Joška slovenske kulture

Pritožba nad pritoževanjem

Andrej Hočevar

Preobčutljivost, s katero se pri nas pogosto soočamo ob redkih – a skoraj vedno žolčnih – odzivih na literarno kritiko, in še to izključno odklonilno, priča o tem, da kritika v splošnem ni zares sprejeta kot integralni del kulturnega napredka, temveč prej kot eden izmed porokov za strahopetno vzdrževanje nespremenjenega obstoječega stanja oz. njegovo površinsko hvalo. Namesto da bi bila spodbujana, je njena ostrina (pravimo ji vendar kritična!) v interesu zagotavljanja povprečne sredinskosti kar nekako odveč.

Prepogosto se zgodi, da je avtor odklonilne kritike tarča različnih užaljenih napadov, ki jim je skupno to, da želijo v prepričanju, da obstaja izključno ena pravilna recepcijska pot, prikazati stališče, ki bo dokazalo kritikovo zmoto. Avtorji, ki mislijo, da kot roditelji svojih tekstov vedo bolje, kritikovo držo zreducirajo na užaljenost ali željo po provokaciji. Tovrstni odzivi se mi zdijo scela neproduktivni in, ne nazadnje, nekritični, saj je njihova metoda, po potrebi začinjena z užaljenosti nasprotno enako mero žaljivosti, povsem ustrezna tisti, ki jo očitajo prvotnemu tekstu. Predpostavka, da kritike zaznamuje enostransko razmišljanje, odsotnost samorefleksije in samozadostnost estetske sodbe, onemogoča resno razpravo in kaže na pomanjkanje spoštovanja do kritiškega poklica. Slaba literatura ni kritikova krivda.

Kadar se pojavi vprašanje, kdo je kritika sploh poklical k besedi in ga postavil za razsodnika, bi temu rad zoperstavil vprašanje, ali se neki avtor, preden je izdal knjigo, nemara ni zavedal, da je že s svojo odločitvijo stopil v literarni krogotok, znotraj katerega je pač treba računati z različnimi odzivi, ki jih dejstvo izida že samo po sebi spodbuja. Knjige iščejo bralčev dotik; in dotik kritika je samo bolj čvrst in odločen, pripravljen sprejeti začasno vodstvo in odgovornost brez vsakršne vidnejše koristi. Ne nazadnje kritik, ki se s svojim branjem ne izpostavi tako kot obravnavano delo, verjetno ne more napisati prepričljive kritike, temveč zgolj omledno povzemanje po možnosti enako omlednega teksta. Razlika je bržkone v tem, da dobremu kritiku, ki goji notranjo skladnost, pokončnost in odločnost, vest enostavno ne bi dovolila pristati na vnaprejšnjo nedotakljivost, saj bi to pretrgalo vsakršno povezavo med obema dejavnostima.

Čeprav se vsi zavedamo, da izhaja preveč slabih in bore malo zares dobrih knjig, tudi med kritiki žal niso vsi pripravljeni sprejeti odgovornosti razločevanja. Predvsem pa je to zgolj neka splošna sodba, ki po definiciji velja samo za druge: saj če si avtor, potlej pišeš vendar zgolj sijajne knjige – od katerih ni ena boljša od druge, ker so vse takšno delitev že zdavnaj presegle –, in če si založnik ali urednik, jasno, tudi izdajaš zgolj sijajne knjige – ker si popolnoma neodvisen in svoboden, zavezan zgolj iskrenosti svoje nepodkupljive presoje in plemenitemu namenu v neizmerljivo narodno zakladnico prispevati še en vzvišeni zaklad onkraj dosega kritike. Redki avtorji, ki so sposobni kreativne samokritike, bodo pri kritiku gotovo deležni tudi večjega spoštovanja. Enako velja seveda tudi za urednike.

V obstoječem sistemu, očitno najboljšem možnem, ki ga tako ali drugače ne bi bilo smiselno spreminjati, je vse usmerjeno v birokratsko zagotavljanje neke objektivne kakovosti – a kaj ima to opraviti z literaturo? Kritika je v takšnem zaprtem sistemu kajpada odveč, saj je obča veljavnost estetskih kriterijev podeljena od zgoraj in izražena v številkah. In če gre kaj narobe, potlej je treba najti krivca (priljubljen način preživljanja prostega – in delovnega – časa Slovencev), pri čemer se iskanje vzrokov hitro spreveže v izganjanje duhov, iskanje estetske resnice v obsedeno iskanje pravice, to pa spet v iskanje dlake v jajcu kritiškega diskurza. Če smo pred kratkim lahko brali denimo o tem, kako literarne nagrade prevzemajo vlogo urednikov (še ena zapostavljena vrsta), mogoče tudi kritikov, potlej to kaže predvsem na prelaganje odgovornosti, ki se ji vsi izogibajo, preprosto zato, ker je vsakdo, ki bi jo bil pripravljen sprejeti, takoj napaden in diskreditiran.V večini primerov tako sprejemanje odgovornosti očitno ni vredno truda, ker se vedno nekje najde roka, ki se že steguje proti tvojemu vratu. Izkušnja mi pravi, da so uredniška prizadevanja včasih čisto zaman. Avtor je odločen, njegov tekst je vklesan v kamen, spremenil ne bo niti besede.  Škoda, pravim. A komu mar? Niti kritiki, niti uradniki, niti bralci ne bodo nikoli izvedeli, koliko boljša (slabša?) bi neka knjiga zares lahko bila, kar pa jih seveda ne bo odvrnilo od kritiziranja domnevno neopravljenega uredniškega dela.

Videti je torej, da skrb, ki ji slovenska literarna produkcija namenja največ pozornosti, ni posvečena estetski odličnosti oz. kvaliteti, temveč preprečevanju upada kvantitete in še posebej zagotavljanju nedotakljivosti, ki svoje varno zavetje išče pod krinko izsiljene objektivnosti. Objektivnost je zlo. Namesto da bi se pritoževali nad mlačnimi ali celo pohvalnimi kritikami zanič knjig, se avtorji in občasno uredniki brezsramno spuščajo v demantiranja nekega naključnega kritiškega teksta, ki si je drznil opozoriti na kakšno pomanjkljivost.

Nikoli ne bom pozabil sarkastične scene iz sijajnega Dragega dnevnika, filma Nannija Morettija, v kateri glavni lik (oz. Moretti, ki igra samega sebe) nekega brezsramnega filmskega kritika nadleguje z branjem njegovega lastnega teksta. Ubogi kritik, ki se skriva v postelji pod odejo, grozno trpi, kot bi ga mučil z žgečkanjem po podplatih. V tako radikalen ukrep je bil naš junak prisiljen zato, ker je oni vrli kritik pepel svoje dostojnosti samovšečno pometel v zavajajoče manierizme, ki sicer krasno ustrezajo vsem predstavam o kvalitetnem kritiškem diskurzu, vendar žal nimajo prav nobene zveze z obravnavanim filmom. Muke, ki jih je ob soočenju z lastno ničvrednostjo doživljala zavaljena kritiška gnida, niso pravzaprav nič proti mukam, ki jih je doživljal Morretijev lik ob spraševanju, kako je sploh mogoče narediti tako zanič film in potem o njem še pisati takšne slavospeve. Naredil je namreč ključno napako: prebral je tekst, verjel kritiku in si film ogledal. – Ali pa je kaj takšnega še sploh mogoče? Če kritik ne jemljemo več dovolj resno, tega ni kriva odklonilna kritika kot takšna, ampak, nasprotno, preobilje nevtralnih ali pohvalih kritik, ki sledijo nekim pavšalnim kriterijem, ne da bi jih zares ponotranjile in jih bile sposobne smiselno pretresti. Namesto užaljenosti ob odklonilnih kritikah bi torej v trenutnem stanju kulture morali biti skeptični do vsake pohvale.

Včasih se mi zdi, da prenekatero površno mnenje izhaja iz zmotne predpostavke, da subvencionirana knjiga, ki je izšla pri priznani založbi, seveda ne sme biti slaba. A treba je upoštevati, da uredniki niso nujno kritiki, so pa obremenjeni z odgovornostjo, da si zagotovijo knjižni program in plačo tako sebi kot avtorjem in še komu. Slovenci, ki smo na vsakem koraku obremenjeni s čistunskim iskanjem pravičnosti in kulturnim licemerstvom, s katerim se postavljamo po robu vsakršni obliki osovraženega kapitalističnega neoliberalizma, smo obenem obremenjeni tudi z metafiziko. Izid neke knjige tako ni zgolj posledica avtorjeve in urednikove želje, temveč del nekega vesoljnega načrta, ki ni predvidel mesta za kritika, da bi vse povprek kar tako po lastni presoji (!!!) kritiziral. Presoja je namreč prepuščena nekritičnim urednikom in pedantnim birokratom. Obskurne založbe, v katerih je glavni urednik tudi edini hišni avtor, ali tiste, ki izdajajo estetsko zgrešene in tehnične nedovršene knjige, s svojim subvencioniranim programom nastopajo kot povsem enakovredne založbam z visokimi estetskimi merili, jasno programsko vizijo in strogim uredniškim nadzorom. Ne upam si pomisliti, kakšne muke bi (kot odmev zgornjega prizora iz filma) šele trpel uradnik, ki bi bil prisiljen prebrati vse knjige, ki jih je skladno s svojimi vzvišenimi merili ocenil kot vredne državne podpore. Podobno težko si je predstavljati urednika, da bi o vsaki svoji knjigi napisal relevantno kritiko – bi pač bilo katero izmed njih treba tudi skritizirati, kajne.

Ne nazadnje se na razpise pač ne prijavljajo kritiki in kritiki jih tudi ne ocenjujejo. Skrajni čas torej, da se kritiki odločno postavijo po robu vsakršnim koristoljubnim napadom, ki samo potrjujejo, da na slovenski literarni sceni mnogim še vedno ne gre za napredek, ampak zgolj za vzdrževanje za njih še znosnega udobja. Naj avtorji sestopijo s svojega oblaka ali pa se ne vmešavajo v posvetne zadeve, če so jim že res tako odvratne. Zato me njihovi odzivi niti najmanj ne zanimajo. Argumentiranje je precenjeno. Iskanje malenkostnih napak ne spremeni dejstva, da je kritikov vtis ob neki knjigi preprosto slab, pa naj se avtor še tako trudi dokazati nasprotno. Tako pač je. Ne moremo vsi biti najboljši. Nergači in tožibabe naj se že enkrat poberejo. Smisel literature ni iskanje krivca in zagotavljanje nevtralnosti.

Slovenska literatura je preveč odvisna od svoje velike mame. Prilepljena je na joško, k sreči še dovolj polno mleka, tako da ji ni treba na vsakem koraku razmišljati o tem, da bi bil že skrajni čas, da odraste in se osamosvoji.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. V reviji Literatura je urejal refleksijo in kritiko. Je avtor šestih pesniških zbirk. Vračanja (2002), ki so bila prva, so mu prinesla nominacijo za najboljši prvenec. Sledile so zbirke Ribe in obzornice (2005), Pesmi o koscih in podobnostih (2007), Privajanje na svetlobo (2009), Leto brez idej (2011) in Seznam … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Aljoša Harlamov pravi:

    Odličen zapis. S to pripombo, da mene polemika tudi na relaciji avtor knjige – avtor odklonilne kritike načeloma ne moti, dokler je argumentirana in ostaja ad rem. Pravzaprav bi jaz oboje povezal: odklonilne kritike najbrž pri nas izstopajo ravno zato, ker ni več pravih polemik. Ker ni več dobrega besednega fajta o estetikah, kriterijih, stališčih, vrednotah … Raje se takoj začnejo obračunavanja na osebni ravni, pa iz omar se izvlečejo prastare zamere in frustracije …
    Ker je treba razumeti tudi avtorje, kadar nek kritik razsuje neko knjigo, pa sploh ne ponudi argumentov ali pa so ti iz trte zviti in se vidi, da jo je prebral s pol očesa. Ker tudi to se pri nas rado dogaja. Še nekaj let nazaj je bilo malo negativnih kritik, danes jih je pa že precej več, a se mi zdi, da so marsikdaj bolj poza kot pa resnično izdelano stališče.
    Tudi kot urednik za literarno kritiko vem, da sem večkrat v dilemi, kaj objaviti in kako. Ker če nisi sam prebral knjige – in gotovo ne moreš vseh -, nimaš pojma, ali kritika drži vodo ali ne; lahko samo zasleduješ argumentacijo in paziš, da je v njej neka logika. Po drugi strani pa se mnogokrat zgodi tudi to, da si sam knjigo prebral, pa imaš povsem drugačno mnenje, ampak je treba upoštevat mnenje posameznega kritika. Dosti dilem, ki nimajo enoznačnega odgovora.
    In ker se tu vrtimo okrog slona v sobi: Vsa ta polemika okrog “Kina” Nataše Sukič je hkrati pokazala še na to, da tudi kritike in kritiki navadno grejo molče druga mimo druge oziroma drug mimo drugega. Da kritiki večinoma pišejo svoja besedila s popolno ignoranco glede na to, kaj so pisali drugi kritiki pred njimi. In se jim to zdi celo pomembno zanje in prav! A to slej ko prej generira marsikak problem in daje zainteresirani javnosti pogosto (napačen?) vtis, da gre za kroge, interese, maščevanja, osebne napade itd.
    Skratka, dosti je tu še nedorečenega in neizrečenega. Ampak vsekakor se strinjam, da cmerjenje nad negativnimi kritikami načeloma nima smisla – in še kako z glavno ugotovitvijo, da so problem prej mlačne in hvalisave kritike kot pa odklonilne.

  • drabus pravi:

    Bravo Andrej, super napisano.

  • Andraž Čož pravi:

    Zapisal si: “Slaba literatura ni kritikova krivda.” Parafraziral bi: “Slaba kritika ni pisateljeva krivda.” Treba si je priznati, da tudi ni vsaka ‘progresivistična’ kritika, ki odkrije ‘napako’ v tekstu, dobra. Ko postane smisel kritike uničenje knjige (čez vse črke), je kritika že oplela. Kar je dobro pridodal Aljoša. Brez tega dodatka je Andrejev tekst precej enostranski. Sprejemati kritiko, da, a sprejemati kritiko, v kateri je mogoče kaj prebrati, to je treba jasno dodati, saj pod pretvezo ‘negativne kritike’, ki je kao redka, preberemo v slovenskem prostoru precej bulšita in konjskega onaniranja.

  • Tulazzo pravi:

    Vse to je lahko res … Dokler prihaja izpod prstov relevantnega literarnega kritika. Literarna kritika pa je v principu sistem bontoniziranja javnega prostora in dogovornega kritiziranja “slabih knjig”.

    Tako pač je. Ne moremo biti vsi najboljši. Kritiki.

    Ker –

    “Obskurne založbe, v katerih je glavni urednik tudi edini hišni avtor, ali tiste, ki izdajajo estetsko zgrešene in tehnične nedovršene knjige, s svojim subvencioniranim programom nastopajo kot povsem enakovredne založbam z visokimi estetskimi merili, jasno programsko vizijo in strogim uredniškim nadzorom.” –

    Je v situaciji, ko v državi, v kateri živi 2 000 000 ljudi, nemogoče pričakovati, da bo katerakoli založba serijsko izdajala estetsko nezgrešene (estetsko? še vedno govorimo o estetiki? resno? kaj pa inestetika?); in je ravno zato bolj verjetno, da bodo merila “dobre” literature konkretno prilagojena pripadajoči paniki.

    Katere so to obskurne založbe ali založbe, ki izdajajo “estetsko nedovršena” ali tehnično pomankljiva dela? Konkretno … In kako dejansko kotirajo na razpisih za subvencije? Zakaj smo tako vljudni … Ker je preveč travmatično malo pretresti kriterije na realni bazi? Bile so z znanstveno metodologijo opravljene raziskave in kritike subvencioniranja, interesne povezanosti ljudi na položajih itd. Zakaj torej še vedno jeremijada o obskurnih in “estetsko nepomankljivih.”

    Zakaj se cela vrsta vrlih kritikov obrega ob “obskurne” založbe, namesto, da bi premislila produkcijo “etabliranih” založb, ki dejansko krojijo neko kulturno krajino v državi? Inertno produkcijo knjig, ki so morebiti okej za enkratno branje ob praskanju po jajcih, vendar ne nakazujejo kančka nesprijaznjenja z “danimi pogoji možnosti literarnega ustvarjanja.” Ki so v globalu pač – pičkin dim.

    Vedno je mogoče napisati tekst, kakršen je zgornji, in vedno bo tavtologija, ker si je mogoče o njem misliti karkoli, in ker si je o njem mogoče misliti karkoli, se bo vedno zglasilo zainteresiranih pet prijateljev z “bravo Andrej”; še posebej, kadar ne vemo za kaj gre, kadar ga napiše recimo urednik, ki lahko tudi seriji močnejših pesnikov toliko zasoli zdravo pamet, da ne želi več imeti posebnega opravka z njim …

    Stvar je preprosta: smisel kritike je najprej, da zna kritizirati, ne pa, da kritizira konsenzualno, da si zna izdelati merila, ki bodo preraščala vsakršen aktualizem (tudi odlični avtorji so pri nas cenjeni iz napačnih razlogov), ki bodo znala prevprašati vsak trend sproti, prevprašati lastno kulturno retardiranosti, ki bodo znala dosledno uporabiti aparate, sposojene pri večjih imenih (filozofih, teoretikih itd.), tj. da ne bodo zaprta v nekakšno ideologijo komparativističnega malomeščanskega bontona, ampak, da bo zmožna vzpostaviti širšo argumentacijsko mrežo iz številnih vidikov širših “humanističnih znanostih.”

    V 99% primerih izjav, ki trdijo, da se tu ne gre za iskanje krivca, je prva smiselna poteza, da se ravno poišče krivca.

  • Blaž Zabel pravi:

    Bravo Andrej, se povsem strinjam. Tudi sam menim, da so avtorji s tem, ko so knjigo poslali v “svet”, opravili svoje. In ne, nikakor ne morejo več zagovarjati svojega dela ter ga interpretirati za druge. Isto velja za urednike pa še koga. Vendar! Vse to zgolj do tedaj, dokler se gibljemo na področju literature in literarne kritike. Občasno pa (in takrat so debate še posebej vroče) literarna kritika prestopi svoje področje. Že zadnjič sem omenjal polemiko ob prevodu Jonatana Livinston galeba – kvaliteta prevoda je ostala kar nekako v ozadju, več govora je bilo o honorarjih. Se še kdo spomni kritik tekmovanja za Cankrajevo priznanje? Tudi ta je močno, zares močno presegla meje diskurza o literaturi. No, v takem primeru se mi zdi, da se imajo vso pravico braniti tudi avtor, urednik in vsak vpleteni. Pravzaprav literarna kritika svojega področja sploh ne bi smela zapustiti. Naj se vendar posveča literaturi!

    In glede nedavne polemike o »Kinu«: je pojem plagiat (v tem času zalo popularen tudi v politiki) zapustil področje literarne kritike? Kaj menite?

  • Anja Radaljac pravi:

    Kritik … ah, kritik si želi čim več slabih tekstov! Samo zato, da lahko kam izliva svoj žolč. Ne, nikakor si ne želi napredka, ždeti želi v svoji majceni, zamaščeni, neurejeni sobici, pri umirajoči luči si želi brati literarni zmazek za zmazkom in sladostrastno jadikovati nad videnim. To je njegov ves namen.

  • JBF pravi:

    Tullazo: “tj. da ne bodo zaprta v nekakšno ideologijo komparativističnega malomeščanskega bontona, ampak, da bo zmožna vzpostaviti širšo argumentacijsko mrežo iz številnih vidikov širših “humanističnih znanostih.””

    mmm. Ja. To bi bilo odlično. Toda kulturni krog živi od pozornosti, in malo je mojstrov, ki bi znali to širšo argumentacijsko mrežo razpeti tudi na bralcu prijeten način. Bon-ton (ali mal-ton) precej lažje pritegne pogled, saj smo pač vsi na nek način človeški. Pa še naši konceptualni okvirji so (pri tistih, ki se jim zdi, da jih imajo) itak tako razklani, da lahko v nedogled govorimo drug mimo drugega, če nekomu ne prisluhnemo, in kakšno lastno besedo naravnamo po njem. Tu pa spet pride do raznih odnosov, ki se pač navzven morajo kazati kot ideologija.
    Pa tudi – in tu naj mi kritiki ne zamerijo – če je kritik že v popolnosti razvil svoj kritični aparat, naj se rajši posveti bolj trajnim raziskavam, in ne dnevni kritiki, katere glavna funkcija je tako ali tako prav ideološki futr. S takimi teksti se vzgajamo (vsak po svoji vesti) kot civilizirana bitja. S tega stališča je Andrejev tekst povsem na mestu. Glej, kakšen pogovor je napravil! (čeprav sumim, da ima ob tej množici fantov tudi joška prste vmes).

    Kar se pa Kina tiče – romana nisem bral, komentarji pod kritiko so bili pa za branje prav mučni. Iz večih razlogov. Če pri Anji ne bi dobil občutka, da jo je privid plagiata čez mero očaral, bi jo bolj resno jemal. Saj razumem ta krasen občutek, ko nekoga takole začopatiš, (tista gospa, ki je odkrila nemške originale Mojce Mavec, brez dvoma še danes dobro spi) – ampak roman prenese vse. Tudi parafraze, kolaže, podvajanje idej in pripovednih niti. Že samo opozorilo, da pa taka zgodba ni nič novega, je za pisatelja dovolj neprijetna reč – pojem plagiata pa je po mojem mnenju še vedno rezerviran za bolj surovo krajo. Ubogi avtor se potem odgovoru res ne more izogniti, saj, čeprav ve, da v nobenem primeru okusa celotne zadeve ne more izboljšati, preprosto mora na glas obraniti tisti minimum osebne integritete. Neslana reč (da tistega vmesnega komentarja sploh ne omenjamo).

    Se pa hitro bere. Dokler se še učimo, bi bilo lahko tudi slabše.

  • Anja Radaljac pravi:

    Draga, za skrivnostnimi uporabniškimi imeni skrivajoča se komentatorja … očitno bi bilo potrebno spisati še priliko o ubogem komparativistu, ki si zgolj domišlja, da imata literarna teorija ter komparativistika kakršnokoli zvezo z znanostjo in ki se ne zaveda, da gre pravzaprav za aparat malomeščanskega narcisizma, ki v vsem, kar ustvari, izraža svojo popreproščeno ideološko naravnanost. Kdo ve, kako si JBF, predstavlja, da bi komparativist kasneje v svojem patetičnem življenju lahko spisal kaj tehtnega – kako že pravi – bolj trajnega(!), ko pa se je oblikoval zgolj skozi svoje, nujno ideološke, kritiške misli … hah. Ne, najbrž ne razumem, ker sem JOŠKA, ki se vriva med FANTE.

    Zastran tistega, kar bi spadalo v komentarje pod drug prispevek(!) – Da, plagiat me je, Anjo, nemočno malomeščansko komparativistko (pa še joško povrhu vsega), tako izjemno očaral, da sem povsem pozabila na strahotno pomembno dejstvo, da roman prenese vse. … Da(!), zdaj se kesam. Zdaj se bežno spominjam, da obstaja nekaj takšnega kot je medbesedilnost … ah! Groza, kaj sem le storila?! In znotraj tega fantastično izvirnega postopka obstajajo tudi – kako pravi JBF?, parafraze, kolaži, podvajanja idej in pripovednih niti! Le kako mi to ni prišlo na misel? In zakaj nisem bila bolj blaga do ubogega slovenskega avtorja?! Pa tako malo jih imamo, kaj še tem odvzemamo pogum? Bolje je reči neresnica, kakor laž, kajne? Ker se po tem nič ne zgodi …

    Blaž, zastran plagiata: Najbrž ta debata presega meje literature in sega na področje prava. Trudila sem se, da sem večinoma uporabljala besedo ”plagiatorski” in zavedam se, da je takšno poimenovanje tvegano, zelo drzno (morda malček čez mejo), vendar na drugi strani nisem prepričana, da je pošteno imenovati takšne primere za ”ponesrečen poskus medbesedilnosti/citatnosti”, za ”neučinkovit prevzem” … ker to, se mi zdi, prikriva resničen problem. Dejstvo je, da si je mogoče dandanes dovoliti marsikaj, postmodernizem je prinesel postopke, ki so na prvi pogled zelo ohlapno določeni in zdi se, da je nenadoma mogoče izpisati/prepisati/citirati … in biti na ta način medbesedilen, ter pogojno rečeno celo aktualen. Se mi pa zdi, da se je s ”prevodom” izgubilo razumevanje duhovno-zgodovinskega ozadja literarnih smeri, ki širše uporabljajo te – nikakor ne ”mlade” – postopke. In v kolikor ostane postopek sam, neutemeljen ter nikakor osmišljen – ga naj še vedno imenujemo za isti postopek? Pod črto torej priznavam, da beseda ”plagiat” (zaznamovana s pomenom, ki ga ima v pravnem smislu), morda ni najboljša, vendar pa ne najdem take, ki bi zares ustrezala, ne bi ničesar prikrivala ter ničesar ”zavijala v lep ovojni papir” …

  • Ana Schnabl pravi:

    ‘Pa tudi – in tu naj mi kritiki ne zamerijo – če je kritik že v popolnosti razvil svoj kritični aparat, naj se rajši posveti bolj trajnim raziskavam, in ne dnevni kritiki, katere glavna funkcija je tako ali tako prav ideološki futr. S takimi teksti se vzgajamo (vsak po svoji vesti) kot civilizirana bitja. S tega stališča je Andrejev tekst povsem na mestu. Glej, kakšen pogovor je napravil!’

    Hmmm, trajnejse raziskave potemtakem niso ideoloski futr? Ob tem, da se nekdo scela posveti izbranim avtorjem sodobne ameriske proze, bo moral v nekem dolocenme casu proizvesti dolocene izsledke, ki jih bo mogoce sistematizirati, jih zapakirati v licen diskurziven paketek in jih predati literarni zgodovini ali pac vecji, dobro financirani znanstveni reviji. Ti izsledki so nato, pa naj za njimi stoji se tako zanosen trud za nevtralnost, vedno objekt zlorabe, priredbe, kraje in ugrabitve. Nalomijo se, kakor je recepciji ljubo. Zelo tezko je razpravljati o filtriranih znanstvenih raziskavah, kajti takoj, ko uporabim besedo ‘ravnina’, bo ta pripadla Deleuzu, takoj, ko uporabim besedo ‘falocentrizem’ priklicem feminizem, takoj, ko uporabim besedo ‘subjektivacija’ bo z menoj skratovska pojava Jacquesa Ranciera. Tako kot je z lastno ideolosko izkusnjo obremenjen avtor, bo z njo obremenjen tudi raziskovalec. Temu se je nemogoce izogniti, se je pa mehanizmov zdravo zavedati in tako ostati bolj upogljiv, manj trdobucen, bolj prepusten, da ne postane vse skupaj zgolj juking the stats.
    Dnevna kritika in tisto, cemur ti pravis trajnejse raziskave sta se vedno rezima recepcije, cetudi razlicna. Jaz bi razliko med njiju postavila nekam drugam, namrec na mesto distribucije. Dnevna kritika je zadnji izbljuvek trajnejsih raziskav (v mojem svetu literarni kritiki berejo tudi meta-tekste in se intelektualno krepijo), trajnejse raziskave pa si med seboj toliko casa podaja zaprt krog ljudi, da jih na koncu lahko vendarle prestreze nekdo, ki bo za denar napisal nekaj za casopis in tako, uboga gmajna, padel v kotel javnega okusa.

    Verjetno je pa ta zapis mala zastranitev :).

    Lepe pozdrave s severa (saj se lahko pozdravljamo na internetih, ane)

  • Boki pravi:

    Zanimiva vsebina. S kritiko imam slabo in dobro izkušnjo. Pred leti, ko sem izdal prvo knjigo, v času neznanja, kako se stvarem streže, sem prejel eno verodostojno in eno res neprimerno kritiko. Knjiga je dejansko bila polizdelek. V resni reviji so lepo in uravnoteženo zapisali, kaj ji manjka. Na nekem drugem mestu pa se je avtor kritike dobesedno izživljal. Prvo kritiko sem vzel kot odličen napotek, zato sta bili druga in tretja knjiga profesionalna izdelka (vrhunski lektor, vrhunski ilustrator, za spekulativno fikcijo dovolj učinkovito uredništvo).
    Za profesionalne izdelke sem dobil primerne kritike. Te mi služijo kot napotek za naprej. Avtor mora znati sprejeti tudi “slabo” kritiko. Če ta temelji na argumentu, je resnično dragocena. A v slovenskem prostoru je verjetno v tej finančni suši kar nekaj komolčenja in ena od metod je diskvalifikacijska kritika. Razumem, da avtorja to zaboli. A takšna kritika je izkaznica kritika, ne avtorja. Na drugi strani pa so tudi avtorji včasih malce preveč zaljubljeni v svoje delo in mislijo, da so vrhunski uredniki in se na vsako negativno kritiko odzovejo silno neprimerno. Dobro je vedeti, da dober avtor večinoma ni dober kritik in obratno.
    Seveda pa naj poudarim, da za svoje knjige nisem prejel niti evra državnih sredstev. Mogoče mi bo kaj namenjeno, če se z malce sreče prebijem do knjižničnega nadomestila. Za spekulativno fikcijo v Sloveniji žal ne obstaja niti ena literarna publikacija, založbe se do te literature obnašajo precej partizansko. Domači avtorji(-ice) smo eksoti, deležni nulte pozornosti stroke (če poguglate, boste v slovenščini ostali na suhem). Ampak to je nepomembno. Posledica je, da pravzaprav imamo kup polizdelkov za neprimerno ceno.

  • jelka kernev štrajn pravi:

    Pozdravljam članek, ki bi ga lahko naslovili tudi, “kdo naj kritizira kritike,” saj se šele na tej točki očitno začne zares zanimiva debata, nemara zanimivejša od dialoga, če se sploh razvije, med umetniškim ustvarjalcem in kritikom,ki naj bi v prvi vrsti vrednotil, in to zelo nedvoumno in hkrati utemeljeno vrednotil, obenem pa suvereno stopal v dialog s tekstom, ki je predmet kritike. Problem vidim v tem, da se to dvoje včasih izključuje, kajti, če želiš navezati dialog s tekstom, je treba iz njega potegniti, čeprav iz petnih žil, tudi kaj dobrega ali vsaj pozornosti vrednega. Natanko to je namreč delal Taras Kermauner, ki je odločilno zaznamoval slovensko pesniško mišljenj in mišljenje o pesništvu svojega časa. Pozorno branje njegovih tekstov pokaže, da ni vrednotil na način, ki ga v svojem polemično naravnanem razmišlajanju priporoča Andrej Hočevar. In vendar so Kermaunerjevi teksti tudi s polemične plati zelo zanimivo branje, ker je njegova polemika implicitna, se pravi subtilna. Prav ta subtilnost je tista, ki naj bi, po mojem mnenju, določala dialog med literarnim delom in kritikom. Zavedati se je namreč treba, da je večina umetniških del, ki nastajajo, z vrednostnega vidika povprečnih, ker drugače v dobi, kjer sta množičnost in kvantiteta odločilni determinanti, sploh ne more biti, pa tudi v vseh drugih dobah ni bilo bistveno drugače, saj gre pravzaprav za matematično zakonitost. A kaj pomeni povprečna, če absolutnega merila ne more imeti nihče. S povprečjem mislim na to, da so si literarni teksti ene dobe med seboj preveč podobni ali, drugače, da imajo več skupnih kot različnih lastnosti. Z izginotjem poetik in z nastankom avtopoetik se literarna karta ni popestrila, kot bi pričakovali,pač pa še bolj poenotila. Razlike torej so, vendar zgolj v niansah, a ne v Verlainovem smislu. Zato mora imeti kirtik ali kritičarka predvsem občutek za nianse. V razpravi o niansah pa se vrednostna poanta lahko zelo rada izgubi. Ali pa tudi ne, če kritiko beremo vsaj tako natančno kot poezijo. To pa je redko, ker nas preganja čas. A ravno čas, morda še bolj kot prostor, je pomembna razsežnost v razpravi o kritiki. V mislih imam seveda zgodovinski čas in torej HISTORIČNO razsežnost pri razpravljanju o kritiki. Če je ne upoštevamo, tvegamo, da bo razpravljanje o kritiki jalovo. S historično razsežnostjo nimam v mislih samo Kermaunerja, ampak tudi vrsto drugih kritikov od Stritarja dalje, kritikov torej, ki so se oglašali na tem slovenskem prosotru, kar je druga specifika, ki jo je treba imeti vseskozi v mislih. Tretja razsežnost pa je Teorija, kakršnakoli že je, saj brez nje ni mogoče ločiti niti med zakonitstjo in naključnostjo znotraj umetniških pojavov, kaj šele razbirati različnosti v odtenkih…
    To pa, kaj je komu vešč in kaj ne, je čisto druga zgodba, ki nima s profesionalno kritiko nobene zveze in lahko v najboljšem primeru služi le za popestritev ali nepotrebno dekoracijo. A to ne pomeni, da se zavzemam za absolutno objektivno kritiko, sleherna kritika je izraz subjektivnosti kritika oz. kritičarke, drugačna sploh ne more biti.

  • Anja Radaljac pravi:

    “Zavedati se je namreč treba, da je večina umetniških del, ki nastajajo, z vrednostnega vidika povprečnih, ker drugače v dobi, kjer sta množičnost in kvantiteta odločilni determinanti, sploh ne more biti, pa tudi v vseh drugih dobah ni bilo bistveno drugače, saj gre pravzaprav za matematično zakonitost.”

    Khm, tole pa ne bo čisto držalo. Kvantiteta tekstov je naraščala in narašča, torej je to kar značilnost dobe, ne pa ”matematična zakonitost”. Še pred nekaj desetletji je bilo stanje povsem(!) drugačno, kar se tiče kvantitete izdanih del, upam pa si trditi, da kvalitetnih del ostaja približno enako ali pa njihovo število morebiti celo upada, k čemur bi lahko prispevalo tudi dejstvo, da lahko danes svoje knjižno delo tako ali drugače izda pravzaprav vsakdo.
    Precej zanimivo se mi zdi tudi stališče, da ”drugače ne more biti”. Mar res? Torej se mora umetnost nujno podrejati množičnosti, razvrednotenosti, praznini … današnje potrošniške družbe? Hm. Do katere točke pa? Meni se zdi, da smo tako ali drugače že šli precej daleč …

    In žal – dandanes se objavljajo teksti, o katerih ni smiselno pisati subtilnih, vsaj malce pozitivnih kritik, ker danes žal množično izhajajo dela, ki so daleč od tega, da bi bilo v njih karkoli subtilnega ter ne nosijo v sebi ničesar, kar bi bilo smiselno pohvaliti. In kakšen pomen bi imela pravzaprav kritika, če bi v zmazkih iskala kaj ”pozornosti vrednega”? O vrednih tekstih se še vedno piše subtilno(!), o tistih drugih pa je treba pisati utemeljeno odklonilno in se truditi postaviti mejo ”povprečnega” vsaj nekoliko višje.

  • Boki pravi:

    Kritik je tudi človek. Problem je, ker je lahko tudi avtor in potem pride do nekakšnega vzajemnega mreženja.
    Drug problem je kritikovo izhodišče, njegova prizma, skozi katero lomi “kritizirano” literarno delo. Se je pred kritiziranjem vprašal glede ciljne publike literarnega dela? Ups, sem že nasedel. Branost nekaterih odlično kritiziranih in nagrajenih del me napeljuje, da nekaj ne štima.

  • Boki pravi:

    Kaj pa so merila vrednosti? Kaj je merilo subtilnosti? Morebiti bi kazalo dojeti, da pisanje ni neka vzvišena hermetična magija, namenjena samo ozkemu posvečenemu krogu. Vsaj ni več. Sodobna orodja in distiribucije omogočajo dostop širšega kroga do čarovniške mize pisateljevanja. To je dobro. Kvalitete ne dajo samo intelektualne masturbacije o trpeči poetični duši, temveč širok razpon, izhajajoč iz vse večje množice avtoric in avtorjev. Kaj je definicija umetnosti? je to neberljivost, ki vzburi samo 50 kritikov? Je to preproščina, ki jo berejo milijoni? Kaj pa, če je umetnost ravnotežje med obema možnostma? Kritiki so tudi beroča bitja s sebi lastnim pogledom na to, kaj je in kaj ni dobro. Tukaj je še past – Janez bo za Jožeta rekel, da vrhunsko piše, a Jože bo rekel isto za Janeza, čeprav imata skupaj za vseh 10 izdanih knjig na leto 50 izposoj in 5 v prosti prodaji prodanih knjig (čeprav so te na vidnem mestu na knjižnih policah knjigarn). A ker jima država časti socialne prispevke, s subvencijami in še kje kaj dobita, se najbrž ne sekirata, ker sta oba “vrhunska”. Kje je tu smisel?

  • Lydia pravi:

    BOKI – Bojan Ekselenski, vi kdaj preberete, kaj pišete in napišete ?!? Imate vsaj malo pojma, kaj to je – spekulativna fikcija (umetnost)? Vaš zadnji junak se paranoično boji, da bi pred drugimi izpadel “pusi” in podobno, seksal bi s kolegico, a mu smrdi po potu in ji niti ne da priložnosti, da bi se okopala… dajte mi, za božjo voljo, povedat, kateri kritik bi se sploh hotel lotiti ocenjevanja takšnega dela ! Vidim pa, da uživate v paberkovanjih in obrekovanjih, ki jih potem takole trositi naokoli. Mimogrede, vidim, da pridno uporabljate moj izmislek : JeJ…

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Privijanje kodrov na pleše

    Insa Wilke

    V tem trenutku se počutim kot Alfred Kerr, ki je v svoj dnevnik zapisal: »Nekega jutra sem se prebudil kot slaven kritik.« Vem pa tudi … →

  • Nuja kulture!

    Tadej Meserko

    V pričujočem sestavku bom skušal opraviti analizo vključitve kulture v trenutni politično-ekonomski sistem in razmisliti, kakšno vlogo lahko igra kultura pri vzpostavljanju novih družbenih paradigem. … →

  • Kritika kritike kritikov ali kdo koga/komu sodi?

    Silvija Žnidar

    Ali res potrebujemo dogodek, ki se osredotoča na dihotomijo med umetnikom in kritikom?