Kam je izginil sram?

Agata Tomažič

S spominskimi dnevi in komemoracijami je zvečine povezana ta sitnost, da nosijo s seboj neki mučen nadih, spominjamo se žrtev, ob čemer nas  po dolžnosti preveva slaba vest, čeprav je ponavadi minilo že preveč časa, da bi se res lahko poklonili spominu nanje. Ker se jih mogoče sploh ne spominjamo in ker nas zdaj res ne zanimajo več. Ker imamo tega počasi že dovolj, saj vendar vsi vemo, da se kaj takega ne sme ponoviti in ne bomo ponavljali. Ker se zgodovina ponavlja sama od sebe …

Mednarodni dan spomina žrtev na holokavst, ki ga obeležujemo 27. januarja, je točno tak dan. Še dela prost ni, samo neke očitke prinaša. Slovenci ga nikoli nismo zares vzeli za svojega, navsezadnje Judov pri nas ni. Točneje bi bilo zapisati, da jih ni več – prav zato, ker je iztrebljenje pri nas tako malone v celoti uspelo. Bo že držalo, da imamo v nacionalnem karakterju nekaj germanske natančnosti in temeljitosti … Poleg tega je pri Judih še ta neprikladnost, da so se preživeli v velikem številu zatekli v Izrael, njegova uradna politika pa marsikomu ni pogodu (do česar je seveda upravičen). Poudarjati, da nikakor ne gre enačiti stališč politikov in pogledov prebivalstva – številni Izraelci se zavzemajo za priznanje neodvisnosti Palestine in spravo z muslimanskimi sosedami, a so njihovi glasovi nekako preslišani –, je žal pogosto le krik vpijočega v puščavi. 

Prireditev, ki je potekala na enega mrzlih poznojanuarskih večerov in je častila spomin na preminule Jude, še bolj pa je bil njen namen pokazati, do kako tragičnih razsežnosti se lahko razplamti sovraštvo do pripadnikov enega naroda oziroma veroizpovedi, je zatorej grozila obviseti v zraku, brez kaj prida občinstva in sama sebi v namen. Spored je obetal zgolj poučen izlet v preteklost in morebiti nekaj malega katarze – le koga še to pritegne? A se je na tvegano pot v ljubljanski Mini Teater po zaledenelih kamnitih kockah Križevniške ulice vendarle podalo ljudi za skoraj celo dvorano. 

Za nagrado za pogum so dobili ogled ganljivega dokumentarnega zapisa, ki je nastal kot sad sodelovanja med mlado slovensko režiserko Hanno Szentpeteri in izraelskimi študenti oblikovanja iz Haife. Malce manj kot polurni film si je za cilj zastavil prevprašati odnos mlade generacije do holokavsta, obenem pa predstaviti usodo Erike Fürst, danes še edine preživele od številčne skupnosti Judov v Prekmurju. Njihova usoda je predstavljena tudi v knjižici Dežela senc, ki sta jo za slovenske učence in dijake spisala dr. Oto Luthar in dr. Martin Pogačar, pred nedavnim pa je izšla v novi preobleki, obogatena z ilustracijami izraelskih študentov oblikovanja in prevedena v angleščino, pod naslovom The Land of Shadows. Naslov namiguje prav na dokončnost njihovega izginotja z obličja zemlje: medtem ko so bili Judje v Prekmurju pred holokavstom tradicionalno gonilna sila tamkajšnjega gospodarstva in pobudniki kulturnega življenja, se je po vojni le malokdo vrnil, kot »bi vsi skupaj poniknili v deželo senc,« pišeta avtorja. Pa še ena manj znana, a žalostna podrobnost: tisti, ki so se vrnili, so bili pod novo oblastjo v nenavadno krutem posmehu usode nemalokrat razglašeni za Nemce in razlaščeni.

Sedemdeset let je že tega in rahlo nadležno je poslušati o rečeh, o katerih vsi že vse vemo. Saj je bilo grozno, ampak saj se ne bo ponovilo, no. Ne, to ni omalovaževanje zgodovine izpod peresa avtorice tega prispevka. To je povzetek glasov pripadnikov mlajše generacije iz Izraela. Kamera jih je spremljala, ko so ustvarjali ilustracije z vizualnimi reminiscencami na stražni stolp v Auschwitzu, ko so izrezovali glave umrlih z družinskih fotografij in tako skušali izraziti tragiko holokavsta, kamera pa je tudi zabeležila, ko so že kar na začetku prostodušno priznavali, da »jih s holokavstom pitajo že od osmega razreda« in da imajo tega počasi dovolj. Ena od potomk preživelih iz koncentracijskega taborišča, tudi sama mama, je razložila, da se ji ne zdi nič spornega v tem, da njena hči ni hotela na ogled Auschwitza, kar je sicer malone obvezni del šolskega kurikula. Potem so nekateri pred kamero kazali posnetke sebe in sošolcev s teh izletov v Evropo. Roko na srce, te fotografije niso bile prav nič drugačne od fotografij z naših maturantskih izletov z vsem, po čemer so ti znani.

Zgodilo se je torej, kar se vedno zgodi – in je prav, da se zgodi. V privzdignjenem besedišču bi to lahko popisali kot »življenje je premagalo smrt«. Dedki in babice z vtetoviranimi številkami iz taborišč so se počasi poslovili, naciste so polovili in jih obsodili (ali pa so umrli nekaznovani in sami od sebe v kakšnem latinskoameriškem zatočišču), mladi pa gledajo naprej in bi s preteklostjo radi počasi opravili, po možnosti na spoštljiv način. Kot rastlinje, ki na mah obraste ruševine človeških bivališč že v zelo kratkem času – poiščite slike Černobila na spletu, če ne verjamete, v pičlih dveh desetletjih je območje okoli reaktorja prerasel pragozd, v katerem mrgoli divjadi. 

V bistvu pa so bili mladi Izraelci prav zaradi svoje prostodušnosti zelo simpatični, zavijali so z očmi ob omembi holokavsta in si po najboljših močeh prizadevali, da bi bili videti kot običajni dvajsetinnekajletniki s kateregakoli drugega konca našega planeta. V sklepnem prizoru se je pred kamero prikazala tudi Erika Fürst: sloka gospa rahlo razbrazdanega lica, a bujnih las in prekipevajoče volje do življenja pri skoraj devetdesetih. »Kaj bo, ko bodo zadnji preživeli pomrli, kdo bo tedaj svaril pred holokavstu podobnimi okrutnostmi?« se je zaskrbljeno vprašal eden od nastopajočih v dokumentarcu Hanne Szentpeteri. 

Ko se je odvrtela odjavna špica, so naslanjače na odru Mini Teatra zasedli protagonisti prireditve. Uokvirjeni z belim filmskim platnom za seboj so se zdeli v idealni kompoziciji za posnetek – enega tistih, ki se jih prilaga uradnim tvitom s prizorišča prireditve. Segla sem torej po telefon, ovekovečila sedeče in hotela začeti pisati tvit, da bi ga poslala sledilcem – ne svojim, temveč ustanove, v kateri sem zaposlena. Tistih, ki se poklicno ukvarjamo z družbenimi omrežji, zlepa nič več ne vrže iz tira. Ne človeška neumnost ne predrznost – za oboje so družbena omrežja zaradi anonimnosti nadvse ugodno gojišče. Toda to, kar sem zagledala, preden sem se hotela lotiti spremnega besedila ob posnetku, me je vendarle presenetilo. »Nabijem vam holohoax nekam,« je v tvitu zapisal nekdo, ki si je izbral psevdonim »Odilo G.«. Z angleško skovanko holohoax, sestavljeno iz holocauste in hoax, slednje pomeni v prostem prevodu nateg, je seveda namigoval, da je holokavst izmišljen. Da gre za navadno judovsko zaroto, ki se v resnici ni zgodila, da so podatki o šestih milijonih ljudi, ki so jih usmrtili v plinskih celicah ali so umrli zaradi nečloveških razmer v taboriščih, preprosto potvorjeni. Da so si Judje sami vtetovirali številke in da je Ana Frank spisala v celoti izmišljeno leposlovno delo, ki ga je iz čiste preračunljivosti označila kot dnevnik, potem pa se je še ubila, da bi povečala prodajo svoje knjige – pogoltna kot vsi Judje, kakopak. 

Ne vem, kaj me je bolj presenetilo – ja, lahko bi uporabila tudi izraz »pretreslo«: da tudi v Sloveniji, kjer je Judov samo še za vzorec in potemtakem ni mogoče razviti sovraštva do njih, obstajajo tako imenovani zanikovalci holokavsta, ali dejstvo, da si je ta oseba nadela vzdevek Odilo G.(lobocnik). Znano mi je, da je zanikanje holokavsta zelo razbohoteno v državah, kot je recimo Iran, a tudi tam je spodbujeno z avtoritarnim režimom (politike pa, ponovno, ne gre mešati s stališči ljudi, med katerimi so vedno kritično in napredno misleči, ki se z blodnjami vodilnih ne strinjajo). Povsem nedoumljivo pa mi je, zakaj bi si nekdo želel, da ga poznajo, četudi samo v virtualnem svetu, po imenu Odila Globocnika, tega zloglasnega povzpetnika med rjavosrajčnike iz Tržiča, ki je bil zaradi svojega slovenskega porekla gotovo neprestano v koliziji s samim seboj in ki si ne zasluži drugega kot zasramovanja ali v najboljšem primeru pomilovanja. 

V temi dvorane Mini Teatra se je začel razvijati pogovor med avtorjema knjige, režiserko dokumentarca in povezovalko, dr. Ireno Šumi, meni pa se še kar ni uspelo izviti iz temačnih blodnjakov duše osebka, ki je spisal obsojanja vredni tvit. Ni se mi zdelo vredno spustiti se še globlje in se razgledati po drugih čivkih, ki jih je Odilo G. spuščal pred tem. Ampak dala bi roko v ogenj, da tarča njegovega gneva niso bili samo Judje. Da je svojo zavrtost in togoto brez razlikovanja škropil tudi po pripadnikih drugih narodov oziroma veroizpovedi. Da je Odilo G. človek, ki je vreden vsaj toliko pomilovanja kot legendarni lik iz filma Timbuktu malijskega režiserja Abderrahmana Sissakoja: muslimanski skrajnež, ki skupaj s hordo sebi podobnih izgubljencev zavzame čudovito mesto Timbuktu in nato ustrahuje tamkajšnje prebivalstvo. Obenem pa je sam največja žrtev strahov in dvomov vase: ne zna voziti avtomobila in se na skrivaj uči riti po sipinah z gromozanskim terencem, med urami vožnje pod vodstvom prizanesljivega mladega domačina pa večkrat skrivoma prižge cigareto, kar mu njegova skrajna verska usmeritev sicer izrecno prepoveduje, a ni dovolj močan, da bi se tobaku zmogel odreči. Neke vrste karikatura skrajneža, me mika, da bi zapisala, čeprav je to najbrž samo zelo realistična podoba takšnih ljudi. Neke vrste Odilo Globocnik, ki je svoj žalostni konec storil takoj po koncu druge svetovne vojne, ko je, med begom nekje na Koroškem, zaužil ciankalijevo tableto, da ne bi živ padel v roke zaveznikom. 

Ja, v bistvu bi bil stavek »pretreslo me je« bolj ustrezen kot »presenetilo me je«. Pretreslo me je, da je sram v dobi družbenih omrežij povsem izginil. Zanikati holokavst je enako kot izpričevati svoje popolno nepoznavanje zgodovinskih dejstev, predstavljati se kot omejenec, ki se požvižga na vsa pričevanja in materialne ostaline. Je enako, kot bi trdili, da je zemlja ravna ali da Darwinov nauk o evoluciji ne vzdrži ali da so podnebne spremembe mit. No, to. Nizanje asociacij se najpozneje tu zaustavi – ker zadene ob zid resničnosti … Posamezniki, ki so se vdajali kateremu od zgoraj navedenih temačnih kultov, so v niti ne tako daljni preteklosti nemudoma obveljali za čudake, vredne, da se nanje pogleduje kot na tiste primerke izrojenih človeških zarodkov v formalinu, recimo. In da se jih razstavi v svarilo drugim, češ, tole sicer tudi sodi k naši rasi, ampak je bilo že ob spočetju obsojeno na propad. 

Najbrž niso samo družbena omrežja (ki v zadnjem času postajajo venomer priročen izgovor) tista, po zaslugi katerih so se glasovi nestrpnežev, skreganih z znanostjo in vse pogosteje tudi z zdravo pametjo, pomešali med druge in si jemljejo pravico, da so poslušani tako kot glasovi razumnih ljudi. Še več: uspe jim dobivati nove sledilce in celo volivce. Najbrž res ni druge rešitve, kot da se okrepijo glasovi, ki oznanjajo preverjena dejstva. Zato je treba ponavljati in ponavljati. Repetitio est mater studiorum. Dvom je resda naravno stanje človekovega duha in spodbuda k napredku, toda obstajajo reči, o katerih se ne dvomi. Predvsem pa dogodki, o katerih se mora razširjati na glas, ne glede na to, koliko časa je že preteklo, odkar so se zgodili. Na začetku pa sta vedno bila somrak razuma in zaslepljeni gnev … In odsotnost sramu. 

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ta dokončna mera človeškega, vonj trpinčenih ljudi

    Barbara Korun

    Govori se, da se ljudje bojijo prišlekov in tistih, ki želijo čez naše ozemlje naprej: ta strah politične stranke podpihujejo, ker je tako laže vladati in manipulirati, skrivati lastne lopovščine.

  • Piščančje ražnjiče imamo radi vsi

    Tina Bilban

    Pavšalni totalitarizem večine smo večkrat pripravljeni sprejeti za samoumevnega in nedolžnega, pa je pravzaprav precej nasilen.

  • Vznesene ljubezni

    Jana Putrle Srdić

    Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.