Kako pa kaj novinarstvo?

Mojca Pišek

V prejšnji kolumni sem lagala.

Samozadostni kulturniki in brezperspektivne razmere v kulturi so vplivale na mojo odločitev, da zapustim kulturno novinarstvo, a glavni razlog je bilo novinarstvo samo. Novinarstvo, kot ga goji pretežni del slovenskih medijev, beri: najbolj vešče in dosledno prav predstavniki medijskega mainstreama. Opisala bi ga enostavno kot novinarstvo znakov in vrstic.

Pred nekaj leti je kazalo, da bo novinarstvo po manjši krizici, ki jo je prinesel prehod iz analogne v digitalno dobo, poletelo v nebo. Vrstili so se ambiciozni prenovitveni projekti osrednjih medijskih hiš, uredniki so napovedovali progresiven pristop k redefiniranju vloge klasičnih medijev, izgledalo je, da bodo tisti, ki bodo opravili potreben premislek, preživeli, še več – da bodo krizo najbolj domiselni prebrodili kot zmagovalci. 

Potem pa je diskurz medijske prihodnosti nenadoma izginil z dnevne agende, ironično: z dnevne agende teh istih medijev, katerih prihodnost je pod vprašajem. Kakšni dve, tri leta nazaj sem prvič zaznala, da so se leta medijskega samoiskateljstva, prevpraševanja poslanstva in poskusov vizionarstva iztekla. Izpela so se s še eno neuspelo preobrazbo zunanje podobe časopisa, pri kateri je medij storil vse mogoče, da bi bil navzven videti drugače, medtem ko je v samosabotažni maniri vložil preostanek sredstev in energije v to, da se ne bi prav nič spremenilo. Beri: nadaljeval je s pripravljanjem in trženjem vsebin po starih, preverjenih receptih.

Preteklih deset let so si časopisi nadevali nove barve v tisku in na spletu, povečevali fotografije, vpeljevali bogatejšo vizualno opremo, začenjali tiskati velike, impresivne infografike. Ogrnili so se v nove črkovne vrste, osvežili prelom in v uvodniku bralcem zagotovili, da je vse to le prvi korak k celostnemu redefiniranju »medija, ki je pred vami« s ciljem postati sodoben medijski produkt, ki stopa v korak z zahtevami časa. Drugega koraka, ki bi prinesel še prenovljene vsebine, osveženo uredniško politiko in temeljito prevrednotenje novinarstva, potem kar ni in ni bilo, odgovorni v medijskih hišah pa so postajali vse bolj razočarani. Njihove prenove niso dale želenih rezultatov v obliki višjih prihodkov od prodaje produkta, sebe pa niso želeli videti kot izključnih krivcev za to. V napadih malodušja so zdesetkali oddelke, zadolžene za razvoj, in v beg pognali vse tiste sodelavce, ki so še naprej govorili o drugačnih, novih, boljših medijih. Še danes ne razumem, zakaj so bili pripravljeni vložiti zajetne zneske v vizualne prenove, dobesedno niti evra pa niso bili pripravljeni vložiti v novinarstvo – torej v novinarje. Kot da bi časopis tržil svoje barve in obliko črk, ne pa svojih kvalitetnih vsebin. 

In zakaj tega drugega koraka ni bilo? Po eni strani zato, ker so slovenski lastniki velikih (medijskih) podjetij ozkosrčni skopušniki, ki vlagajo le, kadar je donos zagotovljen in izračunljiv. Po drugi strani pa iz podobnega razloga, ki posameznikom sabotira osebne preobrazbe. Enostavno si je preobleči obleke in se zavezati novi dieti, težko pa je preprogramirati način razmišljanja in način delovanja ter spremembo nato tudi dolgoročno vzdrževati. In tega niso krivi medijski skopušniki, pač pa uredniška vodstva medijskih hiš. Na tej točki ni kriv denar, pač pa je odpovedala vizija celotne profesije.

Zato so razvojni prospekti slovenskih medijev trenutno takšni: vsi po vrsti ždijo in čakajo, da crkne konkurenca, da lahko uplenijo njeno naročniško in bralsko bazo ter si zagotovijo monopol na trgu, vsaj za nekaj časa, dokler ostarela naročniška baza dokončno biološko ne presahne. Najbolj strašno vprašanje, ki ga lahko zastavite kateremukoli glavnemu uredniku ali lastniku (če mu je slučajno mar) medija, pa ostaja: Kako vsaj k branju/gledanju, če že ne naročništvu, pripraviti mlado populacijo, ki ne loči med Delom in Dnevnikom (a to je tisto zvečer na TV?) in ni še nikoli slišala za Večer (a je to neko lokalno glasilo?). Ne, ko rečem mladi, žal ne merim na srednješolce, pač pa na milenijsko populacijo, ki se pomika nevarno proti 30 in postaja relevanten potrošnik.

Malodušje, ki je sprva zajelo regiment medijskih vplivnežev in odločevalcev, se je hitro preneslo na pehoto, novinarje. Preneslo se je kot atmosfera brezupja, ko je jasno, da je vse velikopotezno govoričenje le napenjanje mišic pred plenilcem. Kmalu zatem pa je malodušje dobilo še svojega malignega naslednika, discipliniranje, ki je spodrezalo vsako možnost, da bi zaposleni svojim nadrejenim zastavljali neprijetna vprašanja. Vodstva so po neuspelih preobrazbah kritiko od znotraj zadušila z vzpostavitvijo klime negotovih razmer in strahu, tistega istega strahu, ki se je že tolikokrat izkazal kot trdna fundacija vladanja. 

Medijski optimizem so zamenjali kadrovsko čiščenje, odpuščanje, zmanjševanje sredstev za honorarne sodelavce, zaostrovanje delovnih pogojev, povečevanje obveznosti, normiranje dela. Najbolj brutalno dejstvo in hkrati ironična metafora tega procesa degradacije novinarstva se mi zdi dekret, ki so ga v zadnjih letih vpeljali skoraj vsi osrednji mediji: preštevanje novinarskih znakov in vrstic. Visokoleteči načrti in drzne vizije so se prav na tej točki sprevrgli v svoje groteskno nasprotje. Še včeraj smo govorili o novinarstvu, ki bo življenje ne zgolj povzemalo in opisovalo, pač pa predvsem razlagalo in osmišljalo, že naslednji dan pa smo nato spet zgolj obveščali, suhoparno poročali, hodili na tiskovne konference in kurtoazne intervjuje, pisali članke zaradi člankov samih, kar tako, ker je časopisne pole pač treba vsak dan z nečim napolniti, najlaže s tem, kar se v svetu tam zunaj dogaja. Manj novinarjev in tisti od njih, ki so ostali – prestrašeni novinarji – seveda niso mogli ustvarjati boljših medijskih vsebin. Namesto tega je postal cilj vsakomesečnega dela dovolj napisanih znakov ali vrstic, na osnovi katerih se izplača plača ali honorar. Kar naenkrat smo se namesto o vsebini spet pogovarjali zgolj še o dolžini. Paradigma razvoja je spet postal deadline, skrajni rok. Novinarstvo je znova postalo hitro, učinkovito in površno. Z zlahka opaznimi izjemami – nezainteresirano. Seveda, kdo ne bi hlinil, da ga svet, o katerem piše, zanima, če bi moral vsak dan pisati o nečem drugem, vsak dan z enakim tempom in strogo odmerjeno pozornostjo. Ki mora biti ravno pravšnja, da lahko pri tematiki, ki je ne pozna dobro, ustvarja videz poznavanja in kredibilnosti, a spet ne preveč investirana, saj noče izgubiti preveč časa in energije. Novinarji so novinarstvo v negotovih časih zastavili za – plačo. Kdo bi jih lahko obsojal. Še hvaležni so, da smejo v teh neizprosnih časih sploh delati. Boljše pogoje so že davno nehali sanjati, da se le ne poslabšajo sedanji, in ambiciozno novinarstvo, za katerega bi bili dejansko motivirani, je le še oddaljen sen.

V teh novih pogojih novinarji nimajo časa za raziskovanje, analiziranje, refleksijo. Nimajo dovolj časa, da bi svoje informacije prevrednotili, mnenje revidirali, po potrebi spremenili, nimajo časa, da bi zoreli in rastli. Novinarji nimajo časa niti, da bi se lahko zmotili, še preden je prispevek objavljen. V stresu preštevanja prispevkov zmanjkuje časa, da bi sploh lahko razmislili, kaj so relevantne teme. Perspektiva se je tako zožala, da sploh ne vejo, da ko ponovno polagajo besede v usta tisti dan najbolj nepopularnemu politiku, to ni relevantno in da zgolj mešajo meglo. Novi produkcijski pogoji so novinarjem vzeli možnost, da bi jih svet, o katerem pišejo, zares zanimal, saj so vsak dan primorani začeti z ničle, včerajšnji prispevek danes ne pomeni ničesar več, nastal je pod pritiskom rutine, je zadostno ali premajhno ševilo »pik« in tak je tudi domet prispevka. Skušajte se spomniti, kaj ste včeraj zanimivega in relevantnega prebrali v slovenskih časopisih. Ni prav lahko, kajne? 

In bralci to stisko novinarjev čutijo. Ko rečejo »ta je pa novinar/ka,« že dolgo ne mislijo nič laskavega. Novinarstvo ni več ugledna identiteta. Sama sem kljub temu optimistka. Moj novinarski plašč je spravljen za čas, ko novinarski presežki ne bodo izjeme, rezultat ugodnega spleta okoliščin in izgorelih novinarjev, pač pa pravilo, rezultat načrta in primernih pogojev dela.

O avtorju. Mojca Pišek (1985). Kup idej, kako spremeniti svet na bolje. Čemu ne začeti s slovensko literaturo.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Večno nezadovoljstvo brezmadežnega slovenskega uma

    Sonja Merljak

    Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.

  • Tisti vic o ugledni novinarki in ugledni literarni zgodovinarki

    Mojca Pišek

    O recepciji, moralni paniki in medijski manipulaciji romana, ki je moral vznemiriti predvsem zato, ker je literarno prepričljiva in inteligentna upodobitev tisoč in enega načina, kako odrasli na cedilu puščajo svoje mladostnike in kako brez iluzij so ti v zameno.

  • Himna o bureku in osem avgustovskih dni, ko mesto živi

    Sonja Merljak

    En teden v porušenem mestu v državi brez himne je tudi povod za razmislek o identiteti Bosne in Hercegovine in za vprašanje o razumevanju medijske pismenosti.