Jagodni izbor

/druga/

Maja Šučur

Ko v slovenskih medijih med drugim berem, da je umrl nekoč obetaven igralec ragbija Sam Ballard, ki je pred osmimi leti za hec pojedel okuženega golega polža, in da se je z modnih pist po dvajsetih letih vidno ganjena poslovila modrooka brazilska manekenka Adriana Lima, Tanja ravno zamuja. Tram v centru ne vozi več, gre na U-Bahn, »se bom že nekako oddolžila,« piše. Oddolžila, ker 9. novembra živi v mestu, v katerem obenem obeležujejo stoletnico razglasitve prve nemške republike, osemdesetletnico kristalne noči, torej začetka sistematičnega pregona judov, pa obletnico padca zidu, ki je delil mesto do leta 1989, zato šolarji zatikajo rože na Bernauer Strasse.

Oddolžila za mesto, v katerem je sodišče prav danes ironično dovolilo organiziran shod desničarskim ekstremistom Wir für Deutschland, da so se v bližini Reichstaga – s svečami v rokah – poklonili žrtvam, ki jih je zahteval zid, mestu, ki je zato zahtevalo nemuden spontan in večtisočglav antifašistični demo. »Tu se sicer počutim varno,« komentiram bolj kot sprašujem proti Tanji, ki že dolgo dela v ženskem centru, pritrjuje, potem pa mi na kako si – nazadnje sva se videli pred petimi leti –, odgovarja, da je bila na tritedenskem trekingu v bosanskem gorovju, sama, malo je spala v bivaku, malo nad previsi … »Pa te je bilo kaj strah?« jaz, vedno te je strah še namesto vseh tvojih punc, ki potujejo same, ona pa v smehu izziva, »medvedom in volkovom je bilo očitno zame precej vseeno,« da se rožam na mizi zatika, ti pa lahko zgolj še molče protestiraš.

Foto1

Joseph Beuys: Das Kapital Raum 19701977

Trmasto dlan ti razklene šele tih moški v Hamburger Bahnhof. Ti tehtaš razmerja Beuysovega velikega Kapitala, ko se ti približa in ti nekaj drobnega potisne v roko, potem pa v svoji majhni uniformi varnostnika velikega kapitala kar izgine, odide on, nasmeh pride. Tebi pa v dlani ostane jagodni gumi bombon.

 

Eno uro pred začetkom večera v Literaturforum im Brecht-Haus smo, dvajset sedežev je že zasedenih, dvajset še hladnih. Pet klepetalcev, petnajst nas raje pušča vtis zrelih bralcev kot ljudomrznežev, zato si pravičniško razdelimo telefone, časopise in knjige. Gospa zraven v nasprotju z mano ni v stiski, ker se je na literarnem večeru znašla petinpetdeset minut prezgodaj, »da ne bi zmanjkalo vstopnic«, bolj kot skrbi ji tekne presta. In ko gospod avtor zasedejo stol s »tu smo se zbrali, ker sem imel dovolj odgovarjanja na butasta vprašanja moderatorjev in branj pred množicami, pa sem si zaželel bolj intimne izkušnje,« ter nato brez predaha – in brez spodrsljaja – prebere prvih trideset strani svojega novega romana Olga, ki je nemara pričakovano hkrati biografska, zgodovinska in ljubezenska zgodba, si tudi presto laže pojasnim, še nekaj časa bomo tu. Še nekaj časa bom v mestu, kjer se na literarnih branjih, na katera te večinoma spustijo za tri do sedem evrov, zares bere, kot me na preostale večere pripravijo lokalne poznavalke.

Ko se Bernhard Schlink naposled z dostojanstvenim nasmehom ozre v publiko, so roke že kot trzalice v zraku. Imate pred pisanjem najprej v mislih zgodovinsko situacijo ali glavne like? »Zgodovinsko situacijo z glavnimi liki,« zabava resno. Je glavna junakinja posnetek resnične osebe? »Zanimalo me je, kakšna ženska se zaljubi v moškega, ki kar ne pride domov. Olga je starke Frau. Kot moja babica, ki je dedka, ki je bil v mladosti pač mačist, naposled prepričala, da je se boril za pravice žensk,« pove. »Bom pa še malo bral,« sklene, ko se ducat prvič izčrpa, in ko se ozrem naokoli, ljudje zapirajo oči samo zato, da bi bolj odprli ušesa.

Dvajset strani kasneje mlajšo bralko že zanima, ali ni ljubezenska zgodba, v kateri junakinja doma pasivno čaka na junaka, vendarle malo preveč klišejska, in po zadovoljnem izrazu na piščevem obrazu vidim, da se je debata z naslednjim ducatom angažiranih replik na točki, ko bi se pri nas skoraj zagotovo zaključila, tu šele zares začela, v mestu, kjer pet ljudi kupi knjigo (21 evrov) že pred nastopom avtorja, še petindvajset pa jih stoji v vrsti zanjo po njem. V mestu, kjer kritično vprašanje ni toliko stvar napada kot zadeva spoštovanja, nekako kot pogajanje za ceno s trgovcem v arabskem svetu, nikakor kot v svetu doma.

 

Ich habe einen Kommentar und dann eine Frage, sledi tudi na literarcu klasičnega formata v Literaturhaus. Napeti kot preste čakamo na prihod Sulaimana Addonie, ki si je precejšnje literarno odobravanje pred desetimi leti prislužil z romanom The Consequences of Love, zagotovo pa tudi z življenjsko usodo, ki se začne v Eritreji, nadaljuje z begunskim taboriščem v Sudanu, šolanjem v Saudovi Arabiji in Veliki Britaniji, zdaj pa Addonia vodi delavnice kreativnega pisanja za begunce in azilante v Bruslju. 

Zdi se skratka, da je njegova osebna zgodba dovolj močna, da mu novega romana Silence is My Mother Tongue (15 evrov) nemara niti ne bi bilo treba napisati. »Oče mi je umrl pri dveh letih, mama je odšla pri treh, in ko sva s sestro ostala sama, sem padel v molk. Molk je način, kako vidiš svet, pozabljamo namreč, da je tudi tišina jezik,« odgovarja moderatorju Elnathanu Johnu, zakaj zgodbo nemega glavnega junaka pripoveduje njegova sestra, »ona postane njegov glas v svetu, kjer – če ne govoriš – tudi ne obstajaš«. 

Strahu, da bi obiskovalci med dogodkom svoja vprašanja odnesli drugam, ni, med prvima in drugima branjema nam je naklonjen šaljiv petminutni odmor, »da greste lahko kupit knjigo«, a se nihče ne nasmeji, nekaj jih že stoji v dobri stari vrsti, ko Addonia še razlaga, »eksil je ena najboljših stvari, ki so se mi zgodile« ter kako njegov dom ni Eritreja, ker doma, razen, jasno, literature, nima, preostala večina pa nadaljuje kolono, ko naslednjič dvigne pogled iznad knjige.

 

»Pač delujeva v poslu, ki izumira,« pozdravi s šalo Matthias Kniep, ko deset minut pred začetkom pesniškega performansa Newyorčanke LaTashe N. Nevada DiggsHaus für Poesie sedi le kakih osem duš. »Ampak mislila sem, da je pri vas drugače,« jaz, on obešenjaško »pozabljaš, da moramo biti mi v vsem prvi.« Vesel te je, čeprav ni pozabil, da si septembra na kritiškem simpoziju v Ljubljani, kamor ste ga povabili, rekla, da nemščina pač ni najbolj speven jezik, in Nevada Diggs se v kratkem Q&A po polurnem pesniško-glasbenem nastopu, ki je redka in eksperimentiranja vredna zvočna izkušnja, strinja.

Pesmi gradi tako, da besede iz različnih jezikov povežejo pomeni, še pogosteje pa zvok, »fuzija več jezikov tvori lastno sintakso, neki nov, čisto svoj jezik,« razlaga, kritična do Američanov, ki verjamejo v večvrednost angleščine, ne slišijo pa bengalščine, ki jo nekdo govori v sosednjem 7-Eleven. Njeni urbani babilonski spevi, zbrani v zbirki TwERK, se precejajo skozi hiphopersko angleščino, dodaja jim hindi, svahili, urdu in še kaj, da bi strla hegemonijo kolonizatorjev, »a nemščina se mi še ni usedla v uho,« opravičujoče gleda, ko greš ti s komolcem nad Matthiasova rebra.

Dutty gal

  titanium, boom shocka, kill di woofa.
thrash reverberating neatly polish mih ride.
                            hyphy dancehall — no can
               hear tings demur.
titanium, boom shocka, kill di woofer
whine mih curvature: cause a road slaughtah.
                            ain’t neck breaking like dutty
               when she whine.
               titanium, boom shocka, kill di woofa.
thrash reverberating neatly polish mih ride. sih?

(TwERK, Belladonna Press, 2013)

A predstaviti ti uspe tudi pesnika in kritika Hendrika Jacksona, ki je, kot kasneje ugotovita, nastopil na zadnji Živi književnosti. V Haus für Poesie tokrat vodi kritiško akademijo, z delavničarji se lotevajo svojevrstne metakritike in rezultate njihovega dela pride poslušati neverjetno hudomušna množica. Trik je nemara v še enem hibridu. Kritiki (vsi po vrsti že v zrelih letih) namreč svoje delo – bodisi kritiko knjige bodisi kritiko kritike, sodobne ali bržčas Schillerjeve – predstavljajo v japonskem formatu PechaKucha, dvajset slajdov po dvajset sekund. Vsak nastopajoči ima torej na voljo točno 6 minut in 40 sekund, da prek slike oziroma fotografije ter fragmentiranega besednega sestavka razloži bistvo svojega sporočila.

»Najprej ti moram povedati, da obožujem Daneta Zajca,« uvodoma Hendrik, ko pristopim z roko na srcu, »a tako mladi ste kritiki v Sloveniji, saj še nič ne veste,« se nervozno prestopa, jaz, živčno, roko na čelo in marljivo odrecitiram ponarodelo prekarizacija, socialna nevarnost plus feminizacija, on z roko po temenu skeptično »malo sem ambivalenten, a dejstvo je, da vizualna kultura danes prevladuje, in čemu ne bi tudi kritike poskušali bralcem približati skoznjo.« »Glej, pesniško knjigo v Nemčiji danes prebere največ tisoč ljudi, kritiko te knjige v Fazu pa pet tisoč. Edino logično je, da ljubiteljem literature ponudimo tudi možnost, da pridejo na branje, kjer je glavna zvezda njihov najljubši literarni kritik,« precizno sklene ta vizionar, človek prihodnosti (Nemci morajo biti pač v vsem prvi!), in na tej točki se končno rokujeva.

 

»No, Tone Partljič, Feri Lainšček, Anja Golob in … « se zatečeta Nataša in Alenka optimistično, ko vprašam, če bi še kdo uspel domačo publiko sam spodbuditi k vprašanjem, pa če morda še kdo, ki je bil rojen na drugi strani Trojan, da si vsaka raje nalije še en kozarec čistega slovenskega biodinamičnega vina. Na tradicionalnem slovenskem martinovanju smo, ki ga vsako leto organizira društvo za izmenjavo slovensko-nemške kreativnosti in občečloveških objemov Periskop, na Weserstraße, vzporedno vozimo s Sonnenallee in turščina in nemščina okoli nas predata štafeto angleščini, maščuje ju šele blato na belih supergah hipsterjev, ki so s svojo kreativno industrijo, startupi, galerijami, startupi zavojevali Kreuzkölln. Pobrali so barve Türkischer Marktu in boemski flair odnesli zaspani Mitte, čeprav v tem mestu, kjer naj bi še v devetdesetih zevalo več kot 100.000 praznih stanovanj, danes težko najdejo sobo zase, le stežka za manj kot za dobrih 450 evrov mesečno, le stežka za več kot nekaj mesecev naenkrat.

A se ne zdi, da bi jih pogoste selitve pretirano vznemirjale, vznemirjeno gledaš ti, ki selitev iz enega dela Ljubljane v drugega v mislih svaljkaš že zadnja tri leta. »Tu je bil včasih Spätverkauf, srce vsakega Kieza, mestne četrti, kamor si je šel človek v petek po službi kupit pivo, se usedel zunaj na gasilsko klop in imel par trenutkov zase,« kaže Daniele nostalgično na še enega od uniformiranih lokalov z velikimi okni. Vračate se domov, »ko sem se pred več kot desetimi leti priselila in nisem nikogar poznala, je bilo to središče mojega stika s svetom,« prikima še Nataša, ko deli s tabo za tisto uro izjemno dragoceno polovico kitkata.

Ampak zdaj živita na Rosa-Luxemburg-Platzu, to veš, ker raje zaviješ k njima kot za vogal, v Volksbühne, z vidika tukajšnjih razdalj ste tako rekoč sosedje. »Ali sme biti nostalgičen človek, ki mu – ja, ukinejo park pod oknom, da bodo zgradili knjigarno, a živi v tako privilegiranem delu mestnega središča?« gledaš Natašo, ko ti, si pač prišlek, nazorno ponovi, kako so bile petnajst let nazaj tudi te ulice preprostejše in da takratne najemne pogodbe, če danes še veljajo, omogočajo vsaj minimalno varnost, nekaj obljube, da najemnina stanovanja vsako leto zraste »le« do vrha dreves, kolikor jih je še ostalo, namesto do neba. In ti zavijaš raje k njima zaradi vrst bližine, ki imajo še najmanj opraviti s stranmi neba, zavijaš pogosto, ker sta nepričakovan dom v času in prostoru, ko si se namenila biti predvsem stran od doma.

Potem prideš v svoje stanovanje nad kostanji ob treh in se zbudiš, potrebovala si pičel teden, da si zamenjala dan za noč, že uro kasneje trka vest, da boš ob povratku domov to trojno plačala, a v skladu z dobrimi nameni misel odmikaš. Ana piše ali mesto lepo skrbi zate, Dirtmusic imajo koncert pri tebi, moraš iti, Suzana a mi pošlješ prosim tisto kritiko, a si dobro, Zora mi se ves čas igramo in te že pogrešamo, Jedrt prosim prosim bodi mirna in pazi nase, ti pa odpisuješ z večdnevnimi zamiki, zamikaš dom, in ne veš, kako naj pojasniš, da tako paziš nase. 

 

A si ti zdaj novembra tu ali so se ti kaj spremenili plani, javi, natipka še Maja. Nikoli ni okolišila in tudi ne, ko nekaj ur kasneje pristaneva na Las hijas del fuego v Moviementu, kinu, po katerem se širi varna metelkovska aroma, z dobrim izgovorom, da gre za enega najstarejših nemških kinematografov, odprt je že od leta 1907. Kar je več kot častitljiv razlog, da se je stoletje kasneje na teh posedenih rdečih sedežih namestila udobna ideja o festivalu erotičnega in pornografskega filma, ki žanr vsakič pretresa z estetskega, družbenega in filozofskega vidika, zato utegnejo tudi dušebrižniki tam najti sogovornike za kakšno od svojih etičnih dilem, denimo o fair trade pornografiji.

Prej omenjeni film tako ni samo še en pornič, hibrid filmskega eseja, lezbično-feminističnega road-movieja in porno manifesta argentinske režiserke Albertine Carri je, dovolj inteligentna post-porn reprezentacija ženske želje, da bi svoje mesto morala najti tudi na novembrskem Festivalu gejevskega in lezbičnega filma v Ljubljani. »Najbrž si nisva mislili, da bova čez šest let sredi Kreuzberga zobali kokice ob lezbičnem porniču?« šepnem ob zaključnem orgazmu punci ob sebi, svoji nekdanji punci, ne da bi se obrnila k njej, in Maja zre v platno, ko odgovori, saj ni šlo za zamero, bolj za žalost. In ko vprašaš, če lahko komu povzročiš še kaj hujšega od žalosti, nič ne reče, samo mehko te pogleda.

In ali si, če ni več mehkobe in ko je, sploh lahko damo še kaj več od jagodnega bombona?

O avtorju. Maja Šučur (1989) je literarna kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik. Za literarne kritike, ki jih objavlja še v revijah Literatura in Dialogi ter v elektronskem mediju ludliteratura.si, je leta 2017 prejela Stritarjevo nagrado. Redno moderira in organizira literarne dogodke, denimo kritiške debate na mednarodnem Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Od leta 2014 je koordinatorica Društva slovenskih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zvesta napaka

    Maja Šučur

    Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?

  • Morala bi biti kalejdoskop

    Maja Šučur

    Blokovsko naselje res pušča vtis nekakšnih lokalnih Fužin, a brez igrišča za tenis in brez koloparka in brez najsodobnejšega otroškega vrtiljaka in brez reke in brez tistega tipa, ki kot kavboj hlača čez polje do psihiatrije. A z vsakimi fužinami pride tudi serija lokalnih stereotipov.

  • Poln kufer in zrno razlike

    Maja Šučur

    Prva: pita, burek, shwarma, škuljanje in nemški kritiki o slovenski literaturi.