Kako si svetiti s krompirjem ali znanost med utilitarnostjo in odvečnostjo
Agata Tomažič
V gluhoti avgustovskih počitniških dni za debelimi zidovi stavbe na Novem trgu v Ljubljani zazvoni telefon. »Ena novinarka s … [neka komercialna televizija] bi rada govorila s tabo,« reče glas v slušalki, ki pripada tajnici direktorja Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, krajše ZRC SAZU. Promotorka znanosti se vznemiri. Končno, spet novinarji! Poletno zatišje ji para živce, željna je promoviranja znanosti ves čas in neprestano. Omemba … [neka komercialna televizija] jo dodatno podžge – komercialna televizija je za znanost, še zlasti družboslovje in humanistiko, ki prevladuje med inštituti ZRC SAZU, težko osvojljiva trdnjava.
Kar sledi, pa ni le razočaranje, temveč tiste vrste groteskno doživetje, pri katerem si mora človek krepko zategniti uzde jezika, da ne postane žaljiv in nesramen. Samo mladost in z njo povezana neizkušenost sta sogovornico obvarovali pred mojim strupenim cinizmom. In s čim si je prislužila tak gnev? »A bi mi lahko kdo od vaših pojasnil, kako lahko s krompirjem napajaš luč, da sveti dlje kot navadna baterija, a veste, tisto, kar je danes pisalo na tistem bio eko portalu …?«
Preusmerila sem jo v Hišo eksperimentov; iskreno upam, da je našla pot do tja.
Pripetljaj, ki bi utonil v zbirki humornih nesporazumov, ki tu pa tam krivijo ustnice zaposlenim na vseh delovnih mestih, kjer je veliko stikov z ljudmi, v resnici ni čisto nič smešen. Ker je simptomatičen in ker odlično povzema srž nesporazuma v dojemanju vloge znanosti v tim. družbi (katere verodostojen odziv naj bi bili – in zvečine tudi so – mediji), si zasluži, da ga podrobneje osvetlimo z vseh zornih kotov.
V prvi vrsti razkriva stanje v slovenskih medijih. Pomenljivo je, da se mlada novinarka na piarovko ZRC SAZU ni obrnila, ker bi se tega domislila sama, temveč so jo na ZRC SAZU preusmerili s Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Tjakaj pa je klicala, ker so ji tako naročili nadrejeni. Za potrebe boljšega razumevanja tu navajam anonimizirano besedilo e-dopisa, ki ga je prejela od svoje šefice in mi ga je, najbrž iz raztresenosti ali pa preprosto iz malomarnosti, preposlala: »Ej dej poišči kakšnega mladega stručkota s SAZU, da ti pove tole o krompirju. Stara fora, samo mal apgrejdana.«
Iz besedila, ki ga je spisala najbrž neke vrste urednica, sledi, da so udje Slovenske akademije znanosti in umetnosti, imenovani tudi akademiki, mladi strokovnjaki. Če bi to zablodo lahko spregledali mlademu človeku, ki se v veščine obveščanja javnosti šele uvaja in pri tem spoznava ustroj izobraževalnih, vladnih, zakonodajnih … ustanov v državi, kjer živi, jo pri starejši osebi mirne duše obravnavamo kot neroden spodrsljaj, bolje rečeno kot kronično pomanjkanje splošne izobrazbe. Ne, to ne bo jeremijada o stanju v slovenskih medijih, ki sem jih šele nedavno tega zapustila. Stanje v slovenskih medijih je, kakršno je, takšno pa je zato, ker so prepuščeni trgu kot edinemu korektivu in navdihovalcu vsebin, o katerih naj poročajo v veselje bralcev, poslušalcev in gledalcev. (Kar zadeva medijske delavce, pa je tako in tako že čedalje bolj očitno, da žal tu velja tisti zlizani rek »Za malo denarja malo muzike« – in v časih, ki prihajajo, bo to veljalo še bolj, če bo medijska tranzicija potekala v smer, v katero je videti, da res poteka.) Bolj zaskrbljujoče je, da so se slovenski mediji, med katerimi je na srečo še vedno nekaj svetlih izjem, ki jim gledanost, branost ali poslušanost nista edino merilo (zvečine gre za javne servise), za znanost pripravljeni zganiti le, kadar ta prinaša neke oprijemljive koristi. Kako si svetiti s krompirjem in pri tem prihraniti nekaj evrov, recimo.
Zdaj smo v epicentru problema. Znanost mora biti aplikativna ali pa naj je ne bo, bi na najkrajši možen način lahko povzeli prepričanje, ki si ga v zvezi s to dejavnostjo deli najbrž kar večina Slovencev. Pri tem hipoma odpadejo vsi družboslovno-humanistični priveski, saj si z ugotovitvami, kakšne so posebnosti jezika iz časa reformacije in kako so računovodske knjige vodili plemiči v 17. stoletju, večina Slovencev ne more kaj prida pomagati. Oziroma v njih ne vidijo oprijemljivih koristi. Tudi znanstveniki naravoslovno-tehničnih ved naj po njihovem ne bi kar tjavendan povisevali v laboratorijih in se za hec lotevali zapletenih eksperimentov, katerih rezultate morda doumeta dva odstotka prebivalstva. Naj se usmerijo v raziskovanje, kako premagati rakave celice, kako učinkovito (in poceni) prebiti zvočni zid in pospešiti čas potovanja ter kako izdelati opeke in vezivo, ki bodo zagotovile, da človeška prebivališča ob potresih ne bodo cepala kot hišice iz kart.
To je seveda velika neumnost. Znanstveni um ni avtomat, kjer bi pritisnil na gumb (in vanj še prej mogoče vrgel kakšen kovanec), potem pa bi v določenem času postregel z želenim. Tudi Arhimed ni odkril vzgona pod pritiskom (čeprav resda po naročilu – a naročili so mu nekaj drugega …), ampak med lenobnim potapljanjem v kopalni kadi. In gospa, ki nam govori, kam zavijati na ulicah tujih mest, se med dodatno opremo avtomobilov ni znašla, ker bi si jo nekdo zaželel, ampak se je rodila po naključju: ko je sredi 20. stoletja ameriški fizik nemškega rodu Friedwardt Winterberg preskušal splošno teorijo relativnost, in sicer tako, da je na satelite namestil natančne atomske ure, je njegovo početje sumljivo spominjalo na tratenje davkoplačevalskega denarja. A je pozneje pripeljalo do sistema globalnega pozicioniranja (GPS), sprva vojaške tehnologije, danes naprav za splošno rabo. Tudi posmehovanje arahnologom, ki proučujejo pajke, je zelo kratkovidno dejanje; mreže, ki jih pletejo nekateri pajki, so med najbolj fascinantnimi snovmi v naravi, saj se ob siceršnji trdnosti ponašajo s tako zavidljivo visokim razteznostnim koeficientom, da bi vojska dala vse, kar bi lahko, če bi mogla imeti na letalonosilkah za hitro zaustavljanje letal na kratkih letalskih stezah takšne vrvi. Pa tudi v civilni tehnologiji bi se jih dalo porabiti.
Toda če se naravoslovno-tehnične znanosti v očeh javnosti še lahko predstavijo kot pogojno koristne, tudi kadar znanstveniki samo malo na slepo brkljajo, sta družboslovje in humanistika pred veliko težjim izzivom. Oreh je toliko trši, ker so vede iz te družine na prvi pogled manj zapletene in k razpravi o njihovih dognanjih pripuščajo tudi popolne laike – lahko pa celo popolne bedake – ki se ne pomišljajo izraziti svojega mnenja. (In to se največkrat giblje v smer, da so takšne vede docela nepotrebne, nekoristne, nič več kot neka deviantna, zafnana veja potratne javne uprave …) Nihče ni za moje pojme bolje povzel nehvaležnega položaja, v katerega so potisnjeni znanstveniki družboslovno-humanističnih provenienc, kot dr. Ksenija Vidmar Horvat s Filozofske fakultete: »Razlika med fizikom in mano, ki sem po poklicu sociologinja, je v tem, da si o mojem delu upa soditi tudi frizerka, ki mi striže lase,« je nekoč dejala na neki okrogli mizi o vlogi znanosti, ki ji družba noče priznati pomembne vloge.
Promoviranje znanosti in znanstvenih rezultatov ni lahka naloga, sploh če je za začetek treba utemeljiti, zakaj je dobro, da znanost sploh obstaja (in se zanjo namenja davkoplačevalski denar). Saj res, čemu sploh znanost, in to družboslovno-humanistična? Vprašanje je podobno tistemu, čemu bi sploh imeli kulturo in umetnost – in se v dobi, ko se trgu pripisuje lastnosti božanstva ali vsaj modrost pitij iz delfskega preročišča, ki znajo ločiti zrnje od plev in tudi napovedati prihodnost, pojavlja vse pogosteje. Ampak pri kulturi je v Sloveniji vsaj ta olajševalna okoliščina, da jo povezujemo z obstojem slovenstva, češ, narodna zavest in ljubezen do materinščine sta Slovence skozi stoletja obdržala pri življenju, pa imejmo to kulturo še naprej. (In sploh, kultura je širok pojem, kultura je tudi higiena, je nekoč rekel Franc Kangler, ki je v isti sapi hitel razpredati o tem, da si je Maribor, ki je bil tedaj tik pred tem, da postane Evropska prestolnica kulture, v preteklosti prislužil neko priznanje za najlepše urejene sanitarije. Kultura je torej pomembna tudi za zdravje!)
Možganske sinapse so blodnjak, za katerega zavite poti znanstvenikom še ni uspelo izdelati natančnega zemljevida. Nekatere reči pa so že dolgo dobro znane, eno takih spoznanj je, da tim. hevreka-trenutek vedno nastopi v brezdelju, brezskrbnosti in po naključju. Nekaj podobnega so si pred kratkim morali priznati celo Kitajci, ki so dolga leta omalovaževali znanstveno-fantastično literaturo in jo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja celo prepovedali, potem pa so prepoved preklicali, saj so spoznali, da takšno čtivo mlade možgane naredi bolj kreativne in obstaja večja verjetnost za nova, drzna dognanja. Znanstveno-fantastična literatura je koristna, tudi če se zdi nekoristna in na prvi pogled ne kaže svojih odlik. Tako kot je znanost koristna, tudi kadar je (na prvi pogled) nekoristna. Bojmo se družb, v katerih se dovoljenje za obstoj podeljuje samo tistemu in tistim, ki so koristni, rok za dokazilo, ali je nekdo ali nekaj vredno obstoja, je kratek, merila pa neizprosna in arbitrarna. Presojanje in odbiranje po merilu koristnosti in profitabilnosti bi nas porinilo danes nazaj, še dlje kot v čase, v katerih so ljudje na krompir pogledovali sumničavo.
Promoviranje znanosti je torej težka, a hvaležna naloga, saj jo človek lahko opravlja z zavestjo, da počne nekaj državotvornega in domoljubnega. In v najbolj idealističnih trenutkih se mi zdi, da bodo moja prizadevanja kot taka razumeli tudi moji sogovorniki, predstavniki medijev, ki so pri mojem delu glavni zavezniki. Tako kot se znanstvena srenja zelo dobro zaveda odgovornosti, ki jo prevzema skupaj z davkoplačevalskim denarjem in se trudi za njegovo smotrno porabo, so tudi mediji neprestano podvrženi samoprevpraševanju o smislu in poslanstvu svojega obstoja. Vsaj tako bi moralo biti, v najboljšem približku najboljšega vseh svetov – in ni še prepozno, da preobrnemo smer plovbe stran od tistih temnih globočin utilitarnosti, kamor bi nekateri radi obrnili našo barko …
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Hudič je v podrobnostih (ampak tudi odrešitev). Prvič, čeprav sem sam humanist, me precej moti nenehno etiketiranje družboslovja in humanistike kot “znanosti”, gotovo tudi zato, ker se v svojih znanstvenih čevljih ne počutita najbolje, gotovo pa ne udobno. Edino, kar je znanstvenega (= naravoslovnega) v družboslovju in humanistiki, je morda sistematika navajanja virov, kar je povsem prav; nič ni bolj grotesknega od humanistov, ki se trudijo biti naravoslovci (pojav številk v katerikoli humanistični publikaciji je dober znak) in v imenu tega “ideala” navajajo samo “objektivne” “preverljive” podatke (katerih zanimivost je v obratnem sorazmerju z njihovo dolgočasnostjo). Tu seveda na debelo posplošujem, ampak statistika v tabelah še ne pomeni znanosti, čeprav bi si marsikdo to zelo želel. Odkloni seveda obstajajo, ampak na splošno to drži: humanistika in družboslovje nimata in nikoli nista imela istega cilja (kaj šele metod) kot naravoslovje. Edini program, ki ga jaz poznam, da temeljito prestopa območja obeh znanosti, je program kognitivne znanosti. Družboslovec, ki se v imenu “objektivnosti” skrije v številke, pač ni razumel smisla družboslovja. Na to se, posredno, navezuje tudi najmanj en stavek iz teksta: “Možganske sinapse so blodnjak, za katerega zavite poti znanstvenikom še ni uspelo izdelati natančnega zemljevida”, ki bi se moral sicer glasiti nekako takole: … za katerega zavite poti znanstvenikom še ni uspelo najti česarkoli, kar bi jih povezalo z našim siceršnjim doživljanjem sveta. Razlika med preučevanjem pesmi in preučevanjem lastnosti kovine ni v tem, da se preučevalec v prvem primeru imenuje literarni znanstvenik, v drugem pa fizik; fizik mora lastnosti izpeljati v območju fizikalne teorije (matematični jezik je, takorekoč, edini kontekst, ki pride v poštev) medtem ko pri pesmi drži vse, samo kar drži za fizika ne; razlagalni kontekst matematike ali logike je za pesem neuporaben, ker pesem, strogo naravoslovno, ni naravni objekt: nastala je v jezikovni komunikaciji, ki, zaenkrat, ni naravoslovno opisana (ali drugače: pomen da pesmi (tudi) bralec, medtem ko za fizika ne moremo reči, da da lastnosti kovini). Zame med naravoslovjem in družboslovjem obstaja jasna in stroga ločnica, kar ne pomeni, da sta ti dve veji za vedno ločeni, pomeni le, da večina raziskav na koncu pade na eno ali drugo stran.
Iz tega sledi veliko stvari, morda je res pomembna samo ena: naravoslovni znanstvenik se, zaradi metodike svojega dela, pravzaprav umakne iz družbe; njegove raziskave lahko (in velikokrat) potekajo na mikro- ali makronivoju, ki na družbo nimata ne vpliva ne zanjo kakršnegakoli smisla in rezultati, ki jih razume “dva odstotka ljudi” so ponavadi taki, da tudi tistim dvem odstotkom ne pomagajo kaj dosti. Družboslovec in humanist, po drugi strani, nikoli ne izstopi popolnoma iz družbe. Družba je njegovo polje dela in stvari, ki vplivajo na družbo, vplivajo tudi na njegovo delo. S tega stališča je njegova odgovornost neznanska, pravzaprav izjemna, ampak, žal, malokrat resno vzeta in mnogokrat dobimo resnejše vpoglede v družbo s strani naravoslovnih strokovnjakov kot njihovih družboslovnih kolegov.
Kar pa se frizerke tiče, je zgoraj opisano dejstvo popolnoma resnično; moja rešitev je: predstavite takemu človeku problem, ki zahteva pol ure koncentriranega mišljenja, pa vas ne bo nikdar več “učil”. Če pa slučajno nimate takih problemov, potem pa …