Kritika – etimologija pojma in njegova funkcionalnost v sodobni družbi

Ignacija J. Fridl

Konkretna zgodba o kritiku – zgodba, ki nas uči, a ničesar ne nauči

Prvi znani literarni kritik v evropskem prostoru je bil po ohranjenih virih Sokrat. Platon namreč v Apologiji povzema Sokratov zagovor na sodišču ob njegovi obsodbi, da kvari mlade in zavrača bogove, ki jih priznava država. Na tem mestu Platonov učitelj poleg slabe izkušnje s politiki opiše tudi svoje srečanje s pesniki, zaradi katerega si je pridobil nove obrekovalce in sovražnike. Takole pravi: »Po politikih sem se namreč odpravil k pesnikom, tako tragiškim, ditirambičnim kot k drugim, da bi tam sam sebe razkrinkal kot bolj nevednega od njih. Med njihovimi pesnitvami sem izbiral tiste, za katere se mi je zdelo, da so jim najbolj dovršeno uspele, in sem jih spraševal, o čem govorijo, da bi se obenem od njih tudi česa naučil. Sram me je sicer vam, možje, povedati resnico, a moram: namreč tako rekoč skoraj vsi navzoči so razpravljali o pesnitvah bolje od njih, ki so jih ustvarili. Tudi glede pesnikov sem kmalu spoznal, da niso pesnili z modrostjo tega, kar pesnijo, temveč po neki naravni danosti in z navdihnjenjem, kakor božji vidci in prerokovalci: tudi ti namreč izrekajo mnogo lepega, ne vedo pa ničesar, o čemer govorijo. Postalo mi je jasno, da so se v takem položaju znašli tudi pesniki. Obenem sem zaznal, da menijo, da so zaradi pesništva najmodrejši tudi v drugih stvareh, v katerih pa niso bili. Odšel sem torej tudi od tu z mislijo, da jih prekašam v istem kot politike.« (Pl., Ap. 22a-c; prev. Ignacija J. Fridl)

Sokratova usoda je danes dobro znana. Bil je obsojen na smrt. Pred več kot 2400 leti je moral popiti trobeliko in se za zmeraj posloviti ne le od svojih prijateljev in sorodnikov, temveč – kot so določili Atenci – predvsem od svojega kritičnega preiskovanja atenske družbe, vrzeli demokracije in tudi umetniške, literarne resnice. Ni jih danes malo, ki se zgražajo, kako so mogli takratni nosilci sodne, politične in kulturne oblasti zgolj zaradi kritičnih oziroma kritiških besed fizično utišati enega največjih modrecev v zgodovini evropske filozofije in umetnosti, kako niso premogli samokritike, v kateri bi si priznali lastne slabosti, šibkosti, prodajanje laži za resnico, lastno neznanje in nestrokovnost. Zraven dandanes marsikdo še glasno doda, da je dva tisoč štiristo let zatem evropska družba dosegla tako stopnjo demokracije, v kateri je dovoljeno povedati vse, stopnjo, ko družbena kritičnost, ki zajema tudi umetnostno kritiko, ni več zločin, za katerega je zagrožena smrtna obsodba.

Toda v neki sicer majhni, nepomembni evropski državi se v enem osrednjih časopisnih medijev maja 2009 zgodi na videz nepomembna, osebna zgodba: literarna in gledališka kritičarka s kilometrino okrog tristo strokovnih knjižnih recenzij, gledaliških ocen in literarnih razprav ne ravno navdušujoče zapiše nekaj opomb o dramaturški šibkosti predstave Peer Gynt. Časnik Dnevnik kmalu zatem na kulturni strani (torej predvidoma kot relevanten kulturni prispevek) objavi odgovor dramaturginje omenjene predstave, spisan z naslednjimi besedami: »Kako klavrno je to: da skrčeni prostor, ki ga časopisi še namenjajo ocenjevanju gledališkega (in drugega) ustvarjanja, polnijo zamerljive pisarije neke … [op. IJF: ime sem zaradi generalizacije problema izpustila], ki je že neštetokrat izkazala, da o gledališču ne ve in ne razume ničesar, saj odobravanje zmore le ob povprečju in tistem, kar je pod njim, nad pomembnimi dosežki pa se v svojem neznansko omejenem pogledu praviloma zmrduje, ki po vseh teh letih objavljanja še vedno zamenjuje osnovne pojme, ponuja nezanesljive podatke, zgodovino navaja kar po svojem nezanesljivem in nepoučenem spominu, sodobna estetika in teorija pa sta ji sploh docela neznani; vse njeno pisanje, z infantilnimi analizami vred, pa obvladujejo frustracije ženske, ki je v gledališče vendar prišla samo zato, da bi srečala imenitne znance …« (Dnevnik, 25. 5. 2009, str. 17). Kulturna redakcija omenjenega dnevnega časnika z objavo takega prispevka nenadoma prepusti prostor temu, česar tudi Sokrat ne more označiti z nobeno drugo besedo kot obrekovanje. Gledališka kritičarka se poslovi od svojega kritiškega delovanja in zapiše: »Med ljudmi, ki človeka ne merijo z vatli spoštovanja drugačnosti, temveč sovraštva, ne želim delati. In z umetniki, ki kritike ne razumejo kot meje in mere lastnih umetniških dosežkov, ne želim deliti svojega intelektualnega življenja.« (Dnevnik, 2. 6. 2009).

Zgodbi modrega Sokrata iz zgodovinsko pomembnih Aten in neke kritičarke iz nepomembne, male dežele sta seveda povsem neprimerljivi po svoji veličini in usodnosti tako za Sokratovo osebno kot za atensko in kasnejše evropsko družbeno oziroma kulturno življenje. Kar pa oba primera zanimivo povezuje, je zaukazan, javno zahtevan kritični oziroma kritiški molk v okvirih demokracije tako pred skoraj dva tisoč petsto leti kot v sodobnem času. Med obema pričevanjema o usodi kritike in kritika tako obstaja le časovna in prostorska distinkcija. Razlik ni niti v diskurzivnih modelih (beri: v osebnem obrekovanju kot načinu polemike), niti v zaverovanosti nosilcev neke družbene moči o njihovem absolutnem posedovanju resnice, niti v likvidatorskih zahtevah po utišanju kritika. Le da Sokrata utiša fizična smrt, nepomembno kritičarko čez dve tisočletji in pol pa medijski duhovni – tako intelektualni kot osebnostni – linč, ki ji jemlje legitimiteto strokovnosti. V obeh primerih smo priča likvidaciji – bodisi fizični bodisi duhovni –, oba se dogajata v demokratičnem družbenem okolju, posledica obeh je kritiški molk in legitimiranje resnice nosilcev družbene moči kot edine relevantne. Historia docet, exempla aequa manent. Zgodovina nas sicer poskuša učiti, a primeri ostajajo enaki – konkretna družbena praksa vsakokrat znova zanika sposobnost človeške civilizacije, da bi na osnovi preteklih izkušenj zmogla spremeniti vedenjske obrazce in reakcije neke zgodovinske družbene skupnosti.

Sokrata je bilo pač treba fizično odstraniti z agore kot javnega kraja, na katerem so se ljudje še neposredno srečevali in se intelektualno pogovarjali. Skoraj dve tisočletji in pol kasneje je dovolj ukiniti ustrezne medije kot tisti javni prostor kritiškega duhovnega srečevanja, ki te legitimira kot strokovnjaka ali – če te v njem ni – priznava le še kot nekompetentnega zasebnika. Naj si na tem mestu privoščim še pomemben medklic, o katerem bi veljalo posebej razpravljati: izgovor, da kritiških ocen ni bilo v javnost zaradi obstoja spleta še nikoli laže plasirati kot danes, ni upravičen. Kritik namreč kot bloger na splet vstopa kot posameznik in zasebnik, šele z izrekanjem kritiške ocene v javno priznanem mediju dobi status strokovno izbranega ocenjevalca nekega umetniškega dela.

Zlasti dnevni časniki v nepomembni, mali deželi pa so v sedmih letih od opisanega dogodka le še bolj radikalno skrčili strani, namenjene kritičnemu premisleku o umetnosti, in še bolj okrnili število aktivnih literarnih in gledaliških kritikov. Glavni argumenti so in so bili, da gledališka in literarna kritika zavzemata preveč znakov, da ju nihče ne bere, da terjata preveč honorarjev – v primeru obiskovanja kulturnih prireditev izven prestolnice pa tudi preveč kilometrin …

Mesto kritika in kritike – nekoč in v sodobni družbi

Uvodne misli v prispevku sem načrtno zastavila kot osebno, individualno zgodbo. Ne samo zato, ker s tem posnemam in opozarjam na izvorni, predsokratski način vstopanja na pot modrosti in umetniške ustvarjalnosti, ki je po ohranjenih virih vedno temeljilo na posameznikovi izbranosti za poklic tako filozofa kot tistega, ki reflektira celotno družbeno stvarnost, kot umetnika, ki jo poustvarja s svojo domišljijo in po božjem navdihu. Svoje izvajanje sem začela na ravni konkretnega predvsem zato, da bi v okviru razprave vzpostavila tipično paradigmo, iz katere pravzaprav kritik vedno deluje. Zmeraj namreč izhaja iz neke konkretne danosti (bodisi širše družbene bodisi umetniške), ki jo kritiško reflektira in analizira. Na tak način sem hotela opozoriti na pogosto precej brezplodno, zlasti v anglosaksonskem prostoru živo debatiranje o ločnici med pojmoma critique/kritika kot pozitivno oceno delovanja neke strukture in criticism/kritištvom, ki je pogosto razumljen kot individualna presoja, iskanje pomanjkljivosti, celo negacija danega. Povedano drugače: če se je za polje kritičnega vrednotenja književnosti uveljavil mednarodni termin literary criticism, ga je treba uporabljati za vsako vrednotenje literature, ne glede na metodološko držo in kritikov odnos do umetniškega dela. Za opredelitev, kaj je kritika oziroma literarna kritika v strokovnem pomenu besede, pa je veliko bolj bistveno vzpostaviti distinkcijo med mnenjem posameznika, ki temelji na njegovem osebnem okusu, in kritiko (v pomenu izraza criticism) kot metodološko definirano, analitično presojo neke družbene pojavnosti ali neke umetnine. Najenostavnejša razlika med mnenjem in kritiko bi bila tale: v primeru mnenja posameznik izhaja iz svojega jaza in iz svoje lastne emotivno-racionalne strukture opazuje, analizira in vrednoti vse okrog sebe, tudi konkretno literarno umetnino. Kot kritik pa ima pred seboj najprej določeno umetnino samo, v kateri najdeva tipične referenčne točke za lastno dojemanje, analizo in vrednostni sistem pri ocenjevanju določenega dela. Povedano drugače: ko izrekamo mnenje, poskušamo vse, kar opazujemo, prilagoditi lastnemu jazu, medtem ko strokovna ocena izhaja iz tega, da določeni zunanji pojav (družbena realnost, umetniška stvaritev…) prek izbranih referenčnih točk, na katere kritikov jaz najbolj fiksira svojo lastno identiteto, nagovori njegov jaz, ki te dražljaje sprejme in ponotranji. V tem primeru je zunanji dražljaj tisti, ki analitično razkriva, oblikuje in spreminja kritikov (recipientov) jaz, ki pa seveda v samem aktu percepcije tudi recipročno deluje in ga iz procesa ni mogoče izključiti. 

Pojem kritika izhaja iz starogrškega glagola krínō, ki pomeni presojam, vrednotim, tudi delim, razločujem. Iz te besede izhaja tudi pojem kriza, ki je prvotno v evropskih jezikih pomenil določeno ločnico, odločilno točko, na kateri nekaj, npr. bolezen, preide iz enega v drugi stadij, ali pa pomeni samo sodbo, torej to, kar iz presoje izhaja. V tem pogledu je bil pojem prvotno v starogrškem pojmovnem registru in v zgodnji fazi razvoja evropskih jezikov vrednostno dokaj nevtralen – presoja ali sodba je lahko dobra ali slaba, stvari lahko ločujemo na pozitivne in negativne, kritični trenutek pa se lahko sprevrže v poslabšanje ali izboljšanje bolezni. Šele kasneje se je izraz kriza začel uporabljati za poimenovanje zgolj negativne plati dogajanja v širšem družbenem prostoru, izraz kritik pa za tistega, ki z zadržanostjo, odklonilnim odnosom presoja neko družbeno stanje.

Prav tako tudi Aristotel presojanja neke pesniške umetnine v Poetiki ne označuje z besedo tò krínein (presojati, vrednotiti), čeprav je slovenski prevajalec dr. Kajetan Gantar 25. poglavje Aristotelove Poetike naslovil z besedami O literarni kritiki. V tem razdelku Aristotel govori o »tà pròs autên tên téchnēn«, torej o tem, kar je »zoper samo (pesniško) veščino«, kar je proti bistvu umetnosti. Slovenski prevajalec je za to, kar je proti ali zoper, uporabil izraz kritika – skladno z negativno konotacijo nasprotovanja, ki jo je pojem kritika medtem v svoji zgodovini razvil. Dejansko pa se izraz »kritika« (ang. criticism) v pomenu presoje in vrednotenja literarnih umetnin uveljavi šele v zgodnjem 17. stoletju.

Zgodovinski prikaz pojma kritika dokaj nazorno pokaže, kako je potekalo prevrednotenje in razvrednotenje njegovih pomenov, saj termin od pozitivnih konotacij nečesa vrednega (sodbe) in kritika kot nekoga, ki je strokovno usposobljen za dajanje sodb in vrednostno ločevanje, sčasoma v splošni družbeni rabi dobiva dodatne in na koncu prevladujoče negativne konotacije. Ta negativnost pa se očitno ne ustavi samo na ravni la langue quotidienne, ampak se vse bolj premešča tudi v strokovni prostor, kot nam pokaže zgodba iz leta 2009.

Živimo v svetu, ki se je odrekel temeljnim etičnim, estetskim, kulturnim vrednotam, na katerih je rastla današnja Evropa. Po razvrednotenju tradicionalnih družbenih vrednot (lepega, dobrega, resnice …) je kapitalistična ideologija na njihovo mesto kot edino vrednoto ustoličila vrednost. Sodobni vrednostni sistem je orientiran tako, da je edina relevantna perspektiva, po kakšni ceni nekaj dobimo, in ne več, kaj dobimo. Kritik se je zaradi razvrednotenja družbenih vrednot znašel v kritični praznini, ki je terjala nujno prevrednotenje njegovih obstoječih kritiških vrednostnih sistemov. Naenkrat nima več občih vrednostnih kriterijev, po katerih bi lahko izrekal presojo neke umetnine v izvornem pomenu kritike kot strokovne sodbe, ampak si lahko vzpostavi le niz individualno izbranih referenčnih točk, med katerimi plete svojo kritiško oceno v čim bolj gosto mrežo, da bi vanjo ujel najbolj kapitalne vrednosti (ta izraz rabim namerno v maniri neoliberalistične utilitarne logike) posameznega umetniškega dela. S takim, individualnim naborom kritiškega aparata pa postane še bistveno lažji plen kritikov kritike, ker je – kot je razvidno tudi iz navedene zgodbe iz leta 2009 –, razumljen kot zasebnik (in ne več kot strokovnjak), v primeru prevelike kritičnosti pa celo kot strokovno in psihološko vprašljiva osebnost, ki na umetnikih zdravi svoje frustracije in karieristične cilje. Omenjeno kritiško praznino je v svojih esejih v Anatomiji kritištva (Anatomy of Criticism) že leta 1957 zaznaval Northrop Frye, ki jo je poskušal zaobiti z zahtevo po neposrednem literarnem vrednotenju, ki sledi imanentni strukturi samega umetniškega dela. A iluzorno je razpravljati, da se lahko kritik pri svoji presoji neke umetnine na ukaz izklopi iz družbenega konteksta, v katerem je rastel, se intelektualno oblikoval in v katerem živi…

Sodobni čas je zavezan utilitarni logiki bivanja – izsledki znanosti morajo koristiti plemenitenju kapitala, narava človeku služi kot predmet neizčrpnega izkoriščanja, vse je torej podrejeno načelu uporabnosti in koristnosti. Danes si v trendu in si zgolj tako dolgo, kolikor in kakor dolgo koristiš ekonomskim, političnim, tudi kulturnim elitam za njihovo promocijo. V čaščenju vrednosti (cene) namesto vrednot ni več nobene ločnice, nobene meje, nobene kritične točke, na kateri bi lahko gradili presojo ali sodbo, torej kritiko v izvornem pomenu besede. Zakaj za dosego cilja, kako se čim bolje tržiti, da boš iztržil kar največ, je vse dovoljeno – ni več distinkcije med lepim in grdim, med dobrim in slabim … S padcem socializma in globalnim razmahom kapitalizma ne nazadnje tudi ni več razvidne meje med ideološkim in neideološkim, ki je kritiku v socializmu bistveno olajšala definiranje njegove osebne kritiške/kritične drže. Socialistična ideologija mu je namreč ponujala dokaj jasne koordinate za oceno njegove dejanske zmožnosti in moči kritičnosti. Po stoletjih in tisočletjih suženjstva – v antiki v obliki individualnega, v času kolonializma pa nacionalnega zasužnjevanja, smo danes deklarativno, ustavnopravno vsi svobodni. Dejansko pa smo ljudje in tudi kritiki, ovrednoteni toliko, kolikor se znamo in zmoremo prodati na trgu, kolikor v mesarskem klanju na trgu uspemo v javnosti ohraniti in prodajati imidž strokovnosti in kakor dolgo nas mediji cenijo kot avtoriteto. Novodobno suženjstvo še zdaleč ni odpravljeno, samo premestilo se je na globalno raven v tako sofisticirani obliki, da se ne vidi več niti vir zasužnjevanja ne njegova dejanska oblika – godi se namreč v imenu demokracije in varovanja človekovih pravic, v imenu enakopravnosti in enakih možnosti na trgu.

V družbi, ki ceni kritika toliko, kolikor je ocenjen v javnosti in na trgu, se bo proces negativiranja pojma kritika, ki sem ga evidentirala v svojem kratkem zgodovinskem prerezu, le še nadaljeval. Kakšno korist ima namreč v nekem družbenem okolju kritik? Kdo ima korist od nekoga, ki presodi, da nekaj ni dobro ali bi lahko bilo boljše? Realna, strokovna vrednostna sodba, ki opozarja tudi na šibkosti nekega umetniškega dela, škoduje namreč tako ugledu avtorja, prodajnim rezultatom izdajatelja oziroma producenta, verodostojnosti državnih organov in uslužbencev (če so subvencijo knjige podprli) kot širšim kulturnim lobijem, ki so pri nastajanju neke umetnine sodelovali in jo podpirali. Nazadnje pa seveda najbolj škoduje kritiku samemu, ker bo namesto junaka, ki se je uprl diktatu določene vplivne kulturne srenje, postal bedak, saj ga bo najprej medijsko, potem pa finančno (ostal bo namreč brez dela) linčal veliko močnejši kulturniški demos. Priča smo torej paradoksu, da se z demokratizacijo sodobne kapitalistične družbe izgublja ostrina besede in peresa, ker strokovnost kot vrednoto tudi v kulturi in literaturi izpodriva imperativ utilitarnosti, kritikove javne cenitve na trgu.

Kaj torej ostane kritiku v tem ubožnem času? V situaciji, v kakršni se je znašla sodobna družba in v kakršni se je znašel tudi kritik, njegova vloga ne sme biti, kot je iluzorno še prikazoval Frye, zgolj in samo sledništvo imanentni strukturi nekega literarnega dela oziroma – širše – določene umetnine. Tako je namreč kot kritik v paradoksu, da nekritično pristaja na svojo družbeno vlogo in na situacijo, v kateri sta je znašla on sam in družba, ki jo sooblikuje. Ne nazadnje je smisel sleherne umetnine sprožiti v prejemniku (bralcu, gledalcu …) refleksijo o samem sebi in svojem lastnem bivanju ter premakniti koordinate njegovega razuma, čustvovanja in doživljanja sveta. Vloga katerega koli, tudi literarnega kritika ni danes nič manj izrazito kot v Sokratovem času ta, da skoz imanentno strukturo literarnega besedila opozarja na strukturiranost tako človekove individualne osebnosti kot njegove družbe ter razkrinkava družbene laži in prevare. Če se izrazim v duhu Northropa Frya: danes mora kritik delovati ideološko, da bi navidezno, javno reklamirano in deklarirano neideološkost demokratične kapitalistične družbe razkril kot prikrito obliko suženjstva in ideološkega zasužnjevanja človeka. Tistega suženjstva, ki z redukcijo človeka (beri: tudi kritika) na to, koliko je vreden na trgu, izenačuje človeka s potrošnim blagom, ki ga v primeru nekoristnosti zavržemo na smetišče.

O avtorju. Ignacija J. Fridl (1968) se je uveljavila kot literarna, filmska in gledališka kritičarka. Doslej je napisala prek 300 različnih recenzij, zapiskov ter študij o sodobni slovenski in svetovni dramatiki, prozi in gledališču. Med drugim je objavljala knjižne in gledališke ocene v osrednjih slovenskih časnikih in revijah, pripravljala pa je tudi oddaje za televijo. Za svoje kritiško delo je leta 2000 … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zaupati kritiku ali influencerju?

    Lara Paukovič

    Komu vse je danes dovoljeno, da kritiko podaja? In kako škodljivo za kritiško polje je to, da platforme za vzpostavitev javnega diskurza niso več samo mediji (ki se vse bolj selijo v internetno sfero), ampak tudi socialna omrežja, blogi, osebne spletne strani in podobno?

  • Kritika kot brokoli v obari moderne družbe

    Tadej Meserko

    Po eni strani ugotavljamo, da imamo javni interes za to, da se produkcija ustvarja in posreduje, hkrati pa nimamo mehanizmov, s katerimi bi presojali kakovost. Kako je mogoča takšna diskrepanca? Zanimivo je tudi, da država vedno največ sredstev in regulativo na področju kulture usmerja ravno v posredovanje, zbiranje in hranjene kulture, ne pa tudi v ustvarjanje ali presojanje. Kritika bi morala postati razumljena kot državni podporni mehanizem, kar pomeni, da bi področje nujno moralo postati izdatneje financirano, ob tem pa bi moralo ostati tudi neodvisno.

  • Kritika v klozetu

    Maja Šučur

    Preden si kdo ustvari napačen vtis o slovenski kritiki, naj navedem nekaj posamičnih primerov dovolj zgovornih kritiških praks, ki jim včasih še vedno podleže tudi moje lastno pisanje. Zato namen tega teksta ni kazanje s prstom, temveč predvsem opozarjanje na to, da so včasih najbolj samoumevne in dobrohotne kritiške odločitve lahko – izključevalne.