno spraviti v fokus našega kulturnopolitičnega modela, saj predstavlja eno ključnih koles v mehanizmu, ki je sedaj po notranji inerciji slabo delujoč. Kar se tiče prvega, je pri nas vstopanje države na neko področje razumljeno predvsem kot dokončna neposredna regulacija. To pomeni, da ko govorimo o reguliranju področja kritike, si marsikdo že predstavlja javne službe kritikov, ki spoštujejo uredbe in določila s področja kritike in ki jim je predpisano, kaj da je dobra literatura in kaj slaba. Večina meni, da je to edina možna povezava države in nekega področja in seveda potem večina meni, da umetnost ne sme stopiti v takšen odnos, saj je njeno temeljno poslanstvo ravno prevpraševanje obstoječe družbe, možnost kritičnega nastopanja proti posameznim družbenim praksam in sposobnost zretja utopičnih vizij. A dejstvo je, da državi ni nujno treba na tovrsten način izvajati regulative oziroma da ni nujno, da na tako trd način vstopi v urejanje nekega področja. Povsem možno je, in v razvitih državah se umetnost pogosto tudi producira na ta način, da država predvsem zagotovi sredstva za neko področje, ki pa se potem razdelijo po strokovnih ali drugih neodvisnih kriterijih. 

Kateri sistem je najboljši in kako zagotoviti kritiško svobodo, strokovnost in neodvisnost, je seveda stvar nadaljnje razprave. Gotovo pa je, da se to ne zagotavlja zgolj tako, da se neko področje potisne na trg, kjer da se bodo najboljše in potrebne prakse že same izkazale kot takšne, in da naj bi bil to edini način zagotavljanja avtonomije. Tudi univerza je hkrati avtonomna in državno financirana, in takšnih modelov je veliko. Kar moramo torej kritiki, hkrati pa tudi pisatelji in naposled vsi umetniki ugotoviti, je, da se ne smemo pustiti manipulirati s pravorekom tržnega neoliberalnega kapitalizma, pač pa moramo razumeti, da država pogosto izvaja regulacijo tam, kjer javni interes to zahteva, in nič drugače ni s kulturo. Kritika bi torej morala zahtevati podoben status in s tem jasno in smiselno umestitev v naš kulturnopolitični model. Trenutno je zgolj mešanica vseh možnih vizij ali predvsem odsotnosti vizij in kot taka ni zares del nobenega načrta, s tem pa hira v samoti lastnega hrčkovega kolesja.

 

Naposled naj ob tem dodam, da kritika vseeno zahteva še jasnejše vstopanje v kulturni model, saj je njena temeljna funkcija bliže nujnosti opravljanja javnega poslanstva. Kot smo ugotovili na začetku, kritika ni in ne more biti zgolj zabavna in prijetna. Vse, kar je tovrstnega, pa je nesmiselno pošiljati na trg, kjer naj si zagotovi sredstva za obstoj. Medtem ko ustvarjajoča umetnost lahko producira tudi objekte, ki so privlačni in zanimivi, pa nekaj, kar samo po sebi pomeni stremljenje za nepristranskim in nepopustljivim zasledovanjem tistega, za kar verjamemo, da je za družbo koristno, ne more biti tržno uspešno. Kritika bi morala postati razumljena kot državni podporni mehanizem, kar pomeni, da bi področje nujno moralo postati izdatneje financirano, ob tem pa bi moralo ostati tudi neodvisno. Samo kot taka lahko kritika izpolnjuje svoje poslanstvo in samo kot taka je lahko najbolje vključena v družbene permutacije. 

Če naj bom proti zaključku še aktualen, potem moram pregledati še, kako je z integracijo kritike v Nacionalni program za kulturo 2018–2025. Pozdraviti gre, da je kritika v nastajajoči NPK vključena skozi posebno poglavje, v katerem so kratko in jedrnato zajeti temeljni problemi kritiškega področja. Zdi se, da tudi predlagani ukrepi in rešitve niso slabi, nekoliko več nezadovoljstva pa je možno izraziti ob kazalnikih, kjer se ob dikcijo o koncesiji zgolj enemu mediju lahko zgodi prevelika koncentracija moči. Bolj smiselno bi se zdelo okrepiti in finančno dodatno podpreti drugi ukrep in kazalnik, torej povečanje kritiškega področja skozi medijski razpis, pa tudi skozi druge razpise. Šele razpršitev in diverzifikacija kritiške krajine, hkrati pa dovolj močen interes države, da področje ne bo prepuščeno finančnemu hiranju, lahko zagotovijo močno in stabilno kritiško polje, ki bo dobro vključeno v družbo in bo lahko opravljalo svoje temeljno poslanstvo. V nasprotnem primeru pa se nam lahko zgodi bodisi uzurpacija ali, kar bi bilo še slabše, popolna degradacija.

Kot vidimo, so možnosti vključevanja kritike različne. Njeno temeljno poslanstvo je in ostaja precej jasno, hkrati pa so vsaj navidez poti za jačanje področja raznolike. Vseeno se kaže, da je vstop države nujen, zato da nekaj takega, kar predstavlja brokoli v juhi, vanjo sploh zaide in da ga bo naposled kdo želel tudi pogoltniti. Dopustimo si torej biti nekoliko bolj vizionarski in pogoltnimo grenko pilulo zavestno in pravočasno.

O avtorju. Tadej Meserko (1984) je diplomiran filozof in magister sociologije. Do sedaj je imel objavljenih nekaj literarnih poizkusov (radijske igre in kratke zgodbe), sicer pa se posveča predvsem pisanju kritik (Delo, Radio Študent, Literatura, Apokalipsa, ARS), sodeluje pri ustvarjanju teoretske oddaje Teorema (RŠ), z različnih smeri pa pristopa tudi k esejistiki. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zaupati kritiku ali influencerju?

    Lara Paukovič

    Komu vse je danes dovoljeno, da kritiko podaja? In kako škodljivo za kritiško polje je to, da platforme za vzpostavitev javnega diskurza niso več samo mediji (ki se vse bolj selijo v internetno sfero), ampak tudi socialna omrežja, blogi, osebne spletne strani in podobno?

  • Kritika v klozetu

    Maja Šučur

    Preden si kdo ustvari napačen vtis o slovenski kritiki, naj navedem nekaj posamičnih primerov dovolj zgovornih kritiških praks, ki jim včasih še vedno podleže tudi moje lastno pisanje. Zato namen tega teksta ni kazanje s prstom, temveč predvsem opozarjanje na to, da so včasih najbolj samoumevne in dobrohotne kritiške odločitve lahko – izključevalne.

  • Knjige sveta in zakaj jih je treba brati

    Sonja Merljak

    Branje je še danes moje najljubše opravilo in prav zato težko razumem, zakaj te ljubezni ne morem preneseti na otroke.