Kažemo jezik

Jedrt Lapuh Maležič

Dokler nisem prebrala članka s še kar trapastim naslovom Janez Novak, študentka slovenščine, nisem kaj dosti premišljevala o slovničnem spolu in binarno opredeljeni slovenščini. V prevodih angleških besedil, kjer spol kakopak ni povsod zaznamovan, se navadno držim moškega spola ali pa, če je zadeva kočljiva, vmes po sili razmer uturim kakšno ›osebo‹, da lahko nadaljujem v ženskem. Trenutno prevajam priročnik o partnerskih odnosih, pa se mi zdi vendarle malce neekonomično v vsakem drugem stavku nagovarjati partnerje in partnerke. Kot mnogi tudi jaz računam na bralčevo samodejno razumevanje, saj menda ni s hruške padel. Zaznala sem ost v Ahačičevem članku in sprva pomislila, ali ni hujši problem, da je tudi na Filozofski fakulteti še ogromno dejanskega šovinizma, ki ni odvisen od tega, ali ljudi nazivamo kot ženske ali kot moške. Ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu? Ali ni kljub vsemu ta občutljiva raba jezika malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? Pustimo to, da je članek sam po sebi pisan v dokaj zaničljivem tonu. Spraševala sem se predvsem o učinkovitosti ukrepa senata FF.

Prebrala sem tudi odziv Marija Novak, študent slovenščine in vse bolj se mi je zdelo, da zadeva ni slabo zamišljena. Odločilno pa se mi je v glavi odvrtel sklep šele ob branju komentarjev na spletnih omrežjih, ko sem med ostalimi navali besa opazila, da skoraj nihče ne ve, o čem govori, ko reče: »Slovenščina ni tako narejena.« Glede na to, da so mi kot prevajalki v glavo ves čas vbijali, da je jezik živa tvorba, sem morala poizvedeti, zakaj naj bi bila raba ženskega spola kot generičnega v slovenščini tako zelo neizvedljiva, ampak nisem prišla kaj dosti dlje od: »To se ne da.« Dobro, v redu, ampak zakaj? »Ker to ni naravno.« Ahaaa, sem si rekla, kje sem že slišala ta argument? Zdaj me čista kljubovalnost žene, da bi dognala, kako daleč bo ta eksperiment v resnici segel. Ki ni jezikovni, da se razumemo. Ki daleč presega meje jezika. Ki posega v prevladujočo družbeno ureditev.

Občutljiva raba jezika da ni naravna. Naravna? Kaj sploh je naravnejše od tega, da se jezik kot družbeni dogovor nenehno – spreminja? Velik delež mojih kolegov prevajalcev meni, da so rešitve, ki jih ponujajo družbene organizacije za neseksistično rabo jezika (denimo podčrtaj), v pisni obliki milo rečeno neestetske. Resda si težko predstavljam, da bi podčrtaj uporabljala v leposlovju, tudi ko ne bi šlo za posebno občutljiva mesta ali ko roman na primer ne bi vključeval nobene trans osebe. Vendar pa mi, ko slišim argument estetskosti, to postavi lase pokonci, saj se mi na podlagi dejstva, da je moja pozicija binarne osebe, namreč cis-ženske (torej ženske, katere biološki spol se ujema z družbenim), resnično zdi, da nisem najšibkejši člen, ki bi lahko določal rabo jezika za vse ostale ranljive skupine.

No, dobro, morda podčrtaj res še ni posebej aktualen v leposlovju, razen ob specifični vsebini. In morda »drage študentke in študentje« za nekatere zavzema preveč dragocenega prostora. Ampak kaj upravičuje srdite in cinične komentarje pod člankom na skoraj vsakem spletnem občilu? Vsega so krive te preklete radikalne feministke. Obenem se večina vpletenih sklicuje na to, da ni nič narobe s tem, da je uporabljeni spol ženski, še kako moteče pa je, da v slovenščini to ni naravno, estetsko, ekonomično ipd. Ampak nima pa nikakršne zveze z družbeno situacijo. Če raba ženskega slovničnega spola ni pereče aktualna družbena tema, ali imamo potemtakem med komentatorji hordo strokovno podkovanih jezikoslovcev? Se bojim, da je senat FF samo dregnil v nekaj globoko vkopanega in močno upam, da senat prav zdaj zbira vse srdite pisne odzive na svoj sklep, ki jih bo v prihodnjih letih tudi poglobljeno analiziral. (Posebej tistega, da so za to aboto krive feministke, radikalne ali neradikalne – no, saj po mnenju komentatorjev so tako ali tako vse radikalne.) Mimogrede, tudi Fakulteta za socialno delo je junija sprejela enak sklep o ženskem spolu v uradnih aktih kot ga je aprila Filozofska. 

Nekaterim se neznosno upira zapovedovanje jezikovne rabe »od zgoraj«. Ampak oprostite, študirala sem v času Toporišičevih zgoščenk in razpočnic, pa nihče ni skakal od ogorčenja, da je to nasilje nad njegovim osebnim življenjem. Zgoščenka se je naposled (še pred skorajšnjim izumrtjem) celo kar dobro prijela. Resnično menim, da tu ne gre za enak primer kot ga je Toporišič nakazal v besedotvorju. Zapovedovanje spoštovanja in enakopravnosti nikoli ne bo enako kot zapovedovanje domišljijskih umotvorov. Navsezadnje Večer navaja povezavo na Priporočilo Sveta Evrope, ki je kratko in se glasi, da bi morali kolikor je le mogoče spodbujati rabo neseksističnega jezika, ki priznava navzočnost, status in vlogo žensk v družbi, kakor jo obstoječa lingvistična praksa priznava moškim. Terminologijo, uporabljeno v zakonskih osnutkih, javni administraciji in izobraževanju je treba uskladiti z načelom enakosti spolov, rabo neseksističnega jezika pa spodbujati tudi v medijih. Zveni enostavno, ne? Ampak kaj, ko je to (v slovenščini!) neestetsko in nenaravno – ker drugje je očitno izvedljivo, ko je volja in ko je, ehm, družbena pripravljenost zadostna. Škoda, ker sicer so pa pravni akti blazno estetsko spisani, s pasivi vred, kaj? Umiram od njihove naravnosti.

Pa še tu se oglasi kdo, ki pravi, da že že, da smo Slovenci pač seksisti. Ampak da tega ni mogoče spremeniti z ukazi od zgoraj. Da nima smisla zdaj reči, kako seksisti ne bi smeli biti, ker se to ne bo kar tako spremenilo. Tako pač je, narava tako hoče, pač nismo še tam. Ampak to lahko potem rečemo za vse. Lahko rečemo, naj desc kar buta baburo, saj je močnejši od nje. Lahko rečemo tudi, da zdravnikov ne potrebujemo več, ker nas narava očitno pač hoče bolne. Da sploh ne omenjamo, zakaj bi se kdo nabrizgal s sredstvom proti komarjem. Enako so govorili tudi homofobi in enako v apartheidu, zato se mi zdi ta argument skrajno sporen. Veliko bolj kot eksperimentalna raba ženskega spola. In kaj potem, če bi sprva izvabljala posmeh? Samo beležiti ga je treba, kot vse odzive, na čelu s sovražnim govorom, kajti, ne nazadnje, tudi to je neke vrste … rezultat, naj bo še tako klavrn in nas postavlja še tako daleč v preteklost. 

Ali bom zaradi sprememb v pravnih aktih FF sama kaj bolj občutljiva na slovnični spol v leposlovnih besedilih? Dvomim, razen če bo raba izrecno zaznamovana. Niti se moje življenje zaradi pravnih aktov ne bo pretirano spremenilo. Vendar pa se spominjam, kako nam je profesorica v tretjem letniku študija prevajalstva dala v prevod Sveto pismo v vključujočem jeziku, ki ni več uporabljal izrazov, kot so bili Bog Oče (ta je postal Bog Oče in Mati), Sin (ki je postal Sin in hči). Osupnila sem nad tem, kako zelo drugače je zvenela tovrstna Biblija, vendar pa se mi je obenem zazdelo, da je tovrstno početje ob svetem spisu, ki je na svetu povzročil že toliko gorja, tako rekoč povsem jalovo, saj bi bilo skoraj bolje spisati novega ali še raje ga ne nadomeščati, sploh. No, tega pri slovenskem jeziku ravno ne morem reči. Če bo kdaj ženska oblika za vse spole in z njo družbena enakost za vse spole stopila v uho kakšnemu nadobudnemu študentu, bo to zmaga. Če se to zgodi, bo eksperiment docela uspel. In mislim, da je za to vredno tvegati par neslanih šal in ogorčenje dežurnih estetov. Če naj si še sama privoščim primitivno šalo: ker kdaj je pa še lepota sama po sebi povedala kaj pametnega?

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Digitalizirane usodne ženske: spodjedanje mita

    Renata Šribar

    Ali se fatalnost od banalnosti loči le po številu lajkov? Kako da ženske, generacijsko odraščajoče s tretjim valom feminizma, nimajo distance do normirane seksualizacije – tiste distance, lastne nam, ki smo začele osebnostno in intelektualno odraščati v prehodu med drugim in tretjim feminističnim valom?

  • Postaviti literaturo za zaveso

    Tina Bilban

    Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.

  • Nova politična klima

    Josip Novakovich

    Za obtožbo zadostujejo govorice na internetu. In dvomiti v tožnike pomeni dvomiti v ženske in žrtve, žrtve pa imajo vedno prav. Ko so žrtve. A biti žrtev dialektično pomeni imeti voljo do maščevanja, kot vemo iz balkanskih vojn.