Krava ali otrok?

Urša Zabukovec

Ležim na plaži, sonce sije septembrsko milo in prizanesljivo, morje se počasi hladi in z vsakim valom olajšano odvrže na breg novo porcijo pene – kot da bi se tako želelo znebiti vse umazanije, ki so jo v vročih poletnih mesecih vanj neprizanesljivo vnašale trume ljudi. Ti so, vsaj zdi se lahko, tako izmivali s sebe stres, utrujenost in apatijo – sodobne fosile delovnih dni. Opazujem svoje otroke, ki se ne pustijo motiti – nikomur, ne nam, ne drugim kopalcem, ne soncu, ne valovom. Ure in ure letajo po pesku sem in tja, postavljajo gradove, gradijo bazene, jih polnijo in praznijo, tu in tam zabredejo na kratko ohladitev v morje, ko eden od njih zakriči, da je zaslišal sireno, se zbašejo v čolnič in kot pravi pirati prečešejo del zalivčka; med plovbo ima vsak svojo vlogo, prav tako pri pristajanju. Male ročice majhnih bitij gradijo zavidljivo fascinantne stavbe in zgodbe, brez kakršnihkoli navodil ali nadzora, v tabor se vrnejo le, če in ko jih v to prisili lakota. Ne zavedajo se, kako zelo uživajo v svoji čedalje večji samostojnosti.

Ekokrava

V to stapljanje pregretih mislih in podob poseže glas moža, ki zleknjen pod senčnikom bere nekaj o ekološki vzreji goveda v Španiji. Najprej mi na hitro postreže s številkami, s krajšo statistiko, čemur sledijo zanimivejši podatki o tem, kako je videti življenje ekološko rejenih krav – kaj te živali jedo, koliko in kje se gibljejo, kaj se dogaja, ko zbolijo, predvsem pa, kako jih zdravijo. Na kratko: te živali se svobodno pasejo, in sicer na območjih, kjer se ne uporablja škropiv in umetnih gnojil, jedo večinoma travo, dodajajo jim le minimalne količine ekološko pridelanih žit, ki jih zmeljejo tik pred obrokom; ker se ves čas gibljejo, se redijo in rastejo počasi, se pravi tako, kot jim je bilo namenjeno, kar je zelo pomembno za kakovost njihovega mesa in mleka. Ko taka žival zboli, pride veterinar, postavi diagnozo, nato pa jo zdravijo … homeopatsko. Ekološko rejene živali ne zobajo ne antibiotikov, ne hormonov, ne katerihkoli drugih zdravil, prav tako niso cepljene. Zanimivo je tudi to, da je takšno – recimo temu zdravo – življenje največjemu številu živali omogočeno v pokrajini, ki v Španiji sicer velja za najrevnejšo – v Extremaduri (tam je denimo 648 takih kmetij, medtem ko jih je v Kataloniji, ki je na drugem mestu, 177; najmanj jih je, pričakovano, v okolici Madrida, kjer so samo tri).

Sonce se vzpenja po nebu, v glavi se mi vrti, ne vem več, ali od vročine ali od kravjih zanimivosti, najverjetneje pa od tistega, kar se počasi začenja izrisovati v moji zavesti: v tem sistemu je veliko laže ekološko vzrejati kravo kot pa ekološko vzgajati otroka, in znanost, ta sodobna religija, ima tu spet dvojna merila, ki jih seveda ne narekuje njen predmet, se pravi krava ali otrok, pa čeprav je to ena od njenih dogem. V katere sodobni verniki pač verjamejo/verjamemo.

Otrok? Cela štala

Otrok, naših otrok, se ta sistem ne polasti šele po rojstvu, ampak že dosti prej. Najprej nas je tako ali drugače prepričal, da je čisto v redu rojevati pozno – prej je treba namreč opraviti cel kup obveznosti, od šole prek univerze do »službe«, potem pa so tu še vsi užitki in hobiji in »realizacije«, tako da kravca pride v štalco, ki smo si jo najverjetneje kupili na kredit, praviloma precej pozno (ko sem rodila svojo prvorojenko, sem bila deset let starejša kot moja mami, ko je prvič rodila). A nič zato, tudi pri tem nam sistem baje lahko pomaga z najrazličnejšo tehnologijo. No, ko nam enkrat tako ali drugače uspe, ko zanosimo, pademo v medicinsko mašinerijo kontrol in testov: naš otrok, tedaj še plod, je ultrazvočiran, pogosto, odvisno od naše starosti ali želja, amniocenteziran, prav tako ves čas preverjajo naše telo: urin, krvno sliko, če imate kakšne druge težave, še jetrne in ščitnične teste, pa nosečniško sladkorno bolezen, to je že obvezno, in, ne nazadnje, streptokok, čemur, če ste pozitivni, sledi antibiotik (preventivno, kajpada). Da o porodu ne izgubljam besed – najprej mučne priprave (ki jih morate narediti vi, namenjene pa so medicinskemu osebju), nato bizarne pozicije, vmes še malo oksitocina, ker gre po mnenju osebja zadeva najverjetneje prepočasi, da vas ne bo bolelo, vam pa ponudijo sredstva za lajšanje bolečine, intravenozno. Jedrnat opis tega, kaj je danes v večini porodnišnic porod, lahko preberete na kakšnem moderiranem ginekološkem forumu, tudi na slovenskem, gre pa nekako takole: ne paničarite, prepustite se osebju, oni bodo naredili vse namesto vas. Slišite? Porod ni vaš dogodek, v bistvu sploh ni več dogodek za nikogar, ampak rutinizirani medicinski akt. Polastili so se naših teles, vzeli so nam porod – nas pa prepričali, da je tako najbolje za vse: za plod najbolj varno, za nas, ženske, pa tudi ni tako slabo, saj vendar nič ne čutimo. In kaj se sploh pritožujemo.

Čutiti, gospoda, je nevarno. Bolečine pa tako ali tako nihče ne bi. Kdo si danes sploh še želi dogodkov v svojem življenju? Tudi tistih, na katere bi bili lahko ponosni (ponosni na boleč, nezmedikaliziran porod?! Saj niste normalni.). Ali niso najboljši dogodki tisti iz življenja drugih, o katerih beremo na spletu?

Če imate drugačno nosečniško in/ali porodno izkušnjo, ste se morali zanjo izjemno potruditi (govorim iz lastnih izkušenj), ali pa ste imeli srečo (tudi to se mi je zgodilo – ko sem rodila v avtu).

Ko se otrok rodi, se začne nov nadzor, ki se mu omiljeno reče posvetovalnica. Ali dete pravilno raste, se je zadosti zredilo in zakaj ne. Ter cepljenje. V Španiji cepljenje ni obvezno – o tem, zakaj ne, morda nekoliko pozneje. A tudi pri neobveznem cepljenju vam sistem ne da miru. O cepljenju govori vaš ginekolog, na cepljenje te spomnijo sestre vsakič, ko te srečajo, četudi na stopnišču, mimogrede pa tudi farmacevtke v lekarni. Kličejo vas po telefonu, z dveh ali treh instanc, ki so med seboj v hierarhičnem odnosu: češ, dragi starši, slabo ste informirani, pa vam povemo, da vašemu otroku manjkajo cepljenja, pridite in zadevo uredite. Ko jim odgovorite, da ste glede teh zadev zelo dobro informirani, a da imate tudi zelo slabe izkušnje in da ste zaradi tega malce skeptični do vseh teh profilaktik, se ton sicer nekoliko spremeni, kaj več pa ne. Če imate več otrok, vas z vseh instanc kličejo večkrat – za vsakega posebej.

Če ne pediater, pa Gibraltar

Obveznosti cepljenja in posledičnih kazni tu, v Španiji, kot rečeno, ni. To pa zato, ker prisila ni potrebna, saj je precepljenost ogromna. Nasploh so današnji španski starši vestni medicinski potrošniki. Vrste pri pediatrih so neskončne, saj velja prepričanje, da je prav on odgovoren za zdravje vašega otroka. On kot specialist vam mora vedno znova povedati, kako postopati v primeru prehlada; da deluje bolj resno – dostikrat pa na prošnjo staršev – predpiše še kakšno zdravilo. Španija je po uporabi in zlorabi antibiotikov baje na prvem mestu v Evropi. Večina teh po- in zlorab se nanaša na otroke, mlajše od dvanajst let. Kako deluje zavest povprečnega španskega starša (s »povprečnostjo« seveda sporočam, da obstajajo tudi izjeme)?

Zadnjič srečamo kolegico Mari, kot vedno lepo oblečeno, v stilu, s polno vrečko zdravil, na poti domov. Potarna, da ima njena osemletna hči ogromno kariesa, da zaradi bolečin tako rekoč ničesar več ne je. Zdaj je šla z njo k zobozdravniku, od tam pa v lekarno, kjer je morala kupiti nesramno drago ustno vodico, posebej za otroke, z okusom jagode. Pa si umivate zobe? »Ne, hčerki ni všeč, pa je ne silim.« Ta naša kolegica je zadovoljna, zadovoljna sama s sabo, kar se izraža v njeni drži, njenih gestah, njenih zgodbah. Zadovoljna je, saj počne vse, kar naj bi baje počel odgovoren starš: od otroka ne zahteva stvari, ki mu niso všeč (odlična ideja, čisto v stilu našega družinskega zakonika), ko ga kaj boli, ga pelje k zdravniku, nato pa še v lekarno, kjer zanj, za otroka, zapravi kup denarja. Kako po vsem tem času in denarju, ki ga je žrtvovala za drugega, ne bo zadovoljna s sabo?

Druga anekdota je lanskoletna, iz vrtca, kamor je hodila naša najmlajša. Pojavile so se norice, med starši je zavladala huda panika, saj veste, norice so tako rekoč apokalipsa. A ravno nekaj mesecev prej je španska vlada zakonsko prepovedala cepljenje otrok proti noricam in iz vseh lekarn umaknila cepiva – lahko si jih dobil le na recept, za odraslega ali otroka, starejšega od dvanajst let. To pa zato, ker je državo preplavila epidemija odraslih, ki so zboleli za noricami, in se je zadeva dostikrat končala s hudimi posledicami ali celo smrtjo. Bolezni, ki se jim reče otroške, je treba preboleti v (zgodnjem) otroštvu. V naših higienskih razmerah ne predstavljajo nikakršne grožnje – predstavljajo pa jo za odrasle, ki dotične bolezni niso preboleli – ali pa so se v otroštvu cepili, cepivo pa deluje, če sploh deluje, samo omejeno število let (kar priznavajo celo »navodila za uporabo«). A starši v našem vrtcu kot da te logike ne bi razumeli. Začel se je strasten lov na cepivo, s katerim bi svoje sončke obvarovali trpljenja – vročine, izpuščajev, domače postelje. Redki srečneži so ga dobili prek družinsko-farmacevtskih vezi, nesrečneži so šli do cilja pač po daljši poti: z avtom do Gibraltarja, kjer se je, sicer po mastni ceni, dalo kupiti cepivo.

Neobveznost cepljenja ni izraz demokratičnosti države, kot se to rado predstavlja; neobveznost cepljenja je posledica gibraltarmentalitete naroda. 

Drugi problem je hrana. Če ima vrtec/šola svojo kuhinjo, je še v redu. Ekološke hrane seveda ne bo, a morda se boste lahko zmenili glede drugih stvari. V našem primeru, recimo, da naj otroci ne uživajo mlečnih stvari (ki jih je sicer tu zaradi vročega podnebja zelo malo), ker se je izkazalo, da bolje živimo brez njih. A tu spet trčite ob nepremakljivo steno: ali od vas hočejo zdravniško potrdilo o alergiji ali pa vam, ko jim poveste, da metode konvencionalne medicine alergij niso ugotovile, a da se otrok slabo počuti in bi vi zato radi, da se ga s temi stvarmi ne hrani, odgovorijo: imamo svojega nutricista, ki nam sestavlja optimalne jedilnike za otroke. Z drugimi besedami: vi ne morete vedeti, kaj je optimalno za vašega otroka, to lahko ve samo specialist. Če ni potrdila od enega specialista, se bomo pač ravnali po navodilih drugega specialista.

Najhujše pri vsem tem je, da ste v svoji ogorčenosti osamljeni: večini staršev se tak nastop vodstva šole zdi »visoko profesionalen«. 

Mentalna kontaminacija

Na fizični ravni so naši otroci očitno podvrženi množični vzreji. Nič drugače ni z mentalno ravnijo. Šola je, ne bom povedala nič novega, ideološki aparat države. Pa ekonomije oziroma trga in še česa. To, da smo z njo morda zadovoljni, tega dejstva ne spremeni. Tudi moja najstarejša hči je (zaenkrat) uspešna: domov nosi petice, v šoli se zabava, njena razredničarka je čisto v redu ženska. A doma opažamo spremembe, ki nam niso všeč. V otroku počasi usiha zvedavost, neobremenjena vedoželjnost, naraščata pa apatija in odpor do tistega, kar ji je bilo, ko je bila mlajša, blizu. Denimo knjige. Kot da bi se v njej borili dve težnji: nekakšen prvotni gon po vednosti, ki pa mu takoj sledi gesta odpora: »to je brezveze/dolgočasno«.

Ko otroci pridejo iz vrtcev ali šol, po šestih-sedmih urah, so utrujeni in nerazpoloženi – to sitnobo znesejo nad nami, starši. Baje je to normalno, pravijo specialisti. Popoldne naj bi tak otrok (če je starš odgovoren, pa še on z njim) spet sedel za mizo in delal domače naloge. Večina otrok, sploh v mestih, ima še popoldanske dejavnosti – tu, pri nas, prednjačita angleščina in nogomet. Prvo zato, ker je to glavni pogoj za bodočo kariero in seveda službo – odgovorni starši pač z veseljem »vlagajo« v svoje otroke –, drugo pa pač zato, ker bi vsi otroci, sploh dečki, radi postali Ronaldi. Tudi mojemu sinu je všeč. Tukaj mu pravijo bik. Ronaldo bik. Zakaj, ne vem. 

Postaja mi vroče, sonce se bliža zenitu. Polašča se me nekakšna omotičnost. Valovi enakomerno šumijo, motijo brezvetrje. Spomnim se, da imamo žogo celo s sabo. Brez žoge nikamor, jasno. Kje sem bila? Ja … Svoje nezadovoljstvo s konceptom šole kot take zadnje čase blažim z branjem o tako imenovanem šolanju doma (home-schooling) in odšolanju (un-schooling). Najbolj pronicljivo je problem današnjega šolskega sistema, od vrtca do univerz, opisal Ivan Illich v delu Razšolanje družbe (Deschooling Society), in sicer že davnega leta 1971. Šola ne uči za življenje, ampak za poslušno sprejemanje in udejanjanje interesov nosilcev različnih moči, kamor Illich poleg politikov in trga dela prišteva še najrazličnejše specialiste, od zdravnikov in socialnih delavcev do odvetnikov. Se spomnite nutricistov, ki baje sestavljajo optimalne jedilnike za naše otroke? No, te horde »specialistov«, po Illichu, pogosto poglobijo probleme, namesto da bi jih rešile. Od sebe dodajam, da so najboljši primer tu prav pediatri: poznam ogromno staršev, katerih otrok je nehal zbolevati, ko so ga končno nehali vlačiti po ordinacijah in posledično zbijati vročino za vsako ceno ter sleherno malenkost zdraviti z antibiotiki. Glede tega je simptomatičen naslov knjige enega najbolj znanih ameriških pediatrov, Roberta Mendelsohna: How to Raise a Healthy Child in Spite of Your Doctor. Toplo priporočam.

Odšolanje?

Vrnimo se k šoli. In k mogočim alternativam. Šolanje na domu je zakonsko različno urejeno; v Španiji, kolikor sem se uspela pozanimati, nekoliko bolj ohlapno kot v Sloveniji. A branje in opazovanje dogajanja okoli tega spet vodi k starim ugotovitvam: da sistemu ni všeč, če se mu kdo želi – vsaj nekoliko – ogniti. Leta 2013 smo tako lahko brali v Nedelu (danes pa v spletnem arhivu http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/izobrazevanje-na-domu-pomemben-del-razvoja-se-zanemarja.html, 26. 5. 2013), da »šole opozarjajo na primanjkljaje doma šolajočih se otrok«. V članku lahko preberemo še trditve, da je tak otrok »lahko prikrajšan za vrstniško in širše druženje ter piljenje medsebojnih odnosov«, da nima dostopa »do šolske socialne delavke in psihologinje« in podobne cvetke. Varuhinja je baje zaskrbljena nad naraščajočim številom doma šolajočih se otrok in glasno opozarja na »kršenje njihovih pravic« (do psihologa? do vrstniškega druženja? do večurnega sedenja v zaprtih prostorih? do konformistične ideologije, vzgoje v tekmovalnem duhu? …). Bistvo sodobnega sistema in njegove »skrbi« za otroka pa uteleša tale izjava: »In kaj, če otrok izrazi željo, da bi rad hodil v šolo, pa mu starši tega ne dovolijo?« Odgovoren starš mora očitno izpolniti vse otrokove želje. Začne se, sumim, pri tistih najbolj banalnih, recimo glede umivanja zob.

Sodobne marije terezije

A v zvezi s člankom se pravzaprav ne smemo razburjati: varuhinja je pač del sistema, prav tako učitelji, prostovoljno ali po prisili tudi mnogi novinarji. Učitelji, denimo, morajo zagovarjati prednosti šole, saj sicer lahko ostanejo brez službe. Odvisni so od sistema in (števila) otrok. Bolj zanimiv, predvsem pa presenetljiv, je odziv laične javnosti – v komentarjih, na forumih, družbenih portalih. Starši, ki se odločajo za to, da bodo sami šolali otroke, so označeni za nadute vsevedneže, Marija Terezija pa naj bi se kar obračala v grobu.

Starševske strasti na področju cepljenja lahko razumem: nosilci oblasti, medicinske avtoritete, so družbo uspešno razklale s trditvijo, da necepljeni otroci ogrožajo tiste revčke, ki iz zdravstvenih razlogov ne morejo biti cepljeni. (Tu bi bilo seveda pravično navesti vsaj še to, da izjava drži ob predpostavki, da so cepiva učinkovita.) Od kod strasti v zvezi s šolanjem na domu? Tu ni nobenega smrtonosnega virusa, nihče nikogar ne ogroža. Ali pač?

Poglejmo si zadevo podrobneje. Šolanje na domu seveda ni zanemarjanje otroka. Šolanje na domu ne more potekati denimo v mestu, v nekajsobnem stanovanju, kjer otrok namesto šestih ali sedmih ur v šoli ta čas preživi v svoji sobi – sam, s starši ali plačanim učiteljem. Ne, šolanje na domu je v osnovi razšolanje: v knjigah, ki so jih napisali starši doma šolajočih se otrok ali pa, pozneje, otroci, ki so se šolali doma, vidimo, da tu ne gre samo za ozko razumljeno šolanje, ampak za način življenja: družina živi na deželi, ima nekaj zemlje, prideluje poljščine, morda ima celo živali. Starši večino časa preživijo doma (delajo od doma ali služijo denar prav s pridelavo poljščin), a to ne pomeni, da so ves čas z otroki – ti namreč večino časa preživijo sami, na vrtu, v gozdu, ob reki, z živalmi. Idealno bi seveda bilo, če bi bilo takih samoiniciativnih družin v soseski več – o taki perspektivi govori, sicer ne brez zavesti o rahli iluzoričnosti projekta – Jacques Ellul v svoji navdihujoči knjižici Anarhija in krščanstvo. Po izkušnjah sodeč (knjig o tem je precej, statistike tudi, a takih stvari v naših medijih očitno ne bomo brali) za to, da ti otroci usvojijo znanje, ki ga njihovi vrstniki usvajajo vsak dan po pet, šest ali več ur v šolskih klopeh, zadostuje par ur na teden (nekateri pišejo, da celo samo na mesec). Poleg tega se je izkazalo, da doma šolajoči se otroci več berejo, so samostojnejši, neodvisnejši, predvsem pa so večji izumitelji. Svobodna domišljija dela svoje. In ne, taki otroci nimajo problemov v poznejšem življenju, sploh ne s socializacijo, pa tudi ne s preživetjem: nekateri vstopajo v sistem (univerze itd.), drugi ostajajo izven. In bodo preživeli, tudi ko se bo ta naš sistem sesul – znajdejo se brez tehnologije in nafte, znajo si priskrbeti hrano, posaditi drevo, sezidati hišo. Koliko od nas zna kaj takega? Preživeti brez interneta, elektrike, ob suhi pipi, zaprtih bencinskih črpalkah in praznih (ali predragih) policah v trgovini? Koga bodo v šoli to naučili? Koliko staršev bo otroke to naučilo doma, po šoli? Ne norčujte se: po šoli se za mizo dela naloge, po šoli se gre na angleščino, po šoli se gleda televizijo. 

Precej teh stvari zna, denimo, moj tast, ki ima nekaj razredov osnovne šole. Sezidal je dve hiši. Neštetim je pri tem pomagal. Priznam, poznam tudi visoko izobražene ljudi, ki se v naravi dobro znajdejo, ki so si postavili celo hišo. Svetle izjeme? 

Zenit

Sonce se je očitno zataknilo na zenitu: jaz se skrajno nelagodno obračam na stolčku, mož je še vedno v svojih kravah, ne opazi moje vročinske dileme. Otroci so v čolnu, nekdo ima v laseh pero, ta je očitno vodja, drugi zadaj kričijo. Napačna smer, menda. Tudi oni bodo šli jutri v vrtec, v šolo. Vrti se mi. Gledam vodo, se ne bi šla osvežit? Znanje, ki ga otroci pridobijo v osnovni šoli, sem jim sposobna posredovati sama. In ne, nisem vsevedna. Socialne veščine, ki jih pridobijo v šoli (in ki jih plastično opisuje Illich), so, kar se mene tiče, popolnoma zgrešene. Kje je torej težava?

Nič novega pod žgočim soncem: v meni, v nas. Mi potrebujemo čas za delo. To kot prvo. A to je, ne slepimo se, laž v obliki resnice. Potrebujemo čas »zase«. Jaz, denimo, potrebujem svoj mir. Prija mi, da po jutranji mrzlici ljudje odidejo. Da sem sama s svojimi knjigami. Da imam vsaj šest ur, da oddelam, kar moram. Da odspim siesto, če jo potrebujem. Da me nihče ne moti. Četudi se otroci vrnejo utrujeni in nerazpoloženi, četudi so do takrat večino časa preživeli med zidovi. Skupaj z dvajsetimi ali tridesetimi podobnimi. 

Ne zdržim več te vročine. Zakaj mi sistem dovoli, ja, celo obvezuje me, da ekološke krave vzrejam zunaj, v svobodnem gibanju, ob zdravi hrani, brez cepiv in zdravil, da bosta mleko in meso ja najboljše kakovosti? In zakaj taisti sistem naše otroke spreminja v množično neekološko rejene in vzgajane osebke, zakaj jih nadzoruje z vsemogočo tehnologijo, zdravi in ščiti z vsemogočo kemijo, ob določeni starosti pa jim začne – intenzivno in dolgoročno – smetiti še po glavi, pri čemer nas prepričuje (in bi najraje uzakonil), da ima do tega ekskluzivno pravico? Retorično vprašanje, seveda: za hitri zakol – na trgu dela, potrošnje ali pa (ne bodimo naivni) vojne.

Bi se namesto otrok morala res odločiti za krave? (Ne, zaslišim izpod senčnika. To je voda na mlin sistema.) Kot večina dobrih stvari na tem svetu se tudi to dvoje, otrok in krava, ne izključuje. Lahko imate karkoli, tudi nič ali oboje. Marsikdo ima samo otroke. A zakaj nam je tako vseeno za kakovost njihovega »mesa« in »mleka«?

Pesek je vroč, še dobro, da imam natikače. V glavi se mi vrti. Voda, kje si? Daleč, še par metrov. Očitno raje vztrajam. Raje zakrknjeno tičim v nelagodju. Berem knjige, ki mi pravijo, da moja intuicija drži. In bentim. Ne gre za mnenje ljudi. Gre za to, da nimam poguma. In energije. Za boj s sistemom. Za nove klice, nova pojasnila, nova preverjanja. Voda. Voda! Dajte mi vode. Zakaj mislim, da je to preveč zame, za nas? Verjetno se mi samo vrti, verjetno je vse skupaj, celotna meditacija, samo vročinski udar. Ali pa upam, tako kot verjetno večina staršev, da bodo moji otroci iz vse te neekološke vzreje prišli kot – zgoraj omenjene – svetle izjeme?

Stopim v vodo. Mrzla je. Veliko bolj, kot so si to predstavljali moji pregreti možgani. Je pomanjkanje poguma torej le posledica napačne perspektive? Je treba samo narediti prvi korak? Do gležnjev. Morda je to lahko začetek. Tako, berem, je navadno z otroki, ki se začnejo šolati doma, potem ko so prej nekaj let obiskovali šolo. Počasi. Do gležnjev. Potem do kolen. Aaaa! Do sredine stegen. Ušla bi. Vrnila bi se. A nekaj kliče po še. Do pasu. Zdaj ni poti nazaj. Telo se navaja, navaja na vodo, na hlad, na sol. Poškropim si roke, pa tilnik in čelo. Vrat in prsni koš. Vse je pripravljeno. Da se potopim z zgornjim delom telesa, tam je srce. Pazljivo! Da mi od stresa ne odpove. Notri sem. In gre.

Šlo je. In glej, bilo je prav dobro.

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Posoda

    Ana Schnabl

    Tedaj še nisem razumela, da sem si žensko telo znala izpogajati le, ker je bilo nezaznamovano. Paradoksalno: svoje telo sem lahko doživljala kot žensko, ker sem ga lahko doživljala kot nevtralno. Z njegovimi specifikami se nisem obremenjevala oziroma se mi z njimi še ni bilo treba obremenjevati.

  • Brskati globlje

    Agata Tomažič

    Kam nas je torej pripeljala informacijska avtocesta? Do sveta, v katerem vsi poslušamo isto glasbo, gledamo iste filme, beremo iste knjige, nosimo iste obleke in čevlje ter jemo isto hrano.

  • Nova politična klima

    Josip Novakovich

    Za obtožbo zadostujejo govorice na internetu. In dvomiti v tožnike pomeni dvomiti v ženske in žrtve, žrtve pa imajo vedno prav. Ko so žrtve. A biti žrtev dialektično pomeni imeti voljo do maščevanja, kot vemo iz balkanskih vojn.

Izdelava: Pika vejica