Ko sem bil pred desetimi leti prvič na Frankfurtskem …

Urban Vovk

Moj prvoaprilski odhod na rezidenčno štipendijo v Käsmu, Estonija, že dolgo ni bil več šala. Saj pravzaprav tudi nikoli ni bil, le tako je naneslo, da sem se na pot podal prav na ta dan. Ko sem izpolnjeval prijavne obrazce, sem bil popolnoma priseben, še več, skrbno sem jih izpolnjeval že drugič, saj prejšnje leto pri tem nisem bil uspešen. Ko je moje literarno udejstvovanje postalo polnoletno, je bil čas, da doživim tudi ta, nemara najvišji privilegij umetniške svobode, do katerega sem vsa leta gojil rahlo ciničen odnos, saj se nisem pustil prepričati tistim, ki so na takšna gostovanja prisegali, veliko raje sem verjel tistim, ki so o tem pisali skrajno zadržano ali celo zajedljivo. O festivalih raje sploh ne bi, prisilna družabna srečevanja z brati in sestrami po peresu bi kot mlad avtor še utegnil imeti za potrebna, zdaj so bila zame že dolgo le občasna nujnost. Izbrani kraj se mi je v tem pogledu vseeno zdel nekaj posebnega, saj je odmaknjen od družabnega vrveža, pa tudi sever me še nikoli ni razočaral. Tamkajšnji ljudje so se namreč vselej izkazali za zelo diskretne – že takoj na začetku ti dajo vedeti, da bodo tu, ko in če jih boš potreboval, sicer pa te bodo pustili pri miru. Moj tip.

Pred prihodom na končni cilj, ki poleti postane obljudeno baltiško letovišče, naj bi prvo noč preživel v estonski prestolnici Talin, saj je bil prevoz naprej predviden šele za naslednji dan. Vmesne postaje so za potnika, ki se na pot ne odpravlja z nahrbtnikom in željan številnih nepredvidenih popotnih avantur, vedno nekakšno nujno zlo, zlasti če kraja svojega začasnega bivanja ne pozna že od prej. V tako kratkem času ga namreč tudi ne bo spoznal, kvečjemu bo podlegel skušnjavi po kakšen nepotrebnem nakupu, pojedel predrago kosilo v kateri izmed preštevilnih nepreverjenih restavracij, kovček bo komaj odprl, kaj šele, da bi si organiziral svoj red in poskrbel za lastno udobje, saj je v njem ves čas navzoč strah, da ne bi v svojem začasnem bivališču pozabil česa pomembnega, kar bo na končni točki svoje poti pogrešal. Ta strah je bil v mojem primeru še toliko bolj upravičen, saj je bil pred menoj še cel mesec bivanja v izven poletne sezone precej zakotnih krajih, v kakršnih – tako sem kot majhen deček slišal govoriti stare ljudi o tem, kako so nekdaj ljudje živeli in imeli to in to reč med sabo – lisica raznaša pošto, medved pa telegrame, do najbližje trgovine pa te loči poldruga ura hoda. Za divje živali nisem vedel, gozda, v katerem naj Slovencu nikoli ne bi bilo dolgčas, pa naj bi bilo tam na hektare in tudi dolge hoje po njegovih poteh se nisem bal.

Takoj po končanem letu me pri izhodu prestreže uslužbenec njihovega pisateljskega društva, ki je tam stal z listom, na katerem sta bila z velikimi tiskanimi črkami izpisana moja ime in priimek. V nasprotju z izgovorjavo tujci pri zapisovanju mojega priimka, čeprav zame seveda še nikoli niso slišali, glede tega si ne gojim nobenih utvar, nimajo nikakršnih težav, saj ne poznajo sorodnih oblik z u-jem in l-jem na predzadnjem mestu, zaradi katerih se tako pogosto motijo moji sonarodnjaki. Ker nisem hotel, da bi najin pogovor nanesel na konkretno delo, ki ga imam namen pri njih v gosteh opraviti, se mu predstavim kot prevajalec in kritik, zraven pa navržem še podatek, da sem bil v zadnjem času dve leti tudi organizator različnih literarnih prireditev, kar bi morala biti pravšnja iztočnica za najin kratek pomenek. To vedno pomaga – našteješ nekaj avtorjev, ki si jih prevajal ali jih gostil, morda razdreš še kakšno puhlico o smislu in pomenu kritike, in že si rešen nadaljnjih »globokih« vprašanj o svojem delu. Med kratko vožnjo po mestu, ki je kratka samo, če jo merimo z razdaljo, ne pa tudi časovno – znajdeva se namreč v konici –, si s starejšim možakarjem z očali izmenjava nekaj besed o razmerah pri nas in pri njih. Nanese seveda tudi na primerjavo med novimi, evropskimi, in starimi, sovjetskimi, časi. Kot človek z izkušnjami iz obeh mi pove – je sploh kje na »vzhodu« kaj drugače –, da je osebno čedalje manj prepričan v to, da so novi časi res prinesli več dobrega kot slabega. Pri naštevanju dejstev za in proti se seveda hitro dotakneva vprašanja osebne svobode. Ja, prav formulacija lack of freedom naju nekako nehote usmeri k namenu mojega pristanka na tamkajšnjem letališču, le da tega moj sogovornik ni vedel. Veste, s tem je tako, mi pravi, morda to bolje občutijo mlade generacije, ki se jim zdijo stvari samoumevne, za nas starejše je to najbrž prišlo že prepozno, občutki so trdovratna zadeva, težko jih je izruvati, lahko jih režeš, kot sadjar drevje, pa se bodo od tam spet pojavili novi poganjki, novi cvetovi in da ne razvijam naprej, saj razumete mojo poanto. No, in ko sva že ravno pri tem, Käsmo, kamor greste, je res idealen kraj, da lahko človek pride globlje vase, boste videli, zdaj, v aprilu, je to zelo samoten kraj, že maja, ko bo topleje, bo precej drugače, zdaj pa boste lahko med sprehodi in v popolnem miru počasi prodrli do svojega jedra, morda prišli do korenin, lahko boste iz sebe spravili tisto, za kar morda še sami niste vedeli. V človeku je vedno navzoč strah pred lupljenjem plasti, ki bodo v dneh osame morale druga za drugo odpasti in se tako ločiti od sredice, ampak pomembno je, da ne odnehate. Poleti zna biti precej hrupno, maj je res lep, ampak zdaj je tam še skoraj zima, ta čas je nekaj posebnega, boste videli. Tam se zdaj res nič ne dogaja, morda v tem času v tej vasi živi okoli 30–40 ljudi.

Res ni bil običajen pisarniški uslužbenec, zato izkoristim njegov kratek premolk in ga vprašam – nisem ravno ponosen na to, zaposlene na pisateljskih društvih to najbrž pogosto sprašujejo, ampak čisto iz trte se mi vseeno ni zdelo izvito, kaj hitro je namreč prešel k prispodobam in paralelam –, ali tudi on piše, vendar odločno odkima in pri tem še odmahne z roko, kot bi to hotel še dodatno poudariti in zatreti vsako pomisel, preden bi utegnil nadaljevati v tej smeri. Ker se mi zdi, da je najin pogovor zapeljal v nevarno smer, ko bi mu moral prej ali slej začeti prikimavati in s tem postopoma razkrivati resnični razlog svojega prihoda, ga poskusim preusmeriti nazaj na najino prejšnjo temo in se kot kak nadebuden bruc zapletem ob vprašanja svobode govora – k sreči sem pred tremi leti objavil monografijo o pisatelju, ki se je tej temi zelo prizadevno posvečal, tako kaj več soli, kot jo imajo običajna pogovorna mašila, to moje izvajanje vseeno premore –, vendar moj sogovornik ni bil človek, ki bi si pustil zlahka preusmeriti svojo pozornost, niti se ni trudil ustvariti videza, da bi ga moje govorjenje kakor koli zanimalo. Mirno počaka, da se utrudim, kar se človeku pri teoretskem razpredanju v tujem jeziku kaj hitro zgodi, in skupaj z avtom mirno odpelje naprej tudi svojo metaforo. Prej ste me vprašali, ali se tudi sam ukvarjam s pisanjem, kar me ne preseneča, res imam veliko opraviti s pisatelji, tudi družim se z nekaterimi, a mislim, da svet bolj kot nove in nove pisatelje potrebuje usmerjevalce prometa, me razumete. Moj izraz na obrazu ga očitno ne prepriča, zato nadaljuje: poglejte, še nikoli nisem slišal za vas, zdajle se pravzaprav ne morem spomniti niti enega pisatelja iz države, od koder prihajate, čeprav od tega posredno živim, vam to kaj pove? Vem, rečem. Ko sem bil pred približno desetimi leti prvič na Frankfurtskem …, začnem, a mi ne dovoli končati, očitno je iz teh mojih besed že razbral, da sem razumel njegovo poanto, kar mu povsem zadostuje: reciva, da tudi v tem vašem pisateljskem svetu – medtem sem očitno že uspešno pozabil, da se mu nikakor nisem predstavil kot pisatelj, zato mu niti ne ugovarjam – obstajajo neoznačena križišča. Tu naredi kratek in pomenljiv premolk, ki ga pospremi s pogledom iznad očal, ki mi sporoča: v kakršnem se zdaj nahajate vi, mlajši kolega, kako že, imam vas na listku …: se vam pri vašem pisanju še nikoli ni zazdelo, da ste se odpeljali naprej ali zavili na napačno cesto, da ste morda celo že prišli na svoj cilj, pa se tega sploh niste zavedali? Pogovor je postajal že rahlo bizaren, zato sem začel nagonsko pogledovati proti vratom, česar moj voznik k sreči ni opazil, ali pa se je tako le naredil. Mar res še nikoli prej niste začutili domotožja po kraju, kjer ste bili, preden ste zavili na napačen odcep? Boste rekli, da vas še nikoli prej ni pograbila želja, da bi preprosto izstopili, se podali nazaj v domovino? Zdaj je postajal že vse glasnejši in odločnejši, kot bi od mene nekaj zahteval. Samo še to vam bom rekel, mimogrede, prišla sva! – koliko časa sva že stala na mestu? – tujina ni tisto, kar mislite, da je, upam, da vas bo ta vaša pot na tuje spomnila na vašo resnično domovino. Želim vam vso srečo.

Zdaj je bil pred menoj spet zadržano prijazni gospod, ki mi je pomagal s prtljago in me usmerjal, čeprav sem, ko mi je z roko pokazal na vrsto oken nasproti vhoda v stanovanjsko stavbo, pred katero sva stala, v njej še vedno videl luč, ki sveti pri belem dnevu. Glejte, tam so prostori našega društva, v prvem nadstropju, vhod je z zunanje strani, žal vas bom moral zapustiti, ker imamo čez pol ure redno tedensko prevajalsko diskusijo. Lahko se nam pridružite, saj ste tudi sam prevajalec, ampak mislim, da vas ne bo zanimala, imam prav?

Kot vkopan obstanem na mestu, kjer sem po opravljenem rokovanju izpustil njegovo dlan in gledam za njim kot za prikaznijo, ki bo vsak čas izpuhtela nazaj v svetilko. Pomislim, ali je šlo za spretno uigran manever, s katerim sprejema vse tuje rezidente in jim tako poskuša sprostiti njihove miselne poti in domišljijske vijuge, kar bi se nadvse prilegalo datumu mojega prihoda. Ali pa me je le odložil na enem izmed tistih svojih neoznačenih križišč in bo zdaj iz pisarne skrivoma pogledoval, kam se bom namenil. Bom stopil na pot zaupanja v tisto, kar bi se lahko zgodilo, ali pa bom ostal zvest tistemu, kar naj bi se moralo.

O avtorju. Urban Vovk se je rodil leta 1971 v Kranju. Končal je študij filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Nekaj časa je bil zaposlen kot gimnazijski profesor, od leta 2000 pa je svobodnjak. Leta 2002 je izšel njegov kritiško-esejistični knjižni prvenec V teku časa, za katerega je isto leto prejel Stritarjevo nagrado Društva slovenskih pisateljev za najperspektivnejšega kritika. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nimajo časa, da ti ne bi verjeli

    Jedrt Maležič

    Priznam, kot prebivalki urbane vasice se mi je zdel London v prvih dneh rezidence v nebo vpijoče ustrahujoč. Večkrat potujem sem čez vikende ali za kak teden, po obiskih. Ko … →

Izdelava: Pika vejica