Kdo je lahko kritik?

Epistolarna razprava

Saša Ćirić

Dva kulturna dodatka, najprej Politikin, objavljen v soboto, 12. maja 2007, potem pa kulturni dodatek v Večernjih novostih, s srede, 13. junija 2007, sta predstavila srbskim bralcem odprto pismo, ki ga je Uredništvo Los Angeles Timesa poslalo svojim literarnim kritikom. Avtor prvega komentarja »Kritikom lahko vsak piše« je Gojko Božović, urednik beograjske založbe Stubovi kulture, pesnik, literarni kritik, član Srbskega Književnega društva, urednik Književnega magazina in član komisije Pekićeve fundacije za dodelitev štipendije najboljšim prozaistom. Avtor drugega, »Kdo se sploh še boji kritikov«, pa je Aleksandar Gatalica, prozaist, glasbeni kritik v Večernjih novostih, glasbeni publicist, prevajalec iz starogrščine in avtor antologije fantastične proze. V obeh primerih teče beseda o vsestranskih avtorjih, ki sodita med najaktivnejše pisatelje svoje generacije v sodobni srbski kulturi. Avtorja sta v obeh dodatkih prišla do skupnega zaključka, in sicer, da je odprto pismo uredništva L. A. Timesa sporočilo tako bralcem kot tudi kritikom, nominalnim naslovnikom (javna sklenitev sporazuma med bralci in časopisom, piše Gatalica, ter javna zagotovitev standardov kritiškega govora, ki bodo spoštovani v samem časopisu, piše Božović), a tudi zagovor določenih norm, ki predstavljajo programsko držo časopisa.

Gre za zaupanje v literarno kritiko, točneje, za poskus enega dnevnega časopisa k odpravi pristranskosti in spobudi k pisanju literarne kritike. Za uredništvo L. A. Timesa obstajata dva vira za pristranskost kritike: interesna povezanost kritikov in knjige, o kateri ti govorijo, ali poznanstvo med kritikom in avtorjem knjige, ki jo kritik analizira. Drugače povedano, ni zaželeno, da je kritik založnik ali finančnik predstavljene knjige, ni pa tudi zaželeno, da kritik osebno pozna avtorja oziroma da je z njim v prijateljskem ali neprijateljskem odnosu. V teh primerih psihologija kritiške prakse dobi primat nad njeno tehnologijo, ekonomski interesi, podkupovanje, morbidnost ali nemoralnost kritikov pa postanejo glavni potencialni vzroki kritiške neobjektivnosti.

Oba avtorja se strinjata s sprejetjem in utemeljitvijo prvega načela kalifornijskega časopisa. Prav tako pa se strinjata z logiko in neprimerljivostjo njegove druge zahteve. Smo majhna družba in nemogoče se je izogniti temu, da se ne bi vsi med sabo poznali in bili celo v botrskih odnosih (Gatalica). Prvo načelo bi tako zmanjšalo število kritikov v Srbiji, drugo pa bi pustilo Srbijo praznih rok oziroma brez kritikov. Poleg navedenega G. Božović dojema drugo zahtevo za tako majhno družbo ne samo kot odvečno, pač pa tudi nepošteno: Zakaj bi kritik hvalil knjige svojih prijateljev in znancev, če bi s tem, brez pravih razlogov, izgubil javno zaupanje, brez katerega pravzaprav ne more niti biti kritik?

Tukaj bom iz vloge kompilatorja preešl v vlogo analitika, ki ponuja odgovor na to zelo pomenljivo vprašanje: zakaj bi se kritik odpovedal svoji elemenatrni objektivnosti, če že ve, da ga bo to povsem gotovo peljalo na kritiška stranpota in ga povsem izvzelo iz javnega zaupanja, brez katerega ne bodo njegove besede v javni komunikaciji imele več nobene teže? Seveda je vprašanje zastavljeno povsem idealistično – kdo med kritiki sploh premore obče in nesporno javno zaupanje in kako se kritik odpove svoji objektivnosti/iskrenosti, z enim zamahom roke zavestno nadzirajoč mero svoje pristranskosti, ali malo drugače, po malem ne zavedajoč se tega dejanja. Te bolj kot ne predpostavke (ne odgovori) so enostavne in izhajajo iz tega, da kritik ne more biti nikoli dovolj oster in precizen, ko piše o svojem (ne)prijatelju ali delodajalcu.

Na tem mestu ponujam odgovor: srbski kritik bo hvalil knjige svojih znancev in prijateljev (naj dodam, da ne samo njih, pač pa vse knjige, o katerih piše) zato, ker se to od njega pričakuje, ker je predvsem pohvala postala primarna pogosto tudi edina oblika kritiške prakse in ker sodobni srbski kritik ni sposoben napisati kritike, ki ni hvalospev ali vsaj nevtralni opis. Ne smemo tudi pozabiti, da je druga stran pohvale ignorantska nevtralnost, prav takrat ko knjiga, o kateri se piše, kliče po negativni recenziji. Vprašanje G. Božovića nakazuje, da ima kritik v Srbiji javno zaupanje, če ga pridobi priložnostno, na utemeljeni, strokovni in pronicljivi kritiki. To pa ni povsem točno.[1] Kritik v Srbiji ne uživa javnega zaupanja, ker nima javnega poguma, da bi brez dvoumnega jezika in teoretskih abstrakcij imenoval slabo knjigo (takšna praksa je povsem naključna) ali pa nima dovolj kompetenc, da bi svojo sodbo podkrepil z relevantnimi argumenti. Poleg tega srbski kritik ne premore dovolj inovativnosti, zaradi česar njegova kritika nima hevristične zmogljivosti in je nezanimiva.

Pravo vprašanje, v kontekstu tukajšnje razprave, je, v kolikšni meri monopolska sinteza interesnih sfer in osebnih odnosov vpliva na to, da postane sodobna srbska literarna kritika bodisi pavšalna – kar je manjši problem – ali pa nastrojena tako, da bo samo sebe sterilizirala/kastrirala. Bistveno je, da vemo, da se na zadnje vprašanje ne da odgovoriti ne samo zaradi manka raziskave na področju sociologije kulture, pač pa tudi zato, ker je ameriška izkušnja neprimerljiva s srbsko. Literarno-kulturna situacija je v Srbiji, pa tudi v vsaki manjši družbi,[2] paradoksalno, vendar znatno bolj zapletena kot pa ameriška. Kot nakazujejo reference za imeni omenjene dvojice, število faktorjev, ki predstavljajo polje/mrežo srbske kulture, znatno presega zgolj založništvo in prijateljstvo.

Prvič, tukaj je tisk – dnevni, nedeljski časopisi, literarne revije, občasne izdaje magazinov, strokovnih publikacij … Kritik lahko brez problemov sodeluje z vsami istočasno.

Drugič, tukaj so tudi srbske kulturne ustanove s svojimi literarno-debatnimi programi: kulturni domovi, centri za kulturo ali kulturni centri, mladinski sveti in študentski kulturni centri. Vsak med njimi lahko vsaj enkrat letno gosti eminentega kritika.[3]

Tretjič, tukaj so literarne nagrade oziroma članstvo v komisijah (nekatere komisije so honorirane, druge pa so častno usmerjene). Vprašanje, kdo sestavlja komisijo za literarne nagrade, ne obstaja zaradi neumnosti in premočne transparentnosti, medtem ko vprašanje o kriterijih, s katerimi je komisija izbrana, t. j. zakaj je izbrana prav ta eminentna skupina, s člani, ki potujejo iz ene komisije v drugo kot profesionalni diplomati, prav tako ne obstaja, saj ne obstaja ta vrsta sklicnega uma, ki bi uspel razvozlati to nepojmljivo bit.

Četrtič, tukaj so periodične manifestacije, festivale, proslave, poletne šole in zimske seminarje, obletnice (stare in nove) … z že splaniranimi ložami za kritike (ki držijo pozdravne govore, odpirajo festivale ali pa snujejo programe).

Petič, tukaj so državne filološke in filozofske fakultete, inštituti za književnost, umetnost in jezik, iz katerih vrst največkrat izhajajo tudi literarni kritiki. Svojo priložnost, da napišejo kritiški prikaz knjige esejev, zgodb ali študije svojega strokovnega sodelavca, bivšega profesorja s fakultete, mentorja diplomskega dela, mentorja magistrske in doktorske disertacije ali šefa projekta, izkoriščajo zelo pogumno in premišljeno, seveda samo v sanjah.

Šestič, tukaj so znova založbe, vendar zdaj predstavljene drugače. Kritiku ni treba biti urednik z rednim delovnim mestom; lahko je strokovni svetovalec, recenzent, prevajalec, ko finančno »zaškripa« – tudi lektor in korektor. Prav tako je lahko kritik včasih ali ad hoc angažiran kot urednik antologij ali zbranih del ter avtor pogovorov. To je navadno plačano, obenem pa predstavlja vizijo poslovnega odnosa, t. j. predstavlja del interesne sfere.

Sedmič, tukaj je članstvo kritikov in pisateljev v cehovskih združenjih – v Srbiji obstajajo štiri: Združenje književnikov Srbije (UKS, nereformirano, z več kot tisoč v glavnem anonimnih in minornih avtorjev), Srbsko literarno društvo (SKD, ustanovljeno pred nekaj leti, z najuglednejšimi cehovsko organiziranimi pisatelji), Društvo pisateljev Vojvodine (DKV, podedovane strukture z multinacionalno sestavo) in Pisateljski forum (neregistriran, z nekaj deset člani, ki imajo tako cehovsko kot politično angažirano mnenje, vsaj programsko). Poleg poetičnega postaja pomembno tudi ideološko mnenje avtorja, oziroma ideološka podloga njegovega dela. Tako ni pomembno samo to, da je pisatelj prijatelj kritika ali pa da je kritik njegov založnik, pač pa tudi, h kateremu društvu pisateljev kritik pripada in ali se bori za Kosovo (UKS), državljanske pravice (Forum) ali pa je apolitično analitičen (prevladujoči trend: SKD in DKV).

Krona je Akademija (SANU, prej tudi Srbska književna zadruga in Srbska matica). Če eden od kritikov pledira za članstvo v tej svetli nacionalni ustanovi, je smešno pričakovali kritiški prikaz knjige odlikovanih akademikov, razen kot dostojanstveno afirmativno analizo. Dragulj na kroni (prenehali smo šteti, kateri po vrsti) je poetična naklonjenost kritikov, ki poleg vsega gojijo lastno ustvarjanje in so potencialno zavistni vsem, kar je boljše od njihovega. Gatalica zato predlaga t. i. ničelni kritiški princip: Kritiki ne bi smeli bolj resno gijiti lastnega literarnega ustvarjanja, ker bi jih takšne avtorske aktivnosti pri pisanju kritik nujno napeljale na nenačelno poetično koherentnost z osebnimi ustarjalnimi impulzi, in še: Kako je lahko kritik-avtor prepričan, da se ne bo spotaknil ob in ignoriral vse tisto, kar se mu zazdi boljše od tega, kar je sam spisal?

Povrhu vsega pa ni niti moralno sprejetih norm niti kazni in obče javne diskreditacije tistih, ki lagodno parazitirajo pri večkratnem konfliktu interesov. Ne morem trditi, da večina kritikov lagodno lenari v vsaki od omenjenih kategorij, ki bi jih s tem pripeljala do kratekaga stika sinaps – pravzaprav med njimi ne obstaja niti eden, ki životari istočasno v vsaki izmed njih. Toda bistvene so posledice, ki jih takšna sistemska socio-kulturna konfiguracija proizvaja. Najpomembnejša posledica je v doseganju in normiranju klime kritiške nezamere: avtorju knjige, o kateri se piše, založniku, ki je knjigo objavil, uredniškemu profilu in urednikih dnevnih, nedeljskih časopisov in literarnih revij, ki ne marajo negativnih kritik, cehu in inštitucijam, prijateljem in novinarjem, ki stojijo za svojim priljubljenim pisateljem ali botrom. Tako dobimo oportunizem namesto kritike, še več zavisti do belih vran resnične kritike in zaprta vrata časopisne hiše za tiste, ki izpodbijajo nagrajence, akademike in uveljavljene avtorje prevladujočega trenda.

Prevedla: Ivana Komel


^ 1   Vsaj ne za avtorja teh vrstic. Če bi bilo mogoče izvesti anketo in z njo iz anketiranih izvabiti iskrenost, bi dobili rezultate, za katere menim, da se ti ne bi bistveno razlikovali od mojih opažanj. V vsakem primeru smo v domeni verjetnosti ter osebnih prepričanj in predsodkov.

^ 2   Pravo vprašanje je, kako je s tem v razvitih evropskih državah s spoštovano tradicijo, ampak katere velikost in število vključenih v kritiško kolo ni niti najmanj podobno ameriškemu modelu, na primer v Italiji ali Avstriji.

^ 3   Kulturne sinapse že natekajo kot anevrizmi: predstavljajte si kritika, ki je urednik pri založbi in ki je gost v nekem kulturnem domu enkrat kot urednik, ki predstavlja svoje nove knjige, enkrat kot kritik, ki nepristransko sodi o celotni literarni ponudbi, vključivši tudi tiste knjige, ki jih je sam uredil, enkrat pa kot pesnik, prozaist, prevajalec ali znanstvenik. Takšna situacija spravlja obiskovalce nikoli izumrlih literarnih večerov v težko shizofrenijo, za razliko od dr. Jekylla, Mr. Hydea in Supermena, ki jim je vse jasno, v prvi vrsti pa to, da je najbolj pomembno biti tisto, na kar napeljuje trenuten izraz na obrazu.

O avtorju. Saša Ćirić (1975) je zaključil študij na Filološki fakulteti v Beogradu. Dela na Radiu Beograd 2, kjer spremlja bivšo jugoslovansko in balkansko književnost. Je urednik Betona, priloge časopisa Danas. Za zagrebški tednik Novosti piše literarne kritike. Občasno piše politične analize in esejistične kolumne. Objavil je kritiški knjigi Užici hermeneutike (Zrenjanin, 2009) in Ujed istorije (Ulcinj, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Če izdaš knjigo, še ne pomeni, da si dober pesnik

    Nina Sivec

    Četrti del korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o kritiki kot dolgem repu literature in prepoznavanju šovinizma

  • Kritika kot pustolovščina

    Andrej Hočevar

    Poučen in poglobljen pogovor z ameriškim kritikom, pisateljem in prevajalcem Johnom Taylorjem, ki že več desetletij živi v Franciji. John Taylor svoje pisanje povezuje tudi s popotovanji, ki so ga že večkrat pripeljala tudi v Slovenijo.

  • Mnenje kritikov ni najbolj iskano

    Andrej Hočevar

    Kako bi opisala trenutno stanje kritike v Argentini? Ali imate mnogo aktivnih kritikov, so cenjeni in imajo širši kulturni vpliv? Če govorimo izključno o literarni kritiki, je ta … →

Izdelava: Pika vejica