Kavč, kulturniška paranoja in/ali čemu se ne smemo odpovedati

Primož Čučnik

Poslušajte. To so bili dnevi, ko smo na uredništvu mrzlično iskali kavč, da bi na njem sedeli. Kavč je moral biti rabljen in po možnosti podarjen ali vsaj zelo poceni. Iskali smo ga zato, da bi v prostoru, kamor smo ga nameravali postaviti, povečali občutek domačnosti. Ta občutek je na srečo nekaj, kar lahko pričara že banalen kavč. Sploh če je rabljen, lepo ohranjen in poceni. Na kakšen drugačen kavč sploh ne bi pomislili. Na kakšen drugi kavč se niti ne bi usedli. Nov kavč se ne ujema z našim svetovnim nazorom. Pomisliti na nov kavč je še bolj smešno kot pomisliti na to, da ne bi sedeli na ritih. Seveda, svet se ne bo podrl, tudi če kavča ne najdemo. Tako pač je, saj spadamo v generacijo, ki jo ne določajo nobeni veliki kavči. Od razmeroma majhnega kavča pa tudi koristi ne more biti zelo velike. Brez dvoma je večja korist od sedenja na več stolih naenkrat. V zadnjem času, ko se veliko govori o brezkoristnosti umetnosti in kulture … o njunem priskledniškem deležu v družbi, na trgu … se čutim dolžnega, braniti ravno to brezkoristnost kot nekaj najbolj koristnega. Vem, težko je razumeti.

Dobro. S preteklim delom smo si priborili osnovne pogoje za delo in zaslužili žepnine, zdaj pa so tukaj drastični ukrepi, bumerangi krize, pritiski in varčevanje. To povzroča različne strahove, ohromelost in celo kulturniško paranojo. Kulturniška paranoja je stanje, ko tisti, ki se potopi vanjo, ne vidi več luči na koncu tunela, ampak ga vsevdilj zakriva popolna tema. Znaki: črnogledost, brezizhodnost, medijska tresavica, strah pred jutrišnjim dnem, ki bo oblačen. Slejkoprej je kleč v tem, da gre za interpretacijo. Znano je, da se oko rado privadi na temo. Poleg tega pa je znano tudi, da ne smemo nasedati. Prav tisti, ki največ govorijo in s tem ustvarjajo demagogijo krize, so pravi nosilci ribarjenja v kalnem, in tudi če se bodo morali čemu odreči, jih to ne bo zares prizadelo. Tako se mi zdi, ko jih poslušam. Ostajanimo raje na ravni drugačnega govora, tako rekoč mimogovora; skušajmo si požvižgati na flance vsakdanjosti. To, kar bomo v času krize naredili za malo denarja ali gratis, pa tudi tisto, čemur se bomo zavestno odrekli, ali pri čemer se bomo udejstvovali prostovoljno, gre v fond realnih spodbud, zgledov, in ne varčevanja. Kultura nastaja iz osebnega angažmaja, ki je ontološko etičen in se dogaja, ne glede na spreminjajoče se državno kulturniške politike, ki so, ni kaj, vulgarno materialistične, politikantske, nekomu poslušne in temeljijo na praznem mestu ‘nac. interesa’. Še naprej je treba biti strateško (anti)političen, tudi za ceno manjše družbene pozornosti, po drugi strani pa odločen, da stati ‘za korak stran od njih’ ne pomeni stati na mestu, ampak v podporo gibanju. Skrb za svoje lastno telo (torej skrb zase) ni izključena. Kulturnik naj se posveti re-kreaciji. Spletu norosti in …

Čemu se, skratka, ne smemo odpovedati? Mogoče bo zvenelo ljubiteljsko, pa vendar: pravici, da bi še vedno (marsi)kaj naredili zastonj ali vsaj brez vprašanja o plačilu. Morda poplačani samo z dobrim občutkom, da smo naredili nekaj koristnega. Nekaj, kar je bilo vredno. Ali: za kar je bilo vredno. Mogoče bo prav to postal naš bodoči kapital. Socialni korektiv. Saj veste, bodimo realni, v stilu anarhističnega gesla ‘če bi volitve lahko kaj spremenile, bi bile prepovedane’: sprememba znotraj obstoječega sistema ni možna, alternative so skope, stare, ali pa zgolj obrobne. Ni dvoma, da bi podprl takšno socialno državo, ki bi, namesto zdajšnjih socialnih transferjev, uzakonila univerzalni temeljni dohodek (ampak … toda) … To bi bila rešitev za vse, obenem pa tudi doživljenjska penzija za tiste, ki se jim sploh ne ljubi delati. In so zadovoljni z malim. To bi bil obliž na rano sodobne ideologije ambicioznosti in tekmovalnosti. Tudi vam, priznajte, se je včasih fučkalo za vse. Sanjali ste samo o stalnih počitnicah, zdaj pa so vas družbene okoliščine prisilile v delovno vnemo, hlastanje po boljšem, novem in več. Delu tega se torej ni problem odpovedati. Odpovedovanje, odpovedovanje. Saj poznate tisti občutek. Vsak dan bi lahko vsakdo prispeval košček. Pri tem niti ne bi šlo za prevrednotenje mnogih vrednot, ampak v glavnem tiste ene same: vrednote dobička. Kako smešno, saj smo vendar vsi skupaj na izgubi. Ali še kdaj pomislimo na to, da je na svetu vsega dovolj za vse, samo razporeditev je napačna, v osnovi nepravična? Niti ne ali zelo redko. Takšne misli je odneslo iz našega miselnega horizonta. Prej se tolažimo s tem, da je osnovna nepravičnost poplačilo za to, da se izognemo večjemu zlu. Kako priročno.

Pričakujmo torej še slabše, še bolj črne scenarije in še večjo medijsko indoktrinacijo stanja, ki nekatere iztirja, druge jezi, tretje potiska v depresijo … To je pač ortopan trenutnega svetovnega (ne)reda, ki so nam ga zakuhali bankirji in beli ovratniki. (Pogoltnost kapitala in/ali kapitalizem pogoltnosti). S stališča makro-, ali pa mikro-, saj je vseeno, ekonomskih kazalcev, gre lahko samo še navzdol. Ampak bodimo vsaj še zadnjič idealisti. Tokrat ne več samo na papirju, ampak tudi na spletu. (Seveda, seveda, jasno mi je, ni treba posebej poudarjati, vem, da zamujamo … zavedam se, da smo pozni, razumem, da smo za časom … pa vendar, sebe se verjetno še vedno da, vsaj za silo, spremeniti … zato je najbolje začeti pri sebi.) Pri tem nam verjetno lahko pomaga celo literatura, tista najosebnejša reč na planetu. Sliši se grozno, ampak je potrjeno; literatura, ki vznika iz naših egoistični jazov v potrebi, da bi se izpovedali, izrazili, pomirili, preobrazili … mogoče bomo na koncu itak vsi pisali samo še o sebi in vsak zase. Pisanje, k sreči, ni umetnost, ki veliko stane. Pisanje je poceni. Vse, kar potrebuješ je kakšen svinčnik ali tipkovnica … čas in jezik. Preden ga stegneš, jasno, premisli, ali ga ne bi bilo bolje imeti za zobmi. Vse, kar je novega, naj se začne od ničesar. Iz nič, kot se reče. To je ta splet starih okoliščin, ki so zdaj nove in jim lahko zaupamo ravno zato, ker so bile nekoč že preizkušene. Nekoč, že zdavnaj: na najvišji, stvariteljski instanci. In geslo? Seveda, geslo: bolje pozno kot nikoli.

Naknadni pripis (pikro): gratis sem pripravljen “zrežirati” tudi kakšno državno proslavo, pod pogojem, da bom plačan s tkim. ‘popolno umetniško svobodo’ itd.

O avtorju. Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatanski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zakaj (ne) pišem

    Dijana Matković

    Ne poznam ženske, ne glede na razred, ki mu pripada, ki ne bi dvomila v svoje pisanje, v svojo pravico izrekati svoje misli, svoja čustva, svoja dognanja.

  • Zdravilo zoper zagovednost

    Agata Tomažič

    Občutje popolne svobode. Tistih nekaj dni pred odhodom, ko je mogoče čisto vse, je najlepših. Skoraj tako lepih kot vsak večer tistega štiritedenskega potovanja posebej, saj nikoli ne veš natanko, kam te bo zaneslo.

  • Instantni odmerki groze in katarze

    Iva Kosmos

    Ponujeno vam je instantno etično doživjetje z natančno odmerjenimi sestavinami: predstavitev zločina, nedolžne žrtve, s katero sočustvujete, brutalnega zločinca, ki ga obsojate, in končnega rezultata lastne moralne pravičnosti, saj se vam razjasni, kaj je prav in narobe ter kam se morate postaviti. Ni velike razlike, če gre za Bosno, Ruando ali Španijo.