Izstopna izjava

Primož Čučnik

Škoda. Trenutno najbolj aktualna »pisateljska« tema je penjenje okoli Slovenskega PEN-a in njegovega člana, ki so ga izključili. To je morda res nenavadna poteza, ampak kaj ni bila nenavadna že nekdanja vključitev, saj je bil (ne)omenjeni član na članski listi PEN-a že tako, na prvi pogled, črna ovca. Hočem reči, nikdar ni bil zares pisatelj, včasih je bil kritičen publicist, potem pa, saj vemo, zaslužni osamosvojitelj in v glavnem politik, ki je sicer pisal tudi knjige (ah, celo pesmi), ampak, roko na srce, to ni bila literatura (in, dovolite mi ta dvom – je vse svoje knjige od črke do črke res napisal sam?). Skratka, izvedeli bomo vse, od tega, kdo je gospoda v organizacijo povabil in kdo je bil pobudnik njegove izključitve, do tega, komu se to ne zdi sporno ali pa je, po njegovem mnenju, celo edino pravilno; pa tudi, komu se to zdi narobe in je zato tudi sam izstopil ali vsaj zahteval pojasnila, izredno skupščino, častno razsodišče, revizijo, »svobodo govora«. In kar je najboljše, vse to zaradi nekoga, ki ni odstopil od tam, od koder bi lahko in bi – naj bo higieni zadoščeno – po normalnih »demokratičnih standardih« (ki pa pri nas ne veljajo) moral. Taista oseba je čoln nato zapeljala v slepe rokave odstopov in opredeljevanj do teh odstopov, neodstopov in zamrznitev in tako naprej ali tako dalje. Seveda mu je stranka ves čas stala ob strani. Dobil je vse, kar potrebuje: več in še malo več pozornosti. Zdaj pa mu jo je, saj to mu ne bo škodilo, izdatno namenil še PEN. V tej zgodbi ne smemo pozabiti dejstva: član je članarino redno plačeval.

Škoda. Najbolj aktualna »pisateljska« tema skratka nima nič skupnega z literaturo. To ne more biti drugega kot vzrok za otožnost. Vendar pri tem v oči bode še nekaj, namreč argument »svobode govora« kot zares temeljnega poslanstva PEN-a. Prav ta je bila verjetno razlog, da so dotičnega državljana v davnih osemdesetih letih povabili v ugledno družbo. In, paradoksalno, zdaj je prav ta postala (na simbolni ravni) razlog, da so ga iz te družbe izključili. Sam se namreč težko spomnim kakšnega bolj »svobodnejšega« posameznika v naši družbi od tega, o katerem toliko govorimo; skratka, ni ga, ki bi lahko tako svobodno povedal marsikaj in bi to takoj objavili tudi vsi časopisi, televizijske postaje, radijske oddaje et cetera et cetera. Vsi skupaj smo svobodni, ampak takoj za njim, da, z vseh strani, odzadaj in odspodaj, govorimo o njem. Postal je, in verjetno tega sploh ni hotel, zadostni pogoj naše svobode, katere težava je in ostaja vedno bolj ravno to, da nikogar ne zanima. A v povezavi z njim, hm, ja, pridemo vedno na svoj račun (beri: do večje pozornosti). Rečemo lahko skoraj karkoli, kajne, spotaknemo se lahko ob skoraj vse. (Mi, ki (ga) volimo ali ne volimo). Ampak koga to zanima. Rečemo lahko skoraj vse, čeprav vsega seveda ne smemo reči, saj bi se lahko znašli na sodišču. Kdor ima več »svobode govora« ima tudi več sredstev za to, da se lahko zateče tja, kamor vsi po vrsti, ki smo enaki pred zakonom, sodimo; v zavetje »pravne države«. In vendar vsak po svoje. Nekako obratno sorazmerno s količino »svobode govora«, ki ga lahko javno relevantno izrazimo.

Žal je tako, da škoda po navadi nastane. Je že tukaj. Ne vem, ali imam samo jaz občutek, da zadeve iz »branže«, o katerih beremo in do katerih se skušamo tako ali drugače opredeliti in so pravzaprav povezane izključno z neliterarnimi temami, nimajo kaj dosti opraviti s »svobodo govora«, ampak so bolj stvar floskul o njej in o njenih preteklih ali polpreteklih kršitvah. »Svobodo govora« imamo zapisano v ustavi in se je držimo, kajne. Ampak, ali ni to nenavadno, najbolj jo kratimo tistemu, ki je ima največ, saj je lahko celo že večkrat odgovarjal za veliko večino nas? Kolegi in kolegice, vem, da ste nekateri to že poskušali, ampak še enkrat mi razložite, kaj vam pomeni PEN. Takšen PEN, ki je branik »svobode govora«. In kdo ga trenutno najbolj potrebuje? Občutek imam, da ne živimo v istem času, ali pa vsaj to, da nismo na istem čolnu, vsekakor pa nas ne gugajo isti valovi. Jasno, nihče me ni nič vprašal, ampak ali bi se strinjali, da ne gre toliko za vprašanje »svobode govora« kot za slab izgovor? Svetovni PEN se še vedno spopada s težavami, zaradi katerih je pravzaprav nastal; nekoč so vanj vstopala »velika pisateljska imena«. So ti časi mimo? Že bežen pogled na trenutne naslove s PEN-ove glavne spletne strani nam razkrije, kam pes moli taco: »Vietnam: Strah za zdravje zaprtega pisatelja in aktivista«; »Gvatemala: En novinar ustreljen, drugemu so grozili«; »Mali: Urednik zaprt, ker je objavil odprto pismo«; »PEN počaščuje Chinuo Achebeja 1930–2013«; »Kambodža …«; »Somalija« itd. Si predstavljate naslov iz Slovenije, o katerem bi se, saj veste, težko uskladili (»PEN izključil nekdanjega prvega ministra in borca za ›svobodo govora‹« ali »PEN izključil politika druge največje parlamentarne stranke, ki ne zna pojasniti izvora svojega premoženja«). Jasno mi je, da PEN ni zgolj literarna organizacija (ne spremlja razvoja literarnih smernic, ampak meri širino odprtosti družbe, v kateri pišemo literaturo), pa vendar se zdi, da ti naslovi potrjujejo, da ne plujemo na istih valovih in da so naše zemljepisne dolžine povsem različne. Grdo bi bilo reči, da to niso teme, ki bi morale zanimati literaturo v Sloveniji, čeprav, roko na srce, o njih ne vemo kaj dosti več od nič.

Da, skratka, na temo pisatelj in družba, tako skozi stranska vrata, v osrednjih medijih dobimo široko razpravo o »svobodi govora« na primeru nekega strankarskega veljaka, ki pač ni »kar eden«, ampak eden in edini … to se mi zdi skrajno neokusno. Briga me, ali je državljan JJ (kdaj bil) član PEN-a ali ne. V resnici me zanima penjenje drugačnih valov. Praktično paradoksalno, in sploh ne protestno, nepreklicno od nikoder ne izstopam.

O avtorju. Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatanski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • malamala pravi:

    🙁 Zgornji zapis točno kaže, da se ti niti ne sanja, za kaj gre.
    Normalnemu človeku, ki ima -kdaj pa kdaj- stike tudi z zunanjim svetom, ne le s S. Korejo slovenskega tipa, ve, da je to, kar je počel PEN, nevarno.
    Pa ni potrebno z nikomur simpatizirati.
    Zadošča, če si v svoji pesniški fantaziji zamisliš, da bi bil tudi sam kdaj na Jj mestu.
    Iz bogvedi kakšnega razloga.
    Tisti, ki so vajeni PODLIH metod, razlog hitro najdejo. prej , preden boš preštel do pet.

  • Boki pravi:

    Meni se zdi to tehtanje, koliko je g. Janša (bodimo kulturni) avtor literature, malce neokusno. Njegova izključitev je čisti akt vmešavanje političnih vplivov, pravzaprav politikov med kulturniki v delo nepolitičnega društva. Naj poudarim, da sem kot deklarirani zombi daleč od podpornikov g. Janše, vendar mi čut za kulturno delo ne da miru ob takšnem “nepolitičnem” početju. PEN je žal postal leglo političnega obračunavanja in zatočišče “bolj naših”.

  • Peter Kuhar pravi:

    Redko kdo je doslej tako natanko opisal pravi problem kot prav Čučnik: namesto o konkretnih ravnanjih konkretne osebe se je sprožila diskusija o PEN (“oznovci in udbovci” – oznaka, ki si jo je dovolil JJ, a očitno hoče ostati v tej “čudni druščini”!). Svobodo govora imajo samo eni? Tisti, ki nasprotujejo izključitvi? Ostali pa ne?

  • malamala pravi:

    http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/iz-pena-izstopil-tudi-boris-pahor.html

    Včasih, ko me obiščejo znanci- on kirurg, žena pisateljica- pa jim želim na preprost način razložiti situacijo, v kateri smo se v zadnjih 20 letih znašli Slovenci, zmajujejo z glavami.
    Nato obilo sprašujejo. Voda pa postaja z vsakim naslednjim odgovorom bolj motna in kalna.
    Žal nas nihče, še preprosti ljudje ne, kaj šele intelektualci, ne more razumeti.
    Ljudje, ki jim zavezanost k moralnim vrednotam pomeni stoletno tradicijo, nekaj, kar je močnejše od vode in kruha,so nad plitkostjo našega abotnega tega in še kakšnega početja lahko kvečjemu- zgroženi.

  • gregor rozman pravi:

    hear, hear!

  • Kirgeljc pravi:

    Janša sem, Janša tja, se ti ne zdi, gospod Čučnik, da ste vi in mi vsi malo obsedeni z dotičnim gospodom?

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Odziv na dviganje prahu v DSP

    Ifigenija Simonović

    Spoštovani kolegi in kolegice, DSP-jevci-jevke, da ne bom predpostavljala, da smo vsi v kolegialnem odnosu (imam pa še to smolo, da sem lani iz društva … →

  • Protesti in pečene piške

    Agata Tomažič

    Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki.

  • Večno nezadovoljstvo brezmadežnega slovenskega uma

    Sonja Merljak

    Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.