Intima v kulturi

Jedrt Lapuh Maležič

»Malo nas je,« boste rekli. (»Al’ smo govna« se tukaj nemara ne zdi ravno posrečen dovtip, zato naj ostane aspiriran.) Že glede na svojo maloštevilnost smo se pišoči prisiljeni slej ko prej sprijazniti s tem, da nas bodo najtemeljiteje brali kolegi, kar v večini primerov pomeni tudi znanci, če ne celo prijatelji. Človek se, če se le da, nekako poskuša izogniti sindromu Susak, po katerem bi se literarna scena slej ko prej zvedla na par priimkov, na par klik, od katerih se nekako ve, kaj lahko pričakujemo. 

Ne vem točno, kako nanese, da ljudi poleg zgolj umetniških stremljenj združijo tudi intimni interesi, tukaj mi izkušnje umanjkajo. Z nekaterimi ljudmi, ki – kot jaz – radi obiskujejo literarne večere, smo v prijateljskih odnosih, celo zelo se imamo radi, nisem pa nikoli naletela na veliko ljubezen, ki bi počela isto kot jaz. Domišljam si, da vem, kako mora to najverjetneje funkcionirati, vendar pa si ne predstavljam, kako točno se človek v takšni situaciji distancira od dela, ki ga opravlja, in se posveča intimi. In obratno, kako se distancira od intime, da se posveča delu. Ali pa je to lahko eno in isto?

Nekakšen mehanizem se zagotovo vzpostavi že zaradi tega, ker pišoči človek najverjetneje stremi k nepristranski presoji o svojih besedilih, bi rekla. Nekako nagonsko manj zaupa kritiki bližnjega kakor kritiki neznanca, če si seveda sploh želi povratne informacije, in verjamem, da si je vsakdo želi. 

S tega vidika me je nekoliko presenetilo, ko sem pred kratkim (opremljena z nebodijetreba informacijo iz družabne kronike) opazila, da je avtorica spremne besede k neki knjigi obenem tudi avtoričina partnerka. No ja, sem najprej nekoliko zviška pomislila, verjetno ni našla nikogar drugega, za kogar bi se ji zdelo, da jo zares bere. Hočem reči, bere bere. Skoraj žalostno, bi rekla. Spremno besedo, vsaj mislim si, daš pisati nekomu, za kogar si prepričan, da ne bo bral izkrivljeno, da ne bo vsajal svojih videnj v tvoje pisanje, da ne bo zameštral in pobrkal pogleda na tvoje črke z nečim, kar o tebi misli ali ve, da bo, skratka, bral čim bolj tako, kot si ti napisal. Čudno se mi zdi, da od vseh možnih piscev izbereš ravno najbolj pristranskega, pa četudi je stran, na kateri stoji, tvoja stran. 

Kmalu za tem si nisem mogla kaj, da ne bi opazila objave strokovne kritike, ki jo je avtorica prej omenjene knjige namenila knjigi avtorice svoje spremne besede in svoji partnerki. Prebrala sem kritiko, knjige še ne. Sodeč po kritiki mora biti knjiga hudourno, borbeno čtivo. Žal mi je, da sploh vem, da je kritiko napisala ljubimka. Dostikrat doživljam takšne momente. Takšne, ko se vprašam, zakaj moram jaz to sploh vedeti. In obenem se sprašujem, ali je vedeti to sploh pomembno. 

Po drugi strani pa, zanimivo, nehote čutim ogorčenje nad samim dejstvom, da ena drugi pišeta vzajemno naklonjene slavospeve – ki ne nazadnje na vsakem razpisu in ob obnavljanju statusa samozaposlenih štejejo kot verodostojen dokaz odmevnosti njunih umetniških del. Na tem mestu bi rada povsem pozabila na vprašanje, ali sta konkretni deli vredni občudovanja ali ne, ker me najbolj zanima, od kod pravzaprav tolikšen odpor (moj) do tega, da bi sprejela kritiko ali spremko kot povsem neodvisno mnenje literarno usposobljene posameznice. Je res na mestu moraliziranje in je samo dejstvo, da javno držiš ravbarsko osebi, s katero si intimno povezan, nekako nehigienično? Ali pa iz mene bruhajo predsodki, celo foušija, morda nekakšen prezir, ker si tega ne dovolim?

Da je slovenski umetniški prostor miniaturen, mi je bilo že večkrat predočeno. Nikoli nisem imela občutka, da bi me dušil, vendar je tako verjetno zaradi dejstva, da se nisem zaplezala v kakšne posebej osebne ali intimne zdrahe, da nimam, kakor bi rekla znanka, kakšnih posebnih spletičen (katerega koli spola), ki bi se mi maščevale z zahrbtnim spletkarjenjem. Najbrž niti nisem dovolj pogosta gostja literarnih festivalov in dogodkov, kjer se pletejo vezi med literati, posledično pa tudi slišim zelo malo tračev osebne narave. Tako mi ustreza.

Vseeno si, če poskušam zadevo osvetliti s svojo izkušnjo, ne morem delati utvar, da so denimo mnenja o moji prozi – ali o knjigah kogar koli, ki je v tem prostoru dejaven na literarnem področju –, nastala in vzniknila zgolj iz zapisanih besed. Skoraj zagotovo so prepletena tudi s srečanji, z vpogledom v mojo zasebnost, kolikor sem ga pač kdaj komu dovolila ali ga sama ponudila. Niti pri sebi, ko premišljujem o skopih podatkih, ki jih imam o piscih na slovenski sceni, ne bi mogla reči, da lik in delo nista vsakokrat vsaj malo prepletena. Naj si še tako želimo biti obravnavani po svojem pisanju, ga ni mogoče preprosto zvesti na črke na papirju. 

Ob tem premišljujem, kako zelo razumem in odobravam načelo prijateljice, ki ji veleva, naj se nikdar ne loti pisanja kritike del svojih prijateljev. To se mi zdi enostavno in – higienično. Poraja pa se – poleg prikrajšanosti vrlih prijateljev za objavljeno kritiko – vprašanje, ali je to sploh mogoče in zakaj bi bilo pravzaprav sploh potrebno, če pa naj bi kritik vendarle vselej izhajal iz zapisanega leposlovja, če pa naj bi bil zmožen pustiti ob strani osebne afinitete do lika samega, če pa naj se njegov pogled ob tem ne bi zameglil. Baje. Ne nazadnje pa je tudi škoda, da bi morali dela prijateljev in znancev izločati iz kritiškega kanona prav zaradi nedolžnega dejstva osebnega znanstva s kustosom tega arzenala. Mar ne bi bila to navsezadnje krivična neobravnava morebiti nadvse kakovostnega dela? 

Domnevam, da napoči, ko slovenski literati počasi odrastejo, nekakšen trenutek, ko si končno priznajo, da je medsebojno podeljevanje nagrad prijateljem in znancem v Sloveniji slej ko prej neizbežno. In zakaj bi čakali na ta trenutek, če lahko začnejo privržence nabirati že zdaj. Z enimi se splača popivati, drugim najedati, spet tretje morda celo – in zakaj ne – srečati v postelji. Zdi se diplomatsko in edino pametno. Če le ne bi bilo te minorne zagate incestuoznosti, ob kateri se lahko metaforično zgodi, da se nam literarni prostor zapre za vsakogar, ki ne nosi enega od pravovernih priimkov na otoku … A katerem otoku? Začne se na S.

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ruski človek, francoski pisatelj

    Ana Geršak

    Na račun železne zavese je Zahod dolgo poveličeval disidentsko literaturo, ki je vzhodnoevropske sisteme predvsem obsojala; Makinov roman ponuja v tem smislu svojevrstno tretjo pot.

  • Vsak čas je po svoje nasilen

    Ana Geršak

    Maturitetni dijaški intervju z Andreïjem Makinom — Človek, ki pripada eni sami kulturi, si domišlja, da ga ta kultura povsem predstavlja, da v celoti uteleša njegov jaz. Toda soočenje z drugo in drugačno kulturo človeka spremeni, tako kot jezik.

  • Demon je sedel na trebuh metroja

    Iva Božič

    Pogostost bralcev v vagonih podzemne me je udomačila v mesto. Bila je prva simpatija, povezava, solidarnost v anonimni tujosti.