Kraja

Urša Zabukovec

Zadnjič mi je kolega ob čaju razlagal, da naj bi se nekoč po Ljubljani klatil tip, ki je v Konzorciju kradel drage medicinske knjige in jih nato za pol cene prodajal študentom. Kolega podrobnosti ni poznal, prav tako ni vedel, ali se ta človek še klati naokoli in ali njegov posel še cveti, vame pa se je zagrizlo vprašanje, ali tatič to počne za preživetje ali pač zato, ker iz tega črpa svojevrsten užitek, nekoliko podoben tistemu, ki sta ga imela Adam in Eva ob grizljanju prepovedanega sadu. Si predstavljate, da nezasačeno kradete debele bukle iz lepe, bleščeče, popredalčkane knjigarne v središču prestolnice? Ali ob tej anekdoti ne začutite infantilnega, povsem nedolžnega zadoščenja? Če ga ne, ne veste, kaj zamujate.

Povem vam: Vsakemu, ki ima, se bo dalo, 
in tistemu, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima.

Lk 19,26

Včeraj

Ko smo bili majhni, tam nekje v nižjih razredih osnovne šole, smo kradli »ko taveliki«, kot se je tedaj pri nas reklo, čeprav »majhni« nismo dobro vedeli, kaj naj bi to pomenilo. Kraja je bila zabava, popestritev nezanimivega vaškega vsakdana, kjer sonce trmasto vzhaja in zahaja, med tema dvema dogodkoma dneva pa se na svetu ne odvija nič kaj posebej vznemirljivega. Kradli smo vsi: najmanjša, srednja in najstarejša mularija. Pogosteje punce kot fantje. Najlaže pozimi, ko smo hodili v debelih bundah z dolgimi rokavi in globokimi žepi. Kradli smo čokolade, predvsem Milke, ki so ravno takrat prvič prišle na police, pa parfume, čigumije in bonbone. Prijel si jo, čokolado, si jo ogledoval, jo ovohaval, špegal levo-desno, pogledoval v največje zrcalo na steni, »a je kje kdo«, nato si jo potegnil v rokav bunde, dal roko v žep, tam pa si jo nežno potisnil iz rokava. Nato si roko potegnil iz žepa – čokolada je ostala v njem, varno skrita, roka pa je bila spet prosta, spet je lahko tipala. V vsak žep sta šli po dve čokoladi, več raje ne, ker je vse skupaj postajalo predebelo in zato nevarno sumljivo. »Dobili« nas niso nikoli, vsaj ne pozimi. Poleti – poleti je bilo drugače, predvsem zaradi pomanjkljive »opreme«.

Eno poletje sva bila posebej v elementu z Duletom, mlajšim prijateljčkom, s katerim sva tudi sicer počela najrazličnejše neumnosti. Iz dolgčasa, kaj pa drugega: poletje, počitnice, razen tistih desetih dni težko pričakovanega družinskega morja vse skupaj ena huda vročinska monotonija. Kradla sva predvsem sladoled. Sladoled! Najbolj zaželena poletna dobrina, ki se je nikoli nisi nasitil. Kadar so naju doma s cekarjem poslali v trgovino, je bilo preprosto: vanj si vrgel Planico, čez pa tri flaše radenske: na blagajni si ven potegnil samo eno, češ, računajte trikrat, pa je šlo vse neopaženo mimo. Koliko zastonjskih Planic sva maznila tisto poletje? Sam bog ve. Brez cekarja pa je bila izvedba kočljiva.

Trgovina je imela obliko razpotegnjene črke »O«, na sredini in ob straneh so bile police s produkti, noter si stopil pri blagajnah, šel na desno, na koncu »poti« ostro zavil na levo, po metru dveh spet na levo, potem še en daljši sprehod in spet si bil pri blagajnah. Hladilnik s sladoledi je stal takoj ob vhodu, na desni, na začetku daljše poti, par metrov stran od blagajn. Napako sva naredila zaradi neučakanosti: ko je Dule dve lučki stlačil v žep svoje trenirke, bi morala narediti obhod po trgovini, morala bi prehoditi tisti »O«, iti mimo blagajn, ponoviti staro mantro, da »nimajo tistega, kar iščeva«, in nezadovoljno zapustiti trgovino. Midva sva se pa od hladilnika vrnila nazaj in želela izstopiti skoz ista vrata, skoz katera sva vstopila. Tisti hip se je blagajničarka – ime ji je Marta, še zdaj dela v tej trgovini, le da je trgovina videti drugače (no, pa Marta tudi), vmes so jo namreč podrli in zgradili na novo – obrnila k nama in glasno, z dvignjenim prstom zakričala: »Vidva, čakajta!« Okamnela sva. Marta je nato prst usmerila v Duleta in zmagoslavno vprašala: »Ti, mulc, kaj imaš tamle v žepu?« V trgovini je zakraljevala smrtna tišina, dolga vrsta izbuljenih – znanih, sosedskih – oči je zvedavo strmela v naju. Dule, ki je stal pred mano, je najprej molčal, nato potegnil iz žepa lučki, pogoltnil slino in naposled bleknil: »To imam še od včeraj.«

Priznam, da mi še zelo dolgo ni bilo jasno, zakaj je Duletov odgovor izzval huronski smeh izbuljenih oči v čakajoči vrsti. O njegovem »to imam še od včeraj« se je na naši ulici tisto poletje še veliko govorilo, za krajo so izvedeli vsi, tudi moja druga stara mama, ki je živela v sosednji vasi, je poznala vse podrobnosti najine peripetije, križala se je, ko sem jo obiskala, pa me je oštevala in govorila, kako moli in bo še molila zame, da »me ne bo zaneslo na kriva pota«. 

Po krivih potih me je nosilo nekaj let, bilo je zabavno, adrenalinsko, tudi če tistega, kar si ukradel, sploh nisi porabil ali pojedel. Potem pa je nekega dne zastor padel: minilo me je. Ne vem, morda so se zvezde postavile drugače, morda so se po težkih pogajanjih sklenile zadnje nevronske povezave, odgovorne za moralna vprašanja, morda pa je končno začela učinkovati vzgoja: krasti sem nehala. Krasti se mi je zdelo skrajno heretično in nedopustno. Kako lahko nekdo krade? Otroci, to že, a ti še nimajo prave vesti. Mladina in odrasli? Če kradejo, je z njimi nekaj narobe. Normalen človek ne krade. Še dolgo, zelo dolgo sem imela slabo vest, če sem (zaprosila in) dobila kakšno štipendijo, praviloma je bila državna. Državi se namreč ne krade. Država je prijazna in dobra teta, ki skrbi za naše dobro. Če ti gre kdaj slabo, za to ni kriva država, poleg tega pa zagotovo obstaja še kdo, ki mu gre slabše od tebe. Tako mi je nekoč razložil moj stari ata, za katerega še danes verjamem, da je bil skorajda nezmotljiv. In prav tu nekje se je zataknilo moje razmišljanje o kraji; težišče bivanja se je kmalu in na splošno preneslo drugam, v sfero občutij, simpatij, sobivanja z vrstniki. Nekoč, že precej pozneje, se spomnim, je na debelo zaokrožila misel, da »so nam ukradli državo«. Kaj naj bi to pomenilo? Našo lepo, ljubečo, dobro in skrbečo tetko? Kdo jo je ukradel? Zakaj? A bili so časi hude pubertete, pozneje študija, vse je nekako šlo, izpiti so padali, pivo se je penilo, poletna potovanja vrstila, zadeve v zvezi s krajo me resnici na ljubo niso več niti malo zanimale.

Danes

Kmalu po tem, ko se nam je rodil tretji otrok, smo izgubili otroške dodatke. Ne, ti niso bili visoki, kakšnih 170 evrov za trojico male zverjadi, premalo, da bi človek samo zaradi tega rojeval otroke, kot nam nekateri očitajo, a za nas, tako imenovane »kulturne delavce« je bil ta znesek tako rekoč edini redni, vsakomesečni prihodek. Država je pred leti namreč sprejela neki zakon, ki pravi, da morajo slovenski otroci, če želijo njihovi starši, ki v Sloveniji sicer pridno in redno plačujemo davke, prejemati otroške dodatke, tudi živeti v Sloveniji. Tu seveda ne gre za nacionalistično histerijo, sploh ne, gre za čisto običajno legalizirano krajo. Za nizanje kriterijev, četudi absurdnih, po katerih bi odpadlo kar največ upravičencev. Táko krajo so izpeljali tudi v Španiji: običajne otroške dodatke je španska vlada ukinila že precej prej in kar za vse brez izjeme. 

Dalje. Če imate več kot tri otroke, vam pripada naziv tako imenovane »velike družine«. Ne zahtevamo ga mi, starši, izmislila si ga je država, ki si želi naravnega prirastka, mladih nosilcev brezdanjega državnega dolga in neutrudnih bodočih davkoplačevalcev. Velike družine s(m)o zato upravičene do nekakšnih popustov: v Španiji so to denimo popusti pri vožnji z javnimi prevoznimi sredstvi, študiju, obisku muzejev ali živalskih vrtov. (Naj vas to preskakovanje med Slovenijo in Španijo ne zmede, saj je zgolj navidezno, v bistvenem se namreč ne razlikujemo: gre pač za sodobno neokolonialno periferijo.) A do popusta si upravičen le z izkaznico, ki potrjuje tvojo »velikost«, in tu se seveda zatakne. Izkaznica vam v teoriji pripada, ko in če imate vsaj tri otroke, a praksa je videti drugače: v praksi se postopek pridobitve te bizarne izkaznice vleče ko smrkelj kronične infekcije. Ko po pol leta končno dobite pošto, vam v odgovoru povedo, da so vmes spet sprejeli nekakšen aneks, ki zahteva dodatni papir oziroma potrdilo, tokrat konkretno poročni list. Odpravite se v prestolnico avtonomne pokrajine, na civilni register, dobite številko, čakate. In čakate. Ko končno dočakate okence, kjer lahko oddate zahtevane papirje, želite hkrati še na hitro vprašati, poizvedeti, malo potipati, kaj zdaj to pomeni, kako hitro bo šlo in ali bi se lahko spet kaj zapletlo – a v odgovor dobite samo brezzvočno odpiranje ust in kriljenje z rokami. Uradnik, ki sprejema dokumente, je gluhonem. Ob uvidu perfidnosti situacije vam gredo pokonci vse kocine, ki jih imate: tetki državi je namreč uspelo ubiti dve muhi na en mah – zaposlila je gluhonemega (le kdo bi si upal kritizirati to plemenito gesto?), obenem pa se je učinkovito otresla neprijetnih vprašanj jeznih, zdolgočasenih, razočaranih in v svoji razočaranosti nadležnih prosilcev.

Dalje. Slabovoljno zapustite register, pridete domov, tam pa vas čaka nova pošta: država se je lotila »posodabljanja katastra«. Dobili ste položnico za par sto evrčkov, ker se je na vaši zemlji, na vašem posestvu pojavila nova zidava. Ker tu živimo dobrega pol leta, nismo vedeli, za kaj sploh gre. A vam na katastru vse lepo pojasnijo, še več, prek spleta vam omogočajo vstop v evidenco, kjer lahko vidite slike … vaše lastne hiše, vašega doma, vašega vrta, dreves, gredic, vsega, kar na vaši zemlji stoji, leze ali gre. »Dostop do gradiva vam mora biti omogočen,« vam povedo, »za morebitne pritožbe.« Veste, kaj je pri vsem tem najhuje? To, da ugotovite, da sploh ne gre za slike iz zraka, od daleč – ne, slike, ki jih vidite, so narejene od blizu, z zemlje, fotograf je stal čisto ob ograji, in to nedavno, saj so na slikah že majhni grmiči, ki ste jih posadili vi, in ne prejšnji lastnik … Živimo daleč stran od civilizacije, ven iz urbanega naselja, nekje, kjer ni (običajne) električne napeljave, pa tudi signala skoraj ne, ni asfaltirane poti, a tudi če imate avto, ki gre lepo po makadamu, nas težko najdete – a ta uradniški fotograf nas je našel, obhodil je našo hišo, poslikal vsak kot, vsak vogal, vse kotičke in luknje, za katere mi še dobro vedeli nismo. Ja, prav ste ugotovili: ko vi čakate v vrsti na registru, ko se skušate pomeniti z uradniki, ko bi radi izvedeli, zakaj zavlačujejo, zakaj vam ne dajo tistega, kar vam – po njihovem! – pripada, med vsem tem iskanjem pravice v gluhonemi prestolnici se okrog vaše hiše v vukojebini smuka spreten in iznajdljiv uradnik ter slika vaše imetje, da vam bo, spet po nekakšnem novem zakončiču ali uredbici, država lahko ukradla še tisto malo, kar sploh imate.

Dalje. Letos sem spet prepozno oddala davčno napoved. Na to so me spomnile sanje, med siesto, par dni po roku. Najhujša ni bila birokratska kalvarija – klicanje na davčno, pojasnjevanje, opravičevanje, razlaganje, izpolnjevanje obrazcev. Najhujše je bilo spoznanje, da sem lani kljub polni zaposlenosti zaslužila tako malo, da bom letos davke lahko plačevala le enkrat na tri mesece.

Dalje. …

Jutri

Redistribucija, prerazporejanje bogastva je iluzija tistih, ki ne verjamejo v preroštva. A preroštva so edina resnica našega časa. So večnost, ki se udejanja na obeh nivojih: materialnem in duhovnem. Na materialnem bednikom počasi odžirajo še tisto, kar imajo. To ni infantilna kraja – kraja tistim, ki imajo, pa ne zato, da bi imeli manj, ne zato, da bi jih prizadeli ali jim škodovali, temveč zato, da bi se zabavali. Da bi si popestrili življenje. In ne samo to. Kdo je trpel zaradi Planic, ki sva jih zmazala z Duletom, kdo je trpel zaradi lučk, »še od včeraj« v njegovem žepu? Zaradi najine kraje smo obogateli vsi, pa čeprav se to bogastvo ni merilo v žvenketu: prodajalke so čutile moralno zadoščenje, Marta je postala vaška zvezda, ulične starke so vneto opravljale, sosedje so se prešerno smejali, starši zaskrbljeno zmajevali z glavami, stare mame še bolj goreče molile. Mi, mladi tatiči, pa smo pletli in napletali zgodbe, ki smo se jih potem še dolgo spominjali. In bili junaki.

Današnja kraja, kraja tistim, ki nimajo, je drugačne sorte. To ni infantilno-junaška kraja. Kraja vladarjev tega sveta je kraja, ki zase trmasto trdi, da to ni. To je neizvirni legalizirani odvzem brez adrenalina, smeha, slave, opravljanja, zgodb in molitvic. Kraja, ki ne bogati, ampak pustoši.

Sedim za mizo pred hišo, zrem proti ograji, tja, kjer je pred časom, nedavno tega, stal tisti uradniški fotograf. Razmišljam, da bi morda morala več pisati in manj prevajati, saj so avtorski teksti bolje plačani. A avtorski teksti se hočeš nočeš cedijo počasneje, kar spet pomeni, da je napisanega manj kot prevedenega. Bi morda morala samo prevajati? Več prevajati? Prevajati lažje tekste? Samo iz jezika, iz katerega mi gre najhitreje? Kje najti dodaten čas za delo? Naj ukinem spanje? Morda kar družino? Tako kot mi jo po svoje in na vsakem koraku ukinja država?

Ne. Tudi jaz bi morala spet resno razmisliti o kraji. O kraji, ki to sploh več ni. A ki vseeno še zdaleč ni isto kot kraja vladarjev tega sveta. Moja kraja bi bila – oziroma, če bo šlo tako naprej, bo – kraja, ki jo opisuje Tomaž Akvinski v svojem monumentalnem delu Summa theologiae:

»Vsakomur je zaupano upravljanje z njegovimi lastnimi stvarmi, tako da lahko z njimi pomaga ljudem v stiski. Če pa je stiska tako očitna in nujna …, je docela zakonito, če človek poskrbi za svoje lastne potrebe ob pomoči tuje lastnine, s tem da jo vzame bodisi odkrito bodisi na skrivaj: in to v resnici ni tatvina ali rop.«

A kako vladarjem tega sveta, sveta, ki je, če dobro pomislimo, pravzaprav (neo)liberalno koncentracijsko taborišče, kjer je ekonomiji podvrženo vse, pa če mi to hočemo ali ne, kako naj tem vladarjem, ko me bodo zasačili pri taki »kraji« v stiski, pojasnim, da to, kar počnem, »v resnici« ni tatvina ali rop? Tu smo spet pri uvodnem preroštvu, ki, kot že rečeno, deluje na vseh ravneh, tudi na duhovni: tisti, ki nimajo, bodo imeli še manj. Tudi vladarji. Njihova duhovna opustošenost je čedalje globlja, oddaljenost od resnice čedalje akutnejša. Nič več kot le retorično ni vprašanje, kaj to pomeni za nas – podanike teh vladarjev, jetnike tega sveta. 

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Najbolj ponižujoče je ›biti koristen‹

    Jedrt Lapuh Maležič

    Majhni smo kot miške, ko se spoprijemamo z mogočno mašinerijo, in ta mašinerija, pomislite – samo naj ji umanjka kak pildek, pa smo pečeni! Od Fursa do bančnega okenca do vložišča, kjer oddajamo prijave, ima mašinerija moč ne zgolj, da se izneveri svojemu poslanstvu koristnosti (če domnevamo, da se še ni), temveč nas vzeti za talca, ko bi presodila, da smo družbi škodljivi.

  • Sinovi

    Urša Zabukovec

    Ne vem, kako se je začel pogovor, niti koliko sem bila stara, vsekakor sem bila še otrok, hoditi sem morala v osnovno šolo, vse skupaj pa … →

  • Čemu slikanice (v dobi pametnih igrač)

    Žiga Valetič

    Živimo v zapletenih časih. In vzgoja najmlajših otrok je v teh časih vse prej kot preprosta. Pustimo ob strani odrasle vidike družinskih težav – od finančnih in prostorskih, do partnerske … →