Izhod

Dijana Matković

Ob opazovanju družbe  –  opravilu, ki ga ves čas izvajamo, saj je gre za enega izmed osnovnih načinov preživetja  –  obstajata dve vrsti neumnosti. Prva se dosledno pokaže ob malodane vsakem poskusu javnega govorenja o tem, kar se ti je pokazalo kot resnica. Vsakič, kadar zaznaš vzorec delovanja in o njem spregovoriš, natanko veš (ali pa bi vsaj lahko vedel), da boš moral za suvereno ubeseditev svojih dognanj zanemariti vidike, ki štrlijo iz tega vzorca. Se spomnite Borgesovega Funesa z dobrim spominom in razloga, zakaj kljub nadčloveški kapaciteti pomnjenja ni zmogel izdelati nobene teorije delovanja sveta? Jasno, ker ni mogel zanemariti posameznosti. Pri pisanju se takšna zagata, ta sposobnost uvida v več resnic, ki soobstajajo in ki jih je nemogoče ubesediti hkrati, včasih prevesi v t.i. writer’s block. Ne moreš pisati, ker veš, da ob tvoji obstajajo tudi druge resnice. Pa greš na sprehod, pomiješ posodo, se odzoveš vabilu na kavo, minevajo dnevi, nakar – evreka! Nenadoma se ti ›odpre‹, spet lahko sedeš k pisanju. Tu se  slabost prične, v tem razodetju so sledovi zametka neumnosti. Kajti ne gre toliko za to, da bi se ti ›odprlo‹, bolj natančna bom, če rečem, da se ti v trenutku spoznanja ›zapre‹ – resnice, ki soobstajajo, si uspel potlačiti in zanikati. Soočen z goščavo si našel način, kako ustvariti narativno potko za svoje dognanje. Ker se resnica nikoli ne pokaže kot celota vednosti, drugače tudi ne more biti, izrekanje resnice je vedno redukcija resnice. V javnem govoru ob pametnih uvidih vsakokrat pridelaš tudi nekaj kolateralne škode. Vseskozi si z eno nogo v neumnosti. Še v toliko večji, če se tega ne zavedaš. 

Kateri je drugi tip neumnosti, ste do zdaj uganili. Molk, seveda. Kdor molči, stoterim odgovori. Ni čudno – le kdor molči, ne more nikogar in ničesar spregledati. Včasih mi kdo kako osebo opiše z naslednjimi besedami: »Ta ne bi nikomur storil(a) nič slabega«. Vedno dvignem obrvi: »Kaj pa dobrega? Bi storil(a) kaj dobrega?« Kaj takega kot je nedolžni opazovalec ne obstaja. Obstajajo zgolj lepi, pametni ljudje, ki se obrnejo stran. Ljudje, ki molčijo. Kakšna hinavščina. Kakšna neumnost.

Pišoči ljudje ves čas, ob vsakem uvidu, preigravamo dilemo molka in govora, izbiramo med eno in drugo neumnostjo. Tehtamo količino škode na eni in na drugi strani. Naporno in utrujajoče. Včasih sanjarim, kako bi za zmeraj izbrala drugi tip neumnosti – kako bi obmolknila in se spočila. Kako bi se zaprla v kakšno kočo na osamljeni planoti in vzgajala ovce, koze in kokoši. Za pametno družbo, ne zaradi prehrambenih potreb. Torej, živela bi med ovcami, kozami in kokošmi in skozi perspektivo nekoga, ki je iz družbe tako rekoč izstopil, prevzela vlogo neprizadetega avktorialnega pripovedovalca. Sanjarim, kako bi mi bilo vseeno za dogajanje tam spodaj, pod planoto, za vse tiste natlačene hiše in ljudi, ki hiše naseljujejo, za njihove male zdrahe in prepire, ki se nikoli ne sučejo okoli ničesar ključnega, nikoli ne govorijo o estetiki, etiki, integriteti. Nikoli o smiselnosti nekega početja, nikoli o svobodi in njeni ceni. Odmev ljudi, ki se bržkone derejo samo zato, ker čutijo, da nihče več ne posluša, bi, preden bi dosegel moje domovanje na osamljeni planoti, že davno zbledel. Všeč mi je ideja osamljene planote, pomirja me že z možnostjo obstoja. Da bi preživela, si moram slikati zasilne izhode – četudi nikoli nobenega ne izberem in četudi vem, da v praksi ne bi zdržali. Izhod je videti kot izhod samo, dokler se proti njemu ne napotiš. Ko stopiš skozi vrata, se tisto, kar je bilo prej videti kot rešitev, prej ali slej spreobrne v novo težavo. 

 

***

 

 

Za Timothyja Treadwella, ki nam ga je v dokumentarnem filmu Grizzly Man (2005) približal Werner Herzog, je bil izhod prijateljevanje z medvedi. Trinajst let zaporedoma je vsako poletje izstopil iz civilizacije (ali kar pekla civilizacije – iz Kalifornije) in se oprtan s kamero in osnovno preživetveno opremo odpravil na Aljasko, da bi medvede ščitil pred ljudmi, pred upravitelji narodnega parka, pred lovci, celo pred bogom in naravo – v enem izmed posnetkov ga vidimo, kako roti boga, naj pošlje deževje, ki bo poslalo ribe, ki bodo nahranile medvede. Z vsakim letom je drsel globlje v prepričanje, da postaja ›eden izmed njih‹, tudi sam medved. Verjel je, da je med njim in medvedi posebna vez, da drug drugega razumejo, da se celo ljubijo – stavek, ki ga Timothy v dokumentarnem filmu najpogosteje izreče, je prav I love you, ljubim te. Ljubezen do medvedov, tudi do lisic, čebel in vsega, kar leze in gre, je bila njegova kompenzacija, njegov način izstopa iz človeštva, iz vrste, ki ga je izdala in zasmehovala. Na zadnjem Treadwellovem posnetku, v katerem se je medved pojavil prehitro, da bi uspel sneti pokrov kamere, so zabeleženi rjovenje in Treadwellovi kriki, ko ga medved, njegova živalska duša dvojčica, trga na kose. 

 

***

 

 

Neke noči, pozimi ali v zgodnji pomladi – ne vem, spomnim se samo dolgega črnega plašča svojega prijatelja, kar pomeni, da je moralo biti mrzlo – sem sedela na mizi pred Menzo pri koritu in motrila okolico, medtem ko je prijatelj v črnem plašču, nesrečnik, motril mene. Niti tega se več ne spomnim, s čim sem gručo fantov pred vhodom v Menzo izzivala, vem le, da mi je prijatelj iznenada rekel, naj bom tiho, saj so fantje postajali vse bolj agresivni, šlo pa je za fante, ki za agresivne izbruhe tako ali tako ne potrebujejo dosti. »Enkrat te bo še kdo ubil,« je rekel in se, kot bi misel zares zaznal komaj po tem, ko jo je slišal, zasmejal resnosti svoje izjave. 

»Ej, ti, tapametna,« je rekel čokat fant črnih las in nekoliko temnejše polti. »Ti maš zihr vžigalnik.« 

»Prid ga iskat,« sem rekla.

Vsaj mislim, da se je pričelo tako. S prižiganjem cigarete. 

Vprašal je, če je človek v dolgem črnem plašču moj fant in ko sem odvrnila, da ni, je to razumel kot znamenje, da lahko prisede. 

Pogosto se ob srečanju z ljudmi, ki so mi tako tuji, da bi ob dnevni svetlobi  težko našli kaj skupnega, prelevim v vlogo spraševalke. Nemara tudi provokatorke. Želim si njihovih zgodb. Drezam. In pogosto se mi ljudje, še sama ne vem, zakaj, dejansko prično izpovedovati. Morda pa globoko v sebi vsi čakamo, da nas v temni noči kdo vpraša po življenjski zgodbi? Ker se hočemo, ker se moramo izpovedati nekomu, ki bi poslušal? 

Da očeta nikoli ni poznal, ker ga je zapustil že pred njegovim rojstvom. Da je odraščal z mamo Rominjo. Da ni končal šole. Da mu je najbolj žal, ker ni končal šole. Zelo se trudi, ko išče besede za opise svojih občutij. Pozna se, da mu šola ni šla – ne le, da ni izobražen, tudi najbolj bister ni. S težavo melje. Vendarle vztraja v pripovedi: 

»Pa tiste glupe prfokse, še zdej mi grejo na kurac, k se samo spomnm na njih.«  Ampak moral bi končati šolo, pravi. Potem ne bi pristal v zaporu. »Zarad gluposti. Sej jz nism tak.« Da je šlo za majhne tatvine, za kraje iz trgovine. »Na cesti sem bil, sam … Par frendov, evo, oni so mi k brati. Za njih bi naredu vse.« 

»Tisti?« pravim in šele zdaj opazim, da se je gruča fantov razkropila, da smo nekje vmes na Metelkovi ostali samo čokati fant, dolg črni plašč in jaz. 

»Ma ne, te so …« zamahne z roko. »Te bi te prodal za gajbo pira.« 

Razumevajoče prikimam, on pa nadaljuje: »Velik slabih stvari sem naredu, velik. Zafukal sem. Moral bi končat šolo.« 

Žal mi ga je bilo. Ne zato, ker bi v njem nenadoma ugledala lepo, plemenito osebo, nasprotno. Zato, ker je bilo njegovo samoobtoževanje v popolnem nesorazmerju z realnostjo njegovih življenjskih okoliščin. 

»Posluš,« sem rekla razločno, da bi le prišlo do njega. »Nisi mel izbire.« 

»To ni res,« se je branil, »če bi začel vse še enkrat, bi …« 

»Posluš,« sem ponovila. »Nisi za vse sam kriv. Ti si se že rodil v situacijo, ki se konča v zaporu. Nisi sam kriv!« 

Skoraj zahlipal je. Skoraj. Ker fantje, kot je on, ne jočejo. Tudi če jih kdo sredi noči vpraša po življenjski zgodbi.

Malce je pomolčal in potegnil dim cigarete: »Kaj, to je pol usoda kriva?« 

»Ne,« sem odvrnila. »Sistem in družba. Eee – tiste glupe prfokse. Nisi mel druzga izhoda.«

 

***

 

 

Dejstvo, da nimam prihranjenega čisto nič denarja, denimo vsaj deset tisoč evrov, me ščiti pred udejanjanjem ideje, ki je malce podobna sanjam o osamljeni planoti – občasno fantaziram, kako bi sredi noči, ko vsi spijo, denimo zdajle, sedla v taksi, se odpeljala do Brnika, od tam pa proti prvi destinaciji, proti prvemu izhodu, ki bi se ponudil: proti New Yorku, Vietnamu, Tokiu, Londonu, vseeno. Včasih razmišljam, da so naša življenja samo skupek naključij in da bi se lahko namesto v Stražo pri Novem mestu rodila tudi, kaj pa vem, v predmestje Bostona. V drugo zgodbo. Nekašna uteha je v ideji, da naša življenja niso nič zavezujočega. Zgolj naključja, ki smo jih udomačili in vanje investirali svoj čas in energijo, zaradi česar jih jemljemo zelo zares. Toda – kaj pa, če bi dejansko izstopila? Če bi kjerkoli drugje pričela z novo serijo naključij? Bi tokrat namesto zelo zares lahko šlo – za hec? Bi lahko začela znova? Če bi kdo rad vložil v ta moj ›sociološki eksperiment z osebno udeležbo‹  (ali pa bi se me rad zgolj znebil) in potem nemara bral, kako mi je še enkrat spodletelo, kako izhod ne obstaja, lahko piše na uredništvo, kjer mu bodo posredovali številko mojega tekočega računa. Kot sem rekla, moje dosedanje življenje ima ceno  –  približno deset tisoč evrov. 

 

***

 

 

Ura je pet ponoči, pokonci me držita redbul in deadline, ravno prava zmes kofeina in adrenalina, da sem budna, zelo budna. Ptiči v krošnjah so tudi – proizvajajo zborovsko petje, v katerega se postopno vključujejo novi glasovi in ustvarjajo vse večjo ubrano polifonijo. Kar v redu je, takole ponoči. Mir je. Prime me, da bi pisala besedila, ki se odpirajo navzven in ki kot kakšne eksotične rože s tipalkami božajo bralca. Da bi ustvarila iluzijo, kako se svet razpira, odpira in ponuja številne izhode. Kako si vse na tem svetu izbori pot navzgor, proti soncu. Mar ni ravno pomlad tista, ki nas v to prepričuje? Mika me, da bi rekla, da bo še vse v redu. Mika me, a vem, da bi šlo za popolno neumnost.

Obmolknem.

Iznenada se iz drevja zasliši ptičji solo. 

Če se koncentriram, vzneseno čivkanje skoraj preglasi avte in tovornjake, ki, tako kot ptiči, postajajo vse bolj številčni in glasni.

O avtorju. Dijana Matković (1984), pisateljica, novinarka, prevajalka.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Protest – intermedijska instalacija

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kaj bi se zgodilo, če bi začeli za državno in evropsko financiranje prijavljati množične intermedijske instalacije, do potankosti dramaturško domišljene proteste po lokalnih prizoriščih?

  • Branje v imenu svobode in napredka

    Andrej Hočevar

    Oblikovanje bralskega okusa in posledično bolj izobražene družbe je smiselno le, če ima izhodišče v osnovnih stebrih založništva – v svobodi objavljanja in spoštovanju avtorskih pravic.

  • Zgodovinski plevel province

    Andrej Hočevar

    Kulturno izobraževanje je nujno za konsolidacijo srednjega razreda, ki v kontekstu Rusije ne predstavlja dejstva, temveč predvsem uganko.

Izdelava: Pika vejica