Kako do dobrega čaja in dobrih knjig

Tina Bilban

Čeprav bi bilo načeloma precej fino, da globalizacija ne bi pobarvala prav vseh zaplat žoge, na kateri se drenjamo, spet drugič kar malo razočarajo njene slepe pege. Jaz na primer v Sloveniji sploh ne pridem do svojega najljubšega čaja. Pa ne gre za kakšno bizarno različico eksotičnega čaja, ki bi jo proizvajal lokalni zeliščar z Grenlandije, temveč za enega od vodilnih okusov angleškega čajnega mogotca, ki ga na Otoku prodajajo v gigantskih paketih za vsakdanjo rabo. Potem se moram sprijazniti z alternativami, ki najverjetneje prihajajo z istega konca Indije, preden trikrat zaokrožijo svet in končno pridejo do moje lokalne trgovine. Ali pa prosjačim različne tipe potnikov na relaciji London ̶Ljubljana, da v svojih kovčkih tovorijo moj čaj, ki, ker Angleži res razumejo velika pakiranja, potem zdrži nekaj mesecev.

Podobne težave imam s knjigami. Tako sem se iz Münchna, z zasedanja žirije za Andersenovo nagrado aka iz nebes za literarne kritike, vrnila z dolgim seznamom knjig, ki jih moram imeti doma. Včasih je knjiga pač tako dobra, da mora imeti svoje stalno mesto na polici. Čeprav seznam sestavlja sama literarna smetana – nominiranci za najvišje priznanje na področju otroške in mladinske literature –, pa se večina očitno skriva v slepih pegah, kamor učinki globalizacije ne sežejo prav zares. 

S knjigami ameriških in angleških avtorjev ne bo težav. Zatakne pa se že pri Nizozemski. Sylvia Weve je doma večkrat nagrajena ilustratorka, njene ilustracije pa imajo, kljub raznolikosti, vedno značilno večplastno pripovednost in ostrino. In Dood-Gewoon (v angleškem prevodu Death Normal) je mojstrovina. Zbirka pesmi za mlade bralce, skozi katere Bette Westera z različnih zornih kotov premleva fenomen smrti, je opremljena z ilustracijami, ki skozi mnogotere plasti premlevajo eksistencialno tematiko, odvisno, kako globoko je pripravljen kopati bralec. Ilustracije so humorne, celo groteskne, a hkrati delikatne. Bralca priženejo do roba, mu odprejo razgled pod njim, poskrbijo za nekaj vrtoglavice, nikoli pa ga ne porinejo čez. V prvem zanosu mi jih je doma uspelo opisovati s takim navdušenjem, da je mož, ki sicer ob vedno novih policah s knjigami in uokvirjenih knjižnih ilustracijah med njimi hrepeni po belih stenah, pripomnil, da to bi pa morda res šlo k nam na steno; poleg Škerlovih prašičev iz Živalske farme imamo namreč še nekaj prostora …

Ampak ne gre. Prav kmalu ne bo nič ne z ilustracijami ne s knjigo, ker me je internet pustil na cedilu na celi črti. Čeprav gre za nagrajeno knjigo iz ne tako oddaljene evropske države, ki se ukvarja z verjetno najbolj globalno temo ever, sedaj lahko računam le na dobrohotne (po)potnike na relaciji Amsterdam ̶Ljubljana (vsi kandidati najdejo moj naslov v uredništvu elektronskega medija).

K sreči me je knjiga dvojca Westera – Weve tako zgrabila, da zdaj že nekaj časa hodi z mano in me po potrebi zmrazi, ko pomislim na podobo očetove sence, ki se steguje proti sinovi rami, ali pa ilustracijo ristanca s prečrtanimi številkami. Knjige imajo to zanimivo zmožnost, da se nas lahko z zgodbo/pesmijo/ilustracijo dotaknejo in nas premaknejo, čeprav prihajajo z drugega konca  ̶  pa naj gre za ne prav zares oddaljeno Nizozemsko, ali pa za Japonsko, Iran, Izrael, Republiko Južno Afriko … Lahko spregovorijo o stvareh, ki nas ponoči zbujajo, ali pa o tistih, ki hodijo z nami, ne da bi sploh vedeli. Konec koncev globalizacija ni edina stvar, ki nas povezuje.

Srečujemo se v koncu in srečujemo se v začetku. Mulci na vseh koncih sveta gledajo svoje prste in mamin nos in mimo njega naprej, dokler se še kaj razloči. In gledajo pač packe in jih povezujejo med sabo, spet drugič jih pa pustijo, da obvisijo, kot so. Sprašujejo se in si izmišljujejo svoje odgovore. Sprejemajo tuje odgovore, ampak vsaj na začetku ne preveč zavezujoče. Živijo z eno nogo v tem in z drugo v kašnem drugem svetu. Kdo bi vedel, meje pridejo pozneje.

Tako nas je pri nas doma skorajda praviloma več kot uradnih šest (5 × Homo sapiens, 1 × Felis catus). Pred časom smo morali shajati z debelušnim klovnom z afiniteto do razmetavanja in vsesplošnega razgrajanja, redno nas obiskujejo govoreči kamni in polžki pa seveda sedemglavi zmaji in minotavri, vsi kakopak poslušno vdani najmlajšima, meni pa malo manj. Trenutno imamo največ opraviti z Učiteljem. Gre za privatnega učitelja najmlajšega sina, ki ga po milo rečeno posebni metodi pripravlja na šolo. Menda ga je moč prepoznati po gromozanskih brkih, njegov najljubši komad pa je Nietov Lep dan za smrt. Na govorilne ure ne morem, ker je model že dober mesec na počitnicah v Kanadi, navodila pa najmlajšemu daje kar preko mobitelov (o nevidnih telefonih kdaj drugič). 

Življenje v fluidni realnosti, v kateri si pač vzamemo malo več manevrskega prostora, ko sprejemamo elemente v svoj svet, brez predalčkanja na izmišljijo in sveto resnico, je en tak luksuz otroškega sveta. Luksuz, ki ga včasih lahko za nekaj časa dobimo nazaj z literaturo. 

Lokomotiva se je odklopil od kompozicije in se odpeljal k jezeru. Postajenačelnik, ki je to opazil, je pritekel iz pisarne. »Ja kam spet? Kam spet!? Spet bo zamuda!« in si je začel gristi nohte. Lokomotiva se je medtem pripeljal do kopališča, in ker ni imel podvodne maske, si jo je sposodil od najbližjega kopalca. […]

Lokomotiva se je zapeljal po jezerskem dnu. Prvega krapa, ki ga je srečal, je vprašal, kje je urad za najdene predmete. Se je zapeljal tja. Urad je bil ravno zaklenjen, ker je bil čas kosila. »No, dober tek,« si je rekel lokomotiva, »toliko časa pa nimam.«

Ampak sreča gromozanska!

Lokomotiva je nekaj zavesljajev proč zagledal staro potopljeno pletno. […]Si jo je naložil na teme pa hajd nazaj.

»Izvolite, vaša maska, hvala lepa.«

»Kaj?« To je bil glas ogorčenega plavalca. »Saj ste mi jo raztegnili, prosim lepo, cel bazen ste napravili iz nje! Kako naj dam to na obraz? Saj bi se lahko kopal v njej!«

»Prav imate, pardon,« je rekel lokomotiva. »Direkcija železnic vam bo kupila novo masko.«

Postajenačelnik si je od razburjenja pogrizel že vse nohte, ker lokomotiva dve minuti pred odhodom vlaka še ni bil priklopljen k vagonom. In si je začel gristi prste. Ko se je lokomotiva z dvanajstminutno zamudo končno le pripeljal na postajo, si je postajenačelnik pogrizel že polovico leve roke. Ampak na srečo je imel v pisarni še nekaj rezervnih.

(Peter Svetina, Kako se je končal izlet gospoda Fabricija in gospe Amalije, v: Sosed pod stropom, KUD Sodobnost International, 2016)

Peter Svetina je eden redkih avtorjev, ki jih doma prebiramo vsi naenkrat, ne glede na nepremostljive starostne razlike med nami. In potem brodimo po različnih svetovih, eni ostanejo v enih, drugi v drugih, tretji pa uživamo predvsem v lahkotnosti prehajanja med njimi. Ko berem stavek za stavkom, enkrat pa še enkrat, in ga vrtim v ustih in se zraven nasmiham, pa čeprav berem že x-kolikič in točno vem, kaj bo s pogrizenimi nohti, pomislim, da mogoče to ni za mulce, ampak predvsem zame. Potem pa pogledam ven in vidim, kako se najmlajša mulca pod toboganom igrata, da sta parkelj in nadparkelj pa hodita naokrog in gledata pod kikle, medtem ko mulc št. 1, ki je že prevelik, da bi se ga smelo omenjati na spletu, sicer z muko, ker kdo pa bi v šoli debatiral o najljubši poeziji, pa vendar, kot svojo najljubšo pesem izbere Domačo nalogo o vrani na Šmarni gori.

In potem upam, da smo iz Münchna vsi odšli s seznami, na katere smo zbasali tisto, kar je posebej nagovorilo nas, in tisto, kar se nam je vsem skupaj zdelo najboljše sploh. In bomo z njimi zdaj težili naokrog  ̶  pisali kolumne, cukali prevajalce pa urednike pa založnike. Ker vsem mulcem, tudi tistim na Švedskem pa v Egiptu in Argentini, privoščim ježevce pa nilske konje. Pa njihovim staršem tudi.

V kombinaciji s čajem so pa sploh fajn, če se le prikopljete do svojega najljubšega okusa.

O avtorju. Tina Bilban deluje kot raziskovalka, avtorica in kritičarka, največkrat na prehodih med literaturo, filozofijo in znanostjo, lokacijsko pa skače med Ljubljano in drugimi točkami na zemljevidu Evrope. Posledice te raztrosenosti so med drugim doktorsko delo in nekoliko poljudnejša knjiga o pojmu časa v filozofiji, fiziki in literaturi, in zbirka kratkih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Branje v imenu svobode in napredka

    Andrej Hočevar

    Oblikovanje bralskega okusa in posledično bolj izobražene družbe je smiselno le, če ima izhodišče v osnovnih stebrih založništva – v svobodi objavljanja in spoštovanju avtorskih pravic.

  • Sneg

    Tina Bilban

    Pod taktirko otrok in mladih se (še) ne dogajajo spremembe, ker nimajo moči, možnosti, da bi se. Se pa v njihovem odnosu, dialektiki in dejanjih kažejo možnosti, da bi se.

  • Transformacije kritike

    Nikolai Duffy

    Literatura in literarna kritika sta potisnjeni na obrobjue kulture, saj posamezniku postavljata zahteve, ki so redko združljive z zahtevami kulturne industrije, ki daje prednost zabavi.

Izdelava: Pika vejica