Kaj je in česa ni

Peter Kolšek

Ko sem leta 1999 v uvodniku revije Sodobnost razmišljal o sodobni slovenski literarni kritiki, sem tovrstno početje iztekajočega se desetletja označil takole: »Gre za razmeroma nevznemirljive observacije, namenjene ožji literarni publiki in mnogokrat povezane z osebnimi odnosi med avtorji in kritiki.« Na vprašanje, ali sta literarno ustvarjanje in literarna kritika med sabo v tvornem razmerju, pa sem si odgovoril: »Še nikoli v sto petdesetih letih ni bilo naše pisanje o literaturi tako plodovito in hkrati tako daleč od svojega košatega drevesa«.

Od takrat je minilo dobro desetletje in pol. In seveda se zastavlja preprosto vprašanje, kaj se je v tem času spremenilo. Kakšen je danes izgled slovenske literarne kritike glede na vse glavne kvalifikatorje, ki jo po mojem določajo: teoretsko-vsebinski, generacijski in medijsko pojavljalni? Še en pomemben vidik, ki je za razliko od omenjenih treh teže preverljiv, je vpliv literarne kritike na sočasno literarno ustvarjalnost; v prispevku se bom skušal dotakniti tudi tega. In ko bo približno ugotovljeno, kaj vse aktualna slovenska literarna kritika premore, bo morda bolj jasno tudi to, česa nima oziroma ima premalo.

1. S teoretsko-vsebinskim kriterijem mislim na prepoznavne filozofske šole, na specifična literarnovedna izhodišča ali na pripadnost tej ali oni literarnokritični tradiciji. Vse troje prinaša zavezanost normativnosti, sistematičnemu vrednotenju in torej zasledovanju določenega spoznavno-etičnega-estetskega ideala.

Jasno kot beli dan je, da neka sistematična aksiologija v literarni kritiki na Slovenskem ne obstaja. Ne obstaja vsaj od 70. let prejšnjega stoletja, ko je po izzvenelem socialnem realizmu in nato eksistencializmu literarna publicistika s pomočjo novih strukturalističnih prijemov afirmirala modernizem z neoavantgardo (najizrazitejša, nosilna postava tega obdobja je bil zagotovo Taras Kermauner). Sicer pa vsi vemo, da je bil zadnji – in, pravzaprav, če smo čisto natančni, tudi prvi pravi – slovenski literarni kritik, ki mu je mogoče v celoti naprtiti aristotelovsko-lessingovsko kritiško tradicijo, Josip Vidmar. Umrl je leta 1995, takrat je bila njegova klasična kritiška argumentacija, v kateri se je napajal in zavzel z njo za pol stoletja vodilno mesto, tudi pri nas že vsaj dvajset let mrtva. Še najdlje je vztrajala v dokaj bogati in živi gledališki kritiki.

Ta na Slovenskem najbolj konsistentna literarnokritiška tradicija se je začela raztapljati v 80. letih; njene posamezne sestavine (dvojnost vsebine in forme, princip kompozicijske harmonije, jezikovna inovativnost) so seveda žive še danes, tako in tako so del splošnega vrednotenjskega repertoarja. Toda zanesljivo je mogoče reči, da zadnjih trideset let zaključen normativni sistem, ki bi usmerjal posamezne kritike ali celo skupino, ne obstaja. Nadomestila ga je – jasno, da je pri tem sodeloval tudi zadah postmodernizma, čeprav močno razredčen – praksa improvizacijsko-impresionističnega pisanja. Tako je bilo v 90. letih in tako je danes. Ta praksa, ki je realnost sedanjega metodološko različnega, a po duhu dokaj enotnega reflektiranja literature, v boljšem primeru izhaja iz literarnozgodovinske in literarnoteoretske vednosti (kar pomeni, da strokovno večinoma temelji na ljubljanski komparativistiki in slovenistiki), v slabšem pa iz splošnih kulturoloških in popkulturnih vrednostnih vzorcev, za katere ni nujno, da se nanašajo ravno na literaturo, bolj pogosto na film in glasbo. Kje in kako se različna vrednotenjska orodja uporabljajo, torej za katero žanrsko nianso literarnega presojanja gre (esej, kritika, recenzija, informativni zapis, propagandna izjava), je odvisno od medijske točke pojavljanja. Predvsem pa je brez preštevanja, merjenja in statistike jasno, da daje sodobni slovenski literarni kritiki močan pečat, se pravi vsebinsko obličje in stilistični ton, generacijski vidik.

2. Ta ton je subjektiviziran, pogosto tudi prvooseben. To seveda nista atributa, ki pripadata zgolj mladosti, a nespregledljivo je, da na sodobnem kritiškem polju deluje (ali naj rečem orje?) predvsem mlajša in najmlajša generacija dovolj dobro usposobljenih piscev. Ne samo, da to ni samoumevno, pravzaprav je precej nenavadno. In ni v skladu ne z domačo in ne s tujo kritiško tradicijo. Kar zadeva slednjo, pomislimo na slavnega in nedavno preminulega nemškega »literarnega papeža« Marcela Reicha – Ranickega, ki je opravljal svoj poklic še dolgo potem, ko je napolnil osemdeset let, pri nas pa galerijo uglednih veteranov, ki so pisali kritike (literarne in gledališke) v pozno starost, sestavljajo imena, kot so, poleg Vidmarja seveda, France Koblar, Božidar Borko, Vladimir Kralj, Joža Mahnič, Dušan Moravec … Seveda naštevamo samo pokojne.  A tudi če bi hoteli žive, jih ne bi mogli.

Na Slovenskem se je starejša generacija iz literarne kritike namreč že zdavnaj popolnoma umaknila; to je deloma mogoče razložiti z upadanjem družbene vrednosti literature in sploh kulture od 70. let naprej, zlasti pa v poosamosvojitvenem času, ko je tradicionalna in narodotvorna avra slovenske literature drastično potemnela, hkrati pa se je enormno večala produkcija novih del. Svoje je zagotovo opravilo tudi zmanjševanje prostora za poglobljene kritične zapise v resnih medijih. Toda vprašanje je, ali je isti trend mogoče razložiti tudi pri pospešenem umikanju srednje generacije iz kritiškega posla. Očitno je namreč, da so ta poklic že zapustili ali ga opuščajo mnogi, ki jih je mogoče uvrstiti v srednjo generacijo kritikov, tistih med štirideset in šestdeset let. Pravzaprav ostaja temu poklicu z zgledno sprotnim odzivanjem na nove knjige popolnoma zvest le še najopaznejši predstavnik te generacije, Matej Bogataj.

Težišče literarne kritike je tako – niti ne neopazno – pristalo v rokah generacije, ki je stara od približno petindvajset (pišejo tudi mlajši) do štirideset let, pri čemer je prav v zadnjih letih opaziti naraščanje števila najmlajših kritikov. Ali, bolje rečeno, kritičark, saj je to postalo pretežno žensko opravilo. To je dobro, kajti po stopetdesetletnem obdobju izrazito moške prevlade tudi na tem področju (kaj si je Josip Vidmar mislil o tovrstnih sposobnostih pri ženskah, je razvidno iz njegove izjave, da je »[N]ekako isto razmerje med umetniško in kritiško intuicijo kot med moškim in ženskim elementom«, pri čemer je ženski element mišljen zgolj kot umetniška intuicija) se je razmerje obrnilo, kar je vsekakor zanimiv fenomen. Ob katerem ni mogoče spregledati ekonomsko-socialnega dejstva, da je k tej situaciji veliko prispevalo tudi veliko število mladih humanističnih izobraženk brez redne zaposlitve.

Tako je v zadnji letih kritiško in sploh publicistično pisanje predvsem v rokah mladih, strokovno usposobljenih ljudi, ki reflektirajo sprotno pesniško in prozno produkcijo (nekateri, spet je treba posebej omeniti ženske, tudi scensko), izvirno slovensko in prevodno, dovolj dobro razlikujejo med umetniško vrednimi in manj vrednimi izdelki ter prve komentirajo z jezikom, ki izraža zavzetost in slogovno živahnost ter si prizadeva za komunikativnost, ki naj doseže tudi nespecializirane bralce. To zavestno nagovarjanje širšega nabora naslovnikov je pomemben premik od umetelne in pogosto prezapletene kritike, ki je sledila interpretativni metodi in je prevladovala zadnja tri desetletja prejšnjega stoletja; res pa je tudi, da gre pri tej spremembi fokusa za trend, ki je v celoti povezan z novim tisočletjem in njegovimi postmodernističnimi izrastki.

Tu je še ena dobra lastnost sedanje in zadnječasne literarne kritike, lastnost, ki je od začetka tisočletja počasi naraščala in je postala do kraja očitna v zadnjem desetletju – namreč trganje »incestuozne« zveze med avtorjem in kritikom. Če sem za 90. leta še ugotavljal močne osebne odnose med obojimi, ki jih v tako majhni skupnosti seveda ni mogoče spregledati, je treba zdaj ugotoviti, da so, ko gre za čisto kritiko in ne za različne žanre naklonjenosti, takšne povezave, ki vplivajo na intonacijo kritičnega zapisa, zdaj bistveno manj opazne. Kako tudi ne, saj po naravi stvari med mladimi kritičarkami/kritiki in avtorji/avtoricami zevajo starostne razlike, velike od enega do treh, štirih desetletij. Tako se je gentilistični problem, ki je nedvomno na slovensko literarno kritiko druge polovice prejšnjega stoletja metal senco neverodostojnosti, v veliki meri uredil samo po sebi. Močna koncentracija znotraj iste mlade generacije je prispevala tudi k večji strogosti v presojanju literarnih del, k neizprosnosti, ki se ne ozira na zunajliterarne atribute avtorja in njegovega opusa ali ugleda. Reči je mogoče, da je mlada in najmlajša literarna kritika v veliki meri zares kritična. Pri tem je t. i. sesuvanja malo, zlasti ga je malo na tistih mestih medijskega pojavljanja, ki so za literarno kritiko najuglednejša.

3. Ni treba obsežnih razgledovanj, jasno je, da ima literarna kritika zatočišče v literarnih revijah, dnevnih časopisih, na nacionalnem radiu in na spletnih portalih (www.ludliteratura.si, Airbeletrina). In tudi ni potrebna zavidljiva razgledanost za ugotovitev, da je, prvič, v časopisih zanjo vedno manj prostora in denarja za zunanje pisce, in, drugič, da je zaradi tega našla osrednji domicil v revialistiki. Literarne revije so v tem smislu postale pomembnejše kot kadar koli prej. Dobra stran te novosti je, da je kritika zaradi večjega obsega, kot ga dopušča časopisni format, lahko postala temeljitejša in bolj analitična, slaba stran pa je, da večina knjižnih novosti učaka odziv s časovnim zamikom, ki traja nekaj mesecev, lahko pa tudi leto ali več. Dejstvo, da klasična kritika iz časopisov izginja (še največ je je ostalo v Delovi prilogi Književni listi in v Pogledih, čeprav tudi na dveh mestih v reducirani obliki), da je na radiu omejena z mediju primerno kratko minutažo in da se nacionalna televizija s knjigami tako rekoč ne ukvarja več, je močno zmanjšalo živahnost razmerja med literarnim delom, kritiko in bralcem. Poleg tega je izganjanje kritike iz časopisov poskrbelo, da mnogo tudi več kot omembe vrednih literarnih besedil sploh ne dočaka kritiške omembe.

Tem potrebam ne zmorejo ustreči niti literarne revije, med katerimi je ena, Nova revija, prenehala izhajati. Če odštejemo regionalne revije, ki sicer dobro opravljajo svoje poslanstvo, a med njimi le mariborski Dialogi prebijajo mejo, ostaneta Sodobnost in Literatura. Ta vrstni red velja za razvrstitev po častitljivi starosti, če pa pogledamo nanju zgolj skozi segment literarne kritike, je ta nedvomno bolj cvetoča v Literaturi. Tudi zato, ker se je v njej koncentrirala mlajša in zlasti najmlajša generacija piscev, zaradi katerih je danes literarna kritika na Slovenskem razmeroma vitalna refleksivna dejavnost.

Opuščanje literarne (in tudi gledališke) kritike v dnevnih časopisih, ki pač dosežejo neprimerno večje število bralcev kot mesečne revije, ima še eno slabo posledico. Dobra leposlovna dela niso več stvar širše javnosti, potencialnega kulturnega foruma, nadomeščajo jih polliterarni izdelki, ki imajo ta ali oni populistični atribut. Tako ostaja prvovrstna literatura, domača in prevodna, vedno bolj zaprta v ožji krog poznavalcev in kritikov, druga in tretjerazredna pa doživljata svoje medijsko šopirjenje.

4. To je eden od razlogov, da ima literarna kritika razmeroma majhen vpliv na ves literarni sistem, na bralce, na založnike in na avtorje. Na bralce zato, ker relevantna kritika iz literarnih revij doseže le redke, založniki pa imajo svoje prioritete, ki se na kritiko slabo ozirajo. Kar pa zadeva avtorje, je sodobna literarna kritika daleč od tega, da bi krojila njihovo usodo. Časi, ko je na primer mladi Vidmar silno vzvalovil slovensko kulturno sceno z negativno oceno Župančičeve Veronike Deseniške ali ko so zavračajoče kritike takoj po vojni utišale poezijo Ade Škerl, so res nepreklicno minili – kakor se glasi tudi ena od izhodiščnih premis za simpozij. Poleg omenjenega razloga, zakaj je temu tako, sta tukaj vsaj še dva in vsi so med sabo povezani oziroma predstavljajo duh časa. Eden je že omenjena splošna devalvacija literature kot nacionalno privilegirane umetnosti v poosamosvojitvenem obdobju, druga pa je dejstvo, da literarna kritika, kar je spričo njene »mladosti« tudi logično, ne premore ene ali več avtoritativnih, da ne rečemo karizmatičnih osebnosti.

Vendar vse to ne pomeni, da literarna kritika nima smisla. Kljub medijsko in zeitgeistovsko omejeni moči svoje govorice je edina resna presojevalna inštitucija, ki ločuje zrnje od plev in je v produkcijski poplavi kažipot k otokom literarne rešitve. Še pred desetletji je veljalo prepričanje, da mora kritika bralcem tolmačiti, razlagati globine literarnega dela, danes je jasno, da bralec potrebuje predvsem osnovno orientacijo po nepreglednem svetu literarne ponudbe. In to nalogo slovenska literarna kritika zadovoljivo opravlja.

Kaj torej danes imamo in česa nimamo? Imamo miselno in slogovno živahno, nenormativno, a strokovno ustrezno in večinoma nepristransko kritiko, kar je daleč od »nevznemirljivih observacij« in navez med avtorji in kritiki iz 90. let. Pišejo jo predvsem predstavniki mlajše generacije, zgoščena je v literarnih revijah, zlasti Literaturi in tudi na nekaterih spletnih forumih. Nimamo pa, predvsem po zaslugi tradicionalnih medijev, kritike, ki bi odločilno vplivala na obnašanje literarnega sistema in avtorjev v njem. Prav tako nimamo kritike, in to je njena prihodnja naloga, ki bi transcendirala k večjim, sintetično zastavljenim premislekom sodobne in pretekle slovenske literarne ustvarjalnosti; ta ostaja neopažena in pozabljena. Takšna kritika, pravzaprav nova duhovnozgodovinska metoda, bo morala v prihodnje nadomestiti literarno zgodovino in sredi neobvladljive domače in vedno bolj tudi tuje literarne ponudbe poiskati, poudarjati in ohranjati tisto, kar je kaj vredno.

O avtorju. Peter Kolšek je pesnik, novinar in publicist, rojen leta 1951 v Celju. Sedem let je poučeval slovenščino na dveh ljubljanskih gimnazijah, od leta 1987 bil v službi pri časopisni hiši Delo (v letih 1992–1999  urednik kulturne redakcije, v letih 2006–2014 urejal prilogo Književni listi). Pisal je o literaturi, filmu, televiziji, kulturni politiki in »navadni« politiki. Od januarja 2015 je … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kdaj bo kritika stopila na Luno?

    Veronika Šoster

    Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

  • Odčarati krog (ali mala kritiška utopija)

    Diana Pungeršič

    Z izgubo kakovostne refleksije književnosti v javnem prostoru pač izgubljamo vsi – ustvarjalci, knjige in bralci. A pozitivna novica je, da drži tudi obratno! Je krog zares mogoče odčarati?

  • Kritiška situacija na Madžarskem

    Natália Kovács

    Zdi se, da gre pri krčenju prostora, namenjenega kritiki, v revijah, časopisih in televiziji, in hkratni rasti kritike na spletu, tako v pisni kot v avdiovizualni obliki, za mednarodni pojav. Kot vsaka sprememba v življenju in zgodovini se to po eni strani zdi kot izguba, zveni žalostno, in ko gre za samega kritika, to predstavlja osebno in finančno težavo.

Izdelava: Pika vejica