LUD Literatura

Književna kritika v dobi družbenih omrežij

Asja Bakić

Najprej bi povedala, da mi je izredno všeč, da se ta simpozij imenuje »Umetnost kritike«, saj beseda »umetnost« tukaj ne implicira zgolj tega, da je pisanje kritik umetniško delo, temveč tudi to, da je kritika kot vsaka druga oblika umetnosti zelo osebna stvar. Kritika ne more ubežati lastni subjektivnosti, prav tako pa ne sme drugim vsiljevati lastnih subjektivnih meril in stališč pod krinko neke objektivnosti. Na to dejstvo opozarja tudi Svetozar Petrović, ko pravi, da »moramo kritiko smatrati kot delovanje, ki je osnovano na subjektivni, osebni presoji o delu« (Priroda kritike, 2003). No, ko začnemo o kritiki (v našem primeru književni) govoriti kot o nečem inhererentno subjektivnem, si moramo zastaviti tudi vprašanje kritiške avtoritete, ki se v svojem bistvu naslanja na iluzijo o objektivnosti. V kolikor je kritika, kot Petrović upravičeno trdi, venomer zasnovana na osebni presoji dela, kaj je potlej tisto, kar daje enemu kritičnemu besedilu večjo avtoriteto in veljavnost od drugega? Čemu lahko kritiška avtoriteta sploh služi dandanes, ko je strokovno (novinarsko in akademsko) kritiko na svetovnem spletu povozilo bralstvo, ki daje prednost izrazito subjektivnim, neposrednim zapisom v obsegu 140 znakov na Twitterju ali dveh do treh besed na Goodreadsu ali Facebooku?

Pomembno opozorilo preden nadaljujemo: to, kar v književnih krogih imenujemo profesionalna kritika, se še vedno smatra kot edina vrsta kritike, medtem ko se tisto bralsko-amatersko tolmači prej kot obliko radovednosti, ki nima veliko skupnega s književnostjo. Med pripravljanjem za ta referat mi ni uspelo v bazah akademskih publikacij najti ničesar, kar bi obravnavalo književno kritiko s sodobne, internetne perspektive, kot da se svetovni splet nikdar sploh ne bi bil pojavil. Našla sem publikacije o kritičnem preučevanju videoiger in novih medijev, a preučevanje književnosti ostaja globoko razdeljeno na to, kar bi lahko opredelili kot »strokovno«, in na »ljubiteljsko«. Po pričakovanjih se ta delitev najbolj jasno vidi pri kritiškem sprejemanju popularne, žanrske književnosti, saj knjige, ki ne spadajo v »visoko« književnost (adult fiction), živijo le pri bralcih in v njihovi domišljiji (ki najpogosteje izbruhne v fan fiction).

Težava je v tem, da profesionalna kritika, ki se je oklepajo književniki, ni več dejavnik, ki bi vplival na prevladujoče bralske navade in sodobno književno produkcijo. Realnost književne kritike je bistveno spremenjena, o čemer teče beseda zelo redko ali sploh ne. Dolgo časa so nas usmerjale (pogosto tudi silile) časopisne rubrike, ki so sugerirale, kaj naj beremo. Alternative ni bilo, saj so kritiki najprej oblikovali književni kanon s svojimi predlogi in recenzijami, nato pa je ta kanon preko šolskih programov in kurikulumov potrjeval njihovo presojo kot merodajno in »objektivno«. Peer to peer programi in družbena omrežja pač več ne potrebujejo take vrste avtoritete, svojo presojo raje distribuirajo na drugačen, bolj demokratičen način – vsak glas je potencialno književno priporočilo ali negativna recenzija in od uporabnika je odvisno, kaj bo vzel v obzir. Vertikalna kritiška hierarhija je prepustila svoje mesto večglasju, ki avtoriteto razbija na delce in jih razporeja horizontalno. Vsak ima pravico do mnenja in vsak ga lahko neovirano izraža – bodisi anonimno bodisi z lastnim imenom, vseeno je. Ta trend sicer prinaša tudi slabosti. Kot je v svoji knjigi Principles of Literary Criticism napisal I.A. Richards: »The critic cannot possibly avoid using some ideas about value.« Kaj sploh lahko vemo o kritiški vrednosti nekega Johna Doeja in o ozadju njegovih bralskih navad, preden sledimo njegovemu nasvetu in kupimo neko knjigo, si jo izposodimo v knjižnici ali jo zastonj prenesemo z interneta? Književnost tudi propagira določene vrednote. Če smo omejeni na kratke povzetke, ki ne zaobjamejo ne ideologije ne formalnega ustroja neke knjige, kako lahko sploh vemo, kakšna je literatura, v katero se spuščamo? Večina kritikov sicer, o tem se lahko vsi strinjamo, naj so profesionalci ali ne, poskuša afirmirati tisto književnost, ki v največji meri sovpada z njihovimi osebnimi nazori in bralsko percepcijo, a kljub temu obstaja razlika. Medtem ko je namen profesionalnega kritika, da lastno presojo uveljavi kot univerzalno, so uporabniki družbenih omrežij večinoma brez takih ambicij in se že vnaprej ogradijo od tega, da bi govorili v tujem ali splošnem imenu: moje mnenje, moje branje je moto večine BookTuberjev. Poleg tega mlajša bralska publika prehaja v kritiške vode izključno zaradi osebnega bralskega navdušenja in zaljubljenosti v določene naslove in avtorje (najpogosteje avtorice, a o tem nekoliko kasneje), ki jih namerava umestiti v vzporedni, internetni kanon, ki nima prav nobene zveze s tistim, ki smo ga bili primorani brati v šoli in na fakulteti. A samo dejstvo, da nimajo profesionalnih kritiških namer, ne pomeni, da BookTuberji s svojim ukvarjanjem s knjigami ne zaslužijo.

BookTube je, da pojasnimo, skupnost knjižnih navdušencev, ki svoje bralsko mnenje radi izražajo v obliki videokomentarjev na YouTubeu. Večina BookTuberjev ima vzporedno svoje sledilce tudi na Goodreadsu – spletni strani, ki jo je pred dvema letoma kupil Amazon. Pomembno je izpostaviti, da ko govorimo o novih bralskih platformah, ki so zamenjale tradicionalni tisk, druge medije in različne književne publikacije, govorimo o pomembni spremembi kritiške paradigme, ki, če parafraziram Petrovića, meče besede ven iz stabilnih temeljev tradicije, to pa ni vedno pozitivna stvar. Prvič, YouTube in Goodreads sta privatni podjetji, za katerima stojita korporaciji Google in Amazon, ki spreminjata in vnovčita vse, česar se dotakneta, tudi svoje uporabnike. Abigail De Kosnik je v svojem besedilu o digitalnem delu (Fandom As Free Labor) pojasnila, da fascinacija in frustracija oboževalce ženeta k temu, da sami ustvarjajo vsebino, pišejo komentarje, književnost in kritiko in tako postajajo »essential components of capitalist system within which official producers operate«, le da se tega ne zavedajo. Kje se kaže to sodelovanje fandoma v kapitalistični komodifikaciji kulture (oziroma književnosti)? Večina BookTuberjev tesno sodeluje z velikimi založniki, ki jim pošiljajo recenzentske izvode knjig, ki jih prvi nato komentirajo in priporočajo ostalim bralcem. Pri določenih naslovih, ki jih založniki v svet lansirajo preko BookTuberjev, nato začne nastajati to, kar v internetnem žargonu imenujemo hype, kar je v bistvu marketinški trik, s pomočjo katerega te iste »nahajpane« naslove prodajajo v ogromnih nakladah. Govorimo torej o plačanih kritikih, ki to v bistvu niso, saj njihov namen ni ocenjevati delo, temveč ga prodati. Književno delo tako postane navadno blago, o njem se razpravlja površno in z uporabo terminov, ki niso adekvatni za diskusijo o književnosti. Veliko pozornosti se na primer namenja zunanjemu izgledu knjige. Diskusija o knjigi se zelo pogosto konča v hvaljenju njenega izgleda ali prebiranjem povzetka z notranje strani platnic. Književni navdušenci in oboževalci so, ujeti v kapitalistično matrico, istočasno potrošniki in del marketinške propagande. Kritika torej v tem primeru ni dobrodošla, saj ni kompatibilna z masovno produkcijo slabih knjig, o katerih lahko spregovorimo kakšno dobro besedo samo, če govorimo o izgledu in dizajnu. Po drugi strani si tudi popularne knjige zaslužijo profesionalno preučevanje, ne glede na to, kako so slabe. High fantasy romani, YA (young adult) distopije, paranormalni ljubezenski romani, epska fantastika ali Sci-Fi. V kolikor preživite dobršen del svojega časa online, vam je jasno, da so to najbolj brane in najpopularnejše knjige, med katerimi so tako klasike kot tudi popolne polomije, ki poskušajo vnovčiti lasten ali tuj, največkrat žanrovski hype.

Preden povsem obsodimo »amaterje z interneta«, moramo razumeti, zakaj tudi profesionalna kritika ni brez svojih slabosti. »Stabilni temelji tradicije« so bili vedno vezani na akademsko kritiko, ki ni odobravajoče gledala na književnost, ki je skušala te temelje pretresti. Primer tega so feministke. Feministke se še vedno borijo za rehabilitacijo na desetine avtoric, ki jih je književna tradicija pozabila in izbrisala, saj se kot ženske vanjo nikakor niso mogle vklopiti. A to še ni vse, strokovna kritika še danes najraje ženske zaobide v širokem loku, saj se njihovo pisanje enači s šundom, ki mu v izobraževalnih ustanovah ni prostora. Kar napišejo avtorice, se ne ocenjuje po enakih kritiških standardih, za sinonime ženskega ustvarjanja najpogosteje veljajo romani, ki so, kot na primer Twilight saga ali 50 odtenkov sive, tržno uspešni, a izrazito slabo in antifeministično napisani. Brez interneta in obsojeni na časopisno, mainstream kritiko nikdar ne bi slišali za Marijo Čudino ali Daro Sekulić. Osebno nikdar ne bi slišala za Catherine Pozzi, katere dnevnike pravkar berem, ali za londonsko založbo Persephone Books, ki objavlja knjige angleških avtoric, ki so pisale med obema svetovnima vojnama. BookTube ne promovira samo plačanih oglasov, temveč tudi avtorice, o katerih profesionalni kritiki slabo pišejo. Poleg tega internet preferira branje, ki ni akademsko, in omogoča, da se resno in strastno (fandomsko) debatira tudi o književnosti, ki je marginalizirana, kar odgovarja feministkam, saj so vključena dela, ki niso dobrodošla v strokovnah razpravah o literaturi. Pomembno je tudi izpostaviti, da tovrstno online branje sodobne književnosti uporablja alternativno terminologijo in izraze, ki niso običajno prisotni v strokovnih debatah o splošnih vprašanjih književnosti. Razlog za to je, da se bralci vse bolj naslanjajo na »čustveno resnico« (emotional truth), sintagmo, ki jo je Carol Atherthon (Defining Literary Criticism, 2005) uporabila za opis senzualnega bralskega užitka, ki ga je svojčas zagovarjala feministka in pisateljica Virginia Woolf. Internet je prostor po meri angleške avtorice, saj se na njem knjige presoja senzualno, sodeč po razponu in kvaliteti čustev, ki jih vzbujajo. V središču tega senzualnega branja stoji »čustvena resnica«, zoperstavljena »objektivni resnici« akademske skupnosti, ki je utemeljena na književno-teoretski terminologiji. Orientirana na posameznika in na njegov subjektivni užitek Virginia Woolf potrjuje kritiko, ki je izven meja akademije in slavi branje, ki služi zabavi in ne nujno izobraževanju. »Povprečni bralec«, ki je pravzaprav skoraj vedno bralka, po besedah Atherthonove poseduje kvalitete, ki ga postavljajo nasproti profesionalnemu književnemu kritiku: »the importance of attention to detail is countered by his inaccuracy, and academic specialisation by haphazard pursuit of his own tastes«, kar sijajno sovpada z opisom sodobnega, omreženega bralca.

Glede na to, da se večina bralcev dandanes resno zaveda lastnega bralskega užitka in se ne naslanja nujno na kritiško avtoriteto, prej na željo, da se ta senzualni užitek ponovi skozi čim več knjig, postaja »čustvena resnica«, sicer v nekoliko drugačni obliki od tiste, ki jo je uporabljala Virginia Woolf, osrednja točka internetnih debat o književnem delu. Tisto delo, ki vzbuja ta užitek, je dobro, tisto, ki ga ne, je slabo. Ena ključnih fraz, ki jo lahko slišite na BookTubeu, ko se o neki knjigi govori v superlativih, je: it gave me all the feels. Termin »the feels« zaobjema celo paleto različnih čustev – od žalosti do besa in nazaj k veselju. Urban Dictionary ga je definiral kot: »the wave of emotion that hits you like a truck and leaves you think fuck man why«. Ključno terminološko izrazje književne kritike na internetu nima podpore. Književna kritika na spletu je vse pogosteje neverbalna, GIFovska ali memovska: slike + caption zamenjajo številne književne razprave, strnejo bralsko presojo v šaljive opazke, ki prenašajo gestikulacijo in telesnost bralca v prostor, ki mu človeško telo ne pripada. The feels internet uteleša z GIF-i, ki si veliko sposojajo iz popularne kulture: če hoče nekdo prikazati svoje navdušenje nad neko knjigo, ga ne bo skušal verbalizirati, temveč bo, paradoksalno, to navdušenje poskušal predstaviti drugim z uporabo različnih emojijev, onomatopoije, caps locka in slik.

Review in GIF ima, jasno, svoje prednosti, a tudi resne slabosti. Književna kritika ne more brez književne terminologije, saj o književnosti ne moremo presojati samo impresionistično. Pomembna je razlika med subjektivnostjo kritike in subjektivne uporabe književnih terminov: pomen nekega dela ne more biti povsem odvisen od občutkov, ki jih to delo vzbuja pri nekaterih bralcih, saj moramo pri tem upoštevati tudi samo književno besedilo, njegov kontekst, konotacije posameznih tem in motivov, ki jih avtor/ica uporablja, da izzove ta občutja; odprti moramo biti za interpretacije, ki so nad osebnimi, a kljub temu pripravljeni na avtorsko manipulacijo s čustvi bralca za doseg političnega ali katerega drugega cilja. Ideologije ne smemo brati izključno s čustvi ali je dekonstruirati kot »čustveno resnico«, saj se ta dviga nad posameznika. Še več, ideologija pogosto apelira na čustva posameznika, da bi zakrila celoten obseg tega, kar gre preko njega. Književnost tako lahko beremo brez vmešavanja kritiške avtoritete, ne moremo pa je analizirati brez književno-teoretske terminologije, ki omogoča vpogled v njeno slojevitost in političnost. BookTuberji sami so pogosto študenti književnosti (najpogosteje angleške in ameriške, seveda) in zlahka lahko razberemo, kateri izmed njih o književnih delih govorijo s spretnostjo, ki odraža določeno predznanje, in kateri ne. To seveda ne pomeni, da tisti, ki niso študirali književnosti, ne morejo biti tako zgovorni ali da ne bi smeli govoriti o književnosti nasploh. Nasprotno, vsa internetna preučevanja so dobrodošla, saj odpirajo književno-kritiški dialog, ki ga v posredovanem, mainstream prostoru strokovne kritike običajno ni, ker ni interaktiven.

Referat bi zaključila z dvema opazkama, o katerih bi veljalo bolj podrobno razpravljati (morda kasneje na okrogli mizi), a mi oblika dela ne omogoča, da grem preveč v podrobnosti. Prvič, vprašanje avtorja na družbenih omrežjih je enako zanimivo kot vprašanje online bralca: brez vmešavanja književne kritike, v kombinaciji z rastočim trendom in potrebo po samopromoviranju, igrajo družbena omrežja vse pomembnejšo vlogo pri sprejemanju književnega dela in označevanju posameznih naslovov in imen. Zdi se mi, da je to najbolj problematična posledica pomanjkanja strokovne kritike, saj so avtorji, ki so primorani pisati sami o sebi, pogosto nezmožni sprejeti kritiko lastnega teksta, saj pisanje postane izrazito osebna zadeva, kot fotografije z rojstnega dneva ali fotografije hišnega ljubljenca, objavljene na Facebooku. Vsi vemo, da so avtorji že legendarno nečimrni, in da so pisci že v preteklosti kritiko interpretirali kot napad ad hominem, a vseeno se zdi, da se je ta ego še intenziviral, odkar ni več književnih rubrik v javnih medijskih servisih in tisku. Nedavno sem denimo izvedela, da je hrvaška književnica, ki naj ostane neimenovana, odprla lažni profil na Facebooku, da bi poveličevala lastno pisanje in pisanje svojega moža, pljuvala pa po kolegih, s katerimi je bila pod svojim pravim imenom in priimkom v dobrih odnosih. To me pripelje do druge opazke, to pa je popolna nepripravljenost hrvaškega književnega prostora, da se prilagodi dobi družbenih omrežij in da se poskuša drugače organizirati, potem ko je recesija zrušila številne književne publikacije, prepolovila književne nagrade in nagnala književno kritiko ven iz mainstream medijev. Večina piscev, kulturnih delavcev in založnikov skoraj ogorčeno zavrača idejo novih medijev in elektronskih, digitaliziranih knjig in publikacij, čeprav je jasno, da so stari založniški obrazci stvar preteklosti in da sta internet in recesija nepovratno spremenila bralske navade in književno proizvodnjo. Hrvaška se še naprej oklepa propadle ideje, da avtor potrebuje založnika bolj kot bralca in da je kritik sovražnik književnosti, ne njen največji zaveznik.

Prevedel Janik Bačič

 

O avtorju. Asja Bakić (1982, Tuzla) je študirala bosanski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Tuzli. Objavila je pesniško zbirko Može i kaktus, samo neka bode (Aora, 2009) in zbirko kratkih zgodb Mars (Sandorf, 2015). Je avtorica bloga U carstvu melanholije, ureja in piše še za Muf (muf.com.hr), portal za feministično branje popularne kulture. Deluje tudi kot prevajalka.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Literarna kritika danes: o srečevanjih med nostalgijo, vegetiranjem in mimikrijo

    Martina Potisk

    Razlogi, zakaj prihaja do nezadržnega neodobravanja ali vsaj nespoštovanja kritiškega ustvarjanja, se nahajajo v samorazgradnji, permanentni destabilizaciji in skorajda nepremostljivi kakofoniji kritiškega vrednotenja.

  • Na ostrem rezilu medkulturnega stika

    Klemen Kordež

    Naj to besedilo služi tudi kot poziv financerjem dogodka, da bi tudi v prihodnje po Evropi širil besedo o slovenski literaturi na edini način, ki se za to zdi primeren: z omogočanjem pretoka idej in znanja med ljudmi, ki so na tak ali drugačen način svoje življenje posvetili književnosti.

  • Kdaj bo kritika stopila na Luno?

    Veronika Šoster

    Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.